BLOG

Spet doma

Leto je ponovno naokoli in z možem sva se kot vsako leto odpravila na potovanje čez ocean. Tokrat sva izbrala Šri lanko. Le ta je na najinem seznamu že nekaj časa, odločitev je padla, ko je v meni želja po videnju kitov postala tako močna, da je bila izbira pravzaprav že nekako narejena.

Kite si želim videti že nekaj let, pa mi jih kljub potovanjem v kraje, kjer sicer so, do sedaj ni uspelo videti. Vedno sva bila tam ob napačnem času, torej, ko so bili oni na drugem koncu sveta.

Letos sem se odločila videti kite. Možnosti, da jih ne bi videla, nisem dopuščala niti za minuto. Že nekaj tednov pred najinim odhodom, sem jih ponoči večkrat sanjala. Tega potovanja sem se veselila ne samo zaradi kitov, temveč tudi slonov. Sloni so na meni pustili velik pečat in vtis, ko sem se imela priložnost z njimi družiti cel dan, jih hraniti, kopati, jih božati, in sicer je bilo to na najinem potovanju po Tajski. Zame so to prekrasne živali, globoke, spokojne in inteligentne.

 

Torej, prišel je dan najinega odhoda in približeval se je dan ogleda kitov. Verjamem, da ste se do sedaj vprašali najmanj 3 x zakaj vam vse to sploh pripovedujem? Verjamem, da če bi vas zanimalo potopisno predavanje, bi na tega odšli. Z vami bi rada podelila izkušnjo “zakona privlačnosti” ali kakorkoli že želite poimenovati to magnetno silo. V življenju verjamem predvsem to, da če si nekaj močno želiš, to tudi dobiš. In seveda tukaj vas bo sedaj vsaj nekaj sto dvignilo roko in reklo, to ni res. In seveda vsi imamo tudi tako izkušnjo. Kaj torej je ključ do tega, da se vam nekaj kar si res želite uresniči? Ključ je v občutku, ki mora biti tak, kot da bi to že imeli. Torej, če prevedem na svoj primer, to konkretno pomeni, da sem si večkrat in ponoči in podnevi predstavljala, kako bo zgledalo moje srečanje s kiti. Vznemirjenje, globoko hvaležnost in srečo, sem čutila v svojem telesu precej časa, preden se je to dejansko zgodilo. In ko sem ravno omenila hvaležnost, bi vam rada položila na srce, da v življenju ne morete doseči naslednjega koraka, v kolikor dejansko ne čutite hvaležnosti za to, kar imate in kjer ste sedaj, v tem trenutku.

 

Torej, en dan pred ogledom kitov, sva z možem odšla na safari, kjer sva si želela ogledati slone v njihovem naravnem okolju, torej v divjini. Tudi tega sem se po pravici povedano zelo veselila. Ko pa sem videla kolono jeepov, ki so bili, prav tako kot midva, namenjeni na safari, je moje upanje počasi začelo upadati.  Z vsem hrupom in takšnim številom ljudi, bi se tudi jaz, če bi bila slon, skrila. Želja je bila se vedno močna. Kot da bi najin voznik jeepa, čutil kaj razmišljam, je zelo hitro po vstopu v park, zavil iz glavne ceste in se odcepil od kolone ostalih vozil. Izbral je pač drugo pot. In po nekaj minutah se je pred nami pojavila prva družina slonov. Mama, oče in majhen slonček. Ustavil je vozilo, ugasnil motor in tako smo bili samo mi trije in oni trije. Malce smo se spogledali na razdalji nekaj metrov, v meni pa se je kar dvigalo vznemirjenje in veselje, ko sem lahko opazovala te prečudovite in mogočne živali v divjini. Niso se kaj dosti vznemirjali, lepo so jedli svojo travo in grmičevje in uživali. Odpeljali smo se naprej. Mož me je vprašal ” Koliko slonov bi rada videla, da boš srečna.?” Moj odgovor je bil ” Sem že srečna, videla sem tri in to zadostuje. ” In dejansko nisem imela več pričakovanj, bila sem hvaležna za ta trenutek srečanja s to slonjo družino. V naslednjih nekaj urah sem videla še najmanj 20 slonov, eni so nam prečkali cesto pred jeepom, spet drugi so nas opazovali ob cesti. Lahko bi rekla, da sva tisti dan zaključila v obilju nečesa prelepega.

