Zgodaj zjutraj pristanemo na letališču in veselim se že prve jutranje kave v Ho Chi Minhu. Dolga in neprespana pot mi daje tisti znani občutek v želodcu, ko se počutim kot bi imela mačka. Še celi dan je pred nami, jaz pa komaj stojim na nogah. Za piko na i, vame butne vročina in vlaga tropskega podnebja, ki jo moram priznati, iz leta v leto težje prenašam. Jah, leta naredijo svoje in potovanja so sicer nekaj, česar se vsako leto veselim, a po drugi strani moram biti iskrena do sebe in si priznati, da se moje telo spreminja in da sploh velike spremembe okolja, kot je npr. visoka vročina in vlaga, čedalje težje prenašam. Tudi drugi trije sopotniki niso ravno rožice, pa ajde bomo že. Leti so bili mirni, na letališču v Dohi praktično nobenih ljudi. Pričakovali smo sicer zamaskirano sceno, sploh po paniki, ki so jo mediji zagnali pred našim odhodom. Na naše presenečenje, nobenih mask ali kakršne koli panike v Dohi.
Vožnja do hotela nam ustvari prvo sliko kaotičnega prometa in trobljenja, kjer začuda vsi ostajajo mirni in hladni kot špricer. Lahko bi malo te strpne kulture prenesli v Slovenijo. Sam predlog. Samo podatek, da v Saigonu živi 9 milijonov ljudi in da se po cestah vozi 5 milijonov motorjev, vam verjetno oriše sliko, o kateri govorim.
No, tukaj pa je »maskaland«. Ampak ne zaradi korone, temveč zaradi onesnaženosti. Le to mi Slovenci, ki živimo v »čistem balončku«, še kako začutimo. Zrak je res onesnažen. Poskusimo si nadeti maske in kaj kmalu ugotovimo, da se pod njo zelo težko diha. Vročina in vlaga še dodatno ustvarjata savno pod masko. Je pa ugodno za sinuse, kot neka inhalacija. Po eni uri ugotovimo, da to ne bo šlo in snamemo maske. Telo se navadi tudi na onesnaženost.
Popoldne odrinemo na ogled Cu Chi Tunelov. Polno zgodovine in vojnih razmer, ki še danes oddajajo energijo v teh podzemnih rovih, kjer so se ljudje skrivali pred Američani. Vietnam je poln zgodovine, vojn in različnih vladavin. Praktično stoletja so si jih podajali od Kitajcev, Francozov, Američanov, pa vse do njihovih sosedov. Po ulicah se na obrazih ljudi dobesedno vidi, da so padale klofute iz leve in desne strani. Obrazi žal niso nasmejani. V starejših ljudeh še vedno živi prepričanje, vse kar je tuje, je slabo. Torej smo tujci slabi. Beli tujci, ker so bili Američani beli. Ta miselnost se sicer počasi spreminja, sploh pri mladih ljudeh. Edini nasmeh, ki ga dobite je v hotelih in restavracijah.
Naslednjega dne se veselim zaradi obiska lokalne tržnice, ki je vedno moja destinacija, kamorkoli potujeva. Tam si moje oči in brbončice dajo duška. Privoščimo si street food, ki je odličen. Vietnamska hrana je odlična. Okusna, zdrava, polna zelenjave in sadja. No, tudi mesa je veliko, če ga jeste. Skratka, noben problem ni biti vegetarijanec, vegan ali mesojed. Imajo vse.
Vsakodnevno razvajanje nog v spa-jih, nas v nekaj dneh regenerira in ko se premaknemo iz Saigona v Hoi An, smo že čisto ufurani. Hoi An je prečudovito pristaniško mestece, znano po svojih lampinjonih. Barvitost in živost tega mesta se te dotakne. Polno restavracij, trgovinic, spa-jev, coffe shopov in krojačev. Tukaj vam baje izdelajo vrhunsko obleko po meri v enem dnevu. Mi si jih sicer nismo dali delati, vendar vsi vodiči in prijatelji pravi tako. Verjamem na besedo.
O hrani raje sploh ne govorim, ker je bil za moj okus vrhunec potovanja ravno tukaj. Še enkrat, vietnamska hrana je prečudovita in zelo zdrava. Ni čudno, da so tako drobni in suhi. Je pa res, da vam morata koriander in limonska trava biti blizu. Priložnosti za tradicionalno hrano je neskončno, vendar je tudi ta že kar precej prilagojena za okuse turistov. Mi smo imeli priložnost jesti pri domačinih, ko smo se podali na raziskovanje delte reke Mekong. Obenem smo imeli priložnost videti njihovo življenje na otoku Tan Thank, kjer so popolnoma samo oskrbni. Tukaj mimogrede bi lahko ostala kar nekaj časa, saj so kokosi kar ležali po tleh po otoku (jaz pa take denarje tukaj zapravljam za te dobrote).
Po pravici povedano tudi v Hoi Anu bi ostala dlje, saj je duša mesta tako prijetna, da se res počutiš kot doma. Pa vendarle nas je čakal nekaj dnevni počitek ob morju, kjer smo se odtrgali od množice ljudi in hrupa mest.
Na tem mestu naj spregovorim samo nekaj besed o korona virusu, saj nas je novica o paniki v Sloveniji dosegla v mestu Hue. Škoda je prostora in energije za razpredanje in razvijanje teorij. Internet je poln informacij in preberite si malo ozadje trenutne situacije. Raziskujte sami in ne samo slepo verjeti rumenemu tisku. To, da morate vzdrževati higieno in krepiti imunski sistem pa ni nič novega. Če pa tega do sedaj niste jemali resno, potem pa hvala bogu, da vas bo strah pred virusom v to prisilil.
No, naš imunski sistem ne morem ravno reči, da je bil ogrožen. Lotili smo se ga preko izvora. Torej črevesja. Poleg dobrih probiotikov, smo vsak dan črevesje tudi razkužili. Z Jagermeistrom. Ne, ni hec. V državah, kjer je nivo higiene zelo nizek, to niti ni tako slaba ideja. Dobra stara kmečka logika. Vsi tisti, ki ste to že poskusili, veste o čem govorim. Tisti, ki se zgražate pa pojdite mogoče na en dopust v Egipt, Indijo ali Azijo, pa potem sodite ali je pristop dober ali ne. Vsi tisti, ki nas že proglašate za »kronoslave«, pa ne pozabite, da je poudarek na razkužiti in ne »naliti se ga«. Kar pa veliko Slovencev kar hitro rado zamenja. Velika razlika. Konec koncev naj vsak zase presodi o pristopu skrbi za črevesje na potovanju.
Če sem bila prepričana, da se bomo ob morju za nekaj dni spočili, pa sem seveda pozabila, da povsod po svetu obstajajo posamezniki, kjer njihovo obnašanje navaja na to, da so oni center sveta. Zbiram besede, da ostajam mirna in kulturna v izražanju, a ko vam ti posamezniki ob 3 ponoči hodijo domov v hotel, po njem pijano razgrajajo, bruhajo in podobno, je včasih res res težko. Seveda njega ne zanima, da smo tudi drugi na dopustu, ker njemu je fajn. On se zabava. In vse vas, ki se vam to dogaja na dopustu na kolenih prosim, da naslednjič, ko boste prihajali v hotelsko sobo, samo pomislite, da v sosednji sobi nekdo spi, po možnosti nekaj letni otrok. Ne vem zakaj me to egocentrično obnašanje ljudi vedno znova preseneča, kot da jih ne bi vsak dan srečevala v svojem okolju.
Spanec k sreči nadoknadimo čez dan in poležavamo ob bazenu. Morje je žal premrzlo in valovi previsoki za kopanje. Če se želite kopati, naštudirajte v katerem delu Vietnama je kateri mesec sezona. Po nekaj dnevih odrinemo naprej proti severu.
Ha Noi. Ponovno prometni kaos, onesnaženost, hrup in podobne zadeve. Adijo spanje. S hotelom v starem delu mesta se kar takoj poslovimo od spanja. Trgovina poleg trgovine, restavracija poleg restavracije. Življenje se praktično dogaja na ulici. Kuhanje, trgovanje, spanje. Zanimiva postavitev trgovin. Cela ulica tapetarjev, cela ulica kuhinjske opreme, cela ulica tekstila, cela ulica hrane, cela ulica mehanikov in tako naprej. Precej trgovin je zaprtih, saj so lastniki Kitajci, ki pa so zaradi virusa ostali v domovini. Maske na ulici ne nosi praktično nihče. Še na motorjih manj mask kot v Saigonu.
Za eno noč rezerviramo nočitev na ladji po Halong Bayu. Tukaj nam pred vkrcavanjem prvič izmerijo temperaturo. Prelepa izkušnja, nikar jo ne izpustite, če boste v tem delu Vietnama. Prelepa narava, a sem presenečena kako po morju plavajo smeti in plastenke. Na naši ladji nam po kabinah razdelijo steklene flaške in nam omogočijo brezplačno tankanje vode iz vodnih barov. Pohvalno. Majhen, a zelo pomemben korak.
Svoje kuharsko znanje obogatim še z učenjem delanja svežih vietnamskih zavitkov. Obožujem jih. Tudi temperaturo morja, ki ni prav ugodna, poskusimo in poskačemo v morje (da opravičim nakup novih kopalk).
Dopust je pri koncu. Pred odhodom na letališče opravimo še šoping. Raje ne povem koliko Jackfruit čipsa in podobnih dobrot sem privlekla v Slovenijo. Pa seveda dva sveža dragon fruita lepo spakirana med brisače.
Pripravljeni na »maska« paniko na letališčih in telesne preglede, odrinemo. Do Slovenije nobene kontrole. Nobene maske. Nobene panike. Tolk o tem.
Vietnam, do naslednjič.
Prvo potovanje v Afriko je bilo še prav posebej težko pričakovano, saj na tem kontinentu še nisva bila. Namibija je pravzaprav precej kozmetična Afrika, saj je vpliv Nemcev prisoten tako zelo močno, da je Spar v vsakem malo večjem mestu ali raje vasi. Poleg tega je to tudi edina država, ki je zame prišla v poštev, saj je povsod drugje potrebno takšno ali drugačno cepljenje ali vsaj antimalariki, kar pa za moje telo ne pride v poštev. V Namibiji, v obdobju našega poletja (avgust) nisva srečala niti enega komarja, tako da je tudi iz vidika potovanja, zelo primerna za otroke.
Ko smo se prvo jutro usedli v naš avto, je srce nervozno utripalo. Bom videla slone, žirafe, zebre, leve ipd? Opazovati te živali v naravnem okolju je zame velik privilegij in globoko sem hvaležna, da imam to priložnost in zmožnost. Naša vožnja po Etoshi se je začela zgodaj zjutraj in res nismo potrebovali veliko časa, ko je na cesto skočila prva impala. Pa druga in tretja. In potem sem jih nehala šteti. Na levi strani se je premaknilo nekaj resnično velikega. Počasi ustavimo avto in gmota se približa. Slon. Kaj tako velikega v svojem življenju še nisem videla. Vsaj ne na kopnem. Tudi slonov sem že kar nekaj videla v naravi, vendar je afriški slon precej večji od azijskega. Počasi se približuje avtu in malce zadržimo dih. V avtu vlada mrtva tišina. Gospod se odloči, da bo prečkal cesto. Počasi gre mimo našega avta in jo mahne čez. Nekaj minut še počakamo in ga spremljamo kako se počasi zgubi v grmovju.
