V Ljubljano prispeva ob 4.00 zjutraj v peklenski mraz. Veliko hujši kot je bil 16 dni nazaj, ko sva zapustila zimo. Telo mi drgeta od mraza in od utrujenosti, po 24 urah potovanja in 48 urah nespanja. Letališča in letenje me ubija. Vsako leto je težje. Pa vendar ne tako težko, da se za potovanja ne bi odločila. Pred mano je 1 tedenska rehabilitacija in uravnavanje spanja. To je pač davek, ki ga vsak popotnik plača za to, da prepotuje svet. Seveda nekateri vse skupaj prenašajo lažje, nekateri imamo pač malce več problemov:(
Kostarika je bila že dolgo na najinem seznamu želenih potovanj. Zdaj je prišel njen čas. Pred odhodom ni bilo kaj dosti časa za raziskovanje dežele, saj sva imela v firmi ogromno dela. Tako se je pakiranje pričelo nekaj ur pred prevozom na letališče. Glede na to, da potujeva z nahrbtniki to ni problem, saj nimaš veliko manevrskega prostora. Vzameš kolikor gre pač notri. Polovico prostora tako zavzameta dve toaletni torbici, ena z zdravili in ena za osebno higieno.
Po 28 urah vlačenja po letališčih pristaneva na Kostariki. Zelo hitro sva v hotelu, kjer naju pričaka mlada nizozemska študentka na izmenjavi. Želodec mi kruli od lakote, vendar sem preveč zmatrana, da bi razmišljala o hrani. Padeva v posteljo, upajoč na miren spanec, ko nama nad glavo pričnejo preletavati avioni. O prometu mimo hotela ne bom zgubljala besed. Adijo spanje. Ja kaj sem pa razmišljala, ko sem rezervirala hotel, ki je nekaj minut stran od letališča. Do 7.00 zjutraj gledava v strop in čakava, da greva vsaj na zajtrk. Vec kot ležanje je bilo za najini utrujeni telesi prevelika poraba energije. Končno hrana in prevoz naprej na pacifiški del obale.
Po nekaj urah vožnje zagledava morje, sonce, pesek. Naj se dopust prične. Stacionirava se v mestu Manuel Antonio. Ruzake vrževa v kot in že jo mahava po ulici do bara ob plaži. Naročiva si osvežilni naravni mangov sok in samo opazujeva. Končno okus po pravem sadju in utrip mesta. Vročina je neznosna. Čutim kako mi telo zateka, v želodcu se začne nabirati občutek slabosti od vročine, ki je prvih nekaj dni znani spremljevalec spremembe podnebja. Z leti sprejmem tudi to. Vsako leto težje prenasam vročino in visoko vlago. Element švicanja se vklopi na polno. Prvih nekaj dni sva vedno optimista in si majico preoblečeva dvakrat na dan, po nekaj dneh pa te misli opustiva. Tako pač je. Sprijazniva se s tem, da bova nivo osebne higiene malo spustila. V ruzaku so še vedno osvežilni robčki, s katerimi si lajšava najino odločitev. Poskus pranja perila pa sva že vzela. Misija nemogoče. Perilo se tukaj ne suši. Pika.
Začneva spoznavati ljudi in miselnost lokalnega prebivalstva. Ljudje so prijazni in odprti. Nekaj besed španščine je veliko olajšanje, večina jih spregovori vsaj nekaj tudi v angleščini. Pomagajo roke in noge in malce povadiva neverbalno komunikacijo. Na potovanjih vedno po večini jeva lokalno hrano. Tu in tam zavijeva tudi v restavracijo, ki pa je v tem primeru obupno draga. Lokalna jed tukaj se imenuje casado in pomeni sestavljeno jed, kjer te na krožniku pričaka riž, črni fižol, zelenjava, meso ali riba in pečena zelena banana. Meni osebno odlična in okusna hrana. Pogledam Sandijev obraz, ko na krožniku zagleda črni fižol. 14 dni problemov in iskanja hrane. Pač ne je fižola. Torej bo nujno treba vsake nekaj dni zaviti v restavracijo, ki streže internacionalno hrano. Cene v lokalnih restavracijah (sodah) in ostalih so 2 x nižje. V sodi se oba najeva za 12 dolarjev, v ostalih restavracijah za 25 do 30 dolarjev. Ogromna razlika.
