BLOG

Nasveti za boljše počutje

O temle zapisu razmišljam že nekaj tednov. Vsak vikend imam v glavi nešteto besednih zvez, ki si jih želim preliti na papir, pa pride konec vikenda in vnema nekako popusti. Danes je očitno dan, ko se je jeza malce ohladila, želja po sporočilu pa še vedno ostaja tako visoka, da je nastal tale zapis.  Kolesarjenje imam rada. Predstavlja mi neko obliko svobode, ko v zgodnjih jutrih globoko zadiham in napolnim svoja pljuča s svežim zrakom. Nekaj let nazaj sem gorsko kolo zamenjala s cestnim kolesom. Kar nekaj let sem rabila, da sem sprejela to odločitev, saj sem bila globoko v sebi prepričana, da je cestno kolo veliko bolj nevarno zame. Ko sem mu začela zaupati, sva postala nerazdružljiva prijatelja. Vsak vikend se podiva po kolesarski stezi, ki poteka od Jesenic pa vse do Italije. In vsak vikend se moja svoboda na kolesu začini s kančkom gneva in jeze, ki jo doživljam med vožnjo. Tako kot obstajajo nedeljski vozniki avtomobila, obstajajo tudi nedeljski vozniki kolesa. Za obe vrsti velja splošno prepričanje, da sta veliko bolj nevarni za okolico, kot redni vozniki. Logično. Manj kilometrine, manj izkušenj, manj znanja o predvidevanju ipd. Vsi, ki poznate kolesarsko stezo, ki jo opisujem veste, da je precej široka po večini na vseh delih, na nekaterih delih se pač zoži, vendar nikoli do mere, da dva kolesarja, ki kolesarita v nasprotno smer, ne bi mogla normalno eden mimo drugega. Jaz to progo obožujem. Je precej dolga, da lahko zadovolji skoraj vse vrste kolesarjev, predvsem pa po njej ne poteka avtomobilski promet, ki se ga kolesarji najbolj bojimo. O agresivnih voznikih, ki stiskajo kolesarje v pločnik in nesrečah na tem mestu ne bi zgubljala besed.  Če se vrnem k mojemu doživljanju kolesarjenja vsak vikend bi lahko opisala celo paleto dogodivščin in različnih ljudi, ki jih srečujem. Seveda to niso samo kolesarji, med njimi so tudi pešci sprehajalci, kotalkarji, tekači in samo "spomeniški" ljudje, ki se postavijo na sredino proge in v svojem statičnem položaju opazujejo okolico. Sem bi vsekakor dala še entuzijastične fotografe (to so predvsem tujci), ki navdahnjeni nad lepoto narave, skačejo v stilu opic po stezi in s svojim fotoaparatom beležijo nepozabne poglede. V skupino brezglavih ovac vsekakor sodijo družine, ki se nedeljsko sprehajajo po progi, ustavljajo sredi nje in ko mimo pripelje kolesar, ki se mu morajo umakniti, brezglavo letajo desno in levo po progi, saj se od strahu ne spomnijo na katero stran bi se bilo bolje umakniti. Potem pa pride sorta kolesarjev, ki se nekako počutijo sami na celotni progi in se vozijo vzporedno po trije ali celo štirje. Ker si imajo med vožnjo pač veliko za povedati. Še sreča, da se z avti ne vozimo vzporedno z odprtimi okni in se pogovarjamo. Ko nasproti pripelje kolesar, se jim nekako ne zdi smotrno, da bi se skrčili in zapeljali v kolono eden za drugim. To so ponavadi gorski kolesarji.  Zadnja sorta pa smo cestni kolesarji. Tudi med nami imate take, ki vztrajno gojijo novo subkulturo, ki se je med Slovenci razširila v zadnjem času na vse področjih. Sama ji pravim "Me, myself and I" kultura. Nekako imajo občutek, da so zaradi svojega hitrega cestnega kolesa glavni. Vsi se morajo umikati in podrejati njim. Kar je okoli njih, jih ne zanima. Kako bo njihova vožnja vplivala na ljudi okoli njih, jih ne zanima. Tako delujejo verjetno tudi na vseh ostalih področjih svojega življenja.  In potem pridejo cestni kolesarji, ki so osvojili kulturo športnega obnašanja. Ki kljub temu, da jih je 15, vozijo v koloni. Ki kljub temu, da so številčni ne izražajo svoje premoči na agresiven način. Prehitevajo kulturno, eden drugega opozarjajo, si dajejo znake in pa predvsem pozdravljajo sokolesarje, ki jim vozijo naproti. Ker v športnem svetu veljajo nekatera nenapisana pravila, ki jih športniki poznamo. In se jih držimo. Po teh nenapisanih pravilih takoj spoznaš veličino človeka in njegovo športno kulturo. Taki ljudje so tudi v svojem okolju zreli in ne agresivni. Ker šport ti na nek način da neko zrelost.  Vse te skupine so redni spremljevalci mojih voženj na kolesu. Vsekakor pa ne smem pozabiti še pomembne zadeve, ki jo opažam in se mi zdi prav, da jo na glas izpostavim. To so kolesarji, ki se vozijo brez čelad. Nekajkrat sem med vožnjo uspela ujeti pogovor o čeladah, ki se je v neki družini glasil: "Mamica, zakaj pa imajo drugi čelade, mi pa ne?", je vprašala nekaj letna punčka svojo mamo. Njen odgovor me je skoraj sezul. Glasil pa se je: "Danes ne rabimo čelade, ker je sonce in je vroče." Še en primer, ki me je pustil brez besed. Punčka je imela čelado, njen oče in mamica pa ne. Vprašanje otroka se je glasilo povsem logično: "Zakaj pa jaz moram nositi čelado, vidva pa ne?" Odgovor se je glasil: "Ker ti si majhna, midva pa velika."  Ja, ker nesreča se ne zgodi, ko sije sonce in je vroče in nesreča se ne zgodi, če si velik. To je sporočilo, ki so ga ti starši sporočali svojim otrokom. Ne vem ali so se zavedali, da ste starši VZOR svojim otrokom. Da kar se Janezek nauči, to Janezek zna. In s takimi odgovori in vedenjem na kolesarjenju, svojim otrokom res niste pravi vzor. Nisem prepričana, da se vsi vi, ki se najdete v zgornjem zapisu, zavedate pomembnosti varnosti, ki vam jo nudi čelada. Verjemite, da ni lušno gledati, ko se krvaveča glava brez čelade pri nesreči, samo razpolovi. In da ne razmišljam o tem, da je tudi Sandiju nedavno prav čelada, rešila življenje.  Jah, razumem pa to, da ti čelada uniči frizuro in da ne morete biti v vsej svoji lepoti vidne tudi na kolesu. Tako pač to je. Čelada terja svoj dolg. Najmanj kar je, je frizura. Odločiti se bo treba ali boste svojemu telesu privoščili nekaj svežega zraka in športa na kolesu ali pa se boste raje sprehodili brez čelade in prav tako nekaj naredili za svoje telo. Oboje je super. Samo prosim, lepo prosim ne postanite "Zombiji brez čelade" na kolesu.    
Vsakokrat, ko se odpravljava v Beograd, se v trenutku, ko prečkava srbsko mejo, spomnim tega filma. Vožnja po srbski avtocesti do Beograda je posebno doživetje tresenja in poskakovanja avtomobila, ki je neizogibna izkušnja vsakega potujočega. Vsakič upam, da so cesto vsaj malo zrihtali, pa se to do danes še ni zgodilo. Glavo si na drugo valovno frekvenco naštimajte že doma ali pa si jo boste morali kaj hitro, ko boste začeli čakati najprej na hrvaški meji. Hrvati si vzamejo čas, vrsta se vije vendar še kakšnega dodatnega okenca ne bodo odprli. Še več, v hišici ženska carinik v eni roki premetava osebne, v drugi prefinjeno drži cigaret in kadi. 29 stopinj, ki seva iz razgretega asfalta, ne pomeni nič. Vozniki se nervozni rinejo z avtomobili in vrivajo v vrsto. Nekaj časa opazujem voznike, vse povprek se pošiljajo v razne dele človeškega telesa in namesto, da bi mirni počakali v svoji vrsti, rinejo in rinejo. Nekaj časa vse to mirno opazujem, kakšnega voznika tudi spustiva pred naju, dokler po kakšni uri nesramnega vrivanja arogantnih voznikov, tudi nama dvema prekipi in spustiva tudi kakšno sočno. Jezna sem sama nase, da so me arogantneži sposobni pripraviti, da stopim iz svojega zen stanja in postanem v bistvu tako primitivno bitje kot oni. Še bo potrebno meditirati, še. Presenetljivo na srbski meji delajo veliko hitreje in učinkovito, so veliko bolj prijazni in tu in tam komu namenijo celo kisli nasmeh. Sama na hrvaško obalo ne hodim že leta, tako da je verjetno vsem vam, ki se vsako leto odpravljate tja na morje, čakanje v razgretih avtomobilih in hrvaška neprijaznost, postala normalna. Meni žal ni in mi nikoli ne bo. Pa da se ne spuščam v kakšne politične debate, saj niso namen tega zapisa. Po 7 urah vožnje do Beograda, nadaljni 2 uri izgubiva v prometu po mestu. Pa naj se še kdo pritožuje, da je pri nas gužva na cesti. Seveda vključno z mano, ki včasih pojamram kakšni zastoji so. Do večera opraviva vse obveznosti v mestu in se nastaniva pri prijatelju, ki nama velikodušno odstopi svoje stanovanje. Večer mine v prijetnem pogovoru na dvorišču hiše in v snovanju strategije za naslednji dan. Sandi, Veki (prijatelj, pri katerem se nastaniva) in njegov oče Vojo, se pripravljajo na maraton. Beograjski maraton. Naslednje jutro se skupaj odpravimo v center mesta. Prerivanje z grmado na pol slečenih tekmovalcev na trolejbusu, je še prav posebno doživetje. Med sabo se pogovarjajo, komentirajo, sprašujejo, tudi če se ne poznajo. Vzdušje je prijetno, v zraku je čutiti malo živčnosti, pa vendar. Veki (ustanovitelj Belgrade Running Club-a) nas pričaka v pubu, rezerviranem posebej za vse njegove udeležence maratona. Muzika se vije po ulicah, ljudje se ogrevajo. V pubu imamo pozdravne govore, trenerji dajejo zadnja navodila, motivirajo ljudi. Odpravimo se na start, kjer se poslovim od Sandija in ostalih in jim zaželim lahke noge. Ta bo sicer težka glede na temperature, pa vendar. In zdaj je prišel moj čas. 3 ure sem lagano, sportski, brez obveznosti šerpe. Odpravim se v center na Knez Mihailova. Da vidim, če se je tukaj kaj spremenilo od zadnjega obiska, 4 leta nazaj. Ulica je ob 10.00 dopoldne prazna. Odlično. Nekaj novih trgovin, nekaj novih lokalov. Sprehodim se vse do Kalemegdana in na koncu opazim meni pri srcu restavracijo Vapiano (mislim, da je avstrijska veriga). Sprehodim se do njihove terase v 3. nadstropje in si po 15 minutah čakanja, končno naročim kavo. V restavraciji sem bila prvi gost, popolnoma sama. Pri šanku slonijo 3 natakarji in se med seboj pogovarjajo. Vljudno vprašam ali me bo kdo postregel ali si naročim sama in mi zagotovijo postrežbo na terasi. Čakam 15 minut, da oni končajo svoje pogovore. Ja, to je Balkan. Ne morem komentirati kaj nežnejše, saj mi najbolj dvignejo pritisk ljudje, ki delajo v storitveni dejavnosti in se enostavno do nas strank vedejo kot, da smo ovce. Kot, da smo nevidni. Vseeno jim je ali bodo naredili kaj prometa, ali bodo stranke zadovoljne ali ne, ali bodo dobili lepo oceno na Tripadvisorju ali ne…..Kljub vsemu ostanem v svojem zen stanju in ne dovolim, da mi ga vzamejo. Kava in limonada mi res tekneta. Opazujem ljudi, ki se počasi začnejo prebujati na ulici. Na splošno so mrki, apatični, brez neke energije. Hm, v bistvu tako kot pri nas. Zgleda, da jih življenje tepe. Zgleda. Tako kot nas Slovence. Ne, nisem med tistimi, ki menijo, da jih življenje tepe, samo povzemam mentaliteto, ki smo si jo navlekli v glave v zadnjih letih. In v tem pogledu nismo nič boljši kot Balkan. Konec koncev smo še ne tako dolgo nazaj bili del le tega. Ena država. Vsi enaki vsi enakopravni. Kje pa smo sedaj? Standard in vse okoli tega imamo neprimerno višji in boljši. A jamramo tako kot, da nam je 10 x slabše. Razlika, ki je