Prvo potovanje v Afriko je bilo še prav posebej težko pričakovano, saj na tem kontinentu še nisva bila. Namibija je pravzaprav precej kozmetična Afrika, saj je vpliv Nemcev prisoten tako zelo močno, da je Spar v vsakem malo večjem mestu ali raje vasi. Poleg tega je to tudi edina država, ki je zame prišla v poštev, saj je povsod drugje potrebno takšno ali drugačno cepljenje ali vsaj antimalariki, kar pa za moje telo ne pride v poštev. V Namibiji, v obdobju našega poletja (avgust) nisva srečala niti enega komarja, tako da je tudi iz vidika potovanja, zelo primerna za otroke.
Ko smo se prvo jutro usedli v naš avto, je srce nervozno utripalo. Bom videla slone, žirafe, zebre, leve ipd? Opazovati te živali v naravnem okolju je zame velik privilegij in globoko sem hvaležna, da imam to priložnost in zmožnost. Naša vožnja po Etoshi se je začela zgodaj zjutraj in res nismo potrebovali veliko časa, ko je na cesto skočila prva impala. Pa druga in tretja. In potem sem jih nehala šteti. Na levi strani se je premaknilo nekaj resnično velikega. Počasi ustavimo avto in gmota se približa. Slon. Kaj tako velikega v svojem življenju še nisem videla. Vsaj ne na kopnem. Tudi slonov sem že kar nekaj videla v naravi, vendar je afriški slon precej večji od azijskega. Počasi se približuje avtu in malce zadržimo dih. V avtu vlada mrtva tišina. Gospod se odloči, da bo prečkal cesto. Počasi gre mimo našega avta in jo mahne čez. Nekaj minut še počakamo in ga spremljamo kako se počasi zgubi v grmovju.
Gremo naprej. Po parku se premikamo počasi, vsak opazuje na svoji strani avtomobila. Nekaj jeepov pridrvi mimo nas tako, da se še dolgo kadi za njimi. Bolj, ko se bliža konec dneva, bolj ugotavljam, da ljudje drvijo od točke A do točke B, kar so v tem primeru območja z vodo. Tam naj bi se živali zadrževale, saj vode ni na pretek. V tem obdobju. Zato je to najbolj primeren čas za obisk Etoshe. Neobzirno drvenje ljudi mi govori o tem, kako je tako tudi njihovo življenje. Pri tem pa pozabljajo kako pomembna je pravzaprav pot. Pot je tista, ki ti da življenjsko izkušnjo, to je pravzaprav ŽIVLJENJE. In če pomislim, da smo prav na tej poti, ki smo jo odvozili zavedno in počasi, videli vse živali, ki so nam praktično prečkale cesto pred nosom, se zavem, da tako hodim skozi življenje. In mi je žal za vse tiste, ki jih zanima samo točka A in točka B. Na koncu dneva smo hvaležni. Prvi dan nam je uspelo videti večino živali, še več, lev in levinja sta nam postregla s pravo predstavo lova na impale. Kakšna predstava. National geographic v živo.
Zvečer si s Tino in Alešem, s katerima sva tokrat potovala, privoščimo večerjo v kampu znotraj Etoshe, kjer smo tudi prespali. To je najino prvo večje potovanje s prijatelji, saj ponavadi potujeva sama. Če se odločite z nekom potovati, bodite prepričani, da so to ljudje ki jih dobro poznate. Takšno potovanje je organizacijsko zahtevno, stopnja fleksibilnosti in prilagajanja pa mora biti pri vseh zelo visoka. V nasprotnem primeru se lahko kaj hitro znajdete na stopnji prijateljskega razhoda. Tina in Aleš sta najina dolgoletna prijatelja, s katerima smo dostikrat preživeli skupaj podaljšane vikende, tokrat smo se odločili poskusiti na daljšem potovanju. In dobro smo zvozili. Zrelo obnašanje, komunikacija, dogovarjanje in kompromisi so potovanje naredili zelo zabavno.
V kampih znotraj parka imajo ponavadi tudi umetno narejena jezerca, kamor živali pridejo ponoči piti vodo. Območje osvetlijo in tako lahko opazujete celo noč živali, ki so čez dan neaktivne. Tako smo se nagledali predstave nosorogov, hijen, levinje ipd. Res nepozabna predstava.
Namibija je dežela tisočerih barv in obrazov. Postreže tako s svojo prijaznostjo in gostoljubjem kot tudi z nemostjo in hladnostjo. Potujete večinoma po peščenih in makadamskih cestah tako, da je vaše telo zagotovo lepo pretreseno in še tako počasni metabolizem postane aktiven na vožnjah, ki so zelo dolge. Razdalje niso tako zelo velike vendar postanejo ure vožnje precej dolge. 80% cest je makadamskih. Zelo zaželeno je, da znate zamenjati gumo saj imate precej visoko možnost, da jo boste morali zamenjati. Prav tako je fino, če znate pogledati pod pokrov avtomobila. Avtovleka ni ravno na vsakem vogalu, brez signala na telefonu pa ste večino poti. Prometa ni prav dosti, razen na največjih turističnih atrakcijah, kar pomeni, da med vožnjo srečate zelo malo avtomobilov. Gorivo natočite kjer je le mogoče, prav tako naredite zaloge vode in prigrizkov. Mi smo se odločili spati v lodgih in ne v šotorih po kampih. Glede na vašo avanturistično dušo je na vas za kaj se boste odločili. Naj samo omenim, da ponoči temperature padejo tudi do 0 stopinj, zato puhovka ne bo odveč. Podnevi se temperature gibljejo tudi do 35 stopinj. Torej celotna paleta oblačil je obvezna. Računajte tudi na pesek v vsaki luknji vašega telesa in celoten kovček, ko pridete domov naj roma kar v bano.