Gremo naprej. Po parku se premikamo počasi, vsak opazuje na svoji strani avtomobila. Nekaj jeepov pridrvi mimo nas tako, da se še dolgo kadi za njimi. Bolj, ko se bliža konec dneva, bolj ugotavljam, da ljudje drvijo od točke A do točke B, kar so v tem primeru območja z vodo. Tam naj bi se živali zadrževale, saj vode ni na pretek. V tem obdobju. Zato je to najbolj primeren čas za obisk Etoshe. Neobzirno drvenje ljudi mi govori o tem, kako je tako tudi njihovo življenje. Pri tem pa pozabljajo kako pomembna je pravzaprav pot. Pot je tista, ki ti da življenjsko izkušnjo, to je pravzaprav ŽIVLJENJE. In če pomislim, da smo prav na tej poti, ki smo jo odvozili zavedno in počasi, videli vse živali, ki so nam praktično prečkale cesto pred nosom, se zavem, da tako hodim skozi življenje. In mi je žal za vse tiste, ki jih zanima samo točka A in točka B. Na koncu dneva smo hvaležni. Prvi dan nam je uspelo videti večino živali, še več, lev in levinja sta nam postregla s pravo predstavo lova na impale. Kakšna predstava. National geographic v živo.
Zvečer si s Tino in Alešem, s katerima sva tokrat potovala, privoščimo večerjo v kampu znotraj Etoshe, kjer smo tudi prespali. To je najino prvo večje potovanje s prijatelji, saj ponavadi potujeva sama. Če se odločite z nekom potovati, bodite prepričani, da so to ljudje ki jih dobro poznate. Takšno potovanje je organizacijsko zahtevno, stopnja fleksibilnosti in prilagajanja pa mora biti pri vseh zelo visoka. V nasprotnem primeru se lahko kaj hitro znajdete na stopnji prijateljskega razhoda. Tina in Aleš sta najina dolgoletna prijatelja, s katerima smo dostikrat preživeli skupaj podaljšane vikende, tokrat smo se odločili poskusiti na daljšem potovanju. In dobro smo zvozili. Zrelo obnašanje, komunikacija, dogovarjanje in kompromisi so potovanje naredili zelo zabavno.
V kampih znotraj parka imajo ponavadi tudi umetno narejena jezerca, kamor živali pridejo ponoči piti vodo. Območje osvetlijo in tako lahko opazujete celo noč živali, ki so čez dan neaktivne. Tako smo se nagledali predstave nosorogov, hijen, levinje ipd. Res nepozabna predstava.
Namibija je dežela tisočerih barv in obrazov. Postreže tako s svojo prijaznostjo in gostoljubjem kot tudi z nemostjo in hladnostjo. Potujete večinoma po peščenih in makadamskih cestah tako, da je vaše telo zagotovo lepo pretreseno in še tako počasni metabolizem postane aktiven na vožnjah, ki so zelo dolge. Razdalje niso tako zelo velike vendar postanejo ure vožnje precej dolge. 80% cest je makadamskih. Zelo zaželeno je, da znate zamenjati gumo saj imate precej visoko možnost, da jo boste morali zamenjati. Prav tako je fino, če znate pogledati pod pokrov avtomobila. Avtovleka ni ravno na vsakem vogalu, brez signala na telefonu pa ste večino poti. Prometa ni prav dosti, razen na največjih turističnih atrakcijah, kar pomeni, da med vožnjo srečate zelo malo avtomobilov. Gorivo natočite kjer je le mogoče, prav tako naredite zaloge vode in prigrizkov. Mi smo se odločili spati v lodgih in ne v šotorih po kampih. Glede na vašo avanturistično dušo je na vas za kaj se boste odločili. Naj samo omenim, da ponoči temperature padejo tudi do 0 stopinj, zato puhovka ne bo odveč. Podnevi se temperature gibljejo tudi do 35 stopinj. Torej celotna paleta oblačil je obvezna. Računajte tudi na pesek v vsaki luknji vašega telesa in celoten kovček, ko pridete domov naj roma kar v bano.
Po nekaj dneh zaključimo obisk Etoshe in se odpravimo južno do obale in naprej vse do puščave. Kontrast barv v puščavi me pusti vso očarano še nekaj dni. Sončni vzhod in zahod pusti pečat v srcu. Šmarno goro zamenja vzpon in hoja po sipinah. Lepa dežela. Mogoče koristna informacija, ki jo nisem zasledila v nobenem vodiču je to, da je Sossuvlei nacionalni park, kjer se vrata odpirajo ob sončnem vzhodu in zapirajo ob sončnem zahodu. To pomeni, da ne vzhoda ne zahoda na teh sipinah ne boste mogli gledati, zato se organizirajte že prej na drug način in najdite drugo mesto za opazovanje te čudovite narave.
Ljudje ne živijo lahkega življenja, a vendar poznajo samo to. Torej ne vedo kakšno je življenje drugje, srečni so. Mogoče bolj kot marsikdo izmed nas v Sloveniji. Za nas bi bilo to težko in drugačno življenje, saj imamo vsega dovolj. Hrane, vode, prelepe narave. Trenutno se v Namibiji soočajo s pomanjkanjem vode, saj na določenih področjih ni deževalo že 8 let. Klimatske spremembe čutijo ljudje vsepovsod po svetu in tudi Namibija ni izjema. Nič ne bo narobe, če si boste za kakšno turo omislili lokalnega vodiča in vožnjo saj boste s tem prispevali k njihovemu boljšemu življenju (seveda imajo radi napitnine, vendar ne pretiravajte). Poleg tega vas bodo peljali na kraje kamor sami ne boste nikoli zašli. Tako smo si mi privoščili sončni zahod z najetim vodičem sredi namibijskih gora, v bližini Soussvleia in Sesriema. V odprtem avtu je bila vožnja po njihovih peščenih cestah kar zanimiva. Še nekaj gorskih zeber, orixov med potjo in na koncu piknik odejica, ki jo je voznik potegnil iz prtljažnika. Kozarec vina in prigrizek na skalah ob zavijanju šakalov, začinjeno s prelepim sončnim zahodom. Vredno vsakega eura. Ponovno se zavem kako lepo mi je. In se zahvalim življenju, da mi omogoča vse to.
Glede na to, da se precejšen del mojega življenja vrti okoli ustvarjanja s hrano, mogoče še nekaj besed o tem. Veganom bo v tej deželi kar hudo. Zelenjave in sadja je zelo malo, saj edino kar raste v izobilju so buče. Skoraj vse ostalo uvažajo. Tako je pravzaprav od namestitve do namestitve odvisno koliko so založeni z zelenjavo. Najslabše je v Etoshi. V Soussvleiu so me zelo pozitivno presenetili z vprašanjem prehranskih alergij in zadnja dva dneva sem bila deležna brez glutenskega kruha in vegetarijanske večerje, ki so jo pripravili posebej zame. Sicer sama vedno poskrbim, da imam nekaj osnovnih prigrizkov, rastlinsko mleko in presnih ploščic s seboj, saj nikjer ne pričakujem, da bo na voljo karkoli eksotičnega, povezanega z mojimi specifičnimi prehranskimi navadami. Če boste nočili v lodgih vam svetujem, da vnaprej sporočite posebnosti glede hrane in vam bodo ustregli. Hrana se namreč dovaža enkrat tedensko iz glavnega mesta. Če pa potujete z najetim kamperjem (torej boste kuhali sami), si naredite zalogo zelenjave v Sparu v večjih mestih (Windhoek, Otjiwarongo, Swakopmund). Sadja je izredno malo.
Po drugi strani bodo mesojedci uživali. V vsakem lodgu imajo svojo restavracijo, kjer vam bodo za večerjo postregli vsaj s tremi različnimi vrstami mesa. Ribe se znajdejo na menijih bolj ob obali. Ponavadi so na voljo samopostrežne večerje, kjer dejansko je dovolj izbire za vse, predvsem v lodgih, kjer so lastniki Nemci. Nekaj naših bungalovov je imelo notri celo kafetjero, pravo kavo, mleko in čaj. Skratka moje navdušenje kot odvisnežu od turške kave je bilo neizmerno. Priporočila za posamezne lodge in ocene vedno zapišem na Tripadviserju, saj tudi sama iščem tam večino informacij.
Tokratno potovanje je bilo kratko, a sladko. Afrika je ponudila mnogo več kot sem pričakovala. Prijaznost ljudi me je stopila. Neprijaznost nekaterih razžalostila. A tako je povsod, ne glede na to ali je to Afrika, Amerika ali Evropa. Nasmeh razumejo vsi jeziki, vse barve in kulture. Zato ga podarite vedno in povsod, saj boste s tem polepšali dan vsaj enemu človeku.
Hvala Namibija, zapisala si nov list v moji knjigi življenja.
O različnih mnenjih o cepivih je bilo napisanega preveč. In sama tukaj ne presojam kaj je prav in kaj narobe, niti se ne postavljam na nobeno stran. Moj namen je samo nanizati nekaj dejstev, ki so jih že dolgo tega razkrili na temo cepiva proti gripi. Na vas pa je, da se potem odločite ali se boste cepili ali ne.
Gripa je vsako leto aktualna tema natanko dva meseca, ko prične svoj pohod. In ker vsako leto terja tudi nekaj življenj, je to odlično testo za medije in njihovo poročanje. Sama bi temu rekla raje strašenje ljudi. Poleg vsega poročanja o žrtvah, namreč nikoli nisem iz medijev izvedela kakšnih pametnih informacij v smislu kaj ljudje lahko preventivno naredijo, da sploh ne bi zboleli. Dokler se v letošnjem letu ni našel hrvaški upokojeni heroj, ki je povsem svoj način iskreno povedal to, kar si mnogi ljudje mislijo, pa ne upajo povedati na glas. Ali je to pravi način, ponovno ne bom presojala. Vem pa eno stvar. Ljudje prevečkrat lepe besede enostavno ne želijo razumeti. Potrebno jih je prizemljiti prav na grd način, da sploh slišijo. To pa še ne pomeni, da razumejo. Oz. da se izrazim bolj konkretno. Ne žeijo razumeti. Kaj mislim s tem? Prevelikokrat v življenju sem pri svojem delu z ljudmi naletela na odpor ljudi do sprememb. Lažje je biti v svoji coni udobja in s prstom kazati na krivca, ki je seveda izven njih. Ker oni pa res niso nič krivi in ne morejo nič storiti za svoje dobro, za svoje življenje. Raje ostajajo žrtve. Ja, tako je to. In vsi vi, ki raje ostajate žrtve, to le ostanite kolikor časa želite, le odgovorno prevzemite svojo odgovornost. brez jamranja.