Potujeva vedno v lastni režiji. Bodisi z avtom, bodisi z avtobusi ali v tem primeru z shuttli, ki redno vozijo iz kraja v kraj in ponavadi zberejo največ 10 potnikov. Tukaj sva se odločila za shuttle. Srednja vrsta udobja, fleksibilnosti in stroškov. Spiva načeloma v hotelih s tremi zvezdicami, ki pa se po kvaliteti in ceni zelo razlikujejo od npr. Azije. To ugotoviva že prvo noč. Kaksno noč bi sicer raje preživela v kakšni zvezdici več, ampak zdaj je kar je. V Indoneziji in Aziji so hoteli s tremi zvezdicami na višjem nivoju kot tukaj, cena pa za polovico nižja. Prvo ali drugo noč še malo vihava nos, potem pa se sprijazniva in tako čisto dobro preživiva do konca dopusta.
Ko me že prvi dan samo meter stran na drevesu pozdravi lenivec, hotel postane zadnja briga. Ko naju zjutraj zbudi petje ptic in oglašanje opic, je tudi ozka in neudobna postelja, poplačana. Ko se na lokalni tržnici do onemoglosti najeva ananasa, papaye in manga, pozabiva na vse fižolcke tega sveta.
Po nekaj dneh počitka na morju odrineva v centralni del države, v gore. Kostarika je geografsko zelo razgibana, kar pomeni, da se iz morja preseliva na nadmorsko visino 1400 m. Končno lepa, skromno opremljena kabina (cabinas rečejo samostojnim lodgom, kjer imaš samostojno hišico in v klasičnem slogu hotela). Prvo noč v šoku preživiva v zvoku zavijanja vetra. Oblečena v troje dolge rokave in s kapo na glavi, prebediva noč. Okna na Kostariki so povsod enaka. Tanko steklo s špranjami, kjer ne samo, da se vse sliši, temveč se vse tudi občuti. Čez noč se shladi tudi do 14 stopinj, veter vse skupaj samo še poslabša. Gretja seveda ni.
Stojim pred platformo z največjim zipline-om v Srednji Ameriki. Ko nam dajejo navodila o spustih čez 18 platform (skupaj 3 km vožnje po kablih) si mislim “Jebemti a je meni tega treba?” Pogledam naokoli in večina nas ima prestrašene obraze. Ti to zmoreš, mi reče notranji glas. Grem. Vsa trda se spustim po prvem kablu. Mižim. Super ravno za sliko. Drugi gre ze lažje. Telo se sprosti in začnem uživati. Za varnost je dobro poskrbljeno, fantje vedo kaj delajo. Ko se tako spuščam nad džunglo, občutim v sebi svobodo in občutek sreče. Res lepa izkušnja. V parku pogledava še prelepe kolibrije in metulje in utrujena odpeketava nazaj v najino vetrovno kočico.
Obiska plantaže kave in kakava ni za zamuditi. Seveda pogovarjate se z odvisnikom od kave, pa vendar zelo poučna izkušnja o gojenju in delanju kave. Na svoj račun pride tokrat tudi Sandi. Dodobra se naje prave čokolade, ki jo iz kakava izdelamo sami.
Iz Monteverda se preseliva pod vznožje vulkana Arenal, v mesto La Fortuna. Ponovno me navduši prijaznost domačinov. Prijaznosti domačinov sva več ali manj navajena. Razlika, ki jo občutiva pa je v tem, da nekateri na nas turistih vidijo le denar, nekateri pa znajo to celo izraziti na način, da zveni iskreno, iz srca. Tukaj se nama je zdelo iskreno.
Vreme postane malce topleje, v mestu celo najdeva restavracijo z organsko hrano, kjer oba najdeva nekaj zase. O cenah raje ne govorim. Občudujeva odnos domačinov do življenja, kjer živijo iz dneva v dan. Njihove hiše so v rešetkah. Zaradi varnosti. Tako varujejo svoj dom. Otroci veselo hodijo v šolo, oblečeni v uniforme. To bi bil dober eksperiment pri nas. Obleči vse otroke v enaka oblačila. Hud udarec za ego tistih, ki se dokazujejo z dragimi oblačili in verjetno veliko olajšanje za tiste, ki si tega ne morejo privoščiti. Pogovarjava se s taksistom, ki nama razloži, da je življenje sicer težko, vendar je ok. Ne jamrajo, samo živijo po načelu Pura vida. Glede na to, da je Kostarika dežela vulkanov in potresov, je to edini način. Živijo vsak dan sproti. Nasmejani so. Živijo in delajo v svojem tempu. Tempo jim ne more pospešiti nihče. Noben turist.
