Zgodaj zjutraj pristanemo na letališču in veselim se že prve jutranje kave v Ho Chi Minhu. Dolga in neprespana pot mi daje tisti znani občutek v želodcu, ko se počutim kot bi imela mačka. Še celi dan je pred nami, jaz pa komaj stojim na nogah. Za piko na i, vame butne vročina in vlaga tropskega podnebja, ki jo moram priznati, iz leta v leto težje prenašam. Jah, leta naredijo svoje in potovanja so sicer nekaj, česar se vsako leto veselim, a po drugi strani moram biti iskrena do sebe in si priznati, da se moje telo spreminja in da sploh velike spremembe okolja, kot je npr. visoka vročina in vlaga, čedalje težje prenašam. Tudi drugi trije sopotniki niso ravno rožice, pa ajde bomo že. Leti so bili mirni, na letališču v Dohi praktično nobenih ljudi. Pričakovali smo sicer zamaskirano sceno, sploh po paniki, ki so jo mediji zagnali pred našim odhodom. Na naše presenečenje, nobenih mask ali kakršne koli panike v Dohi. 

Vožnja do hotela nam ustvari prvo sliko kaotičnega prometa in trobljenja, kjer začuda vsi ostajajo mirni in hladni kot špricer. Lahko bi malo te strpne kulture prenesli v Slovenijo. Sam predlog. Samo podatek, da v Saigonu živi 9 milijonov ljudi in da se po cestah vozi 5 milijonov motorjev, vam verjetno oriše sliko, o kateri govorim. 
No, tukaj pa je »maskaland«. Ampak ne zaradi korone, temveč zaradi onesnaženosti. Le to mi Slovenci, ki živimo v »čistem balončku«, še kako začutimo. Zrak je res onesnažen. Poskusimo si nadeti maske in kaj kmalu ugotovimo, da se pod njo zelo težko diha. Vročina in vlaga še dodatno ustvarjata savno pod masko.  Je pa ugodno za sinuse, kot neka inhalacija. Po eni uri ugotovimo, da to ne bo šlo in snamemo maske. Telo se navadi tudi na onesnaženost.

Popoldne odrinemo na ogled Cu Chi Tunelov. Polno zgodovine in vojnih razmer, ki še danes oddajajo energijo v teh podzemnih rovih, kjer so se ljudje skrivali pred Američani. Vietnam je poln zgodovine, vojn in različnih vladavin. Praktično stoletja so si jih podajali od Kitajcev, Francozov, Američanov, pa vse do njihovih sosedov. Po ulicah se na obrazih ljudi dobesedno vidi, da so padale klofute iz leve in desne strani. Obrazi žal niso nasmejani. V starejših ljudeh še vedno živi prepričanje, vse kar je tuje, je slabo. Torej smo tujci slabi. Beli tujci, ker so bili Američani beli. Ta miselnost se sicer počasi spreminja, sploh pri mladih ljudeh. Edini nasmeh, ki ga dobite je v hotelih in restavracijah.

Naslednjega dne se veselim zaradi obiska lokalne tržnice, ki je vedno moja destinacija, kamorkoli potujeva. Tam si moje oči in brbončice dajo duška. Privoščimo si street food, ki je odličen. Vietnamska hrana je odlična. Okusna, zdrava, polna zelenjave in sadja. No, tudi mesa je veliko, če ga jeste. Skratka, noben problem ni biti vegetarijanec, vegan ali mesojed. Imajo vse. 

Vsakodnevno razvajanje nog v spa-jih, nas v nekaj dneh regenerira in ko se premaknemo iz Saigona v Hoi An, smo že čisto ufurani. Hoi An je prečudovito pristaniško mestece, znano po svojih lampinjonih. Barvitost in živost tega mesta se te dotakne. Polno restavracij, trgovinic, spa-jev, coffe shopov in krojačev. Tukaj vam baje izdelajo vrhunsko obleko po meri v enem dnevu. Mi si jih sicer nismo dali delati, vendar vsi vodiči in prijatelji pravi tako. Verjamem na besedo. 

O hrani raje sploh ne govorim, ker je bil za moj okus vrhunec potovanja ravno tukaj. Še enkrat, vietnamska hrana je prečudovita in zelo zdrava. Ni čudno, da so tako drobni in suhi. Je pa res, da vam morata koriander in limonska trava biti blizu. Priložnosti za tradicionalno hrano je neskončno, vendar je tudi ta že kar precej prilagojena za okuse turistov. Mi smo imeli priložnost jesti pri domačinih, ko smo se podali na raziskovanje delte reke Mekong. Obenem smo imeli priložnost videti njihovo življenje na otoku Tan Thank, kjer so popolnoma samo oskrbni. Tukaj mimogrede bi lahko ostala kar nekaj časa, saj so kokosi kar ležali po tleh po otoku (jaz pa take denarje tukaj zapravljam za te dobrote). 

