Ste se kdaj vprašali ali v popolnosti sprejemate situacije, v katerih se znajdete ali ljudi okoli sebe? Ali v popolnosti sprejemate sebe?
Sprejemanje pomeni brezpogojno sprejemanje vsega kar je, takšno kot je. Brez interpretacij, sojenja in obsodb. Zelo hitro namreč situaciji, v kateri smo se znašli, pripišemo svojo interpretacijo, ne da bi pri tem samo pustili, da je. Takoj začnemo soditi in nenazadnje zadevo obsodimo. Če človek ali situacija izstopa iz splošno sprejetega, ga takoj obsodimo. Če menite, da je vaša slika edina prava in jo želite vsiliti ostalim, ste stopili na področje sojenja.
V takih trenutkih se raje vprašajte »Kaj je tisto kar sodim?« Če to počnete pri osebah, se vprašajte »Kaj je tisto kar me je zmotilo?« Poskusite najti konkretno lastnost, ki vas je pri nekom, ki ste ga začeli soditi, zmotila. Največkrat je lastnost, ki nas zmoti pri drugem, lastnost, ki jo ne moremo sprejeti sami pri sebi. Torej sodba največkrat ni na mestu. Naj vam ta lastnost predstavlja izziv. Izziv, da se soočite s svojo lastnostjo, na kateri bo potrebno nekaj narediti. Bodite ponosni. Ozaveščanje teh lastnosti pomeni vašo rast. Osebnostno zrel človek sveta ne doživlja kot kraja, kjer se mora vse zgoditi po njegovih pričakovanjih.
Vsakič, ko boste stopili na pot sodbe, se tega zavejte in se vprašajte po lastnosti, ki vas je zmotila. Bodite iskreni do sebe. Zelo učinkovito orodje, kako se po hitrem postopku otresti sojenja je dodajanje besedic »tako kot jaz«. Na primer ko rečete ali si mislite »Joj, kako je ta soseda arogantna«, nadaljujte in temu dodajte besedno zvezo »Tako kot jaz«. Torej se bo končni stavek glasil: »Joj, kako je ta soseda arogantna, tako kot jaz«. To se pa ne sliši več tako lepo ne?
To orodje so me naučili na eni izmed delavnic in preverjeno deluje. Zelo hitro. Poskusite sami in ga vadite. Vsakič, ko se zalotite kako nekega človeka sodite, uporabite to orodje.
Sčasoma bodo sodbe postale vse redkejše. In nekega dne se boste zavedli, da vse okoli sebe le sprejemate. Sprejemanje pa pomeni čisto ljubezen. Ljubezen, ki se steka skozi naša srca, ki so med seboj povezana. Takrat bo življenje postalo radostno in lahkotnejše.
Ja, sliši se skrajno lahko in zanimivo, pa ni vedno tako. Oziroma lahko bi rekla, da nikoli ni lahko in da večina ljudi zaradi strahu pred spremembami in neznanim, raje iz nje sploh ne stopi.
Ko govorim o coni udobja imam v mislih od zelo majhnih stvari, pa do premikov gora. Naša cona udobja je naša ujetost v rutino. In dostikrat nam ta rutina pride zelo prav. Dostikrat pa nam ta rutina začne povzročati nelagodje in nezadovoljstvo. Želimo nekaj več, nekaj drugačnega in nekaj več. Rutina postane omejujoča. Na tej točki velikokrat gledam ljudi, ki se ujamejo v lastno zanko. Oni bi spremembe, ampak niso nič pripravljeni za njih narediti. Oni bi boljše počutje, zdravje, novo službo, ljubeč odnos in osebno izpopolnjenost, ampak ne bi stopili ven iz svoje cone udobja. Doseči nekaj več VEDNO pomeni stopiti iz cone udobja. To ne pomeni, da morate celo svoje življenje postaviti na glavo (ali pa tudi), lahko pomeni zelo majhne korake k uresničitvi svojih ciljev. Da bom malce bolj konkretna naj navedem nekaj primerov – stopiti iz cone udobja v športu je lahko 500 m teka dlje kot ponavadi, stopiti iz cone udobja pri hrani je lahko 2 piškota manj vsak dan kot ponavadi, lahko pa je stopiti iz cone udobja tudi seveda menjava službe. No, ta cona je kar velik korak, pa vendar, kaj nam koristi vztrajati v svoji coni udobja oz. da se raje izrazim svoji coni nezadovoljstva? Na dolgi rok to tako ali tako ne pripelje nikamor. Nezadovoljstvo plačujete samo vi sami in vaše telo.