med nami in Srbi je ta, da oni znajo živeti TUKAJ in ZDAJ. Oni so prisiljeni živeti iz dneva v dan, saj so razmere kar precej slabe. Mi živimo za JUTRI. In se nenehno sprašujemo kaj bo jutri. Delamo in šparamo za nov avto, novo stanovanje, nove obleke in še kaj. Nihče pa se ne vpraša ali ta jutri sploh bo? Priznam tudi sama se dostikrat zalotim, da se ne zavedam danega trenutka. Pa vendar se zavedam toliko, da zaznam, da se ga ne zavedam. Velika večina vas živi kot v filmu, v rutini, dnevi gredo mimo, niti ne veste kako in kdaj. Kdaj ste nazadnje videli kakšne barve je drevo? Kdaj ste nazadnje povonjali rožo? Iz vsega tega mojega razmišljanja, me ura prežene nazaj na maraton. Počasi se sprehodim nazaj na izhodiščno točko, kjer sva s Sandijem zmenjena, da ga pričakam na zadnjem kilometru. Ura teče, Sandija ni. Vedla sem, da bo težko, da bo potreboval več časa kot ponavadi. Vročina je bila peklenska, treniral ni veliko. A vem, da bo zmogel. Končno ga zagledam izza vogala. Po njegovem obrazu vem, da ima krče v nogah, ki jih je verjetno trpel kar precej kilometrov. A cilj je tu in dosegel ga je. Vedla sem, da mu ta maraton pomeni veliko. Bil je prvi maraton po očetovi smrti, ki nas je zapustil nekaj tednov nazaj. In bil je maraton, ki je bil posvečen temu velikemu človeku. Počasi se začnejo nabirati tudi ostali tekmovalci v cilju, kmalu priteče tudi Vojo. Svaka čast človeku, ki pri svojih 66 letih preteče 42 km. In tudi zanj je maraton poseben, posvečen njegovi preminuli ženi Biljki. Glasno izrekam spoštovanje ljudem kot je Vojo. Zdravo razmišljanje in um te pripelje do zdravega telesa in kvalitetnega življenja. Ne druži se s svojimi vrstniki, ker pravi, da samo jamrajo. Raje se druži z mladimi in tekači, saj ga to ohranja mladega. In prav je tako. Mogoče bi tudi pri nas marsikdo moral poskusiti takšno razmišljanje namesto posedanja v zdravstvenih ustanovah in kratenja časa v čakalnicah zaradi dolgčasa. Seveda obiščite zdravnika, če ga nujno potrebujete. A ne hodite tja zato, da boste izvedeli kaj se je zgodilo vašemu sosedu. Ker vedno, ampak res vedno, ko pridem do svoje osebne zdravnice, v čakalnici posedajo eni in isti ljudje. Starejši ljudje. In zelo zelo dvomim, da je to zgolj naključje. Beograd zapustiva v nedeljo po zajtrku. Skočiva še na kavo v Ušče, kjer se srečava še s prijateljico Ivano. Vreme je prekrasno, a shopping center nabito poln. Tega enostavno ne razumem. Tukaj pa vseeno mislim, da smo Slovenci malenkost drugačni od Srbov. Če je sončen dan, gremo ven, v naravo. In ga ne zapravimo za ogledovanje trgovin. No, vsaj zdi se mi tako. Glede na to, da v kakšnem shoping centru nisem bila že zelo zelo dolgo, se lahko tudi motim. Popravite me. O dolgi poti nazaj, groznih hrvaških postajališčih, arogantnemu obnašanju carinikov in še čem, pa raje drugič. Ali pa poskusite sami. Mogoče so imeli slab dan. Za nekaj časa imam tega dovolj. Balkan ostaja Balkan. In mi z njim.  
V Ljubljano prispeva ob 4.00 zjutraj v peklenski mraz. Veliko hujši kot je bil 16 dni nazaj, ko sva zapustila zimo. Telo mi drgeta od mraza in od utrujenosti, po 24 urah potovanja in 48 urah nespanja. Letališča in letenje me ubija. Vsako leto je težje. Pa vendar ne tako težko, da se za potovanja ne bi odločila. Pred mano je 1 tedenska rehabilitacija in uravnavanje spanja. To je pač davek, ki ga vsak popotnik plača za to, da prepotuje svet. Seveda nekateri vse skupaj prenašajo lažje, nekateri imamo pač malce več problemov:( Kostarika je bila že dolgo na najinem seznamu želenih potovanj. Zdaj je prišel njen čas. Pred odhodom ni bilo kaj dosti časa za  raziskovanje dežele, saj sva imela v firmi ogromno dela. Tako se je pakiranje pričelo nekaj ur pred prevozom na letališče. Glede na to, da potujeva z nahrbtniki to ni problem, saj nimaš veliko manevrskega prostora. Vzameš kolikor gre pač notri. Polovico prostora tako zavzameta dve toaletni torbici, ena z zdravili in ena za osebno higieno. Po 28 urah vlačenja po letališčih pristaneva na Kostariki. Zelo hitro sva v hotelu, kjer naju pričaka mlada nizozemska študentka na izmenjavi. Želodec mi kruli od lakote, vendar sem preveč zmatrana, da bi razmišljala o hrani. Padeva v posteljo, upajoč na miren spanec, ko nama nad glavo pričnejo preletavati avioni. O prometu mimo hotela ne bom zgubljala besed. Adijo spanje. Ja kaj sem pa razmišljala, ko sem rezervirala hotel, ki je nekaj minut stran od letališča. Do 7.00 zjutraj gledava v strop in čakava, da greva vsaj na zajtrk. Vec kot ležanje je bilo za najini utrujeni telesi prevelika poraba energije. Končno hrana in prevoz naprej na pacifiški del obale. Po nekaj urah vožnje zagledava morje, sonce, pesek. Naj se dopust prične. Stacionirava se v mestu Manuel Antonio. Ruzake vrževa v kot in že jo mahava po ulici do bara ob plaži. Naročiva si osvežilni naravni mangov sok in samo opazujeva. Končno okus po pravem sadju in utrip mesta. Vročina je neznosna. Čutim kako mi telo zateka, v želodcu se začne nabirati občutek slabosti od vročine, ki je prvih nekaj dni znani spremljevalec spremembe podnebja. Z leti sprejmem tudi to. Vsako leto težje prenasam vročino in visoko vlago. Element švicanja se vklopi na polno. Prvih nekaj dni sva vedno optimista in si majico preoblečeva dvakrat na dan, po nekaj dneh pa te misli opustiva. Tako pač je. Sprijazniva se s tem, da bova nivo osebne higiene malo spustila. V ruzaku so še vedno osvežilni robčki, s katerimi si lajšava najino odločitev. Poskus pranja perila pa sva že vzela. Misija nemogoče. Perilo se tukaj ne suši. Pika. Začneva spoznavati ljudi in miselnost lokalnega prebivalstva. Ljudje so prijazni in odprti. Nekaj besed španščine je veliko olajšanje, večina jih spregovori vsaj nekaj tudi v angleščini. Pomagajo roke in noge in malce povadiva neverbalno komunikacijo. Na potovanjih vedno po večini jeva lokalno hrano. Tu in tam zavijeva tudi v restavracijo, ki pa je v tem primeru obupno draga. Lokalna jed tukaj se imenuje casado in pomeni sestavljeno jed, kjer te na krožniku pričaka riž, črni fižol, zelenjava, meso ali riba in pečena zelena banana. Meni osebno odlična in okusna hrana. Pogledam Sandijev obraz, ko na krožniku zagleda črni fižol. 14 dni problemov in iskanja hrane. Pač ne je fižola. Torej bo nujno treba vsake nekaj dni zaviti v restavracijo, ki streže internacionalno hrano. Cene v lokalnih restavracijah (sodah) in ostalih so 2 x nižje. V sodi se oba najeva za 12 dolarjev, v ostalih restavracijah za 25 do 30 dolarjev. Ogromna razlika. Potujeva vedno v lastni režiji. Bodisi z avtom, bodisi z avtobusi ali v tem primeru z shuttli, ki redno vozijo iz kraja v kraj in ponavadi zberejo največ 10 potnikov. Tukaj sva se odločila za shuttle. Srednja vrsta udobja, fleksibilnosti in stroškov. Spiva načeloma v hotelih s tremi zvezdicami, ki pa se po kvaliteti in ceni zelo razlikujejo od npr. Azije. To ugotoviva že prvo noč. Kaksno noč bi sicer raje preživela v kakšni zvezdici več, ampak zdaj je kar je. V Indoneziji in Aziji so hoteli s tremi zvezdicami na višjem nivoju kot tukaj, cena pa za polovico nižja. Prvo ali drugo noč še malo vihava nos, potem pa se sprijazniva in tako čisto dobro preživiva do konca dopusta. Ko me že prvi dan samo meter stran na drevesu pozdravi lenivec, hotel postane zadnja briga. Ko naju zjutraj zbudi petje ptic in oglašanje opic, je tudi ozka in neudobna postelja, poplačana. Ko se na lokalni tržnici do onemoglosti najeva ananasa, papaye in manga, pozabiva na vse fižolcke tega sveta. Po nekaj dneh počitka na morju odrineva v centralni del države, v gore. Kostarika je geografsko zelo razgibana, kar pomeni, da se iz morja preseliva na nadmorsko visino 1400 m. Končno lepa, skromno opremljena kabina (cabinas rečejo samostojnim lodgom, kjer imaš samostojno hišico in v klasičnem slogu hotela). Prvo noč v šoku preživiva v zvoku zavijanja vetra. Oblečena v troje dolge rokave in s kapo na glavi, prebediva noč. Okna na Kostariki so povsod enaka. Tanko steklo s špranjami, kjer ne samo, da se vse sliši, temveč se vse tudi občuti. Čez noč se shladi tudi do 14 stopinj, veter vse skupaj samo še poslabša. Gretja seveda ni. Stojim pred platformo z največjim zipline-om v Srednji Ameriki. Ko nam dajejo navodila o spustih čez 18 platform (skupaj 3 km vožnje po kablih) si mislim "Jebemti a je meni tega treba?" Pogledam naokoli in večina nas ima prestrašene obraze. Ti to zmoreš, mi reče notranji glas. Grem. Vsa trda se spustim po prvem kablu. Mižim. Super ravno za sliko. Drugi gre ze lažje. Telo se sprosti in začnem uživati. Za varnost je dobro poskrbljeno, fantje vedo kaj delajo. Ko se tako spuščam nad džunglo, občutim v sebi svobodo in občutek sreče. Res lepa izkušnja. V parku pogledava še prelepe kolibrije in metulje in utrujena odpeketava nazaj v najino vetrovno kočico. Obiska plantaže kave in kakava ni za zamuditi. Seveda pogovarjate se z odvisnikom od kave, pa vendar zelo poučna izkušnja o gojenju in delanju kave. Na svoj račun pride tokrat tudi Sandi. Dodobra se naje prave čokolade, ki jo iz kakava izdelamo sami. Iz Monteverda se preseliva pod vznožje vulkana Arenal, v mesto La Fortuna. Ponovno me navduši prijaznost domačinov. Prijaznosti domačinov sva več ali manj navajena. Razlika, ki jo občutiva pa je v tem, da nekateri na nas turistih vidijo le denar, nekateri pa znajo to celo izraziti na način, da zveni iskreno, iz srca. Tukaj se nama je zdelo iskreno.  