Pa da se vrnem nazaj na dejstva o cepivih proti gripi, ki sem vam jih želela nanizati. Bom zelo kratka. Ne samo, da so ta cepiva neučinkovita, temveč so celo toksična. In to ni zraslo na mojem zeljniku, to so dokazale mnoge raziskave. V teh cepivih so našli od aluminija, antibiotikov, jajčnih proteinov, formaldehida, pa vse do MSG-ja (monosodijev glutamat) in živega srebra. Mislim, da ne rabim razlagati naprej kaj vsi ti strupi na dolgi rok pomenijo za naše telo.
Gripa je bila, gripa je in gripa vedno bo. Kar je pomembno je v kakšnem stanju je vaš imunski sistem. To pa žal ni tek na kratke proge, temveč na dolge. Ko vas enkrat že napade slabo počutje, vročina in podobno, nekaj več pomaranč ali medu, žal ne bo opravilo svojega dela. Imunski sistem se gradi vsak dan, celo leto. To ne pomeni samo pravilen vnos telesu pomembnih mikro in makro hranil, pomeni tudi dovolj spanja, gibanja in mentalnega počitka. Na ta način, in SAMO na ta način je vaš imunski sistem lahko dober in močen. In potem se ne rabite bati gripe, saj bo šla mimo vas. Gripa ne mara bazičnih, predihanih teles. Gripa ljubi temačna in zakisana ali naj rečem zasedena telesa, polna slabe industrijsko predelane hrane. Ja vem, kruto. Tako pač je.
Odločitev pa je seveda še vedno vaša. Pa srečno!
Ni v moji navadi blog zapise namenjati review-jem krajev ali restavracij, ki jih obiščeva. To naredim po navadi na Tripadvisorj-u, kjer tudi sama največkrat iščem informacije. Vendar včasih naredim izjemo in tako jo bom tudi danes. Spektakularen obisk spa-ja na slovenski obali, si zasluži zapis na mojem blogu.
Obisk Lepe Vide sva imela splaniran že nekaj časa nazaj, saj sva dan združila s poslovnimi sestanki na obali. Drugače zagotovo spa-ja ne bi obiskala na prvi dan v mesecu avgustu, in to opoldne. Ker nama urniki drugače niso znesli, je bila to edina možnost. Zaradi napovedanih visokih temperatur sem skrbno vprašala ali imajo na voljo senco, kjer bom lahko preživela nekaj ur. Seveda so mi jo zagotovili.
Ko sem nekaj dni pred najinim obiskom brala blog prijateljice Andreje (zapis si lahko preberete tukaj https://andrejasworld.com/2018/07/27/slovenija-razvajanje-v-secoveljskem-thalasso-spa-lepa-vida/ ), se je moja radovednost samo še dvignila. O spa-ju sem slišala nekaj dobrih besed v zadnjem letu, prej nikoli nič. Zanimivo, glede na to, da je odprt že 6 let. Andrejin zapis mi je dal malce misliti, saj imava kar približno enake nazore, pa vendar gre osel rad sam na led, kot pravijo. Poleg tega sem nama rezervirala še nekaj tretmajev, saj sva si želela malce razvajanja.
Sama ideja umestitve spa centra v Krajinski park Sečoveljske soline, se mi je zdela posrečena. Če si še niste ogledali solin, je to lahko obenem lep izkoristek obiska tega prelepega dela Slovenije, kjer se boste obenem še malce podučili o pridelavi soli. Midva sva soline že obiskala, tako da se tukaj prav posebej nisva zadrževala. Parkirate pred parkom, od koder vas z električnim vozilom odpeljejo do Lepe Vide. Tam so naju na recepciji sprejela tri dekleta, od katerih je bila ena organizatorka dela (beri tretmajev). Drugi dve sta zraven povzročali nelagoden občutek nedela, pri čemer ne ena ne druga od sebe nista spravili ne pozdrava, kaj šele nasmeha. Gospodična na recepciji je pogledala najino rezervacijo, ki je bila drugačna od tega, kar sem se dogovorila po telefonu. Potrudila se je in nama predlagala paket, kjer so vključeni tretmaji, ki sem jih rezervirala, vstopnina + solni piling. Ker imam težave z ožiljem seveda previdno vprašam kaj pomeni tale piling in kje se nanaša. Gospodična mi zagotovi, da se tako nanaša samo od kolen navzgor. Ostala dva tretmaja pa sta bila tako povezana samo z obrazom in dekoltejem, tako da urejena zadeva.
Brisače sva imela s seboj, drugače si jo lahko za celih 6 EUR, izposodite na recepciji. Sami presodite ali je to veliko ali malo. V spa-ju veljajo določena pravila igre, kjer sem si sama želela predvsem individualnega pristopa, saj notri spustijo samo omejeno število ljudi, ki šteje 55. V času najinega obiska nas je bilo mogoče 30. Ležalnikov v senci je natanko 18, torej v primeru, da želite obvezno senco, vam tega ne morejo zagotoviti.
Ob dogovorjeni uri najinih tretmajev sta naju na recepciji pričakala gospodič in gospodična, ki sta naju odpeljala v prostor za solni piling in obloge iz solinskega blata. V malce odmaknjenem delu je bilo skupaj 6 miz za izvajanje tretmajev. Nekako postavljene za obisk v paru, saj so zelo nizke pregrade ločile pare miz. Tam vas razgalijo in vam ponudijo hlačke za enkratno uporabo. Sosed gleda soseda. Po nanosu se ljudje nagi sprehajajo do tuša, kjer si zadeve spirajo iz teles. Sama sicer nimam problema, če vidim zadnjo plat nekoga, saj konec koncev ne bom videla nič novega. Verjamem pa, da obstajajo ljudje, ki si želijo malce več intime.
Gospodič me pred nanosom soli poduči, da sem skrajno neodgovorna, ker hodim v spa ob 12.00 uri, pri tem, da imam težave z ožiljem. Tudi o nanosu soli se v samem centru niso zedinili do kje se nanaša. Nanaša se namreč na celo telo. Hvala gospodič za poduk, se strinjam z vami, da bi lahko prišla bolj zgodaj zjutraj, vendar mi moje obveznosti tega niso omogočale. Malce mehkih veščin pri komunikaciji s strankami, vam ne bi škodilo. Me ima, da bi ga povabila na svoja predavanja o Kulturi vedenja, na Višji strokovni šoli za kozmetiko, kjer predavam točno o tej temi.
Na koncu se vse lepo zmeniva in dogovoriva za nanos od kolen navzgor. Na sosednji mizi Sandi že veselo kramlja z maserko. Moj se potoži, da prvo leto delovanja, še marel niso imeli. Torej so tretmaje izvajali na čistem soncu. Nadaljuje v stilu kako je vsako leto slabše in da nihče ne želi več delat. In me na koncu povabi naj kaj napišem v njihovo knjigo pritožb. Da bo to dobro in za nas in za njih. Hmmm. Zanimiv mladenič. Prijazno me pospremi do tuša in mi uravna temperaturo vode. Kopalk, brisače in natikač nimam kam odložiti. Poleg miz ni nobene poličke. Pravi naj kar na tla vržem. Prav, pa na tla.
Po solnem pilingu, nama nanesejo solinsko blato in naju pustijo počivati 20 minut. Vmes celo oba zadremava. Sandija sicer ožge po spodnjem delu, saj je bila miza že na pol na soncu☹ Privoščiva si še naravni sok, ki je cenovno močno zasoljen. Pa vendar, popolnoma pričakovano.
Čaka naju še masaža obraza, glave in dekolteja. 8 miz v pokritem paviljončku, vmes so sicer zavese, ki pa so vse dvignjene. Torej popolnoma nobene intime. Masažo mi izvaja drugi mladenič, ki se mi celo predstavi in mi nameni prijazen nasmeh. Pohvalno, napredujemo. Prične z masažo. Bi rekla tehnični tip. Vse skupaj je čutiti, kot da ima pred sabo skripto in vadi gibe po mojem obrazu. Centimeter po centimeter. Nobenega občutka v rokah. Vmes celo zaznam rahle pritiske akupresurnih točk. OK, mogoče celo ve kaj dela. Na sosednji mizi leži gola gospa, ki ima masažo celotnega telesa. Ponovno, sama nimam problema, če pokažem kakšen del telesa, vendar o intimi in diskretnosti se tukaj res ne moremo pogovarjati. Kar ne razumem je zakaj imajo zavese med mizami, če jih ne spustijo, ko so vse mize zasedene. Resda so bolj prozorne zavese kot ne, pa vendar dajejo nek občutek intime.
Po zaključenih tretmajih si privoščiva v baru kavico, kjer naju postreže naveličano, neprijazno dekle, lahko bi rekla, da že na meji nesramnosti. Namenoma vso osebje poimenujem dekleta in mladeniči, saj so vsi zelo mladi. Od njih bi pričakovala nek entuziazem, prijaznost in delovno vnemo. Nič od tega vas ne bo pričakalo v Lepi Vidi.
Ob bazenu na srečo dobiva dva ležalnika, ki sta v senci. V bazenu se namakajo ljudje, saj je voda zelo topla. Nekateri izmed njih celo skorajda skačejo v bazen. Samo še kakšen napihljiv flamingo manjka, pa je slika popolna. Vsi imajo pri sebi telefone, se veselo slikajo. Ja, tudi jaz sem ga šla iskat v garderobo, zato da sem naredila nekaj slik, ki jih vidite. Vendar v svojo obrambo lahko rečem, da sem se res trudila biti diskretna in slikati, ko nisem motila nikogar. Za razliko od izkušnje prijateljice Andreje, so se ta dan vsi pred vstopom v bazen, stuširali. Vsaj tisti, ki sem jih uspela videti sama.
Obiska Lepe Vide nekako nisva ohranila v takem spominu, da bi si ga še kdaj privoščila. Cene so precej visoke, lahko bi jih primerjala s cenami obiskov spa-jev na Islandiji, Havajih ali na Kostariki, pa verjetno še kje. Tujec pride enkrat in nikoli več. Seveda, saj potem odpotuje. Domač gost je tisti, ki se bo vračal. Ob najinem obisku je bila večina gostov, domačih. Koliko časa bo ta strategija še ohranjala Lepo Vido pri življenju, ne vem.
Obisk si le privoščite saj ima vsak svoje oči in skozi najino prizmo je bilo včeraj tako kot sem zapisala, kar pa ne pomeni, da vam ne bo všeč. Dejstvo je tudi to, da sva v življenju in na potovanjih obiskala precej spa-jev in da najini kriteriji niso nizki. Niso pa spet tako zelo visoki, da jih nek slovenski spa ne bi mogel zadovoljiti. Konec koncev s cenami ciljajo na zahtevne goste in ne na masovni obisk.
Pa kakšnen pareo si le nadeni gor, Lepa Vida!