Torej, zberite pogum in vsak dan na nekem področju stopite iz svoje cone udobja in s tem sebi omogočite osebno rast, ki naj poteka v vašem lastnem ritmu. In, ko naredite korak naprej, se OBVEZNO pohvalite in bodite ponosni sami nase, saj ste med nekaj procenti ljudi, ki ste pripravljeni poskusiti in pripravljeni ŽIVETI svoje življenje. Postati krmar svojega življenja. In ne ostati v vlogi žrtve in jamranja. Pa da se razumemo, tudi to je vsakomur dovoljeno. Vendar, ko je zadeva ozaveščena in pod kontrolo. Vsi smo včasih radi v vlogi žrtve. Pa vendar naj bo to obdobje kratko, na primer 2 uri, potem pa vstanite, glavo dajte gor in se pogovorite sami s seboj kaj in kako naprej. Abeceda namreč nima samo 1 črko, ampak jih ima 25.
Torej, ste pripravljeni stopiti iz cone udobja?
Verjetno se vam je že ničkolikokrat v življenju zgodilo, da ste se morali odločati o eni izmed danih možnosti ali poti.
Verjetno se vam je že ničkolikokrat v življenju zgodilo, da ste se morali odločati o eni izmed danih možnosti ali poti. Pravzaprav se nam to dogaja že od majhnih nog na vsakodnevni ravni. Seveda vse to počnemo podzavestno, malce bolj se zadeva ustavi pri večjih odločitvah. Dostikrat gre za življenjske odločitve, ki nas potem usmerijo in zaznamujejo do konca življenja. Seveda ni nujno, da so vse odločitve, ki jih sprejmemo pravilne. Kaj pa pravzaprav je prava odločitev? Pri sprejemanju odločitev se večina ljudi ravna po svojem razumu. Torej, ko stojimo pred odločitvijo, pogledamo pozitivne in negativne stvari obeh možnosti, prednosti in slabosti, napišemo vse pluse in minuse. Dostikrat o različnih možnostih še malo razpravljamo s svojimi bližnjimi, poslušamo še njihova mnenja. In na koncu se odločimo. Odločimo se na podlagi neke mini statistične analize, ki se zgodi v našem umu.
Ali pri tovrstnem sprejemanju odločitev kdaj poslušate svoje srce? Kaj pomeni poslušati svoje srce? Različni ljudje to poimenujejo to na različne načine, pa konec koncev poimenovanje sploh ni pomembno. Gre za tisti notranji glas, ki vam vsakokrat, ko se znajdete pred večjo odločitvijo, šepeta kaj storiti. Gre za tisti notranji glas, ki najbolje ve kaj je v tistem trenutku najboljše za vas. Velika večina ljudi ta glas ne posluša, preglasi ga razum. Pa vendar je ta mali notranji škratek, ki nam šepeta, dan vsakomur ob rojstvu. Vsi ga nosimo v svojem srcu. Vendar smo se skozi poplavo zunanjih informacij, medijev in vplivov, nekako zgubili in pozabili, da ta mali škratek obstaja. Da ga slišimo je za to potrebno trenirati in vaditi. Vaditi, da ga slišimo. Ker ta mali škratek vam bo vedno vedno vedno prišepnil tisto, kar je za vas v danem trenutku najbolje. In takrat dostikrat slišite ljudi, ko rečejo »Poslušal sem svoje srce«. Zato poslušajte svoje srce, saj odločitev, ki pride iz srca, nikoli ne more biti napačna.
Kako hitro se nam v življenju zgodi, da naenkrat ugotovimo, da sebi ne posvečamo več nobenega časa? Obremenjeni z igranjem večih vlog, najprej pozabimo nase. V naši družbi je zelo razvit koncept zanikanja sebe in ljubezni do sebe.
Stopiti moramo ven iz navade, da zanemarjamo sami sebe, svoje aktivnosti, ki nas osrečujejo in dajejo pomen naši biti. Da bi to lahko naredili, se moramo obrniti sami vase in si nameniti »malo šolo samonegovanja in samospoštovanja.«
Kot ženske nam gre negovanje in dajanje ljubezni svojim otrokom, bližnjim in družini, zelo dobro od rok, toda večina žensk ne zna dajati te ljubezni tudi sebi. Počutimo se sebično, egoistično.