 

Naslednji dan naju je čakal ogled kitov. Lahko si mislite, da celo noč od vznemirjenja nisem spala. Odrinili smo ob 6 zjutraj. Izbrala sva preverjenega ponudnika, saj sva želela na ogled z nekom, ki se ne podi za kiti na odprtem morju in jih opazuje iz razdalje, s katere ne zmoti njihove poti. Seveda bi najraje šla z nekom, ki bi mi omogočil tako bližino, da bi skočila nanj od veselja, pa vendar je moje globoko spoštovanje do teh živali, pregovorilo moj razum, naj se vendar ne obnašam otročje. No, tisti, ki že imate izkušnjo ogleda kitov, verjetno veste, da indijski ocean ni ravno miren ocean, kar konkretno pomeni, da so nas v tem obdobju čakali res visoki valovi in razburkano morje. Ko sva se usedla na ladjo, ki je sprejela 20 potnikov, sem za trenutek pomislila na slabost. Vendar sem se odločila, da moje izkušnje ogleda kitov, ne bo omajala nobena slabost ali karkoli drugega. Kmalu potem, ko smo izpluli, se je veselica slabosti in bruhanja, začela. Ljudje so viseli čez palubo in sklanjali svoje glave v morje. Nisem se dala motiti. Z velikim apetitom sem na majajoči barki pojedla svoj zajtrk, ki so mi ga skrbno pripravili in uživala naprej. Znotraj sebe sem bila boje med razumom in želodcem. Odločena sem bila, da mi moj želodec ne bo pokvaril te izkušnje. Ko smo prispeli na mesto, kjer naj bi bil prehod kitov, se je zgodba iz safarija ponovila. Barke, ki so se kaj hitro vse zapodile v isto smer. Mi smo samo stali na mestu in se zibali. Na momente sem čutila zavidanje vsem drugim barkam, saj sem vedela, da so pred mano že ugledali to mogočno bitje. Potem pa se je tudi za nas zgodilo. Pred nami se je razpršila voda visoko v zrak in nad gladino se je dvignil ogromen modri kit, največji izmed vseh vrst kitov. Moj dih je zastal in ko sem ga ugledala mi je po licu spolzela solza. Še sedaj, ko pišem tale zapis, čutim v sebi občutke, ki sem jih doživela takrat. Tudi solzne oči imam. Trenutek, na katerega sem čakala toliko let, je prišel. Na veliko, mogočno in v vsej svoji razsežnosti. Videla sem ga. To je bil popoln trenutek, ko sem se zavedla svoje hvaležnosti, da sem imela priložnost videti nekaj tako lepega. Na morju smo ostali 6 ur, videli pa smo vse skupaj 5 kitov, predstava, ki jo bom sanjala še dolgo.

 

Tako sta bili dve moji veliki želji, izpolnjeni. Obenem pa na potovanjih vedno znova doživljava občutke, ko je potrebno stopiti iz svoje cone udobja. Vsi smo nekako zabubljeni v te svoje cone, ki jih tako neradi zapustimo. V njih ostajamo predolgo, saj si v njih spletemo ne samo svoje srečne trenutke, temveč tudi svoje nesrečne trenutke. Če vas v tem trenutku vprašam “Kaj v svojem življenju bi spremenili, če bi imeli čarobno palčko?” Prepričana sem, da bi večina vas ali začela delati dolge sezname ali pa se ne bi spomnila ničesar. In vsi tisti, ki ste naredili dolg seznam, se samo vprašajte ” Kaj ste že naredili do sedaj, da bi to stvar spremenili?” Večina bi odgovorila nič (no, vsaj iskreni). To pomeni, da raje ostajate v svoji coni udobja, kjer ste nesrečni kot da bi stopili v neznano. Stopiti izven svoje cone je za vas namreč neznano. Tako kot za vse. In normalno je, da vas je strah. Saj nas je vse. Vendar, če nič ne spremenite, se vaše življenje ne more obrniti na bolje. In ne razmišljajte o tem kaj si ne želite, temveč  svojo energijo usmerjajte v to, kaj si želite in življenje bo poskrbelo za vas.

 

Potovanja so vedno odlična priložnost, da zbistrite svoje misli, se osredotočite in razmislite o tem kaj si dejansko želite. So odlična priložnost zato, da se zaveste kaj vse že imate in za vse to začutite globoko hvaležnost.

 

In tako sva tudi midva, vedno hvaležna, ko lahko odideva na potovanje in še bolj, ko se vrneva v najin topel domek. Pa sva spet doma.

PRIJAVA NA E-OBVEŠČANJE

Zdrav življenski slog

Koristni nasveti in recepti za zdravo in boljše počutje, dogodki, delavnice in še več.

Mnenja

Access Bars tretma: Nenavadna, vendar čudovita izkušnja. Prvo polovico tretmaja je sicer spremljal glavobol, potem pa so vse napetosti popustile in sem utonila v sproščujoč spanec. Občutki po tretmaju so bili enkratni. Kot bi mi nekdo vzel vse breme iz ramen – bila sem polna pozitivne energije in polna življenja.
 
Mislim, da je zdaj počasi čas za nov tretma.

Barbara Osenar

Vse je bilo čisto preprosto. Ob prvem dotiku ga. Renate sem se sprostila, prepustila njenim nežnim prstom in dotikom. Mir in blaženost sta napolnila moje telo, ki je postalo lahko, polnilo se je z nežno-zlato svetlobo, ki se je pretakala po mojem telesu. Bila sem v posebnem blaženem stanju, ki se je iz dotika v dotik stopnjevalo, tik pred koncem terapije pa sem začutila še energijo po celem telesu.
 
Hvala za to izkušnjo, še pridem – ko mi boste prišli naproti, želim si živeti in delati iz notranjega miru, prav vsak trenutek, ki  mi  je podarjen. In prav vaša terapija je kamenček v mojem življenju, ki mi je to dala.
 