Vreme postane malce topleje, v mestu celo najdeva restavracijo z organsko hrano, kjer oba najdeva nekaj zase. O cenah raje ne govorim. Občudujeva odnos domačinov do življenja, kjer živijo iz dneva v dan. Njihove hiše so v rešetkah. Zaradi varnosti. Tako varujejo svoj dom. Otroci veselo hodijo v šolo, oblečeni v uniforme. To bi bil dober eksperiment pri nas. Obleči vse otroke v enaka oblačila. Hud udarec za ego tistih, ki se dokazujejo z dragimi oblačili in verjetno veliko olajšanje za tiste, ki si tega ne morejo privoščiti. Pogovarjava se s taksistom, ki nama razloži, da je življenje sicer težko, vendar je ok. Ne jamrajo, samo živijo po načelu Pura vida. Glede na to, da je Kostarika dežela vulkanov in potresov, je to edini način. Živijo vsak dan sproti. Nasmejani so. Živijo in delajo v svojem tempu. Tempo jim ne more pospešiti nihče. Noben turist. En večer obiščeva termalne naravne bazene, kjer je zaradi vulkana voda vroča. Imenujejo jih hot springsi. Komaj se preoblečem v kopalke, medtem ko čakam Sandija, na palmi poleg sebe zagledam kačo. No pa je šlo sproščeno kopanje. Kače so tukaj aktivne ponoči, zato bi bilo bolje, da bi hot springse obiskala podnevi. Pa še lepše bi si jih lahko ogledala. Ampak ne, Renata je hotela romantiko. Evo ti na zdaj pa imaš romantiko. Vsa trda preživim nekaj ur v namakanju v majhnih bazenčkih, kjer me pod nogami masira vulkansko kamenje in bohvedi kaj še. Komaj čakam, da greva ven. Od vroče vode in utrujenosti spiva vsaj eno noč na polno. Ne moti naju hrup glavne ceste ob hotelu, niti veseljačenje mladine, ki ponoči hodi nazaj domov. Vulkan zapustiva utrujena in  že se veseliva počitka na plaži. Tokrat na karibski strani. Prispeva v Cahuito. Na recepciji naju pričaka mlad italijanski par, ki upravlja hotel. Dobiva svojo hišico, zelo osnovna oprema, malce mravljic, dva ventilatorja in nobene klime. Malce se spogledava, vročina da komaj dihava. Enrika zazna najin pogled in naju potolaži, da se ponoči zelo shladi. Verjamem ji. Viseča mreža na terasi me prepriča, da ostaneva. Enrika nama poda vse prve informacije in kmalu se ji pridruži njen partner David. Pademo v debato in razlagata zakaj sta zapustila Italijo in se odločila imeti otroka na Kostariki. Živita tukaj in zdaj, vodita majhen hotel in vzgajata otroka. Ne zanima ju denar, živita skromno življenje, celi dan lahko preživita s svojim sinom. "Ne želiva, da nama otroka vzgajajo babice, vzgajati ga želiva midva." Spoštujem. Pot pod noge in že sva v centru mesta. Pričakajo naju vonjave marihuane in mrki ljudje. Nič prijaznosti, nič nasmehov. Veliko domačinov deluje zadetih. Na Kostariki je kajenje na vseh javnih mestih strogo prepovedano (to pomeni tudi na ulici). Nihče ne kadi. Cigaret. Džoint in bela črtica (kokain) sta normalna. Vsaj na karibski strani. Večina domačinov prihaja iz Jamajke. Prvič se na celem potovanju ne počutiva varno in udobno. Mesto je umazano, prazno. Zdaleč od tega, da bi bila sezona v polnem razmahu. Zgodaj zjutraj naju zbudi dretje opic. Vstaneva in se z avtobusom odpraviva v bližnji, bolj razvpit Puerto Viejo. Tam najameva kolo in si privoščiva prekrasno vožnjo v 12 km oddaljen Manzanillo. Mesto na koncu sveta. Vendar s prelepimi plažami. Končno najdeva palmo zase, kolesa parkirava pod njo in si privoščiva skok v morje. Na svojih potovanjih ponavadi obiskujeva t.i. Sanctuary-je. Ali rescue centre. To so centri, kjer živali rešijo in poberejo iz ceste. Ponavadi so poškodovane in niso sposobne več živeti v naravnem okolju. Tiste, ki so, jih izpustijo nazaj v naravno okolje. Tako obiščeva sloth sanctuary in ave sanctuary. Lenivce in ptice. Zbirka videnih živali in narave je popolna. Videla sva vse kar sva si želela.  Zadnji dan se ponovno vrneva v najin hotel ob letališču. Ker imava čas skočiva še v njihov nakupovalni center. Kar nekaj ameriških trgovin, zraven tudi Walmart. To je prava Amerika. Cene navite do neba. Ni se za dotaknit. Vpliv severne Amerike je precejšen. Za Američane je to promise land. Po upokojitvi se preselijo sem, kjer za svoje dolarje dobijo lagodno življenje. Zgradijo si razkošne vile, prevažajo se s svojimi jahtami. Lep primer je na primer mesto Herradura. Kot bi prišel na drugi planet. Cene v trgovinah so enake za vse. Visoke. Povprečna plača je 350 dolarjev. Lahko si preračunate kaj to pomeni za domačine. Revni so. Kriminala je veliko. Trgovina z drogo cveti. Želijo si biti eko dežela. Njihovo obnašanje je popolnoma nasprotje tega. Smeti ležijo povsod. Res je, imajo veliko naravnih rezervatov. In to je to kar se tiče besede eko. Je to dežela, kjer bi živela? Nikakor. Je to dežela, ki bi jo priporočila za obisk? Vsekakor. Če se odločite za obisk, vam toplo priporočam branje bloga prijateljice Andreje (https://andrejasworld.com) , ki vam bo postregla z veliko podrobnejšimi informacijami, kot jih najdete v mojem zapisu.   Pura vida!  
Siddharta na odru
Od nekdaj sem rada hodila na koncerte. Od klasičnih pa vse do rock in metal koncertov. Skratka rada slišim dobro glasbo, tudi če nisem največji oboževalec dotične skupine. Tako se je moje obiskovanje koncertov pričelo že v najstniških letih in velja še vse do danes. V najstniških letih je za večino obiskovalcev koncert pomenil tudi uživanje večjih količin alkohola ali kakšnih drugih opojnih substanc, ki so ti koncert pričarale v nadnaravnih dimenzijah. Čar koncerta je bil znati uživati v teh dimenzijah in doživeti glasbo na svoj način. Meni osebno je koncert predstavljal dobro družbo, ples, petje in zabavo. Ne rečem, da nisem spila kakšen kozarček, vendar do faze drugih dimenzij zaradi substanc ali alkohola, nisem nikoli prišla. Tako bi lahko rekla, da sem glasbo vedno dojemala na svoji dimenziji, trdno na materi Zemlji. Vsak po svoje bi lahko rekla. Z leti sem do vsega tega, dobesedno pijančevanja, postala veliko bolj kritična in netolerantna, saj me je enostavno začelo motiti. Vedno, ko sva se odpravila na koncert, sem vedela, da zraven moram v zakup vzeti še kopico pijanih ljudi, ki bodo cvilili in grulili na koncertu. To sem sprejela. Vstopanje v moj intimni pas bližine, sem tudi sprejela. Saj načeloma nikoli, ampak res nikoli, nisem imela take izkušnje, kot sva jo imela včeraj na koncertu IZŠTEKANI, v Kino Šiška. Skupino Siddharta poslušam že odkar obstajajo in njihova glasba mi res seže do srca. Ne vem koliko njihovih koncertov sem že poslušala, od majhnih, pa vse do Plečnikovega stadiona in Stožic ipd. Včerajšnjega koncerta sem se res veselila, saj mi je Kino Šiška kot prizorišče res všeč. Pričarati mi uspe neko intimno povezavo med izvajalci in publiko in ustvari se lahko res vrhunsko doživetje. V zadnjih letih se še posebno veselim koncertov, kjer pričakujem malo bolj zrelo občinstvo, če razumete. Brez najstnikov, njihovega popivanja in podobnih izgredov, kjer je koncert več kot očitno le izgovor za dodatne opojne snovi. Tudi včeraj je bilo na prvi videz tako. Zrelo občinstvo, kjer lahko vidiš, da cenijo dobro glasbo, da enostavno vedo za kaj gre. Dokler se nisva znašla v vrsti, ko je za nama stala družba nekaj deklet in fanta, ki je več kot očitno pogledala pregloboko v kozarec. Koncert se je počasi začel obračati v nočno moro. Ne samo, da so se začeli na glas dreti in pogovarjati, več kot očitno je bilo, da jih koncert pravzaprav sploh ne zanima, saj se res niso dali motiti v svoji glasni zabavi. Najprej se je vrsta pred njimi začela spogledovati med sabo, kot češ »Kaj je z njimi?«, potem so se posamezniki začeli ozirati nazaj in jim namenjati poglede, v smislu »Hej družba, mi smo prišli na koncert in bi radi poslušali«. Vse to brez kančka opaznosti v očeh glasne družbe. Počasi se je njihova glasnost razširila kar na nekaj vrst naprej in ljudje so postali nezadovoljni. Kakšen kozarček preveč me ni motil, to je pač odločitev vsakega posameznika. Kar me je zmotilo, je obnašanje teh nekaj, ne ravno mladih žensk, ki so s svojim vreščanjem in avšastim obnašanjem, popolnoma razvrednotile sebe kot ženske, saj so bile oprostite izrazu, videti kot navadne pocestnice. Na najini desni pa skupina Štajercev (z vsem spoštovanjem do njih), ki je očitno zamenjala fuzbal igrišče za koncertno dvorano. Sodeč po količini zaužitega piva, žvižganju in navijaškemu dretju, je zgledalo tako. Za njih se je koncert zaključil predčasno, saj je zaradi alkohola enemu postalo slabo in sta z ženo, morala predčasno zapustiti koncert. Hvala bogu. Po tem so se umirili tudi drugi. Ena šola je bila očitno dovolj. Pošteno. Ko pa je ženski nekaj mest naprej od mene prekipelo, je zelo obzirno pogledala pijano družbo deklet za nami (ne vem kako naj jih naslavljam, saj so bile to ženske nekje okoli 35 let), in jim rekla: »Oprostite, nič slabega ne mislim, vendar mi smo prišli na koncert in bi radi poslušali. Ali lahko prosim svojo zabavo nadaljujete pri baru in se vrnete, ko vas bo zanimala glasba?«. Bravo punca, good point. No, na žalost ni naletelo na plodna tla. Družba se ji je smejala v obraz, še več od tega, začelo se je posmehovanje vsem nam, ki smo jim namenjali »čudne« poglede, ki jih niso hoteli razumeti. In na tej točki sem se vprašala: »Kdaj smo prišli tako daleč, da res vidimo samo sebe in nas sočlovek, ki stoji poleg nas, ne zanima več?« Samo, da se imaš ti fajn. Boli te k……, če človeku poleg tebe manjka pol roke. Dobesedno. Pa ljudje božji, dajte se zbudit in začeti sobivati, kot smo to počeli nekoč in nekdaj. Da ne zaidem……. Včerajšnje obnašanje teh, predvsem žensk, me je res razjezilo in po drugi strani razočaralo. Od moških (oprostite moški) bi še nekako pričakovala neandertalsko in primitivno obnašanje. Od žensk pa res ne. Kje je vaša ženskost punce, kje je prefinjenost in damstvo v vašem obnašanju? Nič ni narobe, da se imate fajn. Nič ni narobe, da spijete kaj. Da pa iz sebe delate dobesedno pocestnice in se tako tako razvrednotite in spustite na tako nizek nivo, drage moje, tukaj pa imate problem. Ne vem kakšne frustracije in manjvrednostne komplekse držite v sebi, vendar vse to je rešljivo. Ker verjemite mi, da danes, če bi videle svoj posnetek včerajšnjega obnašanja, bi hodile naokoli z vrečo na glavi. O tem, da ste spustile glavni point večera, torej dobro glasbo, sploh ne bom zgubljala besed. Ja, priznam, starejša kot sem, manj sem tolerantna do takih izpadov in bolj me motijo neotesani in primitivni ljudje, ki se sprehajajo po tem svetu. Mogoče sem pa stara? Mogoče. Saj vem kaj si mislite nekateri, pa ne hodi na take koncerte, če te to moti. Dragi moji, potem je najbolje, da tudi v trgovino ne hodim več, ker me moti, ko nek mentalni invalid svojega BMW-ja zapelje na vhod Mercatorja in tam parkira. Potem je najbolje, da sem doma. Ker ljudje, ki jim ni mar za sočloveka, so povsod. Na vsakem koraku. In ni rešitev, da se vsi mi, ki imamo zavedanje, umaknemo. Ravno obratno. Če se bo vsaj nekaj ljudi, ki se bodo našli v tem zapisu, ki by the way, izraža moje osebno prepričanje in mnenje, zamislilo, je moj namen dosežen. Za vse tiste, ki vas bo zapis vrgel iz tira in bi najraje besno zakucali po tipkovnici in napisali komentar, lahko to mirno storite. Pred tem pa vas prosim, da se vprašate: »Kaj je tisto, kar me je tako razjezilo? Se je mogoče oglasil moj ego prijatelj?«. No, pa srečno vsem v prihajajočem letu in še na mnogo dobrih koncertov.  
