Da sem se odločila napisati nekaj besed o tihem ubijalcu, me je spodbudil intervju z dr. primarijem Cevcem, ki sem ga nedavno poslušala na radiu, med vožnjo na delo. Podatki, ki jih je povedal, so bili zame šokantni. In jih delim z vami….
Primarij dr. Cevc je podal informacijo na podlagi intervjuja, ki se je navezoval na Zakon o zvišanju trošarin na sladke pijače, ki ni bil sprejet. Z izredno kritično besedo je povedal: »Slovenci smo po raziskavah prvi v Evropi po debelosti med ljudmi, ki jih zadane infarkt. A smo obenem tudi prvi v Evropi po informiranosti in izobraženosti kaj je zdravo in kaj ne. Naredimo pa NIČ. To namreč terja spremembo, ki pa se jo vsi na dolgo in široko otepamo. In v tem pogledu smo Slovenci zelo leni.«
V nadaljevanju je govoril, da je tak zakon nujen, saj če sami nismo pripravljeni narediti nič, je ljudi potrebno v to prisiliti. Tako kot je bilo to s kadilskim zakonom. Zapleti, ki ga povzroča sladkor so namreč tako veliki, da je res čas, da o njih začnemo razmišljati ZDAJ. Debelost in prekomerno uživanje sladkorja vodi v diabetes tipa 2, ki ima lahko za posledico res hude zaplete srčno žilnega sistema. Da boste ugotovili kakšno je vaše tveganje za srčno žilna obolenja, si lahko izmerite obseg vašega pasu. To je namreč zelo dober kazalnik vašega stanja.
Sama sem imela možnost videti te bolnike na Oddelku za ožilje v Ljubljanskem kliničnem centru in verjemite mi na besedo, pogled je vse prej kot prijeten. In ko pomislim, da se vse te zaplete da preprečiti samo z majhnimi spremembami v prehrani, si res ne morem misliti drugega kot to, da smo res leni.
Še en podatek moram podeliti z vami, ki me je do konca razorožil, ko sem poslušala ta intervju. Slovenski najstniki popijejo več Coca Cole kot ameriški najstniki. Ali vam ta podatek o tem kam se pelje zdravje naših otrok, kaj pove? Kot pravi slovenski pregovor »Kar se Janezek nauči, to Janezek zna«. Mislim, da sem vam s tem povedala vse.
Pa vendar ali je res vsega kriv samo sladkor? NE, še zdaleč od tega. Vsak izmed nas ima v svojem življenju nekega tihega ubijalca, ki mu krade tisti delček, zakaj ne moremo biti srečni. In če pride trenutek, ko se mogoče počutimo srečni, hitro najdemo novega ubijalca, ki je ponovno kriv za našo nesrečo.
Ko vsak dan opazujem ljudi okoli sebe, ugotavljam, da so ljudje »obupani«. Na njihovih obrazih so maske, polne obupa, trpljenja in hladnosti. Vsakodnevno se mi dogaja, da pozdravim človeka v hribih, kjer velja neko nenapisano pravilo, da pozdraviš človeka, ki ga srečaš, tudi če ga ne poznaš. In čedalje bolj pogosto ne dobim pozdrava nazaj. Pa ne zato, ker me človek ne bi hotel pozdraviti, temveč zato, ker so ljudje enostavno »odklopljeni«, z glavo popolnoma nekje drugje in neprisotni. V svojem svetu bi lahko rekla. Ker enostavno ne vidijo ničesar okoli sebe, ne vidijo niti sebe, ne čutijo niti svojega telesa, enostavno hodijo kot roboti svojo pot do cilja. Kakšna je ta pot, na kakšen način dosežejo ta cilj, je nepomembno. Kaj vse na tej poti zrušijo, koga poteptajo, je nepomembno.
In potem se vprašam, ali smo res prišli tako daleč, da smo izgubili čut za sočloveka, čut za sobivanje, čut za naravo in vse kar je okoli nas? Živimo zato, da uživamo življenje in se ga veselimo in ne zato, da v njem trpimo. Pa vendar je ogromno ljudi, ki je prepričanih, da je življenje kruto do njih in da je to eno samo trpljenje. Kdo ustvarja to trpljenje? Življenje ali vi sami? Predvsem pa se vse preveč ukvarjamo s tem kaj si ne želimo in ne s tem kaj si želimo. S tem samo nalagamo negativno energijo na stvari, ki si jih ne želimo. Naredite sami s seboj test in dva dni odrinite od sebe vse negativne misli. Mislim, da je za večino ljudi to kar hud izziv. Poskusite.
