Zgodaj zjutraj pristanemo na letališču in veselim se že prve jutranje kave v Ho Chi Minhu. Dolga in neprespana pot mi daje tisti znani občutek v želodcu, ko se počutim kot bi imela mačka. Še celi dan je pred nami, jaz pa komaj stojim na nogah.
Prvo potovanje v Afriko je bilo še prav posebej težko pričakovano, saj na tem kontinentu še nisva bila. Namibija je pravzaprav precej kozmetična Afrika, saj je vpliv Nemcev prisoten tako zelo močno, da je Spar v vsakem malo večjem mestu ali raje vasi. Poleg tega je to tudi edina država, ki je zame prišla v poštev, saj je povsod drugje potrebno takšno ali drugačno cepljenje ali vsaj antimalariki, kar pa za moje telo ne pride v poštev.
Gripa je bila, gripa je in gripa vedno bo. Kar je pomembno je v kakšnem stanju je vaš imunski sistem. To pa žal ni tek na kratke proge, temveč na dolge. Ko vas enkrat že napade slabo počutje, vročina in podobno, nekaj več pomaranč ali medu, žal ne bo opravilo svojega dela. Imunski sistem se gradi vsak dan, celo leto.
Ni v moji navadi blog zapise namenjati review-jem krajev ali restavracij, ki jih obiščeva. To naredim po navadi na Tripadvisorj-u, kjer tudi sama največkrat iščem informacije. Vendar včasih naredim izjemo in tako jo bom tudi danes.
O temle zapisu razmišljam že nekaj tednov. Vsak vikend imam v glavi nešteto besednih zvez, ki si jih želim preliti na papir, pa pride konec vikenda in vnema nekako popusti. Danes je očitno dan, ko se je jeza malce ohladila, želja po sporočilu pa še vedno ostaja tako visoka, da je nastal tale zapis.
Vsakokrat, ko se odpravljava v Beograd, se v trenutku, ko prečkava srbsko mejo, spomnim tega filma. Vožnja po srbski avtocesti do Beograda je posebno doživetje tresenja in poskakovanja avtomobila, ki je neizogibna izkušnja vsakega potujočega. Vsakič upam, da so cesto vsaj malo zrihtali, pa se to do danes še ni zgodilo.