Nič ni egoističnega v dajanju ljubezni samemu sebi. Če se počutite srečne in polne energije, bodo vsi okoli vas posledično to tudi čutili. Če boste same sebi vzemale te dragocene minute, ki bi jih morale posvetiti sebi, bo to na dolgi rok vodilo v nezadovoljstvo in pregorelost. Konec koncev kako boste lahko dajale ljubezen drugim, če jo ne znate dajati sebi?
»Samonegovanje« pomeni sebi dati dovoljenje, da si vzamete čas zase in da razbijete ta vzorec družbe, ki pravi »Ni prav, da si vzamem čas zase.« Vrnite se h koreninam in začetkom, in ugotovite kaj vas dejansko osrečuje, izpopolnjuje, kaj je za vas pomembno, kaj potrebuje vaše telo in duša. Pojdite na masažo, poležavajte v postelji, pojdite na izlet, preberite knjigo. Sestavite si seznam stvari, ki jih počnete SAMO za vašo dušo. Naučite se reči »ne.«
Bodimo iskreni. Ko ste utrujene, niste ravno produktivne kajne? Torej, kaj vam preprečuje, da si vzamete vsak dan nekaj časa zase? To je lahko pol ure na dan, eno popoldne na teden ali nekaj večerov na mesec. Poglejte na ta čas kot na investicijo. Vsaka minuta, ki si jo boste vzele zase, bo pomenila vašo večjo produktivnost jutri.
Ne pozabite na svoje telo. Vaše telo je tempelj vaše duše. Sprejmite ga in ga spoštujte. Skrbite zanj z uravnoteženo prehrano in gibanjem. Dajte mu ljubezen in vašo pozornost in vse to vam bo dal nazaj. Če se ne počutite dobro v svojem telesu, naredite nekaj za to. Ni lepšega kot gledati zadovoljno žensko v svojem telesu. Lahko bi premikala gore.
Posvetite pozornost svojim čustvenim potrebam. Največkrat je potrebna osvoboditev starih vzorcev in prepričanj, ki nas omejujejo. Ko jih ozavestimo in ugotovimo, da jih ne potrebujemo več, je čas, da se od njih poslovimo. Ne obžalujte in ne bodite razočarani. Zapomnite si: »Vedno naredimo najbolje kot zmoremo, glede na naš sistem prepričanj, z znanjem, ki ga imamo in z izkušnjami, ki jih v tistem trenutku premoremo.« Preteklost je preteklost.« Ste v danem trenutku zdaj in gledate v jutri. Znebite se stare jeze in zamer, saj stojijo med vami in vašo srečo. Odprite svoje srce in se napolnite s pozitivno energijo. In življenje bo postalo lahkotno.
Vse stvari v življenju so lahko sladko kislega okusa. Odvisno seveda iz katerega zornega kota pogledamo. Ste se kdaj vprašali kateri zorni kot pogledate naprej? Sladki ali kisli? Večina nas v negativnih situacijah, najprej pogleda, kisli zorni kot. In to je popolnoma naravno.
Kar je bistveno je, ali greste od tu naprej? Ali greste potem tudi v sladki zorni kot? Največkrat in večina ljudi, ne gre. In dostikrat je to v trenutku dogodka, zelo zelo težko. Pa vendar ni nemogoče. Sladki zorni kot v negativni situaciji je nekaj, kar se lahko naučimo. In vsi vemo, da vaja dela mojstra. Naslednjič, ko se boste znašli v negativni situaciji, poskusite najti sladki zorni kot te iste situacije. Vprašajte se “Kaj se moram iz te situacije ven naučiti” ali “Kaj moram v tej situaciji sprejeti”.
Ko boste začeli verjeti, da vam je življenje prineslo naproti situacijo, iz katere se morate nekaj naučiti, boste nehali soditi. Začeli boste sprejemati življenje in verjeti, da sladko in kislo, navsezadnje, gresta skupaj.
Ne verjamete? Poskusite papajo, na katero polijete limonin sok. Dobite božanski okus prepletanja sladko kislega užitka.