Ne rečem, da je vedno lahko in da je celo življenje samo z rožicami posuto. Absolutno pridejo trenutki, ki so težki in ko trpimo. Pa vendar so to vse koraki, ki nas vodijo v nek višji cilj in na neko višjo raven zavedanja. Tudi sama sem kar nekajkrat v življenju padla na tla, si do krvi potolkla kolena in še kaj drugega. Da o življenjskih preizkušnjah, ko mi je krvavelo srce, ne govorim. Pa vendar sem vedno vstala, se pobrala, zakrpala kolena in krvaveče rane in šla naprej. Z zavedanjem, da so to situacije, ki so mi namenjene, da jih prehodim zato, da bi lahko naredila korak naprej v svoji osebnostni rasti. Nisem iskala krivcev, nisem se jezila na celi svet, temveč sem samo sprejela situacijo kot del učenja, in šla naprej. Nehala sem se upirati in začela sprejemati. To je trenutek, ko si enostavno pripravljen na rast in to je trenutek, ko življenje postane lahkotno in ga ne dojemaš več kot bojno polje, kjer čakaš v bojni pripravljenosti iz katere strani bo priletela krogla.
Prazniki in konec leta je krasno obdobje in priložnost, ko lahko zavestno opustite nekaj vaših prepričanj in vzorcev, ki so vaši »tihi ubijalci«, in jih za vedno pustite v letošnjem letu. In seveda je vse odvisno samo od vas. Ali si želite stopiti v lahkotno leto 2015 ali pa ne? Odločitev je vaša.
Če se odločite za prvo možnost, potem v letu 2014:
– Opustite misli o tem, da niste tam, kjer bi MORALI biti. Vsak korak vas je pripeljal točno tja, kjer ste danes.
– Opustite vse vzorce in prepričanja, ki vas v življenju ovirajo (in verjemite mi teh imamo ogromno). Čas je za bolj pozitivno zgodbo.
– Opustite potrebo po tem, da vse veste in imate vse splanirano. Zaupajte življenju in situacijam in opustite potrebo po kontroli. Ne boste vedno dobili kar si želite, vedno pa boste dobili to, kar potrebujete in točno takrat ko potrebujete.
– Opustite misli o tem, da vam v življenju enostavno ne gre. Stvari so enostavno veliko bolj svetle kot jih vidite vi sami.
– Nehajte se spraševati ZAKAJ se vam to dogaja. Namesto tega se vprašajte kaj se lahko iz dane situacije naučite.
– Nehajte verjeti v to, da delate napake. Napak ni, je samo rast.
– Opustite potrebo po tem, da imate vedno prav. Ko imate zaupanje sami vase, nimate potrebe po dokazovanju ničesar in nikomur. Iščite svojo resnico in ne ukvarjajte se z resnico drugih, saj ima vsak svojo resnico.
Za konec naj vam zaželim tople in srčne praznike.
Hvala, ker ste.
In pa še pesem, ki sem jo nedavno prejela od prijateljice:
Pablo Neruda: POČASI UMIRA
prevod: Jože Udovič
Počasi umira, kdor postane suženj navad,
ki si vsak dan postavlja iste omejitve,
kdor ne zamenja rutine,
kdor si ne upa zamenjati barv,
kdor ne govori s tistimi, ki jih ne pozna…
Počasi umira, kdor beži pred strastmi
in njihovimi močnimi emocijami,
zaradi katerih se zasvetijo oči
in znova oživijo osamljena srca…
Počasi umira, kdor ne zamenja življenja,
ko je nezadovoljen s službo ali z ljubeznijo,
kdor se zaradi sigurnosti odreka morebitni sreči,
kdor ne sledi svojim sanjam,
kdor si ne dovoli vsaj enkrat v življenju
ubežati pametnim nasvetom…
Počasi umira, kdor ne potuje, kdor ne bere,
kdor ne posluša glasbe, kdor ne najde miline v sebi;
Počasi umira, kdor uničuje lastno ljubezen,
kdor ne dovoli, da bi mu pomagali,
kdor preživi dneve z jamranjem nad lastno smolo
ali nad neprestanim dežjem…
Počasi umira, kdor opusti načrt še preden ga poskusi izvesti,
kdor ne sprašuje o tistem, česar ne ve,
kdor ne odgovori, ko je vprašan o tistem, kar ve…
Ne dovoli si počasnega umiranja!
Tvegaj in uresniči želje še danes!
Živi za danes!