O temle zapisu razmišljam že nekaj tednov. Vsak vikend imam v glavi nešteto besednih zvez, ki si jih želim preliti na papir, pa pride konec vikenda in vnema nekako popusti. Danes je očitno dan, ko se je jeza malce ohladila, želja po sporočilu pa še vedno ostaja tako visoka, da je nastal tale zapis.
Kolesarjenje imam rada. Predstavlja mi neko obliko svobode, ko v zgodnjih jutrih globoko zadiham in napolnim svoja pljuča s svežim zrakom. Nekaj let nazaj sem gorsko kolo zamenjala s cestnim kolesom. Kar nekaj let sem rabila, da sem sprejela to odločitev, saj sem bila globoko v sebi prepričana, da je cestno kolo veliko bolj nevarno zame. Ko sem mu začela zaupati, sva postala nerazdružljiva prijatelja. Vsak vikend se podiva po kolesarski stezi, ki poteka od Jesenic pa vse do Italije. In vsak vikend se moja svoboda na kolesu začini s kančkom gneva in jeze, ki jo doživljam med vožnjo.
Tako kot obstajajo nedeljski vozniki avtomobila, obstajajo tudi nedeljski vozniki kolesa. Za obe vrsti velja splošno prepričanje, da sta veliko bolj nevarni za okolico, kot redni vozniki. Logično. Manj kilometrine, manj izkušenj, manj znanja o predvidevanju ipd. Vsi, ki poznate kolesarsko stezo, ki jo opisujem veste, da je precej široka po večini na vseh delih, na nekaterih delih se pač zoži, vendar nikoli do mere, da dva kolesarja, ki kolesarita v nasprotno smer, ne bi mogla normalno eden mimo drugega. Jaz to progo obožujem. Je precej dolga, da lahko zadovolji skoraj vse vrste kolesarjev, predvsem pa po njej ne poteka avtomobilski promet, ki se ga kolesarji najbolj bojimo. O agresivnih voznikih, ki stiskajo kolesarje v pločnik in nesrečah na tem mestu ne bi zgubljala besed.
Če se vrnem k mojemu doživljanju kolesarjenja vsak vikend bi lahko opisala celo paleto dogodivščin in različnih ljudi, ki jih srečujem. Seveda to niso samo kolesarji, med njimi so tudi pešci sprehajalci, kotalkarji, tekači in samo "spomeniški" ljudje, ki se postavijo na sredino proge in v svojem statičnem položaju opazujejo okolico. Sem bi vsekakor dala še entuzijastične fotografe (to so predvsem tujci), ki navdahnjeni nad lepoto narave, skačejo v stilu opic po stezi in s svojim fotoaparatom beležijo nepozabne poglede.
V skupino brezglavih ovac vsekakor sodijo družine, ki se nedeljsko sprehajajo po progi, ustavljajo sredi nje in ko mimo pripelje kolesar, ki se mu morajo umakniti, brezglavo letajo desno in levo po progi, saj se od strahu ne spomnijo na katero stran bi se bilo bolje umakniti. Potem pa pride sorta kolesarjev, ki se nekako počutijo sami na celotni progi in se vozijo vzporedno po trije ali celo štirje. Ker si imajo med vožnjo pač veliko za povedati. Še sreča, da se z avti ne vozimo vzporedno z odprtimi okni in se pogovarjamo. Ko nasproti pripelje kolesar, se jim nekako ne zdi smotrno, da bi se skrčili in zapeljali v kolono eden za drugim. To so ponavadi gorski kolesarji.
Zadnja sorta pa smo cestni kolesarji. Tudi med nami imate take, ki vztrajno gojijo novo subkulturo, ki se je med Slovenci razširila v zadnjem času na vse področjih. Sama ji pravim "Me, myself and I" kultura. Nekako imajo občutek, da so zaradi svojega hitrega cestnega kolesa glavni. Vsi se morajo umikati in podrejati njim. Kar je okoli njih, jih ne zanima. Kako bo njihova vožnja vplivala na ljudi okoli njih, jih ne zanima. Tako delujejo verjetno tudi na vseh ostalih področjih svojega življenja.
In potem pridejo cestni kolesarji, ki so osvojili kulturo športnega obnašanja. Ki kljub temu, da jih je 15, vozijo v koloni. Ki kljub temu, da so številčni ne izražajo svoje premoči na agresiven način. Prehitevajo kulturno, eden drugega opozarjajo, si dajejo znake in pa predvsem pozdravljajo sokolesarje, ki jim vozijo naproti. Ker v športnem svetu veljajo nekatera nenapisana pravila, ki jih športniki poznamo. In se jih držimo. Po teh nenapisanih pravilih takoj spoznaš veličino človeka in njegovo športno kulturo. Taki ljudje so tudi v svojem okolju zreli in ne agresivni. Ker šport ti na nek način da neko zrelost.
Vse te skupine so redni spremljevalci mojih voženj na kolesu. Vsekakor pa ne smem pozabiti še pomembne zadeve, ki jo opažam in se mi zdi prav, da jo na glas izpostavim. To so kolesarji, ki se vozijo brez čelad. Nekajkrat sem med vožnjo uspela ujeti pogovor o čeladah, ki se je v neki družini glasil: "Mamica, zakaj pa imajo drugi čelade, mi pa ne?", je vprašala nekaj letna punčka svojo mamo. Njen odgovor me je skoraj sezul. Glasil pa se je: "Danes ne rabimo čelade, ker je sonce in je vroče."
Še en primer, ki me je pustil brez besed. Punčka je imela čelado, njen oče in mamica pa ne. Vprašanje otroka se je glasilo povsem logično: "Zakaj pa jaz moram nositi čelado, vidva pa ne?" Odgovor se je glasil: "Ker ti si majhna, midva pa velika."
Ja, ker nesreča se ne zgodi, ko sije sonce in je vroče in nesreča se ne zgodi, če si velik. To je sporočilo, ki so ga ti starši sporočali svojim otrokom. Ne vem ali so se zavedali, da ste starši VZOR svojim otrokom. Da kar se Janezek nauči, to Janezek zna. In s takimi odgovori in vedenjem na kolesarjenju, svojim otrokom res niste pravi vzor. Nisem prepričana, da se vsi vi, ki se najdete v zgornjem zapisu, zavedate pomembnosti varnosti, ki vam jo nudi čelada. Verjemite, da ni lušno gledati, ko se krvaveča glava brez čelade pri nesreči, samo razpolovi. In da ne razmišljam o tem, da je tudi Sandiju nedavno prav čelada, rešila življenje.
Jah, razumem pa to, da ti čelada uniči frizuro in da ne morete biti v vsej svoji lepoti vidne tudi na kolesu. Tako pač to je. Čelada terja svoj dolg. Najmanj kar je, je frizura. Odločiti se bo treba ali boste svojemu telesu privoščili nekaj svežega zraka in športa na kolesu ali pa se boste raje sprehodili brez čelade in prav tako nekaj naredili za svoje telo. Oboje je super. Samo prosim, lepo prosim ne postanite "Zombiji brez čelade" na kolesu.
Vsakokrat, ko se odpravljava v Beograd, se v trenutku, ko prečkava srbsko mejo, spomnim tega filma. Vožnja po srbski avtocesti do Beograda je posebno doživetje tresenja in poskakovanja avtomobila, ki je neizogibna izkušnja vsakega potujočega. Vsakič upam, da so cesto vsaj malo zrihtali, pa se to do danes še ni zgodilo.
Glavo si na drugo valovno frekvenco naštimajte že doma ali pa si jo boste morali kaj hitro, ko boste začeli čakati najprej na hrvaški meji. Hrvati si vzamejo čas, vrsta se vije vendar še kakšnega dodatnega okenca ne bodo odprli. Še več, v hišici ženska carinik v eni roki premetava osebne, v drugi prefinjeno drži cigaret in kadi. 29 stopinj, ki seva iz razgretega asfalta, ne pomeni nič.
Vozniki se nervozni rinejo z avtomobili in vrivajo v vrsto. Nekaj časa opazujem voznike, vse povprek se pošiljajo v razne dele človeškega telesa in namesto, da bi mirni počakali v svoji vrsti, rinejo in rinejo. Nekaj časa vse to mirno opazujem, kakšnega voznika tudi spustiva pred naju, dokler po kakšni uri nesramnega vrivanja arogantnih voznikov, tudi nama dvema prekipi in spustiva tudi kakšno sočno. Jezna sem sama nase, da so me arogantneži sposobni pripraviti, da stopim iz svojega zen stanja in postanem v bistvu tako primitivno bitje kot oni. Še bo potrebno meditirati, še.
Presenetljivo na srbski meji delajo veliko hitreje in učinkovito, so veliko bolj prijazni in tu in tam komu namenijo celo kisli nasmeh. Sama na hrvaško obalo ne hodim že leta, tako da je verjetno vsem vam, ki se vsako leto odpravljate tja na morje, čakanje v razgretih avtomobilih in hrvaška neprijaznost, postala normalna. Meni žal ni in mi nikoli ne bo. Pa da se ne spuščam v kakšne politične debate, saj niso namen tega zapisa.
Po 7 urah vožnje do Beograda, nadaljni 2 uri izgubiva v prometu po mestu. Pa naj se še kdo pritožuje, da je pri nas gužva na cesti. Seveda vključno z mano, ki včasih pojamram kakšni zastoji so. Do večera opraviva vse obveznosti v mestu in se nastaniva pri prijatelju, ki nama velikodušno odstopi svoje stanovanje. Večer mine v prijetnem pogovoru na dvorišču hiše in v snovanju strategije za naslednji dan. Sandi, Veki (prijatelj, pri katerem se nastaniva) in njegov oče Vojo, se pripravljajo na maraton. Beograjski maraton.
Naslednje jutro se skupaj odpravimo v center mesta. Prerivanje z grmado na pol slečenih tekmovalcev na trolejbusu, je še prav posebno doživetje. Med sabo se pogovarjajo, komentirajo, sprašujejo, tudi če se ne poznajo. Vzdušje je prijetno, v zraku je čutiti malo živčnosti, pa vendar. Veki (ustanovitelj Belgrade Running Club-a) nas pričaka v pubu, rezerviranem posebej za vse njegove udeležence maratona. Muzika se vije po ulicah, ljudje se ogrevajo. V pubu imamo pozdravne govore, trenerji dajejo zadnja navodila, motivirajo ljudi. Odpravimo se na start, kjer se poslovim od Sandija in ostalih in jim zaželim lahke noge. Ta bo sicer težka glede na temperature, pa vendar.