Vsak od nas je bil v življenju nemalokrat v situaciji, ko se je vprašal »Zakaj? Zakaj jaz? Zakaj se to dogaja meni?« ipd. Vendar v tistem trenutku malokdo pomisli na to, da nam življenje vedno ponudi natanko tisto, kar je v danem trenutku za nas najbolje. Življenje nam poprime ogledalo za točno tiste lastnosti, ki jih pri sebi nismo ozavestili in sprejeli. Sprejeti sebe v celoti pomeni, da sprejmete tudi tiste lastnosti, ki vam niso všeč. Vsi vaši odnosi in izkustva vam dajejo to priložnost.
S tem, ko smo izbrali imeti dualistično izkušnjo kot človeška bitja, pomeni, da bomo s svetom imeli različne odnose in izkušnje, od prijetnih do neprijetnih, in od pozitivnih do negativnih. Pogosto situacije, ki niso prijetne in udobne, sodimo in obsojamo. Lahko se premaknemo v stanje žrtve in obsojanja in ustvarimo še večjo vrzel med sabo in osebo, skupino ali situacijo. Namesto, da bi sprejeli situacijo kot učenje in lekcijo, ki se jo moramo naučiti, raje poglobimo stara prepričanja, strahove in vzorce. Ker je to najlažje. Vendar se raje odločimo in izberimo težjo pot. Pot, ki naj bo na koncu nagradila in osvobodila.
Zapomnite si, da je duša, bistvo tega kar smo, že popolna, cela in izpopolnjena. Ne sodi vas po izkušnjah, ki jih doživljate. Je nevtralna. Vsak odnos in izkušnjo vidi kot priložnost za razvoj, ne glede na to kako se le ta odvija. Tisti del vas, ki presoja kaj vam je všeč in kaj ne, je vaš Ego um. Le ta se v takih situacijah “sproži«. Stopnja strahu, v kateri živite, stopnja vaših prepričanj in zavedanja, določa vašo reakcijo in vašo rast v življenjski izkušnji. Formula za lažje prehajanje skozi izkušnje je pogledati situacijo skozi oči svoje duše, svoje biti in ne skozi oči svojega ego uma. Naj se še enkrat spomnimo, da vsak odnos in situacija, nam daje priložnost, da ozavestimo lastnost, ki jo moramo v popolnosti sprejeti in ponotranjiti. To še posebej velja, ko prepoznamo in obsojamo lastnosti na drugih, ki niso »zaželene ali všečne«. Pogosto te lastnosti lahko najdemo nekje znotraj nas. Če smo sposobni te izkušnje in odnose sprejeti kot nevtralne, potem ne bomo ponavljali teh istih vzorcev, kar tako zelo pogosto počnemo. Namesto tega raje poskusimo doživeti nekaj novega, ne da bi se pri tem počutili kot žrtev in ne da bi pri tem krivili cel svet za svoje probleme. In sčasoma boste delovali iz svoje notranje biti in ne več iz ego uma. Predvsem pa se boste naučili prepoznavati
razliko med tema dvema delovanjima. In takrat boste postali celostno, ozaveščeno bitje.
Ne glede na to kako zaposleni ste in koliko obveznosti imate, mislim, da ne sme obstajati izgovor, da ne najdete časa zase.
Nekaj let nazaj sem bila konstantno pod stresom, brez prostega časa, še več, mislila sem, da tako pač mora biti. Sama sem poskrbela, da sem bila vedno polno zaposlena in niti nisem iskala način, ki bi mi omogočal nekaj prostega časa zase.
Če sem že imela kaj prostega časa, sem ga zapravljala z gledanjem televizije, ki me je popolnoma odtujila od realnega sveta. Sama sem včasih rekla, da gledam nadaljevanke, ki poneumljajo moje možgane. Ali pa negativne novice, ki so zastrupljale moje možgane.
Ko je bila mera polna, sem se odločila. Ugasnila sem televizijo, ki jo nisem prižgala že dve leti. Načrtno sem si organizirala svoj čas in našla čas zase. Začela sem veliko več brati, hoditi v hribe in uživati sama s seboj.
Lahko bi rekla, da sem se rešila odvisnosti od stresa.
Ali ste tudi sami odvisni od stresa, presodite sami.
1. Veliko se pritožujete
Ko ste zunaj s prijatelji, ali je vaš pogovor usmerjen samo na pritoževanje in pogovor o službi, družini ali težkemu življenju na splošno? Ali razpravljate o tem kako je življenje težko in kako se nič ne bo spremenilo? Odvisneži od stresa se zelo težko osredotočajo na pozitiven pogled na njihovo življenje. Dostikrat se počutijo, da je njihovo življenje veliko težje od življenja drugih.
