O temle zapisu razmišljam že nekaj tednov. Vsak vikend imam v glavi nešteto besednih zvez, ki si jih želim preliti na papir, pa pride konec vikenda in vnema nekako popusti. Danes je očitno dan, ko se je jeza malce ohladila, želja po sporočilu pa še vedno ostaja tako visoka, da je nastal tale zapis.
Kolesarjenje imam rada. Predstavlja mi neko obliko svobode, ko v zgodnjih jutrih globoko zadiham in napolnim svoja pljuča s svežim zrakom. Nekaj let nazaj sem gorsko kolo zamenjala s cestnim kolesom. Kar nekaj let sem rabila, da sem sprejela to odločitev, saj sem bila globoko v sebi prepričana, da je cestno kolo veliko bolj nevarno zame. Ko sem mu začela zaupati, sva postala nerazdružljiva prijatelja. Vsak vikend se podiva po kolesarski stezi, ki poteka od Jesenic pa vse do Italije. In vsak vikend se moja svoboda na kolesu začini s kančkom gneva in jeze, ki jo doživljam med vožnjo.
Tako kot obstajajo nedeljski vozniki avtomobila, obstajajo tudi nedeljski vozniki kolesa. Za obe vrsti velja splošno prepričanje, da sta veliko bolj nevarni za okolico, kot redni vozniki. Logično. Manj kilometrine, manj izkušenj, manj znanja o predvidevanju ipd. Vsi, ki poznate kolesarsko stezo, ki jo opisujem veste, da je precej široka po večini na vseh delih, na nekaterih delih se pač zoži, vendar nikoli do mere, da dva kolesarja, ki kolesarita v nasprotno smer, ne bi mogla normalno eden mimo drugega. Jaz to progo obožujem. Je precej dolga, da lahko zadovolji skoraj vse vrste kolesarjev, predvsem pa po njej ne poteka avtomobilski promet, ki se ga kolesarji najbolj bojimo. O agresivnih voznikih, ki stiskajo kolesarje v pločnik in nesrečah na tem mestu ne bi zgubljala besed.
Če se vrnem k mojemu doživljanju kolesarjenja vsak vikend bi lahko opisala celo paleto dogodivščin in različnih ljudi, ki jih srečujem. Seveda to niso samo kolesarji, med njimi so tudi pešci sprehajalci, kotalkarji, tekači in samo “spomeniški” ljudje, ki se postavijo na sredino proge in v svojem statičnem položaju opazujejo okolico. Sem bi vsekakor dala še entuzijastične fotografe (to so predvsem tujci), ki navdahnjeni nad lepoto narave, skačejo v stilu opic po stezi in s svojim fotoaparatom beležijo nepozabne poglede.
V skupino brezglavih ovac vsekakor sodijo družine, ki se nedeljsko sprehajajo po progi, ustavljajo sredi nje in ko mimo pripelje kolesar, ki se mu morajo umakniti, brezglavo letajo desno in levo po progi, saj se od strahu ne spomnijo na katero stran bi se bilo bolje umakniti. Potem pa pride sorta kolesarjev, ki se nekako počutijo sami na celotni progi in se vozijo vzporedno po trije ali celo štirje. Ker si imajo med vožnjo pač veliko za povedati. Še sreča, da se z avti ne vozimo vzporedno z odprtimi okni in se pogovarjamo. Ko nasproti pripelje kolesar, se jim nekako ne zdi smotrno, da bi se skrčili in zapeljali v kolono eden za drugim. To so ponavadi gorski kolesarji.
Zadnja sorta pa smo cestni kolesarji. Tudi med nami imate take, ki vztrajno gojijo novo subkulturo, ki se je med Slovenci razširila v zadnjem času na vse področjih. Sama ji pravim “Me, myself and I” kultura. Nekako imajo občutek, da so zaradi svojega hitrega cestnega kolesa glavni. Vsi se morajo umikati in podrejati njim. Kar je okoli njih, jih ne zanima. Kako bo njihova vožnja vplivala na ljudi okoli njih, jih ne zanima. Tako delujejo verjetno tudi na vseh ostalih področjih svojega življenja.
In potem pridejo cestni kolesarji, ki so osvojili kulturo športnega obnašanja. Ki kljub temu, da jih je 15, vozijo v koloni. Ki kljub temu, da so številčni ne izražajo svoje premoči na agresiven način. Prehitevajo kulturno, eden drugega opozarjajo, si dajejo znake in pa predvsem pozdravljajo sokolesarje, ki jim vozijo naproti. Ker v športnem svetu veljajo nekatera nenapisana pravila, ki jih športniki poznamo. In se jih držimo. Po teh nenapisanih pravilih takoj spoznaš veličino človeka in njegovo športno kulturo. Taki ljudje so tudi v svojem okolju zreli in ne agresivni. Ker šport ti na nek način da neko zrelost.
Vse te skupine so redni spremljevalci mojih voženj na kolesu. Vsekakor pa ne smem pozabiti še pomembne zadeve, ki jo opažam in se mi zdi prav, da jo na glas izpostavim. To so kolesarji, ki se vozijo brez čelad. Nekajkrat sem med vožnjo uspela ujeti pogovor o čeladah, ki se je v neki družini glasil: “Mamica, zakaj pa imajo drugi čelade, mi pa ne?”, je vprašala nekaj letna punčka svojo mamo. Njen odgovor me je skoraj sezul. Glasil pa se je: “Danes ne rabimo čelade, ker je sonce in je vroče.”
Še en primer, ki me je pustil brez besed. Punčka je imela čelado, njen oče in mamica pa ne. Vprašanje otroka se je glasilo povsem logično: “Zakaj pa jaz moram nositi čelado, vidva pa ne?” Odgovor se je glasil: “Ker ti si majhna, midva pa velika.”
Ja, ker nesreča se ne zgodi, ko sije sonce in je vroče in nesreča se ne zgodi, če si velik. To je sporočilo, ki so ga ti starši sporočali svojim otrokom. Ne vem ali so se zavedali, da ste starši VZOR svojim otrokom. Da kar se Janezek nauči, to Janezek zna. In s takimi odgovori in vedenjem na kolesarjenju, svojim otrokom res niste pravi vzor. Nisem prepričana, da se vsi vi, ki se najdete v zgornjem zapisu, zavedate pomembnosti varnosti, ki vam jo nudi čelada. Verjemite, da ni lušno gledati, ko se krvaveča glava brez čelade pri nesreči, samo razpolovi. In da ne razmišljam o tem, da je tudi Sandiju nedavno prav čelada, rešila življenje.
Jah, razumem pa to, da ti čelada uniči frizuro in da ne morete biti v vsej svoji lepoti vidne tudi na kolesu. Tako pač to je. Čelada terja svoj dolg. Najmanj kar je, je frizura. Odločiti se bo treba ali boste svojemu telesu privoščili nekaj svežega zraka in športa na kolesu ali pa se boste raje sprehodili brez čelade in prav tako nekaj naredili za svoje telo. Oboje je super. Samo prosim, lepo prosim ne postanite “Zombiji brez čelade” na kolesu.