In zdaj je prišel moj čas. 3 ure sem lagano, sportski, brez obveznosti šerpe. Odpravim se v center na Knez Mihailova. Da vidim, če se je tukaj kaj spremenilo od zadnjega obiska, 4 leta nazaj. Ulica je ob 10.00 dopoldne prazna. Odlično. Nekaj novih trgovin, nekaj novih lokalov. Sprehodim se vse do Kalemegdana in na koncu opazim meni pri srcu restavracijo Vapiano (mislim, da je avstrijska veriga). Sprehodim se do njihove terase v 3. nadstropje in si po 15 minutah čakanja, končno naročim kavo. V restavraciji sem bila prvi gost, popolnoma sama. Pri šanku slonijo 3 natakarji in se med seboj pogovarjajo. Vljudno vprašam ali me bo kdo postregel ali si naročim sama in mi zagotovijo postrežbo na terasi. Čakam 15 minut, da oni končajo svoje pogovore. Ja, to je Balkan. Ne morem komentirati kaj nežnejše, saj mi najbolj dvignejo pritisk ljudje, ki delajo v storitveni dejavnosti in se enostavno do nas strank vedejo kot, da smo ovce. Kot, da smo nevidni. Vseeno jim je ali bodo naredili kaj prometa, ali bodo stranke zadovoljne ali ne, ali bodo dobili lepo oceno na Tripadvisorju ali ne…..Kljub vsemu ostanem v svojem zen stanju in ne dovolim, da mi ga vzamejo. Kava in limonada mi res tekneta. Opazujem ljudi, ki se počasi začnejo prebujati na ulici. Na splošno so mrki, apatični, brez neke energije. Hm, v bistvu tako kot pri nas. Zgleda, da jih življenje tepe. Zgleda. Tako kot nas Slovence. Ne, nisem med tistimi, ki menijo, da jih življenje tepe, samo povzemam mentaliteto, ki smo si jo navlekli v glave v zadnjih letih. In v tem pogledu nismo nič boljši kot Balkan. Konec koncev smo še ne tako dolgo nazaj bili del le tega. Ena država. Vsi enaki vsi enakopravni. Kje pa smo sedaj? Standard in vse okoli tega imamo neprimerno višji in boljši. A jamramo tako kot, da nam je 10 x slabše. Razlika, ki je med nami in Srbi je ta, da oni znajo živeti TUKAJ in ZDAJ. Oni so prisiljeni živeti iz dneva v dan, saj so razmere kar precej slabe. Mi živimo za JUTRI. In se nenehno sprašujemo kaj bo jutri. Delamo in šparamo za nov avto, novo stanovanje, nove obleke in še kaj. Nihče pa se ne vpraša ali ta jutri sploh bo? Priznam tudi sama se dostikrat zalotim, da se ne zavedam danega trenutka. Pa vendar se zavedam toliko, da zaznam, da se ga ne zavedam. Velika večina vas živi kot v filmu, v rutini, dnevi gredo mimo, niti ne veste kako in kdaj. Kdaj ste nazadnje videli kakšne barve je drevo? Kdaj ste nazadnje povonjali rožo? Iz vsega tega mojega razmišljanja, me ura prežene nazaj na maraton.
Počasi se sprehodim nazaj na izhodiščno točko, kjer sva s Sandijem zmenjena, da ga pričakam na zadnjem kilometru. Ura teče, Sandija ni. Vedla sem, da bo težko, da bo potreboval več časa kot ponavadi. Vročina je bila peklenska, treniral ni veliko. A vem, da bo zmogel. Končno ga zagledam izza vogala. Po njegovem obrazu vem, da ima krče v nogah, ki jih je verjetno trpel kar precej kilometrov. A cilj je tu in dosegel ga je. Vedla sem, da mu ta maraton pomeni veliko. Bil je prvi maraton po očetovi smrti, ki nas je zapustil nekaj tednov nazaj. In bil je maraton, ki je bil posvečen temu velikemu človeku.
Počasi se začnejo nabirati tudi ostali tekmovalci v cilju, kmalu priteče tudi Vojo. Svaka čast človeku, ki pri svojih 66 letih preteče 42 km. In tudi zanj je maraton poseben, posvečen njegovi preminuli ženi Biljki. Glasno izrekam spoštovanje ljudem kot je Vojo. Zdravo razmišljanje in um te pripelje do zdravega telesa in kvalitetnega življenja. Ne druži se s svojimi vrstniki, ker pravi, da samo jamrajo. Raje se druži z mladimi in tekači, saj ga to ohranja mladega. In prav je tako. Mogoče bi tudi pri nas marsikdo moral poskusiti takšno razmišljanje namesto posedanja v zdravstvenih ustanovah in kratenja časa v čakalnicah zaradi dolgčasa. Seveda obiščite zdravnika, če ga nujno potrebujete. A ne hodite tja zato, da boste izvedeli kaj se je zgodilo vašemu sosedu. Ker vedno, ampak res vedno, ko pridem do svoje osebne zdravnice, v čakalnici posedajo eni in isti ljudje. Starejši ljudje. In zelo zelo dvomim, da je to zgolj naključje.
Beograd zapustiva v nedeljo po zajtrku. Skočiva še na kavo v Ušče, kjer se srečava še s prijateljico Ivano. Vreme je prekrasno, a shopping center nabito poln. Tega enostavno ne razumem. Tukaj pa vseeno mislim, da smo Slovenci malenkost drugačni od Srbov. Če je sončen dan, gremo ven, v naravo. In ga ne zapravimo za ogledovanje trgovin. No, vsaj zdi se mi tako. Glede na to, da v kakšnem shoping centru nisem bila že zelo zelo dolgo, se lahko tudi motim. Popravite me.
O dolgi poti nazaj, groznih hrvaških postajališčih, arogantnemu obnašanju carinikov in še čem, pa raje drugič. Ali pa poskusite sami. Mogoče so imeli slab dan. Za nekaj časa imam tega dovolj.
Balkan ostaja Balkan. In mi z njim.
V Ljubljano prispeva ob 4.00 zjutraj v peklenski mraz. Veliko hujši kot je bil 16 dni nazaj, ko sva zapustila zimo. Telo mi drgeta od mraza in od utrujenosti, po 24 urah potovanja in 48 urah nespanja. Letališča in letenje me ubija. Vsako leto je težje. Pa vendar ne tako težko, da se za potovanja ne bi odločila. Pred mano je 1 tedenska rehabilitacija in uravnavanje spanja. To je pač davek, ki ga vsak popotnik plača za to, da prepotuje svet. Seveda nekateri vse skupaj prenašajo lažje, nekateri imamo pač malce več problemov:(
Kostarika je bila že dolgo na najinem seznamu želenih potovanj. Zdaj je prišel njen čas. Pred odhodom ni bilo kaj dosti časa za raziskovanje dežele, saj sva imela v firmi ogromno dela. Tako se je pakiranje pričelo nekaj ur pred prevozom na letališče. Glede na to, da potujeva z nahrbtniki to ni problem, saj nimaš veliko manevrskega prostora. Vzameš kolikor gre pač notri. Polovico prostora tako zavzameta dve toaletni torbici, ena z zdravili in ena za osebno higieno.
Po 28 urah vlačenja po letališčih pristaneva na Kostariki. Zelo hitro sva v hotelu, kjer naju pričaka mlada nizozemska študentka na izmenjavi. Želodec mi kruli od lakote, vendar sem preveč zmatrana, da bi razmišljala o hrani. Padeva v posteljo, upajoč na miren spanec, ko nama nad glavo pričnejo preletavati avioni. O prometu mimo hotela ne bom zgubljala besed. Adijo spanje. Ja kaj sem pa razmišljala, ko sem rezervirala hotel, ki je nekaj minut stran od letališča. Do 7.00 zjutraj gledava v strop in čakava, da greva vsaj na zajtrk. Vec kot ležanje je bilo za najini utrujeni telesi prevelika poraba energije. Končno hrana in prevoz naprej na pacifiški del obale.
Po nekaj urah vožnje zagledava morje, sonce, pesek. Naj se dopust prične. Stacionirava se v mestu Manuel Antonio. Ruzake vrževa v kot in že jo mahava po ulici do bara ob plaži. Naročiva si osvežilni naravni mangov sok in samo opazujeva. Končno okus po pravem sadju in utrip mesta. Vročina je neznosna. Čutim kako mi telo zateka, v želodcu se začne nabirati občutek slabosti od vročine, ki je prvih nekaj dni znani spremljevalec spremembe podnebja. Z leti sprejmem tudi to. Vsako leto težje prenasam vročino in visoko vlago. Element švicanja se vklopi na polno. Prvih nekaj dni sva vedno optimista in si majico preoblečeva dvakrat na dan, po nekaj dneh pa te misli opustiva. Tako pač je. Sprijazniva se s tem, da bova nivo osebne higiene malo spustila. V ruzaku so še vedno osvežilni robčki, s katerimi si lajšava najino odločitev. Poskus pranja perila pa sva že vzela. Misija nemogoče. Perilo se tukaj ne suši. Pika.
Začneva spoznavati ljudi in miselnost lokalnega prebivalstva. Ljudje so prijazni in odprti. Nekaj besed španščine je veliko olajšanje, večina jih spregovori vsaj nekaj tudi v angleščini. Pomagajo roke in noge in malce povadiva neverbalno komunikacijo. Na potovanjih vedno po večini jeva lokalno hrano. Tu in tam zavijeva tudi v restavracijo, ki pa je v tem primeru obupno draga. Lokalna jed tukaj se imenuje casado in pomeni sestavljeno jed, kjer te na krožniku pričaka riž, črni fižol, zelenjava, meso ali riba in pečena zelena banana. Meni osebno odlična in okusna hrana. Pogledam Sandijev obraz, ko na krožniku zagleda črni fižol. 14 dni problemov in iskanja hrane. Pač ne je fižola. Torej bo nujno treba vsake nekaj dni zaviti v restavracijo, ki streže internacionalno hrano. Cene v lokalnih restavracijah (sodah) in ostalih so 2 x nižje. V sodi se oba najeva za 12 dolarjev, v ostalih restavracijah za 25 do 30 dolarjev. Ogromna razlika.
Potujeva vedno v lastni režiji. Bodisi z avtom, bodisi z avtobusi ali v tem primeru z shuttli, ki redno vozijo iz kraja v kraj in ponavadi zberejo največ 10 potnikov. Tukaj sva se odločila za shuttle. Srednja vrsta udobja, fleksibilnosti in stroškov. Spiva načeloma v hotelih s tremi zvezdicami, ki pa se po kvaliteti in ceni zelo razlikujejo od npr. Azije. To ugotoviva že prvo noč. Kaksno noč bi sicer raje preživela v kakšni zvezdici več, ampak zdaj je kar je. V Indoneziji in Aziji so hoteli s tremi zvezdicami na višjem nivoju kot tukaj, cena pa za polovico nižja. Prvo ali drugo noč še malo vihava nos, potem pa se sprijazniva in tako čisto dobro preživiva do konca dopusta.
Ko me že prvi dan samo meter stran na drevesu pozdravi lenivec, hotel postane zadnja briga. Ko naju zjutraj zbudi petje ptic in oglašanje opic, je tudi ozka in neudobna postelja, poplačana. Ko se na lokalni tržnici do onemoglosti najeva ananasa, papaye in manga, pozabiva na vse fižolcke tega sveta.