2. Nimate prostega časa
Ste vedno zaposleni? Imate občutek, da si ne morete splanirati nobene aktivnosti, saj vam ne bo zneslo? Si ne morete splanirati kave s svojo prijateljico ali prijateljem? Odvisneži od stresa si polnijo v svoj urnik eno aktivnost za drugo. Poln urnik za njih predstavlja uspeh. Poln urnik največkrat vodi v njihovo utrujenost in nesposobnost uživati življenje. Če pa že imajo prosti trenutek, se nagradijo in dajo možgane na off, jih kaj hitro napade »slaba vest«.
3. Verjamete v to, da bo uspeh na koncu slajši, če ste med potjo nesrečni
Ali verjamete v to, da če boste zdaj pretirano delali vas bo to pripeljalo do večjega uspeha? Odvisneži od stresa se ponavadi ne čutijo izpopolnjene in jih neprestanoma skrbi prihodnost. Ne razumejo pa, da imajo sami kontrolo nad tem kar se dogaja v trenutku sedanjosti. Verjamejo, da jih bo ves trud in napor vodil v srečen konec, pozabljajo pa uživati sedanji trenutek. Predvsem pa se ne zavedajo, da tistega prihodnjega trenutka mogoče nikoli ne bo.
4. Vaši odnosi z bližnjimi trpijo
Ali vam drugi pravijo, da ne znate komunicirati, vi pa se na vse pretega truditi ohranjati odnose z vašimi najbližnjimi? Odvisneži od stresa so ponavadi ciljno usmerjeni, zato dostikrat pozabljajo ceniti in spoštovati ljudi v njihovem življenju. Vidijo jih kot nek zmenek in neko aktivnost, ki jo morajo vkomponirati v svoj urnik. Ko so s svojimi najbližjimi se ne počutijo povezani, saj se v svoji glavi neprestanoma ukvarjajo z skrbmi okoli dela in aktivnosti, za katere mislijo, da bi jih morali delati. Ne znajo biti prisotni v trenutku bodisi s svojo družino bodisi s svojimi prijatelji.
5. Ne znate povedati kaj vas osrečuje
Bolj se ukvarjate s tem kaj boste naredili kot s tem kaj vas osrečuje? Ali se spomnite dneva, ko ste si vzeli prosto in delali NIČ? Odvisneži od stresa se trudijo ugotavljati kaj jih osrečuje in enostavno ne znajo preživljati prostega časa, saj se bojijo kaj se bo zgodilo. Zato vedno bežijo iz trenutka sedanjosti, ker ga enostavno ne znajo uživati.
Če ste se prepoznali v kateremkoli znaku, je čas, da prestavite iz šeste prestave, na drugo. Vzemite si čas zase, poskrbite zase. Negujte svoje odnose z najbližjimi in uživajte sedanji trenutek.
Besede, ki jih tako velikokrat slišimo, srečamo, če ne celo poslušamo vsak dan, večkrat dnevno…..strah se zdi, da je čustvo, ki nas je obvladalo, preplavilo in prepojilo. Živimo v družbi strahu.
Kaj je pravzaprav strah in zakaj nas ohromi?
Strah se pojavi preprosto zato, ker ne živite življenja, temveč živite v svoji glavi. Strah je namreč vedno to, kar naj bi se zgodilo. To pomeni, da je vaš strah vedno to, kar pravzaprav ne obstaja, saj se še nič ni zgodilo. Če je vaš strah neobstoječ, saj se še ni zgodilo, potem je 100% navidezen, imaginaren, domišljijski, če želite. Če trpite za neobstoječim, to imenujemo norost. Torej, ljudje lahko živimo v družbeno sprejemljivi norosti in trpimo za nečem, kar ne obstaja. Kako prikladno za vse tiste, ki se zavedajo, da je strah čustvo, s katerim se da najbolje manipulirati. Torej, ali vaš um manipulira z vami?
