Tiho sva sedla v avto in se odpeljala na težko pričakovano pot. Pred nama je bilo dobrih 500 km vožnje. No, saj ni tako hudo, če bo brez kakšnih zastojev in nesreč. Med vožnjo poteka sproščen pogovor, po večini o dnevih, ki so pred nama.
Pozno popoldne prispeva v Nemčijo in se kar zapeljeva do mesta zločina. Do hotela bova šla že kasneje. Mesto Roth, Nemčija. Majhno mestece, kjer priprave na največje prihajajoče tekmovanje, potekajo verjetno že kakšen teden. Celo mesto je v transparentih, cestnih zaporah, oznakah. Celo mesto živi in diha za ta dogodek. Tako je prav.
Dvigneva štartno številko in pripadajoč nahrbtnik in počasi odpeljeva proti hotelu, ki je dobrih 20 km stran, v Nurnbergu. Dobro bi bilo kaj pojesti saj je za nama cel dan nekih nespodobnih prigrizkov in moje telo počasi zahteva hrano. Čez dan je poudarek na dovoljšnem vnosu tekočine, zdaj pa hrana. Hitro se zadovoljiva s pizzerijo, saj sva utrujena in se nama pravzaprav ne da iskati kaj (po mojem okusu) primernejšega. Na srečo se moje telo hitro zadovolji s kakšno solato, ki jo danes najdem res povsod. Zdaj ni čas za kompliciranje okoli tvoje hrane, si rečem in pojem solato.
Pred nama je zadnji dan priprav pred »grand finale« tekmo. V hotelu začneva standarden postopek pripravljanje opreme. Nalepke na čelado, na kolo, na vrečke. Priprava opreme, hrane, ponavljanje poteka. Popoldne odrineva proti Rothu. Potrebno se bo ločiti od črnega vranca (beri kolo), ker bo prenočil v menjalnem prostoru. Prispeva v menjalni prostor, jebemti dogaja. Glasba, zadnje priprave, štanti s tem in onim, ni da ni. V menjalnem prostoru pa taki vranci, da ti pamet stane. Impresionirana sem. Koliko denarja ljudje zmečejo za kolesa. Vključno z mojim. Davek na budale, bi rekli. Počakam za ograjo, Sandi odide parkirat Blackyja (seveda ima ljubkovalno ime, saj niste podvomili v to ne?).
Večerni brifing. Če se sprašujete zakaj jaz svetim zraven na brifingu, vam bo hitro jasno v nadaljevanju. Pod velikim šotorom se gnete množica športnikov, ki se pripravljajo na največjo preizkušnjo, Ironman tekmo. Brifing poslušava v angleščini, malce mi gre na jetra, ker zraven ljudje klepetajo. Če te ne zanima kje se boš vozil jutri, pojdi ven. Ostanem zbrana, da ujamem točke, ki so zame pomembne. Točke, ki so pomembne za šerpo so točke, kjer svojega norega športnika čakaš, da ga vidiš pod A) živega in če gre A točka skozi, pod B) ga ujameš v fotoaparat.
Prispeva nazaj v Nurnberg, jest bo treba. Sandi vpraša ali greva do centra. Ja itak, da greva, vendar se potegnem nazaj in kot vse šerpe pred tovrstnimi tekmami že dobro naučene, politično odgovorim: le, če ti želiš. Trik je v tem, da nihče od teh športnikov en dan pred tekmo ne mara pretiranih pohodov po mestu ali kjerkoli drugje, saj »šparajo« noge. Kar v praksi pomeni, da prehodijo mogoče 500 m in to je to. Torej na ogledovanje mesta, pa če si še v tako lepem, pozabi. Na srečo je hotel res 500m do starega dela mesta in odideva na večerjo.
Večer pred tekmo. Še enkrat ponoviva ves postopek pred in med tekmo. Oprema, hrana, šerpine točke, način premikanja, časovne razdalje in čase. Na hitro mu še zmasiram noge, naj mu bo. Utoneva v noč.
Budilka zazvoni ob 4.00. Prva stvar, ki jo pomislim, ali je meni res tega treba? Sandi vem, da ne razmišlja o tem. Vstaneva, pripravim hrano, pijačo in opremo. Imam vse? Fotoaparat, voda, denarnica, za oblečt……Odrineva in se še po temi pripeljeva v mesto. Dobiva dobro parkirišče (beri ne preveč stran od štarta, da ni potrebno preveč hoje). Sandi odide v menjalca pozdravit Blackyja in si pripravit hrano na kolesu. Začneta se najdaljši dve uri pred štartom. Počasi se naberejo še drugi kamerati in njihove šerpe. Ni mi preveč do pogovora. Prezgodaj je in brez kave sem še. Ne jamram na glas, samo znotraj sebe.
Trenutek slovesa. Skupaj odideva še do zadnje postojanke, WC-ja. Par, ki stoji v vrsti naju prosi, če ju slikava. Priliko izkoristiva tudi midva. Krasna slika z ozadjem Dixija. Who cares. Posloviti se bo treba. Stisneva se v objem, dobim cmok v grlu. Komajda izdavim srečno.