Po nekaj dneh počitka na morju odrineva v centralni del države, v gore. Kostarika je geografsko zelo razgibana, kar pomeni, da se iz morja preseliva na nadmorsko visino 1400 m. Končno lepa, skromno opremljena kabina (cabinas rečejo samostojnim lodgom, kjer imaš samostojno hišico in v klasičnem slogu hotela). Prvo noč v šoku preživiva v zvoku zavijanja vetra. Oblečena v troje dolge rokave in s kapo na glavi, prebediva noč. Okna na Kostariki so povsod enaka. Tanko steklo s špranjami, kjer ne samo, da se vse sliši, temveč se vse tudi občuti. Čez noč se shladi tudi do 14 stopinj, veter vse skupaj samo še poslabša. Gretja seveda ni.
Stojim pred platformo z največjim zipline-om v Srednji Ameriki. Ko nam dajejo navodila o spustih čez 18 platform (skupaj 3 km vožnje po kablih) si mislim "Jebemti a je meni tega treba?" Pogledam naokoli in večina nas ima prestrašene obraze. Ti to zmoreš, mi reče notranji glas. Grem. Vsa trda se spustim po prvem kablu. Mižim. Super ravno za sliko. Drugi gre ze lažje. Telo se sprosti in začnem uživati. Za varnost je dobro poskrbljeno, fantje vedo kaj delajo. Ko se tako spuščam nad džunglo, občutim v sebi svobodo in občutek sreče. Res lepa izkušnja. V parku pogledava še prelepe kolibrije in metulje in utrujena odpeketava nazaj v najino vetrovno kočico.
Obiska plantaže kave in kakava ni za zamuditi. Seveda pogovarjate se z odvisnikom od kave, pa vendar zelo poučna izkušnja o gojenju in delanju kave. Na svoj račun pride tokrat tudi Sandi. Dodobra se naje prave čokolade, ki jo iz kakava izdelamo sami.
Iz Monteverda se preseliva pod vznožje vulkana Arenal, v mesto La Fortuna. Ponovno me navduši prijaznost domačinov. Prijaznosti domačinov sva več ali manj navajena. Razlika, ki jo občutiva pa je v tem, da nekateri na nas turistih vidijo le denar, nekateri pa znajo to celo izraziti na način, da zveni iskreno, iz srca. Tukaj se nama je zdelo iskreno.
Vreme postane malce topleje, v mestu celo najdeva restavracijo z organsko hrano, kjer oba najdeva nekaj zase. O cenah raje ne govorim. Občudujeva odnos domačinov do življenja, kjer živijo iz dneva v dan. Njihove hiše so v rešetkah. Zaradi varnosti. Tako varujejo svoj dom. Otroci veselo hodijo v šolo, oblečeni v uniforme. To bi bil dober eksperiment pri nas. Obleči vse otroke v enaka oblačila. Hud udarec za ego tistih, ki se dokazujejo z dragimi oblačili in verjetno veliko olajšanje za tiste, ki si tega ne morejo privoščiti. Pogovarjava se s taksistom, ki nama razloži, da je življenje sicer težko, vendar je ok. Ne jamrajo, samo živijo po načelu Pura vida. Glede na to, da je Kostarika dežela vulkanov in potresov, je to edini način. Živijo vsak dan sproti. Nasmejani so. Živijo in delajo v svojem tempu. Tempo jim ne more pospešiti nihče. Noben turist.
En večer obiščeva termalne naravne bazene, kjer je zaradi vulkana voda vroča. Imenujejo jih hot springsi. Komaj se preoblečem v kopalke, medtem ko čakam Sandija, na palmi poleg sebe zagledam kačo. No pa je šlo sproščeno kopanje. Kače so tukaj aktivne ponoči, zato bi bilo bolje, da bi hot springse obiskala podnevi. Pa še lepše bi si jih lahko ogledala. Ampak ne, Renata je hotela romantiko. Evo ti na zdaj pa imaš romantiko. Vsa trda preživim nekaj ur v namakanju v majhnih bazenčkih, kjer me pod nogami masira vulkansko kamenje in bohvedi kaj še. Komaj čakam, da greva ven. Od vroče vode in utrujenosti spiva vsaj eno noč na polno. Ne moti naju hrup glavne ceste ob hotelu, niti veseljačenje mladine, ki ponoči hodi nazaj domov.
Vulkan zapustiva utrujena in že se veseliva počitka na plaži. Tokrat na karibski strani. Prispeva v Cahuito. Na recepciji naju pričaka mlad italijanski par, ki upravlja hotel. Dobiva svojo hišico, zelo osnovna oprema, malce mravljic, dva ventilatorja in nobene klime. Malce se spogledava, vročina da komaj dihava. Enrika zazna najin pogled in naju potolaži, da se ponoči zelo shladi. Verjamem ji. Viseča mreža na terasi me prepriča, da ostaneva.
Enrika nama poda vse prve informacije in kmalu se ji pridruži njen partner David. Pademo v debato in razlagata zakaj sta zapustila Italijo in se odločila imeti otroka na Kostariki. Živita tukaj in zdaj, vodita majhen hotel in vzgajata otroka. Ne zanima ju denar, živita skromno življenje, celi dan lahko preživita s svojim sinom. "Ne želiva, da nama otroka vzgajajo babice, vzgajati ga želiva midva." Spoštujem.
Pot pod noge in že sva v centru mesta. Pričakajo naju vonjave marihuane in mrki ljudje. Nič prijaznosti, nič nasmehov. Veliko domačinov deluje zadetih. Na Kostariki je kajenje na vseh javnih mestih strogo prepovedano (to pomeni tudi na ulici). Nihče ne kadi. Cigaret. Džoint in bela črtica (kokain) sta normalna. Vsaj na karibski strani. Večina domačinov prihaja iz Jamajke. Prvič se na celem potovanju ne počutiva varno in udobno. Mesto je umazano, prazno. Zdaleč od tega, da bi bila sezona v polnem razmahu.
Zgodaj zjutraj naju zbudi dretje opic. Vstaneva in se z avtobusom odpraviva v bližnji, bolj razvpit Puerto Viejo. Tam najameva kolo in si privoščiva prekrasno vožnjo v 12 km oddaljen Manzanillo. Mesto na koncu sveta. Vendar s prelepimi plažami. Končno najdeva palmo zase, kolesa parkirava pod njo in si privoščiva skok v morje.
Na svojih potovanjih ponavadi obiskujeva t.i. Sanctuary-je. Ali rescue centre. To so centri, kjer živali rešijo in poberejo iz ceste. Ponavadi so poškodovane in niso sposobne več živeti v naravnem okolju. Tiste, ki so, jih izpustijo nazaj v naravno okolje. Tako obiščeva sloth sanctuary in ave sanctuary. Lenivce in ptice.
Zbirka videnih živali in narave je popolna. Videla sva vse kar sva si želela.
Zadnji dan se ponovno vrneva v najin hotel ob letališču. Ker imava čas skočiva še v njihov nakupovalni center. Kar nekaj ameriških trgovin, zraven tudi Walmart. To je prava Amerika. Cene navite do neba. Ni se za dotaknit. Vpliv severne Amerike je precejšen. Za Američane je to promise land. Po upokojitvi se preselijo sem, kjer za svoje dolarje dobijo lagodno življenje. Zgradijo si razkošne vile, prevažajo se s svojimi jahtami. Lep primer je na primer mesto Herradura. Kot bi prišel na drugi planet. Cene v trgovinah so enake za vse. Visoke. Povprečna plača je 350 dolarjev. Lahko si preračunate kaj to pomeni za domačine. Revni so. Kriminala je veliko. Trgovina z drogo cveti.
Želijo si biti eko dežela. Njihovo obnašanje je popolnoma nasprotje tega. Smeti ležijo povsod. Res je, imajo veliko naravnih rezervatov. In to je to kar se tiče besede eko.
Je to dežela, kjer bi živela? Nikakor.
Je to dežela, ki bi jo priporočila za obisk? Vsekakor.
Če se odločite za obisk, vam toplo priporočam branje bloga prijateljice Andreje (https://andrejasworld.com) , ki vam bo postregla z veliko podrobnejšimi informacijami, kot jih najdete v mojem zapisu.
Pura vida!
Od nekdaj sem rada hodila na koncerte. Od klasičnih pa vse do rock in metal koncertov. Skratka rada slišim dobro glasbo, tudi če nisem največji oboževalec dotične skupine. Tako se je moje obiskovanje koncertov pričelo že v najstniških letih in velja še vse do danes.
V najstniških letih je za večino obiskovalcev koncert pomenil tudi uživanje večjih količin alkohola ali kakšnih drugih opojnih substanc, ki so ti koncert pričarale v nadnaravnih dimenzijah. Čar koncerta je bil znati uživati v teh dimenzijah in doživeti glasbo na svoj način.
Meni osebno je koncert predstavljal dobro družbo, ples, petje in zabavo. Ne rečem, da nisem spila kakšen kozarček, vendar do faze drugih dimenzij zaradi substanc ali alkohola, nisem nikoli prišla. Tako bi lahko rekla, da sem glasbo vedno dojemala na svoji dimenziji, trdno na materi Zemlji. Vsak po svoje bi lahko rekla.
Z leti sem do vsega tega, dobesedno pijančevanja, postala veliko bolj kritična in netolerantna, saj me je enostavno začelo motiti. Vedno, ko sva se odpravila na koncert, sem vedela, da zraven moram v zakup vzeti še kopico pijanih ljudi, ki bodo cvilili in grulili na koncertu. To sem sprejela. Vstopanje v moj intimni pas bližine, sem tudi sprejela. Saj načeloma nikoli, ampak res nikoli, nisem imela take izkušnje, kot sva jo imela včeraj na koncertu IZŠTEKANI, v Kino Šiška. Skupino Siddharta poslušam že odkar obstajajo in njihova glasba mi res seže do srca. Ne vem koliko njihovih koncertov sem že poslušala, od majhnih, pa vse do Plečnikovega stadiona in Stožic ipd.