Ljudje vedno trpimo za nečem, kar se je zgodilo včeraj ali pa se lahko zgodi jutri. Torej je naše trpljenje vedno nad nečem, kar pravzaprav ne obstaja, saj nismo prizemljeni na trenutek tukaj in zdaj, temveč smo zakoreninjeni v svojem umu. En del uma je spomin, drugi del uma je domišljija. Oba sta na nek način domišljija, saj nobeden od njiju ne obstaja ZDAJ. Smo izgubljeni v naši domišljiji in to je OSNOVA naših STRAHOV. Če bi bili zakoreninjeni v realnosti, strahov ne bi bilo.
Strah okoli vas postavi meje. Zaradi strahu si neprestano postavljamo omejitve. Če bi si postavili meje in omejili področje vašega življenja, bi bili mogoče varni, vendar problem je v tem, da ste varni celo pred življenjem. Zaščiteni ste pred samim življenjem. To je resnična zaščita.
Begajoči um
V bistvu se moramo odločiti ali smo prišli sem, da bi izkusili življenje ali se izognili življenju. Če ste tukaj, da bi izkusili življenje, potem potrebujete intenzivnost. Če nimate intenzivnosti boste izkusili nekakovostno življenje. V trenutku, ko uporabite strah kot orodje za zaščito, bo vaša intenzivnost padla. Ko intenzivnost enkrat pade, nimate več možnosti, da izkusite življenje. Postanete psihološki primer. Vse kar se bo zgodilo, se bo zgodilo v vašem umu. Nikoli ne boste doživeli nekaj fantastičnega in prelepega, saj ko vas je strah, izgubite občutek za čustva. Ohromite. Ne morete peti, ne morete plesati, ne morete se smejati, ne morete jokati, ne morete početi NIČ, kar JE ŽIVLJENJE. Lahko le sedite in žalujete za življenjem in vsemi pastmi in tveganji v življenju.
Če pogledamo bolj podrobno, kaj pravzaprav je strah? Strah ni nikoli nekaj, kar se je zgodilo. Je vedno o nečem, kar se LAHKO ZGODI. Vedno se nanaša na prihodnost. Prihodnost se mora šele zgoditi. Ni se že zgodila. To pomeni, da še ne obstaja. Torej, če vas je strah, trpite za nečem, kar pravzaprav ne obstaja. Če trpite za nečem, kar se še ni zgodilo…ali to pomeni, da ste pri zdravi ali nezdravi pameti? Edini izgovor, ki ga imate je »Tudi vsi drugi so kot jaz«. Večina je na vaši strani. Vendar to še vedno ne pomeni, da je to prav, saj trpite za nečem, kar NE OBSTAJA.
Kako premagati strah
Strah ni produkt življenja, temveč je produkt halucinatornega UMA. Trpite za tistim, kar ne obstaja, ker niste zakoreninjeni v realnosti in resnici, temveč v svojem umu, ki neprestanoma predeluje preteklost in jo izloča v prihodnost. V bistvu o prihodnosti ne veste NIČ. Vse kar naredite je, da vzamete košček preteklosti, ji nadenete make up in mislite, da je to prihodnost.
Lahko načrtujete svoj jutri, vendar NE MORETE ŽIVETI v vašem jutri. V tem trenutku ljudje živimo v jutrišnjem dnevu, zato je toliko strahu na svetu. Edina stvar, ki jo lahko naredite, je da se prizemljite v SEDANJOST. Če se samo odzivate na stvari, ki se dogajajo v tem trenutku in si ne predstavljate stvari, ki NE OBSTAJAJO, potem NI PROSTORA ZA STRAH. Ko domišljija in halucinacije izginejo, kje je potem strah? Ne boste si domišljali nekaj, kar ne obstaja, temveč boste samo odgovarjali na stvari, ki obstajajo v tem trenutku.
Začutite hvaležnost, ko se zjutraj zbudite in mir, ko zvečer zaspite. Vzemite si čas in opazujte sončni vzhod. Zavejte se tistega drobnega trenutka, ki je edinstven in neponovljiv. In naj vam ne bo samoumeven, ker ni. Ste svobodni in srečni, da si lahko vzamete trenutke za opazovanje sonca, za objemanje dreves, za ležanje na travi in za kopanje v reki. Vse te stvari jemljemo preveč za samoumevne, a v bistvu so blagoslov. Samo pomislite koliko ljudi na svetu nima te možnosti? Torej ste v peščici blagoslovljenih, ki to ima. Zavejte se tega.
Zbirajte majhne trenutke, ki naj bodo zavedni in živeli boste svoje življenje.
Zato se ne bojite živeti in ne ozirajte se nazaj, temveč stojte trdno v TRENUTKU TUKAJ in ZDAJ.