Imate poškodbo? Vas kronične bolečine ali bolezen ovirata pri redni vadbi? Imate občutek, da nimate dovolj časa in je vaš urnik prenatrpan? Si želite imeti močno telo in lepo oblikovane mišice? Ste pripravljeni videti vašo telesno preobrazbo? Pilates je vaša zlata karta! Originalno razvita vadba za potrebe atletov in kasneje rehabilitacije, se učinki te vadbe širijo in uporabljajo po celem svetu. Vizija očeta pilatesa Josepha Pilatesa je bila transformacija telesa in življenja za vedno. In to dejansko je. Tukaj je 5 razlogov zakaj bi morali poskusiti pilates, tudi, če mislite, da ni za vas: 1. Prepreči poškodbe. Poškodbe nas lahko upočasnijo in pustijo nesposobne tedne, mesece ali celo leta. Toda kaj, če bi vadbo lahko uporabljali zato, da bi poškodbe preprečili namesto, da jih povzročamo? Pilates se osredotoča na center telesa, vaš trup. Krepi vaše trebušne mišice in hrbtne mišice. Samo pomislite na to kolikokrat in kako uporabljate vaš trup vsak dan, ne da bi se tega sploh zavedali: da vstanete, hodite, se upognete, se usedete ali sedite na stolu. Če vas mučijo bolečine v hrbtu, je to verjetno zaradi šibkih mišic trupa. Če jih okrepite boste ne samo zmanjšali trenutne bolečine, temveč tudi preprečili prihodnje. 2. Zgradi močne mišice trupa in oblikuje lepe mišice. Pri večini ljudi, so mišice trupa, šibka točka na našem telesu. Vendar je to naš center, od koder izvira naša moč. Ko je naš center šibak, je šibko celo telo. Pilates se osredotoča na vaje, ki stalno vključujejo center telesa, kar vodi do zmanjšanja obsega pasu, čvrstega in ravnega trebuha in močnega hrbta. Za razliko od dvigovanja uteži, ki lahko mišice skrajša. Pilates se osredotoča  in uporablja mišice na način, da obe strani mišice delata istočasno. Tako se mišice lahko podaljšajo in pridobijo lepši tonus. 3. Poveča gibljivost, koordinacijo in ravnotežje. Ni presenetljivo, da vaša koordinacija in ravnotežje prihajata iz vašega centra telesa. Ko okrepite trup, se obenem okrepijo tudi mišice, ki so zadolžene za koordinacijo in ravnotežje, kar preprečuje padce in poškodbe. Povečana gibljivost dovoljuje mišicam, da se podaljšajo in postanejo bolj prožne. 4. Pilates je za vse. Ženske, moške, otroke, starejše, vse z kroničnimi bolečinami in boleznimi, atlete, plesalce in celo noseče ženske. Vsi imajo lahko koristi od te prekrasne vadbe. Zgradi močnejši trup, izboljša ravnotežje, poveča gibljivost in razvija stabilnost. Pilates izboljša telesno držo, zavedanje telesa, podpira optimalno zdravje in vam pomaga pri učinkovitejšem gibanju. Je nežen in obenem poln izzivov. Dokazano pospešuje zdravljenje in zmanjšuje bolečine, saj ni direktnih obremenitev na sklepe. Pravzaprav ni izgovora, da ne bi poskusili. 5. Lahko vadite kjerkoli. Pilates je tako raznolik, da ga lahko izvajate praktično kjerkoli. Doma, v studiju, v hotelski sobi, pisarni ali na plaži. Tudi, če imate samo 15 minut časa, lahko naredite učinkovito vadbo. Vse kar potrebujete je vaša lastna teža, ki jo uporabite kot lastni upor. Želite otežiti vašo vadbo? Dodajte žogico, trak ali obroč in povečajte intenzivnost vadbe. Se še vedno sprašujete ali je pilates za vas? Joseph Pilates je nekoč dejal: »po 10 vadbah boste občutili razliko, po 20 vadbah boste videli razliko in po 30 vadbah boste imeli novo telo.« Kaj ni to nekaj, kar je vredno poskusiti?  
Holesterol je postal v zadnjih dveh desetletjih »tempirana bomba« različnih vrst člankov. Prehrambena industrija je začela križarski pohod proti živilom, ki vsebujejo veliko holesterola (kot na primer jajca in nasičene maščobe), ki so postali glavni krivec za skorajda vsako bolezen srca v zadnjih dvajsetih letih.   20 let nazaj nihče ni govoril o visokem holesterolu, ki je kar naenkrat postal »sovražnik« številka 1 v vsakem gospodinjstvu, ki ga je potrebno držati na čim nižjem nivoju. HOLESTEROL NE ŠKODI VAŠEMU ZDRAVJU IN NI VZROK ZA SRČNA OBOLENJA. Holesterol potrebujete. To mehko, voskasto snov najdemo ne le v krvnem obtoku, temveč tudi v vsaki celici v telesu, kjer  prispeva k proizvodnji celične membrane, hormonov, vitamina D in žolčnih kislin, ki pomagajo prebaviti maščobe. Holesterol tudi pomaga pri oblikovanju vašega spomine in je ključnega pomena za nevrološke funkcije. Vaša jetra proizvedejo okvirno 75% vašega holesterola. Konvencionalna medicina ga deli na dva dela: –          HDL (zdravju koristni holesterol): pomaga odstranjevati holesterol iz arterij in odstranja presežni arterijski plak in s tem preprečuje srčna obolenja. –          LDL (zdravju škodljiv holesterol):ta t.i. »slab« holesterol kroži po vaših arterijah in tvori plake, ki lahko naredi vaše žile ožje in manj fleksibilne. Če se naredi strdek, to lahko povzroči infarkt. –          In TRIGLICERIDE: povišana raven te nevarne maščobe pa se povezuje z srčnimi obolenji in diabetesom. Na trigliceride vpliva uživanje sladkorja in prečiščenih ogljikovih hidratov, fizična neaktivnost, kajenje, alkohol in prekomerna telesna teža. Holesterol je VAŠ PRIJATELJ in ne vaš SOVRAŽNIK. Ni življenja na Zemlji, ki bi lahko živel brez holesterola, saj je le ta sestavni del vsake celične membrane. Verjetno niste vedeli, da je povezava med holesterolom in VITAMINOM D. Najboljši način, da dobite vitamin D v svoje telo je z varnim izpostavljanjem vaše kože sončnim žarkom.  UVB žarki na vaši koži ustvarijo interakcijo z holesterolom in ga pretvorijo v vitamin D. Zaključek?  Če je vaša raven holesterola prenizka, iz sonca ne boste mogli pretvoriti vitamina D za vaše telo. Še en dokaz zakaj je holesterol dober za vaše telo? HDL vzame holesterol iz vaših tkiv in arterij in ga pripelje nazaj v jetra, kjer je večina vašega holesterola proizvedena. Če bi bil namen tega, da se izloči holesterol iz vašega telesa, bi bilo smiselno, da ga prinese nazaj v vaše ledvice ali črevesje, da bi ga lahko telo izločilo. Namesto tega gre nazaj v jetra. Zakaj? Ker vaša jetra ponovno uporabijo. Vaša jetra ga reciklirajo in spremenijo v druge delce, ki jih sprejmejo tkiva in celice, ki jih potrebujejo. Vaše telo poskuša  narediti in ohraniti raven holesterola z  natančnim razlogom, ki je tako pomemben in dejansko vitalnega pomena za zdravje. KDO DOLOČA MEJE ZA MERJENJE HOLESTEROLA? Tukaj vam ne bom povedala nič novega. Tako je, to so zdravniki, ki so največkrat plačani iz strani farmacevtske industrije, ki je ena izmed največjih svetovnih »money makerjev«. Kot sami verjetno opažate, se tudi te vrednosti iz leta v leto malo spreminjajo. Zakaj mislite? Zdravila, ki znižujejo holesterol imenujemo statini. Imajo zelo široko paleto stranskih učinkov. Do sedaj se verjetno že sami sprašujete ali lahko znižam raven holesterola brez zdravil? Najprej naj še enkrat poudarim, da je prepričanje, da zaradi holesterola ne smete jesti jajc in nasičenih maščob, ZMOTNO. Visoko raven holesterola povzročajo: –          Uživanje sladkorja in žitaric (kosmičev) –          Uživanje trans maščob –          Pretežno sedeče življenje –          Kajenje –          Emocionalni stres KAKO ZNIŽATE HOLESTEROL PO NARAVNI POTI? Uživajte dovolj visoko kvalitetnih živalskih omega 3 maščob Zmanjšajte oz. izločite iz svojih prehranjevalnih navad sladkor in žitarice Jejte hrano, ki ustreza vašemu telesu (poslušajte svoje telo) Jejte zadostno količino presne hrane V prehrano vključite: –          Olive in olivno olje –          Kokos in Kokosovo olje –          Organske surove mlečne izdelke (maslo, smetana, kisla smetana, sir ipd) –          Avokado –          Oreščke –          Semena –          Jajca –          Organsko, prosto pašno meso Redno telovadite (aerobna in anaerobna vadba) Izogibajte se kajenju in pretiranemu uživanju alkohola Znižajte emocionalni stres (pomagajte si z različnimi metodami npr. access bars)
Velikokrat naletim na različne debate in mnenja, predvsem moških, ki ob besedi pilates, skomignejo z rameni. Večina njih poda še svoje mnenje, ki se nekako sliši takole »to je nekaj za ženske«. Ob takih komentarjih in mnenjih, dostikrat pogledam njihovo držo in hrbtenico in vsi brez izjeme, so precej »puklaste« drže, mnogi od njih z vidno neaktivnim telesom.   Dragi moji moški, vaše žene oz. partnerke hodijo na pilates zato, ker se zelo dobro zavedajo, da je to odlična vadba za njihovo hrbtenico, da ne govorim o vseh pozitivnih  učinkih krepitve globokih notranjih mišic, z največjimi vidnimi učinki na mišicah medeničnega dna. One se zelo dobro zavedajo kaj vse te mišice pomenijo v obdobju ko se naše telo začne starati in kako lahko preventivno delujemo in si olajšamo in naredimo lepo, vitalno in aktivno starost. Stari ste toliko kot je stara vaša hrbtenica. Moški, za razliko od svojih boljših polovic, se očitno ne starate, predvsem pa o tem ne razmišljate, dokler se ne pojavijo prvi problemi. Raziskave kažejo, da 90% ljudi pri 40. letu trpi za bolečinami v križu. To je alarm. V današnjem načinu življenja in dela, vse preveč presedimo in seveda s tem ne vplivamo dobro na svojo hrbtenico. Naša hrbtenica ni narejena za tako dolgotrajno sedenje. Pa vendar, ker dandanes v službah preživimo večino svojega dneva, drugače pač ne gre. Še en razlog več, da po službi poskrbimo za svoje telo. Hrbtenica sama po sebi ne more stati pokonci, podpirajo jo mišice. Če ne krepimo mišic, se hrbtenica počasi začne sesedati. Zelo poenostavljeno povedano sicer, pa vendar nekako v to smer gre. Za krepitev mišic ni nikoli prepozno, v kolikor ni poškodovana živčna povezava med njimi. In če se vrnem na naše predrage moške, kaj hitro ugotovim, da če že so športno aktivni, so to športi, ki so po večini za krepitev kardiovaskularnega sistema ali za krepitev mišic (beri fitness varianta). Malo jih je takih, ki se zavedajo, da s krepitvijo globokih mišic (trebušnih in hrbtnih), lahko imajo boljše rezultate in učinke tudi na vseh drugih športih, saj je izkoristek in uporaba vseh drugih mišic bolj optimalna. Še bolj pomembno pa je to, da znajo varovati svojo hrbtenico. To pomeni, da je manjša možnost poškodb. Pilates se priporoča kot vzporedna vadba pri vseh športih, ki jih trenirate. Večina vas moški, ki samo ob misli na pilates zamahnete z roko, se namreč tudi prepogniti ne more. Mnogi od vas si ne zmorete niti čevljev zavezati , skoraj večina pa se vas zjutraj komajda vstane iz postelje brez bolečin v križu. Da o sedenju s poravnano hrbtenico sploh ne govorim. »Puklji«, ki jih delate pri vsem zgoraj naštetem gibanju, bi lahko bili za v album posebne zbirke vaše drže. Dragi moški, lepo je videti vaše natrenirane mišice in le naprej nam lepšajte pogled z njimi. A se obenem zavedajte, da krepite samo velike površinske mišice, ki so očem vidne. Verjetno se niti ne zavedate, da imate tudi notranje globoke mišice, ki so center vašega telesa. Vaše žene in partnerke so tukaj veliko bolj modre. Znajo prepoznati kaj dejansko je pomembno (notranjost in ne zunanjost – velja še za kakšen drug primerJ). In na koncu se potem po vseh teh strašnih debatah lahko samo še vprašam: » Ali moški nimate hrbtenice?«. Na vprašanje si lahko odgovorite sami. [hrbtenica]
