Leto je ponovno naokoli in z možem sva se kot vsako leto odpravila na potovanje čez ocean. Tokrat sva izbrala Šri lanko. Le ta je na najinem seznamu že nekaj časa, odločitev je padla, ko je v meni želja po videnju kitov postala tako močna, da je bila izbira pravzaprav že nekako narejena.
Kite si želim videti že nekaj let, pa mi jih kljub potovanjem v kraje, kjer sicer so, do sedaj ni uspelo videti. Vedno sva bila tam ob napačnem času, torej, ko so bili oni na drugem koncu sveta.
Letos sem se odločila videti kite. Možnosti, da jih ne bi videla, nisem dopuščala niti za minuto. Že nekaj tednov pred najinim odhodom, sem jih ponoči večkrat sanjala. Tega potovanja sem se veselila ne samo zaradi kitov, temveč tudi slonov. Sloni so na meni pustili velik pečat in vtis, ko sem se imela priložnost z njimi družiti cel dan, jih hraniti, kopati, jih božati, in sicer je bilo to na najinem potovanju po Tajski. Zame so to prekrasne živali, globoke, spokojne in inteligentne.
Torej, prišel je dan najinega odhoda in približeval se je dan ogleda kitov. Verjamem, da ste se do sedaj vprašali najmanj 3 x zakaj vam vse to sploh pripovedujem? Verjamem, da če bi vas zanimalo potopisno predavanje, bi na tega odšli. Z vami bi rada podelila izkušnjo “zakona privlačnosti” ali kakorkoli že želite poimenovati to magnetno silo. V življenju verjamem predvsem to, da če si nekaj močno želiš, to tudi dobiš. In seveda tukaj vas bo sedaj vsaj nekaj sto dvignilo roko in reklo, to ni res. In seveda vsi imamo tudi tako izkušnjo. Kaj torej je ključ do tega, da se vam nekaj kar si res želite uresniči? Ključ je v občutku, ki mora biti tak, kot da bi to že imeli. Torej, če prevedem na svoj primer, to konkretno pomeni, da sem si večkrat in ponoči in podnevi predstavljala, kako bo zgledalo moje srečanje s kiti. Vznemirjenje, globoko hvaležnost in srečo, sem čutila v svojem telesu precej časa, preden se je to dejansko zgodilo. In ko sem ravno omenila hvaležnost, bi vam rada položila na srce, da v življenju ne morete doseči naslednjega koraka, v kolikor dejansko ne čutite hvaležnosti za to, kar imate in kjer ste sedaj, v tem trenutku.
Torej, en dan pred ogledom kitov, sva z možem odšla na safari, kjer sva si želela ogledati slone v njihovem naravnem okolju, torej v divjini. Tudi tega sem se po pravici povedano zelo veselila. Ko pa sem videla kolono jeepov, ki so bili, prav tako kot midva, namenjeni na safari, je moje upanje počasi začelo upadati. Z vsem hrupom in takšnim številom ljudi, bi se tudi jaz, če bi bila slon, skrila. Želja je bila se vedno močna. Kot da bi najin voznik jeepa, čutil kaj razmišljam, je zelo hitro po vstopu v park, zavil iz glavne ceste in se odcepil od kolone ostalih vozil. Izbral je pač drugo pot. In po nekaj minutah se je pred nami pojavila prva družina slonov. Mama, oče in majhen slonček. Ustavil je vozilo, ugasnil motor in tako smo bili samo mi trije in oni trije. Malce smo se spogledali na razdalji nekaj metrov, v meni pa se je kar dvigalo vznemirjenje in veselje, ko sem lahko opazovala te prečudovite in mogočne živali v divjini. Niso se kaj dosti vznemirjali, lepo so jedli svojo travo in grmičevje in uživali. Odpeljali smo se naprej. Mož me je vprašal ” Koliko slonov bi rada videla, da boš srečna.?” Moj odgovor je bil ” Sem že srečna, videla sem tri in to zadostuje. ” In dejansko nisem imela več pričakovanj, bila sem hvaležna za ta trenutek srečanja s to slonjo družino. V naslednjih nekaj urah sem videla še najmanj 20 slonov, eni so nam prečkali cesto pred jeepom, spet drugi so nas opazovali ob cesti. Lahko bi rekla, da sva tisti dan zaključila v obilju nečesa prelepega.