Po nekaj dneh zaključimo obisk Etoshe in se odpravimo južno do obale in naprej vse do puščave. Kontrast barv v puščavi me pusti vso očarano še nekaj dni. Sončni vzhod in zahod pusti pečat v srcu. Šmarno goro zamenja vzpon in hoja po sipinah. Lepa dežela. Mogoče koristna informacija, ki jo nisem zasledila v nobenem vodiču je to, da je Sossuvlei nacionalni park, kjer se vrata odpirajo ob sončnem vzhodu in zapirajo ob sončnem zahodu. To pomeni, da ne vzhoda ne zahoda na teh sipinah ne boste mogli gledati, zato se organizirajte že prej na drug način in najdite drugo mesto za opazovanje te čudovite narave.
Ljudje ne živijo lahkega življenja, a vendar poznajo samo to. Torej ne vedo kakšno je življenje drugje, srečni so. Mogoče bolj kot marsikdo izmed nas v Sloveniji. Za nas bi bilo to težko in drugačno življenje, saj imamo vsega dovolj. Hrane, vode, prelepe narave. Trenutno se v Namibiji soočajo s pomanjkanjem vode, saj na določenih področjih ni deževalo že 8 let. Klimatske spremembe čutijo ljudje vsepovsod po svetu in tudi Namibija ni izjema. Nič ne bo narobe, če si boste za kakšno turo omislili lokalnega vodiča in vožnjo saj boste s tem prispevali k njihovemu boljšemu življenju (seveda imajo radi napitnine, vendar ne pretiravajte). Poleg tega vas bodo peljali na kraje kamor sami ne boste nikoli zašli. Tako smo si mi privoščili sončni zahod z najetim vodičem sredi namibijskih gora, v bližini Soussvleia in Sesriema. V odprtem avtu je bila vožnja po njihovih peščenih cestah kar zanimiva. Še nekaj gorskih zeber, orixov med potjo in na koncu piknik odejica, ki jo je voznik potegnil iz prtljažnika. Kozarec vina in prigrizek na skalah ob zavijanju šakalov, začinjeno s prelepim sončnim zahodom. Vredno vsakega eura. Ponovno se zavem kako lepo mi je. In se zahvalim življenju, da mi omogoča vse to.
Glede na to, da se precejšen del mojega življenja vrti okoli ustvarjanja s hrano, mogoče še nekaj besed o tem. Veganom bo v tej deželi kar hudo. Zelenjave in sadja je zelo malo, saj edino kar raste v izobilju so buče. Skoraj vse ostalo uvažajo. Tako je pravzaprav od namestitve do namestitve odvisno koliko so založeni z zelenjavo. Najslabše je v Etoshi. V Soussvleiu so me zelo pozitivno presenetili z vprašanjem prehranskih alergij in zadnja dva dneva sem bila deležna brez glutenskega kruha in vegetarijanske večerje, ki so jo pripravili posebej zame. Sicer sama vedno poskrbim, da imam nekaj osnovnih prigrizkov, rastlinsko mleko in presnih ploščic s seboj, saj nikjer ne pričakujem, da bo na voljo karkoli eksotičnega, povezanega z mojimi specifičnimi prehranskimi navadami. Če boste nočili v lodgih vam svetujem, da vnaprej sporočite posebnosti glede hrane in vam bodo ustregli. Hrana se namreč dovaža enkrat tedensko iz glavnega mesta. Če pa potujete z najetim kamperjem (torej boste kuhali sami), si naredite zalogo zelenjave v Sparu v večjih mestih (Windhoek, Otjiwarongo, Swakopmund). Sadja je izredno malo.
Po drugi strani bodo mesojedci uživali. V vsakem lodgu imajo svojo restavracijo, kjer vam bodo za večerjo postregli vsaj s tremi različnimi vrstami mesa. Ribe se znajdejo na menijih bolj ob obali. Ponavadi so na voljo samopostrežne večerje, kjer dejansko je dovolj izbire za vse, predvsem v lodgih, kjer so lastniki Nemci. Nekaj naših bungalovov je imelo notri celo kafetjero, pravo kavo, mleko in čaj. Skratka moje navdušenje kot odvisnežu od turške kave je bilo neizmerno. Priporočila za posamezne lodge in ocene vedno zapišem na Tripadviserju, saj tudi sama iščem tam večino informacij.
Tokratno potovanje je bilo kratko, a sladko. Afrika je ponudila mnogo več kot sem pričakovala. Prijaznost ljudi me je stopila. Neprijaznost nekaterih razžalostila. A tako je povsod, ne glede na to ali je to Afrika, Amerika ali Evropa. Nasmeh razumejo vsi jeziki, vse barve in kulture. Zato ga podarite vedno in povsod, saj boste s tem polepšali dan vsaj enemu človeku.
Hvala Namibija, zapisala si nov list v moji knjigi življenja.