Zagotovo poznan občutek, ko ti »pade cukr« kajne? In potem samo iščeš po hladilniku in po vseh možnih omarah, kaj bi potešilo tvoj insulin. Dandanes ni več nobeno novo odkritje, da je sladkor odgovoren za vrsto težav v našem organizmu kot npr. diabetes, debelost, kardiovaskularne bolezni in nenazadnje tudi raka.   Vsekakor to pomeni, da moramo bolj skrbno izbirati našo hrano, predvsem pa skrbnost uvesti pri branju deklaracij, ko našo hrano kupujemo. Vrsta živil namreč vsebuje ogromne količine sladkorja, ki pa znano, ob rednem uživanju, povzroči, odvisnost, nič drugače kot ostali opiati. Dostikrat samo močna volja ni dovolj, da se sladkorju odrečete, saj je vaše telo že odvisno od njega. V nadaljevanju vam navajam 5 nasvetov, ki vam bodo pomagali izločiti sladkor iz vaše prehrane. 1. VAŠ ZAJTRK NAJ BO BOGAT Z BELJAKOVINAMI Če svoj dan začnete z večjo količino beljakovin (15 – 20 g), vam le te pomagajo ohranjati stabilno raven krvnega sladkorja skozi celi dan. Napadom sladkorja se veliko lažje uprete, če imate skozi celi dan stabilen nivo sladkorja v krvi in vam ne skače iz ene skrajnosti v drugo. Za zajtrk lahko pojeste jajca ali pa v svoj jutranji smoothie dodate beljakovine v prahu. 2. PRIGRIZKI ZDRAVIH MAŠČOB Maščobe vam pomagajo vzdrževati občutek sitosti in s tem zmanjšujejo možnost, da boste segli po sladkarijah. Seveda niso vse maščobe dobre maščobe. Dober vir maščobe je kokosovo olje, saj ga telo ne shranjuje v obliki maščobe, ampak ga uporabi za energijo. Čajna žlička kokosovega olja vas bo nasitila. Kvalitetnemu kokosovemu olju se ne morete upreti. Za malico si lahko privoščite tudi avokado, ki vas bo nasitil, obenem pa vašemu telesu priskrbel neprecenljiv vir dobrih maščob. 3. IZLOČITE UMETNA SLADILA Kljub temu, da so umetna sladila brez kalorij, pa lahko kljub temu dvignejo vaš nivo sladkorja v krvi. Uživanje brezkalorijskih umetnih sladil zmanjša nivo dopamina v možganih, kar v telesu povzroči veliko željo po sladkorju, ki bo zvišal raven dopamina v možganih. Izognite se temu začaranemu krogu in ne uporabljajte umetnih sladil. Namesto tega pa lahko uporabite t.i. »zdrava sladila«, kot npr. mesquit, yaccon, lucuma, kokosov sladkor ipd. Le ti imajo tako nizek glikemični indeks, da vašega insulina ne bodo vznemirili. 4. ZAGOTOVITE SVOJEMU TELESU NAJMANJ 8 UR SPANJA NA NOČ Dva hormona, ki sta tesno povezana z občutkom lakote, sta leptin in grelin. Grelin vzpodbudi občutek lakote, medtem ko je leptin odgovoren za občutek sitosti. S pomanjkanjem spanja, se zmanjša proizvodnja leptina in zviša proizvodnja grelina, kar povzroči povečano lakoto v telesu in s tem večjo možnost, da boste segli po sladkorju. 5. JEDI SLADKAJTE S CIMETOM Naš okus je naravno nagnjen k sladkim jedem, vendar obstajajo naravne sestavine, ki bodo zagotovile sladkost, ne da bi jedem dejansko dodajali sladkor. Odličen za kavo, pecivo ali kot dodatek smoothijem, je cimet. Ne samo da jedem pričara odličen in sladek okus, samo pol žličke na dan cimeta celo znižuje vaš sladkor v krvi, trigliceride in LDL holesterol. Vsekakor pa se ne odrecite popolnoma sladkemu, le čokolado iz trgovine, zamenjajte s kakšno od presnih sladic, ki si jih pripravite sami npr. presno nutello. Recept za le to najdete na www.spremeni.se Boste poskusili?
Usedite se in se poglejte….leva ali desna slika?   Predpostavka je seveda, da sploh telovadite oz. prakticirate kakršenkoli šport. Če vašemu telesu ne nudite redne fizične aktivnosti, mu seveda povzročate še večjo škodo. V tem primeru vam svetujem, da se premaknete na dno tega članka, kjer pišem o pomembnosti vaše hrbtenice in s tem posledično pilates vadbe. Redna telesna aktivnost lahko zmanjša tveganje pred srčno žilnimi obolenji, rakom, depresijo in vrsto drugih bolezni. Vaše misli postanejo jasnejše, upočasni pa celo potek staranja. Seveda pa obstajajo pasti, ki lahko ovirajo vašo vadbo oz. treninge. NAPAKA ŠT. 1 : IZPUŠČANJE OGREVALNIH VAJ Pri vsaki fizični aktivnosti, vaše telo potrebuje ogrevanje. Pri nizko intenzivni vadbi le to še ne bo pripeljalo do hujših poškodb telesa, medtem ko pri visoko intenzivni vadbi, izpuščanje ogrevanja lahko vodi do hujših poškodb. Še posebej je tukaj poudarek na teku. Zadeva je zelo podobna vašemu avtu, ko ga pozimi, ko je popolnoma mrzel, v prvih nekaj kilometrih, ne ženete na visoke obrate in visoko hitrost, temveč mu daste čas, da se “mašina” ogreje. Enako je z vašim telesom. Vaše mišice potrebujejo 10 – 15 sekund aktivnosti, da se telesna temperature dvigne za 1 stopinjo. Primerno ogrevanje torej bo telesno temperature dvignilo za 1 -2 stopinji. To je dovolj, da se telo ogreje in začne rahlo potiti in to je za ogrevanje vaših mišic popolnoma dovolj. Torej vse kar morate storiti je nekaj ponovitev vaj, ki bodo povečale cirkulacijo krvi v določeno mišično skupino. 5 do 10 ponovitev sledečih vaj bo za ogrevanje popolnoma zadostovala: 1. Počep t.i. squat 2. Stranski upogib 3. Rotacija trupa 4. Kroženje rok 5. Kroženje ramen Še eno vprašanje, ki se tukaj pojavlja je “ali mišice pred treningom raztezati ali ne?” To je odvisno od treninga, ki ga nameravati narediti. V nekaterih primerih je raztezanje nujno potrebno, v drugih se odsvetuje. Raztezanje mišic se odsvetuje pred treningom moči (npr dvigovanje uteži), saj s tem škoduje stabilnosti sklepov. Če pa se odpravljate na trening teka, je raztezanje pred pričetkom, nujno potreben in ga nikakor ne izpuščajte. Če raztezanje izpustite se lahko poveča tveganje za poškodbo. NAPAKA ŠT. 2: PO NAPORNEM TRENINGU NE NAHRANITE VAŠIH MIŠIC Obstaja vrsta različnih teorij o tem kaj jesti, med in po treningu in sama se vedno nagibam k temu, da vsak posameznik najde svojo optimalno rešitev. Seveda s predpostavko, da znate slišati svoje telo, ki vam zelo jasno pove kaj mu ustreza in kaj ne. Ena izmed teorij govori, da je trening veliko bolj učinkovit, če ga izvajate zjutraj na tešče. Proces porabe maščob v telesu nadzoruje simpatični živčni sistem, ki se aktivira s treningom in pomanjkanjem hrane. Seveda je trening na tešče povezan tudi s tem kdaj ste nazadnje jedli, kakšno je sicer vaše zdravstveno stanje ipd. Torej, previdno s treningom na tešče in “po pameti”, kot se rada izrazim. Moje telo ne more vaditi na tešče, ker izkusi celo goro vrtoglavičnih procesov, kot bi se opajala s kakšnimi prepovedanimi substancami, zato osebno tega ne prakticiram. Poleg tega je zajtrk moj najljubši obrok dneva, obred, ki ga vsak večer veselo pričakujem. Ampak kot sem rekla, 100 ljudi 100 čudi, zato najdite svoj optimum. Kar želim tukaj izpostaviti pa je to, da NIKAKOR ne izpuščajte obroka PO TRENINGU. Če je za vami trening za moč, morate v roku 30 minut po treningu pojesti obrok hitro presnovenga beljakovinskega obroka. Tukaj so priporočljivi beljakovinski napitki. Po kardiovaskularni vadbi obrok pojejte 30 – 45 minut po končani vadbi. Naj bo to kvaliteten beljakovinski obrok, v kombinaciji z ogljikovimi hidrati iz zelenjave. Na primer piščanec in špinača v solati. Po vzdržljivostnem treningu potrebujete obrok, ki se hitro absorbira, zato, da se v vaših mišicah ne prične delati škoda. Načeloma velja pravilo, da imate t.i. “1 uro window of opportunity” , da nadomestite izgubljena hranila. Idealno pojejte obrok 15 – 30 minut po treningu. Če zamudite to uro po treningu, se zmožnost mišic, da se same obnovijo, drastično zmanjša. Naj bodo ti obroki lahki, saj se morajo hitro asimilirati in ne obremenjevati prebavnega sistema. NAPAKA ŠT. 3: POZORNOST USMERJATE NA ENO MIŠIČNO SKUPINO IN ENOSTRANSKO TRENIRATE Na svoje telo poglejte kot na celoto. To pomeni, da morate poskrbeti za vse njegove dele, da bo telo v ravnovesju. Enostranski treningi lahko vodijo do zmanjšane moči in gibljivosti določenega dela telesa, še posebej pazite na svoj hrbet. To pa pomeni tudi, da ne izvajajte samo eno vrsto športa in vaj, temveč najdite različne gibe in vaje za krepitev različnih delov telesa, kot tudi vzdržljivosti vašega telesa. Ne pozabite “vaše telo je močno samo toliko, kolikor je močan njegov najšibkejši člen”. Najdite svoj najšibkejši člen in ga ojačajte. NAPAKA ŠT. 4: PREPOGOSTI IN PREDOLGI TRENINGI Sliši se skorajda neverjetno, da preveč športa lahko škodi vašemu telesu. Pa vendar je tako. Seveda je ponovno odvisno kakšne vrste treningov izvajate in kako pogosto, pa vendar v vsakem primeru vaše telo med treningi potrebuje ČAS ZA REGENERACIJO. Znano je, da se med športom sproščata hormona testosteron in dopamin. Po 45 do 55 minutah treninga lahko telo pade v negativno hormonsko stanje. Pri pretirani telesni aktivnosti lahko pride do izčrpanosti nadledvične žleze, ki posledično vodi v utrujenost in prezgodnje staranje organizma. Tukaj bi rada poudarila pomembnost počitka za vse, ki ste prepričani kako naredite nekaj dobrega za svoje telo, ko vsak dan pridete iz službe popolnoma psihično izčrpani. In potem v želji po sprostitvi, odidete na tek. Mogoče se tam spočijejo vaši možgani, vaše telo pa se žal ne. Na že tako utrujeno telo, ki ima izčrpano nadledvično žlezo, vi še dodate dodatno obremenitev in s tem povzročite samo še večjo adrenalno utrujenost. Na dolgi rok vas to ne bo pripeljalo v stanje ravnovesja, kvečjemu obratno. Vaše telo potrebuje 48 ur počitka med visoko intenzivnim treningom, torej če naredimo matematiko, ne več kot 3x tedensko. Vmes se priporočajo druge oblike športa za krepitev in oblikovanje mišic. NAPAKA ŠT. 5: PREMALO SPANJA O pomembnosti spanja je bilo že veliko napisanega in še veliko bo in tudi sama vedno znova poudarjam in pišem o tem. Vsako telo je edinstveno in zato ni skupne formule koliko ur spanja potrebujete. Vendar vse večje raziskave pišejo o 7 do 8 ur spanja. Moj optimum je na primer 9 ur. Vendar to ne pomeni, da toliko preživite v postelji, to dejansko pomeni spanje spanje spanje. Ponavadi spimo 30 minut manj kot mislimo, da spimo, torej od svojega izračuna odštejte pol ure. Med spanjem se tvori hormon melatonin in rastni hormon. Med spanjem se vaše telo obnavlja, torej, če ne spite se vaše telo ne more obnavljati in posledično se hitreje stara. Melatonin se tvori izključno v pogojih popolne teme, najpogosteje v zadnjih dveh do treh urah vašega spanja, to je medtem ko ponavadi sanjate. Melatonin ima poleg vsega tudi izredno vlogo pri protivnetnih procesih v telesu, ki povzročajo različne vrste bolezni. Zato se zvečer odsvetuje visoko intenzivna vadba, saj dvigne vaš nivo adrenalina in vašo telesno temperaturo. Na ta način boste težje zaspali, telo pa bo potrebovalo dlje časa, da se uravna telesna temperatura na nivo, ki je potreben, da se prične tvoriti hormon melatonin.V vsakem primeru najdite svoje ravnovesje. NAPAKA ŠT 6: PREVEČ GOVORJENJA Medtem, ko je včasih govorjenje med treningom lahko motivacija, je lahko preveč govorjenja, škodljivega. Zakaj? Če med treningom govorite, bo vaše dihanje potekalo skozi usta. Vsi, ki redno trenirate veste, da je vaš trening učinkovitejši, ko