Naj se širi vse kar je dobrega.

Bernarda Marčetič

Preden sem se pridružila Renatini skupini, nisem vedela kako vadba pilatesa izgleda in poteka. No, marsikaj sem o tem prebrala, a da bi me potegnilo, da bi se pridružila kakšni skupini, to pa ne. Mislila sem, da se vsaj približno držim pokonci, ko sedim, a sem bila na prvi uri vadbe kar malce šokirana. Kaj, a tako ‘puklasto’ se držim?! Renata mi je odprla oči glede moje drže, tako da se zdaj, ko sedim v službi za računalnikom ali pa ko sedim doma, zavestno večkrat popravim in se poravnam.
 
Na teh naših skupnih uricah mi je zelo prijetno, čeprav se velikokrat še lovim. Ja, je kar težko uskladit pravilno dihanje in gibanje. Všeč mi je, ko vadimo v mali skupini, tako da se Renata res posveti vsaki. Vaje so zanimive, kakšne so težje, druge so vsaj na pogled lažje, a vse so prilagojene skupini. Predvsem pa mi je zelo všeč, da nam Renata ne pusti, da bi nam misli odplavale drugam, ampak nas s svojim spodbujanjem in pozitivno naravnanostjo usmerja na pravo pot – da se res posvetimo samo sebi in svojemu telesu.

Mojca Škof

Končno si dvakrat na teden vzamem eno uro časa zase, da se umirim, posvetim sama sebi in naredim nekaj dobrega za svoje telo in dušo.
 
Glede na tempo v službi, me Pilates trenutno rešuje pred migrenskimi glavoboli zaradi stresa in mi na spolšno daje energijo, da stvari speljem do konca. Že nekaj let nazaj sem skoraj leto dni obiskovala skupinsko vadbo Pilatesa v nekem fitnes centru v Ljubljani. Vendar to niti približno ni bilo to. Ko sem začela hoditi k Renati, sem šele dojela kaj pomeni pravilno dihanje, kaj pomeni poslušati svoje telo in kako začutiti posamezne mišice.
 
Toplo priporočam vsem, ki si želite delati individualno ali pa v zelo majhnih skupinah in resnično biti v stiku sami s seboj.

Eva Jelnikar Mrak

Neskončno sem hvaležna za izkušnjo in za Renato, ki mi je pokazala to pot.
Med izvajanjem barsev sem se počutila popolnoma sproščeno, čutila sem (dejansko fizično čutila) kako se mi stvari v glavi zlagajo in kako odhajajo nepomembne stvari, tiste stvari, ki me omejujejo.
 
Po končanem postopku sem bila polna energije in čutila sem, da se je že začelo dogajat.
V naslednjih treh dneh so se stvari dejansko začele spreminjati, sprejela sem samo sebe, se videla v povsem novi luči, končno sem začela verjeti v sebe, postala sem druga oseba, točno tista oseba, ki sem jo iskala toliko časa. Tudi dogodke in informacije, ki sem jih iskala, nekatere že več let, so začeli prihajati in še vedno prihajajo k meni. Kar nekaj časa sem se vrtela v začaranem krogu in se nisem znala premakniti naprej po svoji poti, z barsi mi je to uspelo! In kar je najbolj noro, to se je začelo dogajati že naslednji dan!
 
Zdi se neverjetno pa vendar je. Ta izkušnja vam dejansko lahko pomaga in vam spremeni življenje!

Urška Hercog

U vrlo kratkom periodu desile su mi se dve veoma velike životne promene. Postao sam otac i odlučio da promenim karijeru. Kada se uzme u obzir da se aktivno bavim triatlonom i da sam u to vreme provodio i po 10 sati nedeljno u treningu, ne čudi zašto me je pratio neki čudan osećaj da ne postižem, da nisam predan i da ma šta god radio, neću imati uspeha koji očekujem od sebe. Uz miks krivice, stresa i nesigurnosti, budućnost nije izgledala magično.
 
Renata kao kouč ume da sluša, ume da bude tu i da sačeka da se stvari pokrenu. Ali i ume da te pritisne, onda kada vidi da je potrebno da napraviš korak, budeš hrabar i izađeš iz poznatog obrasca. Za mene je obrazac bio da ne donosim odluku, da čekam i ne preduzimam korake. Da razumem, da prihvatam, ali i da se zadovoljim ovim što imam.
 
Kada nakon par meseci pogledam gde sam, šta se sve promenilo i kakva su moja dominantna osećanja, shvatam da uticaj koučinga sa Renatom možda i nikada neću osvestiti. Ono što samo hvatam na trenutke jeste da radim drugačije. Na primer, ko bi rekao da ću ikada probati pilates? Šta će doneti samo ova promena, nemam pojma, ali se radujem!

Veroljub Zmijanac

Fantastično. Oseben pristop, strokovnost, odlično vzdušje.
Vse, kar potrebuješ po napornem dnevu.

Matic Prosen
1
2
3
4
5
6
7