Po pravici povedano tudi v Hoi Anu bi ostala dlje, saj je duša mesta tako prijetna, da se res počutiš kot doma. Pa vendarle nas je čakal nekaj dnevni počitek ob morju, kjer smo se odtrgali od množice ljudi in hrupa mest. 

Na tem mestu naj spregovorim samo nekaj besed o korona virusu, saj nas je novica o paniki v Sloveniji dosegla v mestu Hue. Škoda je prostora in energije za razpredanje in razvijanje teorij. Internet je poln informacij in preberite si malo ozadje trenutne situacije. Raziskujte sami in ne samo slepo verjeti rumenemu tisku. To, da morate vzdrževati higieno in krepiti imunski sistem pa ni nič novega. Če pa tega do sedaj niste jemali resno, potem pa hvala bogu, da vas bo strah pred virusom v to prisilil. 
No, naš imunski sistem ne morem ravno reči, da je bil ogrožen. Lotili smo se ga preko izvora. Torej črevesja. Poleg dobrih probiotikov, smo vsak dan črevesje tudi razkužili. Z Jagermeistrom. Ne, ni hec. V državah, kjer je nivo higiene zelo nizek, to niti ni tako slaba ideja. Dobra stara kmečka logika. Vsi tisti, ki ste to že poskusili, veste o čem govorim. Tisti, ki se zgražate pa pojdite mogoče na en dopust v Egipt, Indijo ali Azijo, pa potem sodite ali je pristop dober ali ne. Vsi tisti, ki nas že proglašate za »kronoslave«, pa ne pozabite, da je poudarek na razkužiti in ne »naliti se ga«. Kar pa veliko Slovencev kar hitro rado zamenja. Velika razlika. Konec koncev naj vsak zase presodi o pristopu skrbi za črevesje na potovanju.

Če sem bila prepričana, da se bomo ob morju za nekaj dni spočili, pa sem seveda pozabila, da povsod po svetu obstajajo posamezniki, kjer njihovo obnašanje navaja na to, da so oni center sveta. Zbiram besede, da ostajam mirna in kulturna v izražanju, a ko vam ti posamezniki ob 3 ponoči hodijo domov v hotel, po njem pijano razgrajajo, bruhajo in podobno, je včasih res res težko. Seveda njega ne zanima, da smo tudi drugi na dopustu, ker njemu je fajn. On se zabava. In vse vas, ki se vam to dogaja na dopustu na kolenih prosim, da naslednjič, ko boste prihajali v hotelsko sobo, samo pomislite, da v sosednji sobi nekdo spi, po možnosti nekaj letni otrok. Ne vem zakaj me to egocentrično obnašanje ljudi vedno znova preseneča, kot da jih ne bi vsak dan srečevala v svojem okolju. 
Spanec k sreči nadoknadimo čez dan in poležavamo ob bazenu. Morje je žal premrzlo in valovi previsoki za kopanje. Če se želite kopati, naštudirajte v katerem delu Vietnama je kateri mesec sezona. Po nekaj dnevih odrinemo naprej proti severu. 

Ha Noi. Ponovno prometni kaos, onesnaženost, hrup in podobne zadeve. Adijo spanje. S hotelom v starem delu mesta se kar takoj poslovimo od spanja. Trgovina poleg trgovine, restavracija poleg restavracije. Življenje se praktično dogaja na ulici. Kuhanje, trgovanje, spanje. Zanimiva postavitev trgovin. Cela ulica tapetarjev, cela ulica kuhinjske opreme, cela ulica tekstila, cela ulica hrane, cela ulica mehanikov in tako naprej. Precej trgovin je zaprtih, saj so lastniki Kitajci, ki pa so zaradi virusa ostali v domovini. Maske na ulici ne nosi praktično nihče. Še na motorjih manj mask kot v Saigonu. 

Za eno noč rezerviramo nočitev na ladji po Halong Bayu. Tukaj nam pred vkrcavanjem prvič izmerijo temperaturo. Prelepa izkušnja, nikar jo ne izpustite, če boste v tem delu Vietnama. Prelepa narava, a sem presenečena kako po morju plavajo smeti in plastenke. Na naši ladji nam po kabinah razdelijo steklene flaške in nam omogočijo brezplačno tankanje vode iz vodnih barov. Pohvalno. Majhen, a zelo pomemben korak. 
Svoje kuharsko znanje obogatim še z učenjem delanja svežih vietnamskih zavitkov. Obožujem jih. Tudi temperaturo morja, ki ni prav ugodna, poskusimo in poskačemo v morje (da opravičim nakup novih kopalk). 

Dopust je pri koncu. Pred odhodom na letališče opravimo še šoping. Raje ne povem koliko Jackfruit čipsa in podobnih dobrot sem privlekla v Slovenijo. Pa seveda dva sveža dragon fruita lepo spakirana med brisače. 
Pripravljeni na »maska« paniko na letališčih in telesne preglede, odrinemo. Do Slovenije nobene kontrole. Nobene maske. Nobene panike. Tolk o tem. 

Vietnam, do naslednjič.