imate ustaljen vzorec dihanja. Ko je vaše dihanje enakomerno in optimizirano, vaše celice in mišice dobijo dovolj kisika, ki ga med treningom potrebujejo. Če med vadbo hiperventilirate skozi usta, vaše celice dejansko dobijo manj kisika. Dihanje skozi nos se smatra za pravilno dihanje. V vašem nosu je dušikov oksid, ki pride v vaša pljuča, ko vdihnete skozi nos. Dušikov oskid je pomemben za ravnovesje v vašem telesu. Vaše dihanje skozi nos igra tudi pomembno vlogo pri kapaciteti vaših pljuč. Vdih skozi nos je celo povezano z vašo telesno držo. Torej dihanje skozi nos ima za vaše telo številne pozitivne učinke. NAPAKA ŠT. 7: IZBIRA NEPRAVILNEGA TRENINGA IN TEHNIKE Pravilna tehnika je pomembna za vsako športno udejstvovanje, saj v nasprotnem primeru še prehitro pride do poškodb. Nepravilna tehnika pa vodi tudi do večje neučinkovitosti treninga. Boljša je vaša tehnika bolj učinkovit bo vaš trening. Da bo vaša tehnika popolna, pa je seveda najprej potrebno učenje tehnike, zato investirajte v vadbo z licenciranim inštruktorjem ali trenerjem. Poleg tega je potrebno veliko potrpežljivosti s svojim telesom, saj vsi vemo, da se tehnike ne naučimo čez noč. Če ste se odločili, da se boste v nekem športu izpopolnili je potrebna predanost, tako fizična kot tudi psihična. Zavedati se vsakega majhnega koraka, ki predstavlja napredek v vaši tehniki in treningu in biti hvaležen za vsak najmanjši korak. Mnogi ne zmorejo in vedno znova videvam ljudi, ki brezglavo tečejo, vozijo kolo ali dvigujejo uteži, vedno se jim mudi, iz njih poka testosteron in dopamin, in na koncu treninga so kot ožete limone. Kar najbolj opazim pa je to, da pri vsem tem sploh ne uživajo, ampak jih žene samo neka slika o doseženem cilju. Ali je ta cilj dosežen kvalitetno in z zavedanjem, da so naredili nekaj dobrega za svoje telo, sploh ni pomembno. In zato moja strast poleg vseh ostalih športov, ki jih prakticiram, ostaja pilates. Vadba, kjer popolnoma prevzamem kontrolo nad svojim telesom, kjer se zavedam vsakega giba in vsake mišice. Kjer se za eno uro poglobim v svoje telo in se mu dejansko posvetim, saj zunanji svet ne obstaja. In na koncu s tistim občutkom svoje močne in pokončne hrbtenice, ki mi daje življenjsko energijo. In tukaj ne morem mimo dela intervjuja, znane Pilates inštruktorice Brooke Siler, ki trenira večino ameriške smetane: Ta del intervjuja vam podajam spodaj: Will Pilates alone help me lose weight? Pilates was not meant originally as a weight loss technique, so people who are looking to lose a substantial amount of weight might want to combine it with an additional bout of some kind of aerobic activity and a good nutritional program. Pilates is cardiovascular, but it’s anaerobic, so it’s much more akin to interval training—which most top trainers recommend for peak athletic performance—because your heart rate goes up and down throughout a session. So while Pilates is a great cardio workout, it’s not aerobic in that your heart rate isn’t peaked for a steady 45 minutes like it would be on a run. Speaking of cardio: Say I’m a runner, a biker, or I play a sport. Is Pilates a good compliment to other activities? Absolutely! That’s what’s great about Pilates—it will help you do whatever else you do that much better. I often recommend doing it with other forms of exercise. With Pilates, you’re stretching and strengthening at the same time. Many people who like to do cardio, be it running or whatever, don’t stretch, but they’ll often strength train. But if you do Pilates, you get the strength element by using your own body’s resistance, or the resistance of the equipment, and you’re getting that important element of stretching with it as well. In na koncu samo poglejte sliko in se usedite….leva ali desna?
KDO SPREJME IZZIV? Zima se bliža in s tem tudi možnost prehladov, gripe in različnih drugih infekcij. Kateri svet si boste izbrali letos? Svet, v katerem so prehladi in gripe ali svet, v katerem tega ni? Svet, v katerem ni prehladov in gripe, si izberemo sami. Izberemo ga na način, da enostavno ne dajemo in ne usmerjamo svojo energijo v pojav, ki ga v svojem življenju ne želimo. Pozornost raje usmerite na dogodke ali stvari, ki jih v svojem življenju želite. In vem, da je to težko, saj je izredno težko nepretrgoma razmišljati o tistem, kar je drugačno od pojavnosti, v kateri se nahajamo.   Ko svet, v katerem si želite biti, dejansko začutite znotraj svojega telesa, iz srca, počasi pride in ga začnete živeti. Svet, ki si ga želite morate vonjati, okušati in živeti, in potem pride. V trenutkih, ko pa boste malo pozornosti še vedno usmerjali na pogovore o prehladih in gripi, vam podajam nekaj nasvetov, ki vas bo gripe vseeno obvarovalo: 1. RAZKISAJTE TELO Prehladi in virus gripe ima rad zatohla, zakisana telesa, utrujena od ponočevanja in stresa. Telesu privoščite vsaj 7 do 8 ur spanja, saj kronična neprespanost oslabi imunski sistem. Na padec imunskega sistema prav tako močno vpliva stres, zato je pomembno, da uživate življenje, se zabavate in si vzamete čas zase. 2. REDNO SE GIBAJTE Pesem o redni vadbi in gibanju ni nikoli dovolj izpeta. Redno gibanje ne bo poskrbelo samo za lepo postavo, temveč tudi krepi imunski sistem, zvišuje kvaliteto spanja in vaše telo naredi močnejše. Najdite vsak dan čas vsaj za sprehod. 3. JEJTE POLNOVREDNO HRANO Pazite, da bo na vašem krožniku dovolj sadja in zelenjave, kot tudi kvalitetnih beljakovin, stročnic, polnovrednih žit, oreščkov, semen, omega 3 maščobnih kislin. V dneh, ko ste pod večjimi obremenitvami, vam lahko poleg uravnotežene prehrane priskočijo na pomoč »super« živila (goji jagode, inka jagode, spirulina, ječmenova trava, alge, koprive, aloe vera, matični mleček, maca, chia, konoplja, medicinske gobe …). Vsa omenjena imajo namreč to lastnost, da vas oskrbijo s stotinami dragocenih snovi, sproti pa še poberejo smeti in zaženejo procese obnove na vseh ravneh. 4. ZMANJŠAJTE VNOS SLADKORJA Izogibajte se procesirani hrani, gaziranim pijačam, umetnim sladilom, rafiniranemu sladkorju. Tovrstna hrana oslabi imunski sistem. 5. JEJTE PROBIOTIKE 80 % vašega imunskega sistema dejansko »živi« v vašem prebavnem traktu. Zato je pomembno, da ga ohranjate v dobri kondiciji. Dobri probiotiki sproti urejajo razmerje med dobrimi in potencialno nevarnimi kvasovkami, virusi, bakterijami in zajedavci. Probiotike najdete v fermentirani hrani kot npr. kefir, kislo zelje, kombuča, miso, alge ipd. 6. SLANA VODA Virusi vstopajo v telo skozi sluznico ust/grla in nosa, kjer se najprej namnožijo (2-3 dni) in nato preidejo v krvni obtok. Zelo učinkovita varnostna ukrepa sta zato grgranje tople slane vode in čiščenje nosnic z vsrkavanjem prav tako tople slane vode. Sol namreč preprečuje razmnoževanje virusov. 7. PIJTE DOVOLJ VODE Ne pozabite na dobro hidriranost. Voda pomaga pri proizvodnji limfe, ki po telesu nosi bele krvne celice in ostale celice imunskega sistema. Poleg zadostne količine vode pa pijte tudi dovolj vročih tekočin (zeleni čaj, zeliščni čaji, žitna kava, kakav …). Slednje namreč izpirajo viruse iz ustne votline v želodec, kjer ne morejo preživeti. 8. UPORABLJAJTE ZELIŠČA IN ZAČIMBE Kuhajte s čebulo, česnom, ingverjem, črnim poprom, kajenskim poprom, curryjem in kurkumo. Vsi vsebujejo snovi, ki delujejo proti virusom, glivicam, baketrijam in zajedalcem. V čebuli, česnu in čemažu se nahaja močan antibiotik alicin, ki ne deluje le proti bakterijam, temveč tudi virusom, glivicam in zajedavcem. Vendar pa alicin začne delovati šele po procesu fermentacije, kar pomeni, da morate najprej poskrbeti za zdravo črevesno floro. 9. POSKRBITE ZA VITAMIN D Na kakovost delovanja imunskega sistema vpliva tudi vitamin D, ki pa nam ga v zimskem času ponavadi primanjkuje, ker imamo manj možnosti izpostavljanja soncu. Ko zunaj posije sonce torej dobro premislite, kateri opravki so zares nujni in katere lahko prestavite na temnejši del dneva oziroma na kakšen oblačen dan. Dodatnega vitamina D ne uživajte v obliki sinteznih pripravkov. Veliko bolj varni so naravni viri, kot je na primer olje jeter polenovke. 10. JEJTE VEČJE KOLIČINE VITAMINA C Najboljši viri vitamina C so citrusi, kiwi, jagodičevje, paprika, papaja, brokoli, camu camu, acai, trave in alge. Torej na kateri strani boste na koncu sezone: na tisti, ki živijo svoje življenje iz srca in radostno ali na tisti, ki se jih lotevajo prehlad za prehladom? Odločitev je vaša. Če vas o tem, kako podpreti svoje telo s pravilno prehrano zanima več, se nam pridružite na delavnicah o super živilih.
Kdaj ste nazadnje rekli »Danes pa res začnem hujšati?« ali pa »Od danes naprej bom res jedel bolj zdravo?«. Mnogi od vas to storite na začetku novega leta, kot zaobljubo, ki si jo daste za prihajajoče leto.   S poskusom hujšanja sem se prvič soočila v srednji šoli, tako kot večina današnjih srednješolcev, ko sem prvič v življenju vzela »stvari v svoje roke«. In takrat sem jih več ali manj vzela v svoje roke za vedno. Začela sem eksperimentirati s takšno in drugačno dieto, in po nekaj letih nihanja kilogramov in odpovedovanja hrani, prišla do zaključka, da DIETE NE DELUJEJO IN PIKA. Seveda sem za to potrebovala več let, ogromno neuspelih poskusov diet, probleme z zdravjem in prebavo in posledično tudi z lastno samopodobo. Nikakor nisem in nisem bila zadovoljna s svojim telesom, tako kot sedaj vidim pri velikem številu ljudi. Neprestano sem imela občutek, da bijem nekakšen boj z njim in da me nikakor ne želi osrečiti. Vse to je bila motivacija, da že od srednje šole naprej raziskujem in eksperimentiram s hrano in prehrano, kaj deluje in kaj ne deluje. Šele, ko sem popolnoma spremenila celoten pogled na hrano in na svoje telo, so se začele dogajati želene spremembe in spremenila sem svoje prehranjevalne navade ZA VEDNO. Nikoli več nisem imela problemov s hrano in ga tudi danes nimam, še manj s svojim telesom in samopodobo. Postala sva najboljša prijatelja, skrbim zanj vsak dan in ga hranim s polnovredno hrano, mu omogočam dovolj gibanja in umskega sproščanja. Le tako tudi on poskrbi zame vedno, ko potrebujem njegovo podporo, ko sem pod večjim stresom ali obremenitvami. 4 stvari, ki jih želim podeliti z vami pa so MITI O HRANI, s katerimi nas bombardirajo na vsakem koraku in jim slepo verjamemo. 1. Preštevanje kalorij vam bo pomagalo izgubiti težo Miselni proces za tem je, da če bomo šteli kalorije, bomo bolj pazili kaj jemo in bomo jedli manj visokokalorične hrane, »slabe« hrane. Problem tega razmišljanja je, da ni »slabe« hrane. Kalorije niso slabe. Kar želim povedati je to, da lahko preštevate vse možne kalorije na svetu in vam to ne bo pomagalo, če boste jedli procesirano hrano in hrano, obogateno z umetnimi dodatki. S preštevanjem kalorij ne boste izgubili teže! Pomembno je KAJ pojeste, kako to skombinirate in kako to ustreza vašemu telesu. In vaše telo vam vedno pove kaj je zanj dobro in kaj ne. Vprašanje je samo ali ga res poslušate? 