Od nekdaj sem rada hodila na koncerte. Od klasičnih pa vse do rock in metal koncertov. Skratka rada slišim dobro glasbo, tudi če nisem največji oboževalec dotične skupine. Tako se je moje obiskovanje koncertov pričelo že v najstniških letih in velja še vse do danes.

V najstniških letih je za večino obiskovalcev koncert pomenil tudi uživanje večjih količin alkohola ali kakšnih drugih opojnih substanc, ki so ti koncert pričarale v nadnaravnih dimenzijah. Čar koncerta je bil znati uživati v teh dimenzijah in doživeti glasbo na svoj način.

Meni osebno je koncert predstavljal dobro družbo, ples, petje in zabavo. Ne rečem, da nisem spila kakšen kozarček, vendar do faze drugih dimenzij zaradi substanc ali alkohola, nisem nikoli prišla. Tako bi lahko rekla, da sem glasbo vedno dojemala na svoji dimenziji, trdno na materi Zemlji. Vsak po svoje bi lahko rekla.

Z leti sem do vsega tega, dobesedno pijančevanja, postala veliko bolj kritična in netolerantna, saj me je enostavno začelo motiti. Vedno, ko sva se odpravila na koncert, sem vedela, da zraven moram v zakup vzeti še kopico pijanih ljudi, ki bodo cvilili in grulili na koncertu. To sem sprejela. Vstopanje v moj intimni pas bližine, sem tudi sprejela. Saj načeloma nikoli, ampak res nikoli, nisem imela take izkušnje, kot sva jo imela včeraj na koncertu IZŠTEKANI, v Kino Šiška. Skupino Siddharta poslušam že odkar obstajajo in njihova glasba mi res seže do srca. Ne vem koliko njihovih koncertov sem že poslušala, od majhnih, pa vse do Plečnikovega stadiona in Stožic ipd.

Včerajšnjega koncerta sem se res veselila, saj mi je Kino Šiška kot prizorišče res všeč. Pričarati mi uspe neko intimno povezavo med izvajalci in publiko in ustvari se lahko res vrhunsko doživetje. V zadnjih letih se še posebno veselim koncertov, kjer pričakujem malo bolj zrelo občinstvo, če razumete. Brez najstnikov, njihovega popivanja in podobnih izgredov, kjer je koncert več kot očitno le izgovor za dodatne opojne snovi. Tudi včeraj je bilo na prvi videz tako. Zrelo občinstvo, kjer lahko vidiš, da cenijo dobro glasbo, da enostavno vedo za kaj gre. Dokler se nisva znašla v vrsti, ko je za nama stala družba nekaj deklet in fanta, ki je več kot očitno pogledala pregloboko v kozarec. Koncert se je počasi začel obračati v nočno moro. Ne samo, da so se začeli na glas dreti in pogovarjati, več kot očitno je bilo, da jih koncert pravzaprav sploh ne zanima, saj se res niso dali motiti v svoji glasni zabavi. Najprej se je vrsta pred njimi začela spogledovati med sabo, kot češ »Kaj je z njimi?«, potem so se posamezniki začeli ozirati nazaj in jim namenjati poglede, v smislu »Hej družba, mi smo prišli na koncert in bi radi poslušali«. Vse to brez kančka opaznosti v očeh glasne družbe. Počasi se je njihova glasnost razširila kar na nekaj vrst naprej in ljudje so postali nezadovoljni. Kakšen kozarček preveč me ni motil, to je pač odločitev vsakega posameznika. Kar me je zmotilo, je obnašanje teh nekaj, ne ravno mladih žensk, ki so s svojim vreščanjem in avšastim obnašanjem, popolnoma razvrednotile sebe kot ženske, saj so bile oprostite izrazu, videti kot navadne pocestnice. Na najini desni pa skupina Štajercev (z vsem spoštovanjem do njih), ki je očitno zamenjala fuzbal igrišče za koncertno dvorano. Sodeč po količini zaužitega piva, žvižganju in navijaškemu dretju, je zgledalo tako. Za njih se je koncert zaključil predčasno, saj je zaradi alkohola enemu postalo slabo in sta z ženo, morala predčasno zapustiti koncert. Hvala bogu. Po tem so se umirili tudi drugi. Ena šola je bila očitno dovolj. Pošteno.