Naslednji dan naju je čakal ogled kitov. Lahko si mislite, da celo noč od vznemirjenja nisem spala. Odrinili smo ob 6 zjutraj. Izbrala sva preverjenega ponudnika, saj sva želela na ogled z nekom, ki se ne podi za kiti na odprtem morju in jih opazuje iz razdalje, s katere ne zmoti njihove poti. Seveda bi najraje šla z nekom, ki bi mi omogočil tako bližino, da bi skočila nanj od veselja, pa vendar je moje globoko spoštovanje do teh živali, pregovorilo moj razum, naj se vendar ne obnašam otročje. No, tisti, ki že imate izkušnjo ogleda kitov, verjetno veste, da indijski ocean ni ravno miren ocean, kar konkretno pomeni, da so nas v tem obdobju čakali res visoki valovi in razburkano morje. Ko sva se usedla na ladjo, ki je sprejela 20 potnikov, sem za trenutek pomislila na slabost. Vendar sem se odločila, da moje izkušnje ogleda kitov, ne bo omajala nobena slabost ali karkoli drugega. Kmalu potem, ko smo izpluli, se je veselica slabosti in bruhanja, začela. Ljudje so viseli čez palubo in sklanjali svoje glave v morje. Nisem se dala motiti. Z velikim apetitom sem na majajoči barki pojedla svoj zajtrk, ki so mi ga skrbno pripravili in uživala naprej. Znotraj sebe sem bila boje med razumom in želodcem. Odločena sem bila, da mi moj želodec ne bo pokvaril te izkušnje. Ko smo prispeli na mesto, kjer naj bi bil prehod kitov, se je zgodba iz safarija ponovila. Barke, ki so se kaj hitro vse zapodile v isto smer. Mi smo samo stali na mestu in se zibali. Na momente sem čutila zavidanje vsem drugim barkam, saj sem vedela, da so pred mano že ugledali to mogočno bitje. Potem pa se je tudi za nas zgodilo. Pred nami se je razpršila voda visoko v zrak in nad gladino se je dvignil ogromen modri kit, največji izmed vseh vrst kitov. Moj dih je zastal in ko sem ga ugledala mi je po licu spolzela solza. Še sedaj, ko pišem tale zapis, čutim v sebi občutke, ki sem jih doživela takrat. Tudi solzne oči imam. Trenutek, na katerega sem čakala toliko let, je prišel. Na veliko, mogočno in v vsej svoji razsežnosti. Videla sem ga. To je bil popoln trenutek, ko sem se zavedla svoje hvaležnosti, da sem imela priložnost videti nekaj tako lepega. Na morju smo ostali 6 ur, videli pa smo vse skupaj 5 kitov, predstava, ki jo bom sanjala še dolgo.
Tako sta bili dve moji veliki želji, izpolnjeni. Obenem pa na potovanjih vedno znova doživljava občutke, ko je potrebno stopiti iz svoje cone udobja. Vsi smo nekako zabubljeni v te svoje cone, ki jih tako neradi zapustimo. V njih ostajamo predolgo, saj si v njih spletemo ne samo svoje srečne trenutke, temveč tudi svoje nesrečne trenutke. Če vas v tem trenutku vprašam “Kaj v svojem življenju bi spremenili, če bi imeli čarobno palčko?” Prepričana sem, da bi večina vas ali začela delati dolge sezname ali pa se ne bi spomnila ničesar. In vsi tisti, ki ste naredili dolg seznam, se samo vprašajte ” Kaj ste že naredili do sedaj, da bi to stvar spremenili?” Večina bi odgovorila nič (no, vsaj iskreni). To pomeni, da raje ostajate v svoji coni udobja, kjer ste nesrečni kot da bi stopili v neznano. Stopiti izven svoje cone je za vas namreč neznano. Tako kot za vse. In normalno je, da vas je strah. Saj nas je vse. Vendar, če nič ne spremenite, se vaše življenje ne more obrniti na bolje. In ne razmišljajte o tem kaj si ne želite, temveč svojo energijo usmerjajte v to, kaj si želite in življenje bo poskrbelo za vas.
Potovanja so vedno odlična priložnost, da zbistrite svoje misli, se osredotočite in razmislite o tem kaj si dejansko želite. So odlična priložnost zato, da se zaveste kaj vse že imate in za vse to začutite globoko hvaležnost.
In tako sva tudi midva, vedno hvaležna, ko lahko odideva na potovanje in še bolj, ko se vrneva v najin topel domek. Pa sva spet doma.