2. Vse v zmernih količinah Ideja, da lahko jeste vsega po malem je zelo lepa….vendar je to tudi vse kar je lepega pri tem. V veliki večini primerov se da vašo najljubšo jed, vključiti v vaš prehranjevalni sistem. Vendar pa bodite pazljivi, saj vaše pojmovanje zmernega ni nujno pojmovanje vašega telesa in njegovega dojemanja, kaj je zdravo za vas. Če bi želeli svojo najljubšo jed vključiti v svoj prehranjevalni sistem, povprašajte ljudi, ki se s tem ukvarjamo. Pomagali vam bomo vključiti vaše priljubljene jedi v vaš sistem prehranjevanja in še vedno poskrbeti za to, da boste zdravo poskrbeli za svoje telo. Dostikrat se zgodi, da ko si želimo neko jed, ki jo imamo zelo radi, omejevati, se na koncu zgodi, da pride do prenajedanja. Če se vam je kdaj zgodilo, da ste se odpovedali sladkarijam in jih niste jedli npr. 1 mesec, potem pa ste se v enem dnevu prenajedli sladkarij, potem veste o čem govorim. V nekaterih primerih je kakšno »slabo razvado« bolje popolnoma opustiti, kot se jo truditi vključiti v vaš zdrav prehranjevalni sistem. Marsikatera hrana je namreč sprožilec za prenajedanje. Poleg tega so naši možgani narejeni tako, da takoj, ko dobijo impulz, da nekaj ne smejo, začnejo še bolj pospešeno stremeti k temu. In na koncu pride do prenajedanja. Sladkor je tipičen primer, saj povzroča odvisnost. V takih primerih je bolje najti zdrav nadomestek in približek priljubljeni jedi, ki v večini primerov zadovolji naše potrebe. Nadomestek se da vedno najti. 3. Več gibanja in manj hrane Ena izmed glavnih bolezni današnjega časa je debelost. Logična rešitev te bolezni bi bila naučiti ljudi gibanja in manjšega vnosa hrane. Če je to tako enostavno, ne vem zakaj potem problemi z debelostjo še vedno strmo naraščajo? Zato, ker vaše telo potrebuje »pravo hrano«. Zato, ker vaše telo potrebuje redno in zmerno telesno aktivnost. Vaše telo ne potrebuje procesirane hrane in ure in ure napornega treninga. Namesto, da bi jedli manj in se gibali več, se raje naučite dati telesu to, kar potrebuje, polnovredno hrano in zmerno aktivnost. To konkretno pomeni, da ko po celem dnevu napornega stresa v službi, pridete domov, ne zmečite vase krožnik hrane, ki vam prvi pride pod roko in potem odjadrate na 2 urni tek ali kardio trening v telovadnico. Vaše telo je že tako pod psihičnim stresom in vas že tako podpira, da ne padete dol. Torej potrebuje na koncu dneva od vas nego in polnovredno hranjenje. Pojdite na sproščujoč sprehod, meditacijo, jogo ali pilates in naporen trening preskočite. Le tako omogočite vaši nadledvični žlezi, ki je že tako preobremenjena, da si vsaj malce spočije. Ne nalagajte ji še dodaten stres z naporno fizično aktivnostjo. 4. Če zdravo jeste in se gibljete, boste zdravi Ta mit sem tudi sama morala predelati večkrat, saj se mi je zdelo, da ne morem zboleti, če se vsak dan zmerno gibljem in zdravo jem. Naše zdravje je več kot to kar pojemo in koliko se gibljemo. Naše čustveno mentalno zdravje ima velik vpliv na naše fizično zdravje. Pravzaprav največjega. Vaš um lahko z lahkoto sabotira vaše fizično telo. Če se trudite vpeljati zdrav prehranjevalni sistem in gibanje v vaše življenje, vam toplo priporočam, da se lotite tudi svojega duševnega zdravja. Delo na sebi in osebna rast je najboljše preventivno zdravilo za vrsto bolezni. Naredite nekaj na svojem sproščanju, na svojem čutenju in občutkih. Vzpostavite komunikacijo s svojim telesom, ste celostno bitje. Najdite prepričanja in vzorce, ki vas v življenju omejujejo in naredite nekaj na tem. Naj življenje postane lahkotno in radostno. Vaše zdravje je vaša odgovornost! Najdite motivacijo, da nekaj spremenite že danes. Vi in vaše telo si to zaslužita. Ljudje, ki pridejo k meni na prehranski coaching NIKOLI domov ne odidejo z napisanimi jedilniki in nikoli ne preštevajo kalorij. Učimo se poslušati in slišati svoje telo, prepoznavati polnovredno hrano, brati deklaracije, kombinirati pravo hrano. Opremim jih z nahrbtnikom informacij, ki imajo smisel in s katerimi lahko odidejo v življenje in jim hrana postane užitek. Hrani se ne odpovedujemo, temveč jo znamo izbrati in kombinirati. Če se odločite nekaj narediti na razbijanju 4 mitov, o katerih govorim zgoraj, ste toplo vabljeni na delavnice: 1. Okrepimo imunski sistem in prečistimo svoje telo 2. Uredimo svoje hormone 3. Kako obvladati stres in željo po sladkorju 4. Ohranimo vitalnost in lepoto Pa dober tek!
Zagotovo je bila vaša prva misel ČOKOLADA. Verjetno ste kar predvidevali, da sem vas vprašala: »Če bi imeli na izbiro čokolado ali ohrovt, kaj bi izbrali?«   Pa vas v bistvu niti nisem hotela to vprašati, saj sem prepričana, da bi bil odgovor v 99% vseh vas vprašanih, čokolada. Torej zakaj bi postavljala vprašanje, na katerega odgovor že poznam. Nekateri od vas, ste že v naslovu sami sebi po tihem odgovorili čokolada. Spet drugi, ste si mogoče vzeli minuto za premislek in se celo vprašali: »Kaj bi bilo bolje za moje telo?« In potem je bila tukaj že dilema. Na zavestni ravni verjamem, da veste, da seveda ohrovt. Pa vendar vam vaše telo kriči in vam ponuja odgovor ČOKOLADA. Da vas neham mučiti z ohrovtom ali čokolado. Izberite KAR ŽELITE. Vedno, ko se v nas pojavi vprašanje izbire hrane, se začnemo vrteti v začaranem krogu vseh možnih hipotez, raziskav, člankov in informacij, ki nam govorijo kaj bi morali jesti in kaj je dobro za nas. Kaj hitro se podredimo vsem tem teorijam kaj lahko jemo in kaj ne. Pa ne zaradi tega, da bi se počutili dobro, vendar zato, da bi se počutili odločno in varno. Večina nas namreč hrepeni po gotovosti in v svetu, kjer je toliko neznank okoli nas, je normalno, da v pravilih, ki jih kreiramo okoli hrane, najdemo neko varnost. Pa vendar, kot veste, zdravje ni samo fizično. Je čustveno, mentalno in spiritualno. Dostikrat naša pravila, ki se jih držimo okoli hrane, povzročijo trenutke odpora in zamere, ki vplivajo na naše čustveno in fizično telo. Tak primer je, ko se odrečete zmenku s prijateljem zato, ker se bojite, da ne boste mogli piti vina in jesti pice. Ali pa, ko se pred prazniki že bojite in obremenjujete s tem, kako jih boste preživeli ne da bi se zredili? Vsa ta negativna čustva imajo velik vpliv na vaše zdravje. Preden naslednjič pričnete razmišljati kaj lahko jeste in kaj ne, poskusite razmisliti o sledečem: 1. ZAUPAJTE SVOJEMU TELESU Dostikrat se držimo nekih pravil in diet kaj jesti in kaj ne zato, ker enostavno ne zaupamo svojemu telesu. Zaupamo, da se bo prav odločil kaj je za nas najbolje. Pri svojih strankah dostikrat slišim, da če bi pustili telesu, da izbere kaj bi jedlo, bi cele dneve jedli čokolado in čips. Ena stvar, ki je skupna vsem je ta, da v trenutku, ko si začnemo odrekati eno vrsto hrane, je vse kar si želimo SAMO TA TOČNO DOLOČENA VRSTA HRANE. Dobesedno hrepenimo po njej. Če našemu telesu dopustimo, da izbere hrano, ki jo fizično potrebuje in ne, ki si jo psihično želi, bo vedno izbral točno tisto vrsto hrane, ki jo potrebujemo. Zato je pomembno, da smo prijatelji s svojim telesom in mu popolnoma zaupamo. Tako se ne bomo spraševali ali je neka vrsta hrane za nas dobra ali ne. Verjamem, da ste imeli dneve, ko ste si točno zamislili kaj bi jedli. In ponavadi je to točno ena določena vrsta hrane ali jedi. Ali ste kdaj pomislili, da vam telo šepeta kaj fizično potrebuje? Poskusite. In ja seveda, včasih bo to čokolada, spet drugič bo to ohrovt. 2. NI SLABE IN DOBRE HRANE. SAMO IZBIRA Ne verjamem v to, da je čokolada v osnovi slaba in ohrovt v osnovi dober. Prav tako ne obstaja »brezkrivdna« sladica zato, ker ni razloga, da bi imela slabo vest zaradi hrane v osnovi. Če vzamemo stran to idejo o slabi in dobri hrani, je vsaka odločitev, ki jo naredimo, enostavno samo izbira. Če to izbiro lahko naredimo z lahkoto, brez slabe vesti, bomo z veliko verjetnostjo izbrali hrano, ki nas polni, hrani in neguje. Pa ne glede na to ali je to zeleni smuti ali sladoled. 3. BODITE ISKRENI DO SEBE – KAJ SI RES ŽELITE? Z lahkoto se odpovemo stvarem, ki so slabe za naše zdravje. Naša odpovedovanja z lahkoto utemeljujemo v prepričanju, da delamo dobro zase. Vendar za kakšno ceno? Ali je naše odpovedovanje v imenu zdravja, odneslo spontanost iz našega življenja. Ali je naše odpovedovanje spremenilo našo hrano iz užitka v delanje seznamov in kljukic kaj lahko in kaj ne? Svojo svobodo izgubimo z lahkoto, ko se enkrat sami zaklenemo v zapor, ki se mu reče »zdravo življenje«. Naučiti se moramo biti iskreni do sebe in do svojih želja in se pri tem zavedati, da če si danes želimo čokolado, si bomo mogoče jutri zaželeli ohrovt. In oboje je uredu. Tako čokolada kot tudi ohrovt. Ključnega pomena tukaj je to, da se zavemo meje, ko prestopimo iz hranjenja v omrtvičenje. To je meja, ko obsedenost z ohrovtom ni več hranljiva, temveč je postala slepa vera, ki vas hromi in oddaljuje od tistega, kar si resnično želite. Ne glede na to ali boste jedli kvinojo, ohrovt, čokolado ali celo nič, se samo prepričajte ali si to res želite. In seveda prenesite izbiro med čokolado in ohrovtom tudi na preostala področja vašega življenja. 4. KARKOLI IZBERETE JE WELLNESS Zame sta tako čokolada kot tudi ohrovt, wellness. Wellness je nekaj, kar se vam zdi najbolje v danem trenutku in po njem. Ko si resnično želimo čokolado, pa vseeno izberemo ohrovt, se po tem počutimo ponosni vendar nezadovoljni. Začnemo iskati nekaj drugega. To je več kot očiten znak, da ohrovt ni bila vaša najboljša wellness izbira. Ko bomo sprostili našo črno belo definicijo o tem kaj je dobro in kaj je slabo, se odpremo možnostim, da karkoli izberemo, je za nas wellness. Ta izbira pa je odvisna samo od tega kako iskreni smo sami do sebe v danem trenutku. Vem, da pridno skrbite za svoje zdravje in hrano. Vem, da se res trudite zdravo jesti. In mogoče je zdaj čas, da se malce sprostite. Naslednjič, ko boste za kosilo izbrali solato, ker boste vedeli, da je to bolj zdravo za vas, vprašajte svoje telo: »Ali si res to želim?«. Če je odgovor DA, uživajte v solati. Če je odgovor NE, zaupajte svojemu telesu in izberite kar si želi. In ja vem zdajle razmišljate, da tole je malce strašljivo vse skupaj. Kaj če bom potem jedla (jedel) samo čokolado? Če svojemu telesu ne boste dali priložnosti skleniti prijateljstvo z vami, mu ne boste mogli nikoli popolnoma zaupati. Zapomnite si, vaše telo je vaš najboljši prijatelj, ki vam vedno pove kaj je dobro za vas in kaj ne. Pa ne govorimo več o hrani.