En večer obiščeva termalne naravne bazene, kjer je zaradi vulkana voda vroča. Imenujejo jih hot springsi. Komaj se preoblečem v kopalke, medtem ko čakam Sandija, na palmi poleg sebe zagledam kačo. No pa je šlo sproščeno kopanje. Kače so tukaj aktivne ponoči, zato bi bilo bolje, da bi hot springse obiskala podnevi. Pa še lepše bi si jih lahko ogledala. Ampak ne, Renata je hotela romantiko. Evo ti na zdaj pa imaš romantiko. Vsa trda preživim nekaj ur v namakanju v majhnih bazenčkih, kjer me pod nogami masira vulkansko kamenje in bohvedi kaj še. Komaj čakam, da greva ven. Od vroče vode in utrujenosti spiva vsaj eno noč na polno. Ne moti naju hrup glavne ceste ob hotelu, niti veseljačenje mladine, ki ponoči hodi nazaj domov.
Vulkan zapustiva utrujena in že se veseliva počitka na plaži. Tokrat na karibski strani. Prispeva v Cahuito. Na recepciji naju pričaka mlad italijanski par, ki upravlja hotel. Dobiva svojo hišico, zelo osnovna oprema, malce mravljic, dva ventilatorja in nobene klime. Malce se spogledava, vročina da komaj dihava. Enrika zazna najin pogled in naju potolaži, da se ponoči zelo shladi. Verjamem ji. Viseča mreža na terasi me prepriča, da ostaneva.
Enrika nama poda vse prve informacije in kmalu se ji pridruži njen partner David. Pademo v debato in razlagata zakaj sta zapustila Italijo in se odločila imeti otroka na Kostariki. Živita tukaj in zdaj, vodita majhen hotel in vzgajata otroka. Ne zanima ju denar, živita skromno življenje, celi dan lahko preživita s svojim sinom. “Ne želiva, da nama otroka vzgajajo babice, vzgajati ga želiva midva.” Spoštujem.
Pot pod noge in že sva v centru mesta. Pričakajo naju vonjave marihuane in mrki ljudje. Nič prijaznosti, nič nasmehov. Veliko domačinov deluje zadetih. Na Kostariki je kajenje na vseh javnih mestih strogo prepovedano (to pomeni tudi na ulici). Nihče ne kadi. Cigaret. Džoint in bela črtica (kokain) sta normalna. Vsaj na karibski strani. Večina domačinov prihaja iz Jamajke. Prvič se na celem potovanju ne počutiva varno in udobno. Mesto je umazano, prazno. Zdaleč od tega, da bi bila sezona v polnem razmahu.
Zgodaj zjutraj naju zbudi dretje opic. Vstaneva in se z avtobusom odpraviva v bližnji, bolj razvpit Puerto Viejo. Tam najameva kolo in si privoščiva prekrasno vožnjo v 12 km oddaljen Manzanillo. Mesto na koncu sveta. Vendar s prelepimi plažami. Končno najdeva palmo zase, kolesa parkirava pod njo in si privoščiva skok v morje.
Na svojih potovanjih ponavadi obiskujeva t.i. Sanctuary-je. Ali rescue centre. To so centri, kjer živali rešijo in poberejo iz ceste. Ponavadi so poškodovane in niso sposobne več živeti v naravnem okolju. Tiste, ki so, jih izpustijo nazaj v naravno okolje. Tako obiščeva sloth sanctuary in ave sanctuary. Lenivce in ptice.
Zbirka videnih živali in narave je popolna. Videla sva vse kar sva si želela.
Zadnji dan se ponovno vrneva v najin hotel ob letališču. Ker imava čas skočiva še v njihov nakupovalni center. Kar nekaj ameriških trgovin, zraven tudi Walmart. To je prava Amerika. Cene navite do neba. Ni se za dotaknit. Vpliv severne Amerike je precejšen. Za Američane je to promise land. Po upokojitvi se preselijo sem, kjer za svoje dolarje dobijo lagodno življenje. Zgradijo si razkošne vile, prevažajo se s svojimi jahtami. Lep primer je na primer mesto Herradura. Kot bi prišel na drugi planet. Cene v trgovinah so enake za vse. Visoke. Povprečna plača je 350 dolarjev. Lahko si preračunate kaj to pomeni za domačine. Revni so. Kriminala je veliko. Trgovina z drogo cveti.
Želijo si biti eko dežela. Njihovo obnašanje je popolnoma nasprotje tega. Smeti ležijo povsod. Res je, imajo veliko naravnih rezervatov. In to je to kar se tiče besede eko.
Je to dežela, kjer bi živela? Nikakor.
Je to dežela, ki bi jo priporočila za obisk? Vsekakor.
Pura vida!