Včerajšnjega koncerta sem se res veselila, saj mi je Kino Šiška kot prizorišče res všeč. Pričarati mi uspe neko intimno povezavo med izvajalci in publiko in ustvari se lahko res vrhunsko doživetje. V zadnjih letih se še posebno veselim koncertov, kjer pričakujem malo bolj zrelo občinstvo, če razumete. Brez najstnikov, njihovega popivanja in podobnih izgredov, kjer je koncert več kot očitno le izgovor za dodatne opojne snovi. Tudi včeraj je bilo na prvi videz tako. Zrelo občinstvo, kjer lahko vidiš, da cenijo dobro glasbo, da enostavno vedo za kaj gre. Dokler se nisva znašla v vrsti, ko je za nama stala družba nekaj deklet in fanta, ki je več kot očitno pogledala pregloboko v kozarec. Koncert se je počasi začel obračati v nočno moro. Ne samo, da so se začeli na glas dreti in pogovarjati, več kot očitno je bilo, da jih koncert pravzaprav sploh ne zanima, saj se res niso dali motiti v svoji glasni zabavi. Najprej se je vrsta pred njimi začela spogledovati med sabo, kot češ »Kaj je z njimi?«, potem so se posamezniki začeli ozirati nazaj in jim namenjati poglede, v smislu »Hej družba, mi smo prišli na koncert in bi radi poslušali«. Vse to brez kančka opaznosti v očeh glasne družbe. Počasi se je njihova glasnost razširila kar na nekaj vrst naprej in ljudje so postali nezadovoljni. Kakšen kozarček preveč me ni motil, to je pač odločitev vsakega posameznika. Kar me je zmotilo, je obnašanje teh nekaj, ne ravno mladih žensk, ki so s svojim vreščanjem in avšastim obnašanjem, popolnoma razvrednotile sebe kot ženske, saj so bile oprostite izrazu, videti kot navadne pocestnice. Na najini desni pa skupina Štajercev (z vsem spoštovanjem do njih), ki je očitno zamenjala fuzbal igrišče za koncertno dvorano. Sodeč po količini zaužitega piva, žvižganju in navijaškemu dretju, je zgledalo tako. Za njih se je koncert zaključil predčasno, saj je zaradi alkohola enemu postalo slabo in sta z ženo, morala predčasno zapustiti koncert. Hvala bogu. Po tem so se umirili tudi drugi. Ena šola je bila očitno dovolj. Pošteno.
Ko pa je ženski nekaj mest naprej od mene prekipelo, je zelo obzirno pogledala pijano družbo deklet za nami (ne vem kako naj jih naslavljam, saj so bile to ženske nekje okoli 35 let), in jim rekla: »Oprostite, nič slabega ne mislim, vendar mi smo prišli na koncert in bi radi poslušali. Ali lahko prosim svojo zabavo nadaljujete pri baru in se vrnete, ko vas bo zanimala glasba?«. Bravo punca, good point. No, na žalost ni naletelo na plodna tla. Družba se ji je smejala v obraz, še več od tega, začelo se je posmehovanje vsem nam, ki smo jim namenjali »čudne« poglede, ki jih niso hoteli razumeti. In na tej točki sem se vprašala: »Kdaj smo prišli tako daleč, da res vidimo samo sebe in nas sočlovek, ki stoji poleg nas, ne zanima več?« Samo, da se imaš ti fajn. Boli te k……, če človeku poleg tebe manjka pol roke. Dobesedno. Pa ljudje božji, dajte se zbudit in začeti sobivati, kot smo to počeli nekoč in nekdaj. Da ne zaidem…….
Včerajšnje obnašanje teh, predvsem žensk, me je res razjezilo in po drugi strani razočaralo. Od moških (oprostite moški) bi še nekako pričakovala neandertalsko in primitivno obnašanje. Od žensk pa res ne. Kje je vaša ženskost punce, kje je prefinjenost in damstvo v vašem obnašanju? Nič ni narobe, da se imate fajn. Nič ni narobe, da spijete kaj. Da pa iz sebe delate dobesedno pocestnice in se tako tako razvrednotite in spustite na tako nizek nivo, drage moje, tukaj pa imate problem. Ne vem kakšne frustracije in manjvrednostne komplekse držite v sebi, vendar vse to je rešljivo. Ker verjemite mi, da danes, če bi videle svoj posnetek včerajšnjega obnašanja, bi hodile naokoli z vrečo na glavi. O tem, da ste spustile glavni point večera, torej dobro glasbo, sploh ne bom zgubljala besed.
Ja, priznam, starejša kot sem, manj sem tolerantna do takih izpadov in bolj me motijo neotesani in primitivni ljudje, ki se sprehajajo po tem svetu. Mogoče sem pa stara? Mogoče.
Saj vem kaj si mislite nekateri, pa ne hodi na take koncerte, če te to moti. Dragi moji, potem je najbolje, da tudi v trgovino ne hodim več, ker me moti, ko nek mentalni invalid svojega BMW-ja zapelje na vhod Mercatorja in tam parkira. Potem je najbolje, da sem doma. Ker ljudje, ki jim ni mar za sočloveka, so povsod. Na vsakem koraku. In ni rešitev, da se vsi mi, ki imamo zavedanje, umaknemo. Ravno obratno.
Če se bo vsaj nekaj ljudi, ki se bodo našli v tem zapisu, ki by the way, izraža moje osebno prepričanje in mnenje, zamislilo, je moj namen dosežen. Za vse tiste, ki vas bo zapis vrgel iz tira in bi najraje besno zakucali po tipkovnici in napisali komentar, lahko to mirno storite. Pred tem pa vas prosim, da se vprašate: »Kaj je tisto, kar me je tako razjezilo? Se je mogoče oglasil moj ego prijatelj?«.
No, pa srečno vsem v prihajajočem letu in še na mnogo dobrih koncertov.
Imate poškodbo? Vas kronične bolečine ali bolezen ovirata pri redni vadbi? Imate občutek, da nimate dovolj časa in je vaš urnik prenatrpan? Si želite imeti močno telo in lepo oblikovane mišice? Ste pripravljeni videti vašo telesno preobrazbo?
Pilates je vaša zlata karta!
Originalno razvita vadba za potrebe atletov in kasneje rehabilitacije, se učinki te vadbe širijo in uporabljajo po celem svetu. Vizija očeta pilatesa Josepha Pilatesa je bila transformacija telesa in življenja za vedno. In to dejansko je.
Tukaj je 5 razlogov zakaj bi morali poskusiti pilates, tudi, če mislite, da ni za vas:
1. Prepreči poškodbe.
Poškodbe nas lahko upočasnijo in pustijo nesposobne tedne, mesece ali celo leta. Toda kaj, če bi vadbo lahko uporabljali zato, da bi poškodbe preprečili namesto, da jih povzročamo?
Pilates se osredotoča na center telesa, vaš trup. Krepi vaše trebušne mišice in hrbtne mišice. Samo pomislite na to kolikokrat in kako uporabljate vaš trup vsak dan, ne da bi se tega sploh zavedali: da vstanete, hodite, se upognete, se usedete ali sedite na stolu. Če vas mučijo bolečine v hrbtu, je to verjetno zaradi šibkih mišic trupa. Če jih okrepite boste ne samo zmanjšali trenutne bolečine, temveč tudi preprečili prihodnje.
2. Zgradi močne mišice trupa in oblikuje lepe mišice.
Pri večini ljudi, so mišice trupa, šibka točka na našem telesu. Vendar je to naš center, od koder izvira naša moč. Ko je naš center šibak, je šibko celo telo.
Pilates se osredotoča na vaje, ki stalno vključujejo center telesa, kar vodi do zmanjšanja obsega pasu, čvrstega in ravnega trebuha in močnega hrbta. Za razliko od dvigovanja uteži, ki lahko mišice skrajša. Pilates se osredotoča in uporablja mišice na način, da obe strani mišice delata istočasno. Tako se mišice lahko podaljšajo in pridobijo lepši tonus.
3. Poveča gibljivost, koordinacijo in ravnotežje.
Ni presenetljivo, da vaša koordinacija in ravnotežje prihajata iz vašega centra telesa. Ko okrepite trup, se obenem okrepijo tudi mišice, ki so zadolžene za koordinacijo in ravnotežje, kar preprečuje padce in poškodbe. Povečana gibljivost dovoljuje mišicam, da se podaljšajo in postanejo bolj prožne.
4. Pilates je za vse.
Ženske, moške, otroke, starejše, vse z kroničnimi bolečinami in boleznimi, atlete, plesalce in celo noseče ženske. Vsi imajo lahko koristi od te prekrasne vadbe. Zgradi močnejši trup, izboljša ravnotežje, poveča gibljivost in razvija stabilnost. Pilates izboljša telesno držo, zavedanje telesa, podpira optimalno zdravje in vam pomaga pri učinkovitejšem gibanju. Je nežen in obenem poln izzivov. Dokazano pospešuje zdravljenje in zmanjšuje bolečine, saj ni direktnih obremenitev na sklepe. Pravzaprav ni izgovora, da ne bi poskusili.
5. Lahko vadite kjerkoli.
Pilates je tako raznolik, da ga lahko izvajate praktično kjerkoli. Doma, v studiju, v hotelski sobi, pisarni ali na plaži. Tudi, če imate samo 15 minut časa, lahko naredite učinkovito vadbo. Vse kar potrebujete je vaša lastna teža, ki jo uporabite kot lastni upor. Želite otežiti vašo vadbo? Dodajte žogico, trak ali obroč in povečajte intenzivnost vadbe.
Se še vedno sprašujete ali je pilates za vas? Joseph Pilates je nekoč dejal: »po 10 vadbah boste občutili razliko, po 20 vadbah boste videli razliko in po 30 vadbah boste imeli novo telo.«
Kaj ni to nekaj, kar je vredno poskusiti?
Holesterol je postal v zadnjih dveh desetletjih »tempirana bomba« različnih vrst člankov. Prehrambena industrija je začela križarski pohod proti živilom, ki vsebujejo veliko holesterola (kot na primer jajca in nasičene maščobe), ki so postali glavni krivec za skorajda vsako bolezen srca v zadnjih dvajsetih letih.
20 let nazaj nihče ni govoril o visokem holesterolu, ki je kar naenkrat postal »sovražnik« številka 1 v vsakem gospodinjstvu, ki ga je potrebno držati na čim nižjem nivoju.
HOLESTEROL NE ŠKODI VAŠEMU ZDRAVJU IN NI VZROK ZA SRČNA OBOLENJA.
Holesterol potrebujete. To mehko, voskasto snov najdemo ne le v krvnem obtoku, temveč tudi v vsaki celici v telesu, kjer prispeva k proizvodnji celične membrane, hormonov, vitamina D in žolčnih kislin, ki pomagajo prebaviti maščobe. Holesterol tudi pomaga pri oblikovanju vašega spomine in je ključnega pomena za nevrološke funkcije.
Vaša jetra proizvedejo okvirno 75% vašega holesterola. Konvencionalna medicina ga deli na dva dela:
– HDL (zdravju koristni holesterol): pomaga odstranjevati holesterol iz arterij in odstranja presežni arterijski plak in s tem preprečuje srčna obolenja.
– LDL (zdravju škodljiv holesterol):ta t.i. »slab« holesterol kroži po vaših arterijah in tvori plake, ki lahko naredi vaše žile ožje in manj fleksibilne. Če se naredi strdek, to lahko povzroči infarkt.
– In TRIGLICERIDE: povišana raven te nevarne maščobe pa se povezuje z srčnimi obolenji in diabetesom. Na trigliceride vpliva uživanje sladkorja in prečiščenih ogljikovih hidratov, fizična neaktivnost, kajenje, alkohol in prekomerna telesna teža.
Holesterol je VAŠ PRIJATELJ in ne vaš SOVRAŽNIK. Ni življenja na Zemlji, ki bi lahko živel brez holesterola, saj je le ta sestavni del vsake celične membrane.