Strani

PRIJAVA NA E-OBVEŠČANJE

Zdrav življenski slog

Koristni nasveti in recepti za zdravo in boljše počutje, dogodki, delavnice in še več.

Mnenja

Access Bars tretma: Nenavadna, vendar čudovita izkušnja. Prvo polovico tretmaja je sicer spremljal glavobol, potem pa so vse napetosti popustile in sem utonila v sproščujoč spanec. Občutki po tretmaju so bili enkratni. Kot bi mi nekdo vzel vse breme iz ramen – bila sem polna pozitivne energije in polna življenja.
 
Mislim, da je zdaj počasi čas za nov tretma.

Barbara Osenar

Vse je bilo čisto preprosto. Ob prvem dotiku ga. Renate sem se sprostila, prepustila njenim nežnim prstom in dotikom. Mir in blaženost sta napolnila moje telo, ki je postalo lahko, polnilo se je z nežno-zlato svetlobo, ki se je pretakala po mojem telesu. Bila sem v posebnem blaženem stanju, ki se je iz dotika v dotik stopnjevalo, tik pred koncem terapije pa sem začutila še energijo po celem telesu.
 
Hvala za to izkušnjo, še pridem – ko mi boste prišli naproti, želim si živeti in delati iz notranjega miru, prav vsak trenutek, ki  mi  je podarjen. In prav vaša terapija je kamenček v mojem življenju, ki mi je to dala.
 
Naj se širi vse kar je dobrega.

Bernarda Marčetič

Preden sem se pridružila Renatini skupini, nisem vedela kako vadba pilatesa izgleda in poteka. No, marsikaj sem o tem prebrala, a da bi me potegnilo, da bi se pridružila kakšni skupini, to pa ne. Mislila sem, da se vsaj približno držim pokonci, ko sedim, a sem bila na prvi uri vadbe kar malce šokirana. Kaj, a tako ‘puklasto’ se držim?! Renata mi je odprla oči glede moje drže, tako da se zdaj, ko sedim v službi za računalnikom ali pa ko sedim doma, zavestno večkrat popravim in se poravnam.
 
Na teh naših skupnih uricah mi je zelo prijetno, čeprav se velikokrat še lovim. Ja, je kar težko uskladit pravilno dihanje in gibanje. Všeč mi je, ko vadimo v mali skupini, tako da se Renata res posveti vsaki. Vaje so zanimive, kakšne so težje, druge so vsaj na pogled lažje, a vse so prilagojene skupini. Predvsem pa mi je zelo všeč, da nam Renata ne pusti, da bi nam misli odplavale drugam, ampak nas s svojim spodbujanjem in pozitivno naravnanostjo usmerja na pravo pot – da se res posvetimo samo sebi in svojemu telesu.

Mojca Škof

Končno si dvakrat na teden vzamem eno uro časa zase, da se umirim, posvetim sama sebi in naredim nekaj dobrega za svoje telo in dušo.
 
Glede na tempo v službi, me Pilates trenutno rešuje pred migrenskimi glavoboli zaradi stresa in mi na spolšno daje energijo, da stvari speljem do konca. Že nekaj let nazaj sem skoraj leto dni obiskovala skupinsko vadbo Pilatesa v nekem fitnes centru v Ljubljani. Vendar to niti približno ni bilo to. Ko sem začela hoditi k Renati, sem šele dojela kaj pomeni pravilno dihanje, kaj pomeni poslušati svoje telo in kako začutiti posamezne mišice.
 
Toplo priporočam vsem, ki si želite delati individualno ali pa v zelo majhnih skupinah in resnično biti v stiku sami s seboj.

Eva Jelnikar Mrak

Neskončno sem hvaležna za izkušnjo in za Renato, ki mi je pokazala to pot.
Med izvajanjem barsev sem se počutila popolnoma sproščeno, čutila sem (dejansko fizično čutila) kako se mi stvari v glavi zlagajo in kako odhajajo nepomembne stvari, tiste stvari, ki me omejujejo.
 
Po končanem postopku sem bila polna energije in čutila sem, da se je že začelo dogajat.
V naslednjih treh dneh so se stvari dejansko začele spreminjati, sprejela sem samo sebe, se videla v povsem novi luči, končno sem začela verjeti v sebe, postala sem druga oseba, točno tista oseba, ki sem jo iskala toliko časa. Tudi dogodke in informacije, ki sem jih iskala, nekatere že več let, so začeli prihajati in še vedno prihajajo k meni. Kar nekaj časa sem se vrtela v začaranem krogu in se nisem znala premakniti naprej po svoji poti, z barsi mi je to uspelo! In kar je najbolj noro, to se je začelo dogajati že naslednji dan!
 
Zdi se neverjetno pa vendar je. Ta izkušnja vam dejansko lahko pomaga in vam spremeni življenje!

Urška Hercog

U vrlo kratkom periodu desile su mi se dve veoma velike životne promene. Postao sam otac i odlučio da promenim karijeru. Kada se uzme u obzir da se aktivno bavim triatlonom i da sam u to vreme provodio i po 10 sati nedeljno u treningu, ne čudi zašto me je pratio neki čudan osećaj da ne postižem, da nisam predan i da ma šta god radio, neću imati uspeha koji očekujem od sebe. Uz miks krivice, stresa i nesigurnosti, budućnost nije izgledala magično.
 
Renata kao kouč ume da sluša, ume da bude tu i da sačeka da se stvari pokrenu. Ali i ume da te pritisne, onda kada vidi da je potrebno da napraviš korak, budeš hrabar i izađeš iz poznatog obrasca. Za mene je obrazac bio da ne donosim odluku, da čekam i ne preduzimam korake. Da razumem, da prihvatam, ali i da se zadovoljim ovim što imam.
 
Kada nakon par meseci pogledam gde sam, šta se sve promenilo i kakva su moja dominantna osećanja, shvatam da uticaj koučinga sa Renatom možda i nikada neću osvestiti. Ono što samo hvatam na trenutke jeste da radim drugačije. Na primer, ko bi rekao da ću ikada probati pilates? Šta će doneti samo ova promena, nemam pojma, ali se radujem!

Veroljub Zmijanac

Fantastično. Oseben pristop, strokovnost, odlično vzdušje.
Vse, kar potrebuješ po napornem dnevu.

Matic Prosen
1
2
3
4
5
6
7