Ste za izziv? Vsak teden imejte en dan »Dan brez strahu«? Vesela bom, če mi boste sporočili, kako vam je šlo. Izziv ni lahek, a je dosegljiv. Preverjeno. Večkrat. Napredek je počasen, a vreden truda in energije. Zaupajte mi!
Začnite ŽIVETI svoje življenje in ne životariti iz dneva v dan. Nehajte iskati izgovore zato, da ne uživate v življenju in ne iščite srečnih trenutkov zunaj sebe, temveč znotraj sebe. Ne začenjajte svojih stavkov, če bi imel……bi bil……ker boste vedno našli nekaj, kar vam bo preprečevalo biti srečen. Znašli se boste v začaranem krogu svojega nesrečnega življenja. Ustavite se in se vprašajte »koliko bo to kar si želim čez 10 let dejansko pomembno?«
2. Začnite CENITI vse svoje najbližje in predvsem SEBE. Navzven izražate točno to, kar se dogaja znotraj vas. Ljubezen do samega sebe je prvi korak do resnično pristnih odnosov. Pokažite svojim najbližjim ljubezen, saj mogoče ne boste imeli več dolgo te priložnosti.
3. Bodite HVALEŽNI za situacije, ki vam v življenju prihajajo naproti. Tudi če niso vedno takšne kot ste si jih zamislili. Pomislite kaj se iz dane situacije lahko naučim? Hvaležnost izrazite vsako jutro, ker ste se zbudili. Ni nujno, da se boste jutri.
4. Nehajte se MALTRETIRATI in igrati ŽRTVE in OPUSTITE 3 NAVADE, ki jih imate:
Ne silite se ukvarjati s športom, če ste preutrujeni. Sama sem sicer prva, ki stoji v vrsti, ko pride do športnega udejstvovanja, vendar sem tudi prva v vrsti, ki zagovarja, da ko je telo preutrujeno, je pač preutrujeno. In to vam telo zelo dobro namigne, če ga seveda želite slišati. Zavedajte se, da v takih trenutkih pride veliko hitreje do veliko resnejših poškodb, kot ko je telo dejansko pripravljeno na vadbo. Predvsem pa najdite svoj šport, ki vam ustreza in ne »tecite« npr. ker to počne cela Slovenija ali celi svet. Če pač ne marate teka, ga pač ne marate. Najdite gibanje, ki ustreza vašemu telesu in ritmu vašega telesa.
Ne izogibajte se vsej t.i. »slabi hrani«. Medtem, ko je prav, da se trudite jesti zdravo in se izogibati slabi hrani, pa jo ne izločite popolnoma iz svojega jedilnika.
In zdaj nekateri, ki me poznate verjetno že malce čudno gledate ali ste prav prebrali? Da, prav ste prebrali. Naši možgani so namreč narejeni tako, da ko nečesa »ne smejo«, imajo še večjo željo po tem. Izogibanje slabi hrani na dolgi rok, vas bo pripeljalo do tega, da se jo boste prenajedli v trenutku »slabosti«. Vsak izmed nas ima občasne trenutke slabosti, ko smo bolj čustveno labilni zaradi povečanega stresa ali okoliščin, in takrat obstaja velika nevarnost, da bomo segli točno po slabi hrani, ki si jo odrekamo. Temu rečem »čustveno prenajedanje«. Ljudje namreč zelo velikokrat jemo čustveno in ne zaradi fizične potrebe. Verjamem, da to poznate vsi. Zato si občasno le privoščite kakšen kos pice, brez slabe vesti.
Ne štejte obsesivno kalorij, ki jih pojeste in kalorij, ki jih porabite. Vse dokler boste šteli vsak grižljaj, ki ga boste pojedli in posledično šteli pokurjene kalorije na teku ali katerem drugem športu, ne boste prišli nikamor. S tem se vam celo življenje začne vrteti okoli kalorij in življenje naenkrat postane precej naporno. Hrana in šport morata biti užitek in ne obsesija, ki vas obremenjuje. Raje si najdite hobi, ki ga počnete z ljubeznijo ali se družite z vašimi najbližjimi.
Hvala, da ste!