Verjetno niste vedeli, da je povezava med holesterolom in VITAMINOM D. Najboljši način, da dobite vitamin D v svoje telo je z varnim izpostavljanjem vaše kože sončnim žarkom. UVB žarki na vaši koži ustvarijo interakcijo z holesterolom in ga pretvorijo v vitamin D.
Zaključek? Če je vaša raven holesterola prenizka, iz sonca ne boste mogli pretvoriti vitamina D za vaše telo.
Še en dokaz zakaj je holesterol dober za vaše telo? HDL vzame holesterol iz vaših tkiv in arterij in ga pripelje nazaj v jetra, kjer je večina vašega holesterola proizvedena. Če bi bil namen tega, da se izloči holesterol iz vašega telesa, bi bilo smiselno, da ga prinese nazaj v vaše ledvice ali črevesje, da bi ga lahko telo izločilo. Namesto tega gre nazaj v jetra. Zakaj? Ker vaša jetra ponovno uporabijo. Vaša jetra ga reciklirajo in spremenijo v druge delce, ki jih sprejmejo tkiva in celice, ki jih potrebujejo. Vaše telo poskuša narediti in ohraniti raven holesterola z natančnim razlogom, ki je tako pomemben in dejansko vitalnega pomena za zdravje.
KDO DOLOČA MEJE ZA MERJENJE HOLESTEROLA?
Tukaj vam ne bom povedala nič novega. Tako je, to so zdravniki, ki so največkrat plačani iz strani farmacevtske industrije, ki je ena izmed največjih svetovnih »money makerjev«. Kot sami verjetno opažate, se tudi te vrednosti iz leta v leto malo spreminjajo. Zakaj mislite?
Zdravila, ki znižujejo holesterol imenujemo statini. Imajo zelo široko paleto stranskih učinkov.
Do sedaj se verjetno že sami sprašujete ali lahko znižam raven holesterola brez zdravil?
Najprej naj še enkrat poudarim, da je prepričanje, da zaradi holesterola ne smete jesti jajc in nasičenih maščob, ZMOTNO. Visoko raven holesterola povzročajo:
– Uživanje sladkorja in žitaric (kosmičev)
– Uživanje trans maščob
– Pretežno sedeče življenje
– Kajenje
– Emocionalni stres
KAKO ZNIŽATE HOLESTEROL PO NARAVNI POTI?
Uživajte dovolj visoko kvalitetnih živalskih omega 3 maščob
Zmanjšajte oz. izločite iz svojih prehranjevalnih navad sladkor in žitarice
Jejte hrano, ki ustreza vašemu telesu (poslušajte svoje telo)
Jejte zadostno količino presne hrane
V prehrano vključite:
– Olive in olivno olje
– Kokos in Kokosovo olje
– Organske surove mlečne izdelke (maslo, smetana, kisla smetana, sir ipd)
– Avokado
– Oreščke
– Semena
– Jajca
– Organsko, prosto pašno meso
Redno telovadite (aerobna in anaerobna vadba)
Izogibajte se kajenju in pretiranemu uživanju alkohola
Znižajte emocionalni stres (pomagajte si z različnimi metodami npr. access bars)
Velikokrat naletim na različne debate in mnenja, predvsem moških, ki ob besedi pilates, skomignejo z rameni. Večina njih poda še svoje mnenje, ki se nekako sliši takole »to je nekaj za ženske«. Ob takih komentarjih in mnenjih, dostikrat pogledam njihovo držo in hrbtenico in vsi brez izjeme, so precej »puklaste« drže, mnogi od njih z vidno neaktivnim telesom.
Dragi moji moški, vaše žene oz. partnerke hodijo na pilates zato, ker se zelo dobro zavedajo, da je to odlična vadba za njihovo hrbtenico, da ne govorim o vseh pozitivnih učinkih krepitve globokih notranjih mišic, z največjimi vidnimi učinki na mišicah medeničnega dna. One se zelo dobro zavedajo kaj vse te mišice pomenijo v obdobju ko se naše telo začne starati in kako lahko preventivno delujemo in si olajšamo in naredimo lepo, vitalno in aktivno starost. Stari ste toliko kot je stara vaša hrbtenica. Moški, za razliko od svojih boljših polovic, se očitno ne starate, predvsem pa o tem ne razmišljate, dokler se ne pojavijo prvi problemi. Raziskave kažejo, da 90% ljudi pri 40. letu trpi za bolečinami v križu. To je alarm. V današnjem načinu življenja in dela, vse preveč presedimo in seveda s tem ne vplivamo dobro na svojo hrbtenico. Naša hrbtenica ni narejena za tako dolgotrajno sedenje. Pa vendar, ker dandanes v službah preživimo večino svojega dneva, drugače pač ne gre. Še en razlog več, da po službi poskrbimo za svoje telo. Hrbtenica sama po sebi ne more stati pokonci, podpirajo jo mišice. Če ne krepimo mišic, se hrbtenica počasi začne sesedati. Zelo poenostavljeno povedano sicer, pa vendar nekako v to smer gre. Za krepitev mišic ni nikoli prepozno, v kolikor ni poškodovana živčna povezava med njimi.
In če se vrnem na naše predrage moške, kaj hitro ugotovim, da če že so športno aktivni, so to športi, ki so po večini za krepitev kardiovaskularnega sistema ali za krepitev mišic (beri fitness varianta). Malo jih je takih, ki se zavedajo, da s krepitvijo globokih mišic (trebušnih in hrbtnih), lahko imajo boljše rezultate in učinke tudi na vseh drugih športih, saj je izkoristek in uporaba vseh drugih mišic bolj optimalna. Še bolj pomembno pa je to, da znajo varovati svojo hrbtenico. To pomeni, da je manjša možnost poškodb. Pilates se priporoča kot vzporedna vadba pri vseh športih, ki jih trenirate.
Večina vas moški, ki samo ob misli na pilates zamahnete z roko, se namreč tudi prepogniti ne more. Mnogi od vas si ne zmorete niti čevljev zavezati , skoraj večina pa se vas zjutraj komajda vstane iz postelje brez bolečin v križu. Da o sedenju s poravnano hrbtenico sploh ne govorim. »Puklji«, ki jih delate pri vsem zgoraj naštetem gibanju, bi lahko bili za v album posebne zbirke vaše drže.
Dragi moški, lepo je videti vaše natrenirane mišice in le naprej nam lepšajte pogled z njimi. A se obenem zavedajte, da krepite samo velike površinske mišice, ki so očem vidne. Verjetno se niti ne zavedate, da imate tudi notranje globoke mišice, ki so center vašega telesa. Vaše žene in partnerke so tukaj veliko bolj modre. Znajo prepoznati kaj dejansko je pomembno (notranjost in ne zunanjost – velja še za kakšen drug primerJ).
In na koncu se potem po vseh teh strašnih debatah lahko samo še vprašam: » Ali moški nimate hrbtenice?«. Na vprašanje si lahko odgovorite sami.
[hrbtenica]
Zagotovo poznan občutek, ko ti »pade cukr« kajne? In potem samo iščeš po hladilniku in po vseh možnih omarah, kaj bi potešilo tvoj insulin.
Dandanes ni več nobeno novo odkritje, da je sladkor odgovoren za vrsto težav v našem organizmu kot npr. diabetes, debelost, kardiovaskularne bolezni in nenazadnje tudi raka.
Vsekakor to pomeni, da moramo bolj skrbno izbirati našo hrano, predvsem pa skrbnost uvesti pri branju deklaracij, ko našo hrano kupujemo. Vrsta živil namreč vsebuje ogromne količine sladkorja, ki pa znano, ob rednem uživanju, povzroči, odvisnost, nič drugače kot ostali opiati.
Dostikrat samo močna volja ni dovolj, da se sladkorju odrečete, saj je vaše telo že odvisno od njega.
V nadaljevanju vam navajam 5 nasvetov, ki vam bodo pomagali izločiti sladkor iz vaše prehrane.
1. VAŠ ZAJTRK NAJ BO BOGAT Z BELJAKOVINAMI
Če svoj dan začnete z večjo količino beljakovin (15 – 20 g), vam le te pomagajo ohranjati stabilno raven krvnega sladkorja skozi celi dan. Napadom sladkorja se veliko lažje uprete, če imate skozi celi dan stabilen nivo sladkorja v krvi in vam ne skače iz ene skrajnosti v drugo. Za zajtrk lahko pojeste jajca ali pa v svoj jutranji smoothie dodate beljakovine v prahu.
2. PRIGRIZKI ZDRAVIH MAŠČOB
Maščobe vam pomagajo vzdrževati občutek sitosti in s tem zmanjšujejo možnost, da boste segli po sladkarijah. Seveda niso vse maščobe dobre maščobe. Dober vir maščobe je kokosovo olje, saj ga telo ne shranjuje v obliki maščobe, ampak ga uporabi za energijo. Čajna žlička kokosovega olja vas bo nasitila. Kvalitetnemu kokosovemu olju se ne morete upreti. Za malico si lahko privoščite tudi avokado, ki vas bo nasitil, obenem pa vašemu telesu priskrbel neprecenljiv vir dobrih maščob.
3. IZLOČITE UMETNA SLADILA
Kljub temu, da so umetna sladila brez kalorij, pa lahko kljub temu dvignejo vaš nivo sladkorja v krvi. Uživanje brezkalorijskih umetnih sladil zmanjša nivo dopamina v možganih, kar v telesu povzroči veliko željo po sladkorju, ki bo zvišal raven dopamina v možganih. Izognite se temu začaranemu krogu in ne uporabljajte umetnih sladil. Namesto tega pa lahko uporabite t.i. »zdrava sladila«, kot npr. mesquit, yaccon, lucuma, kokosov sladkor ipd. Le ti imajo tako nizek glikemični indeks, da vašega insulina ne bodo vznemirili.
4. ZAGOTOVITE SVOJEMU TELESU NAJMANJ 8 UR SPANJA NA NOČ
Dva hormona, ki sta tesno povezana z občutkom lakote, sta leptin in grelin. Grelin vzpodbudi občutek lakote, medtem ko je leptin odgovoren za občutek sitosti. S pomanjkanjem spanja, se zmanjša proizvodnja leptina in zviša proizvodnja grelina, kar povzroči povečano lakoto v telesu in s tem večjo možnost, da boste segli po sladkorju.
5. JEDI SLADKAJTE S CIMETOM
Naš okus je naravno nagnjen k sladkim jedem, vendar obstajajo naravne sestavine, ki bodo zagotovile sladkost, ne da bi jedem dejansko dodajali sladkor. Odličen za kavo, pecivo ali kot dodatek smoothijem, je cimet. Ne samo da jedem pričara odličen in sladek okus, samo pol žličke na dan cimeta celo znižuje vaš sladkor v krvi, trigliceride in LDL holesterol.
Vsekakor pa se ne odrecite popolnoma sladkemu, le čokolado iz trgovine, zamenjajte s kakšno od presnih sladic, ki si jih pripravite sami npr. presno nutello. Recept za le to najdete na www.spremeni.se
Boste poskusili?