Ko pa je ženski nekaj mest naprej od mene prekipelo, je zelo obzirno pogledala pijano družbo deklet za nami (ne vem kako naj jih naslavljam, saj so bile to ženske nekje okoli 35 let), in jim rekla: »Oprostite, nič slabega ne mislim, vendar mi smo prišli na koncert in bi radi poslušali. Ali lahko prosim svojo zabavo nadaljujete pri baru in se vrnete, ko vas bo zanimala glasba?«. Bravo punca, good point. No, na žalost ni naletelo na plodna tla. Družba se ji je smejala v obraz, še več od tega, začelo se je posmehovanje vsem nam, ki smo jim namenjali »čudne« poglede, ki jih niso hoteli razumeti. In na tej točki sem se vprašala: »Kdaj smo prišli tako daleč, da res vidimo samo sebe in nas sočlovek, ki stoji poleg nas, ne zanima več?« Samo, da se imaš ti fajn. Boli te k……, če človeku poleg tebe manjka pol roke. Dobesedno. Pa ljudje božji, dajte se zbudit in začeti sobivati, kot smo to počeli nekoč in nekdaj. Da ne zaidem…….

Včerajšnje obnašanje teh, predvsem žensk, me je res razjezilo in po drugi strani razočaralo. Od moških (oprostite moški) bi še nekako pričakovala neandertalsko in primitivno obnašanje. Od žensk pa res ne. Kje je vaša ženskost punce, kje je prefinjenost in damstvo v vašem obnašanju? Nič ni narobe, da se imate fajn. Nič ni narobe, da spijete kaj. Da pa iz sebe delate dobesedno pocestnice in se tako tako razvrednotite in spustite na tako nizek nivo, drage moje, tukaj pa imate problem. Ne vem kakšne frustracije in manjvrednostne komplekse držite v sebi, vendar vse to je rešljivo. Ker verjemite mi, da danes, če bi videle svoj posnetek včerajšnjega obnašanja, bi hodile naokoli z vrečo na glavi. O tem, da ste spustile glavni point večera, torej dobro glasbo, sploh ne bom zgubljala besed.

Ja, priznam, starejša kot sem, manj sem tolerantna do takih izpadov in bolj me motijo neotesani in primitivni ljudje, ki se sprehajajo po tem svetu. Mogoče sem pa stara? Mogoče.

Saj vem kaj si mislite nekateri, pa ne hodi na take koncerte, če te to moti. Dragi moji, potem je najbolje, da tudi v trgovino ne hodim več, ker me moti, ko nek mentalni invalid svojega BMW-ja zapelje na vhod Mercatorja in tam parkira. Potem je najbolje, da sem doma. Ker ljudje, ki jim ni mar za sočloveka, so povsod. Na vsakem koraku. In ni rešitev, da se vsi mi, ki imamo zavedanje, umaknemo. Ravno obratno.

Če se bo vsaj nekaj ljudi, ki se bodo našli v tem zapisu, ki by the way, izraža moje osebno prepričanje in mnenje, zamislilo, je moj namen dosežen. Za vse tiste, ki vas bo zapis vrgel iz tira in bi najraje besno zakucali po tipkovnici in napisali komentar, lahko to mirno storite. Pred tem pa vas prosim, da se vprašate: »Kaj je tisto, kar me je tako razjezilo? Se je mogoče oglasil moj ego prijatelj?«.

No, pa srečno vsem v prihajajočem letu in še na mnogo dobrih koncertov.