[roth]
Gledam za njim dokler ne se ne izgubi v množici, kjer ga ne prepoznam več. Vsi imajo enake kape, vsi so napravljeni v smešne neoprenske obleke. Pogledam naokoli in vse šerpe se počasi poslavljajo, ene bolj čustveno spet druge manj.
Povzpnem se na most, kjer se začne šerpin pohod. Dolg dan je pred mano. Misli letijo na vse strani in ponavljam načrt, ki sva ga šla čez en večer prej. Ponavljam čase in točke, kjer moram biti. Močen zvok sirene me strezni in tekma se začne. V vodi po navadi nikoli nisi te sreče, da vidiš svojega tekmovalca, saj vse kar vidiš je borba za preživetje množice norcev. Ma ga ni denarja, da stopim tja notri, kjer težko ubežiš kakšnemu udarcu po glavi ali kakšnemu napitku, ki se mu reče voda. Žejni že ne bodo. Po tihem upam, da ga ne prime že v vodi krč, ker potem bo psiha podivjala in bo terjala svoje. Ne moja, njegova. Zaslišim prvega rešilca, stisne me v želodcu. Preženem neželene misli in se usedem na pločnik. V nizkem štartu čakam pripravljena s fotoaparatom. Skoncentriram se na zelene nogavice, po katerih ga po navadi prepoznam na dovolj veliki razdalji, da ga lahko ujamem v fotoaparat. Minute tečejo, meni se zdi kot da že cele ure sedim tukaj na soncu, v neudobnem položaju, s težkim fotoaparatom v roki. Prileti mimo. Dvigne roko in še preden uspem iz sebe izdaviti njegovo ime, je že daleč naprej. Ampak v redu je, zgleda dobro. Odlično. Naredim premik na Sollar Berg. Pred mano je dolga hoja s težkim nahrbtnikom na ramenih. Med potjo srečam nekaj ljudi in z Matevžom se odločiva, da počakava skupaj Sandija. Usedeva se na pločnik in ponovno se pričenja večnost čakanja. Ponovno zatulijo sirene rešilca. Moj želodec zapoje. Minute čakanja postanejo še daljše. Računam in računam minute in čase, ko mi je rekel, da bo tukaj. Ni ga še. K sreči se z Matevžem zapleteva v pogovor, da se malce zamotim. To je on. Švigne mimo in tokrat uspeva odpeti njegovo ime. Zgleda dobro. Gremo naprej, pol dneva je še pred mano.
[roth1]
Pripravim se na dolgo hojo do tekaškega dela tekme. Pred mano je dobrih 10 km, na cca 5 km podlage, ki sem jo že prehodila. Nepotrebno robo odložim v avtu, saj me hrbet že pošteno boli. Prispem do mesta. Ostane mi še čas, da nekaj pojem. Zaželim si domače kave, seveda se zadovoljim z nekim kislim pljunkom, ki mi ga postrežejo.
Malce predolgo se obiram na kosilu in prav pošteno se mudi na dogovorjeno točo, da ga ujamem na teku. V bistvu sem veliko prekmalu. Kot vedno. Glava mi ne da miru in me vedno žene na točke veliko prekmalu. Delam se, da sem mirna, a v meni divja vulkan. Upam, da hrana ostane v meni. Samo, da ga vidim, če je uredu. Upam, da nima krčev. Upam, da je pojedel vso hrano, ki je imel pripravljeno. Upam, da dovolj pije. Eno samo upanje postanem, preden ne zagledam zelenih poskočnih nogic, ki priletijo mimo mene. Pomaha mi in se nasmeje. Postanem lažja za 5 kg. Samo še cca 35 km ima.
Počasi se premaknem do gozdička pred ciljno areno in si zaželim malo počitka. Vročina je naredila svoje, prehojeni kilometri tudi. Minevati začne 10 ura tekmovanja. Počasi se premaknem v ciljno areno in prične se čakanje. To je pa res najmučnejše čakanje, ki ga šerpa lahko doživi. Vsaka minuta je dolga eno uro. Zaslišim ime Tomaža, ki je že v cilju. Bravo! Kmalu za njim bi moral biti Sandi. Končno zaslišim njegovo ime. Sandi Novak from Slovenia, YOU ARE AN IRONMAN! Ne morem verjeti svojim ušesom niti očem. Iz srca mi pade skala. Prvič v celem dnevu pošteno zadiham. Začutim globoko spoštovanje in ljubezen do njega. Koliko ur treninga in odrekanja je bilo vloženih v ta trenutek. Kakšna železna volja in samodisciplina je potrebna za vse to. Poklon vsem, ki se tega lotite.
Prebijem se skozi množico in se prebijem do cilja. Padeva si v objem in solze začnejo nekontrolirano teči obema. Trenutek naju in najinega angela. Ki ga nikoli ne pozabiš.