Pride čas, ko je v odnosu potreben nov pristop, prenovljena podoba, če želite. Trenutno stanje enostavno ne deluje več. Ljudje so čedalje bolj nezadovoljni s svojimi odnosi, s svojimi partnerskimi odnosi še posebej. Ne vedo kako naj bi odnos sploh deloval, kako bi ga popravili. Znotraj njih se pojavi kaos. Takrat je čas, da se vprašate »Kakšen je moj doprinos v odnosu in kako ga pomagam graditi?«
Živimo v tako naprednem svetu, pa vendar ne obstaja niti ena šola, ki bi nas naučila kako imeti uspešen partnerski odnos. Se vpišeš, preštudiraš literaturo, narediš izpit in imaš diplomo iz uspešnega partnerskega odnosa. Žal ne gre tako. Večkrat se hecam, da če bi obstajala šola za uspešen zakon, bi bila to najbolj zaželena šola na svetu. Namreč, vsi mi si želimo uspešen odnos in ljubezen. Vsi mi hrepenimo po tem, da ljubimo in smo ljubljeni. Tako pač je.
Dandanes pa se soočamo s čedalje več ločitvami in razpadi dolgoletnih zvez. Ker je to mogoče najbolj priročno in najbolj enostavno. Če verjamete ali ne, to sploh ni tako slabo. Pravzaprav se nekaj lahko izboljša šele po tem, ko se popolnoma sesuje. Velja za vsak sistem. In tako tudi partnerskega. Dogajanje na področju intimnega partnerstva nas poriva v smer zavedne ljubezni in odnosa.
Kaj mislim z zavednim odnosom?
Gre za romantičen odnos, kjer se oba partnerja počutita zavezana k namenu in ta namen je RAST. Individualna rast. Skupna rast kot par. Kolektivna rast, ki ta svet naredi lepši in boljši.
V razmerje večina ljudi ponavadi vstopi zato, da zadovolji svoje lastne potrebe. Potrebe po varnosti, toplini, bližini, ljubezni, ipd. To sicer načeloma popolnoma deluje nekaj let, vendar prej ko slej ne deluje več in na koncu smo vedno razočarani.
Ko pa dva človeka prideta skupaj z namenom rasti, ta odnos stremi k nečemu veliko višjemu kot je zadovoljstvo. Partnerstvo postane pot evolucije in vsak posameznik ima možnosti razvijati se veliko bolj kot bi se lahko, če bi bil sam. Globoko zadovoljstvo in izpopolnitev nastopita kot rezultat.
Torej, če ste pripravljeni romantičen odnos popeljati na višjo stopnjo, dobrodošli na poti zavednega odnosa. To je naslednja raven ljubezni.
1. Zavedni par ni navezan na izzid v odnosu temveč je RAST na prvem mestu
To, da niste navezani na izzid ne pomeni, da vam je vseeno kaj se bo zgodilo. Istočasno ne pomeni, da ne sanjate o tem kakšen odnos bi si želeli. Pomeni enostavno to, da vas bolj zanima izkušnja rasti v odnosu kot to, da se nenehno ukvarjate s tem, da gasite ogenj z namenom, da odnos nekako deluje.
Dejstvo je, da smo tukaj zato, da rastemo. Fizično, umsko, čustveno in spiritualno. Ko nehamo rasti, se avtomatično počutimo kot, da je nekaj narobe. Ker v bistvu je. Brez rasti ne izpopolnjujemo našega namena duše.
Na žalost danes veliko odnosov duši rast bolj kot pa jo spodbuja. To je razlog, da nam romantične ljubezni ne uspevajo. Od partnerjev pričakujemo določeno obnašanje, sami sebe zapostavljamo zato, da ugajamo drugim in kaj kmalu se počutimo popolnoma majhni in zatirani ter se sprašujemo kdo smo postali. Neizogibno v odnosu to pripelje do tega, da se nekdo počuti ujet v kletko, iz katere si želi ven. Resnica pa je, da smo se v kletko zaprli SAMI.
V zavednem odnosu je vedno prostor za rast, saj partnerja zelo dobro vesta, da to odnos ohranja pri življenju. Čeprav je rast nekaj kar je za vse strašljiva (ker nas vodi v neznana področja), si par prizadeva k širitvi in rasti, tudi če pri tem obstaja tveganje, da preraste samo razmerje. Vendar zaradi tega v odnosu ostaja občutek živosti in ljubezni med partnerjema.
2. Vsaka oseba v odnosu je zavezana k temu, da nosi svojo lastno »prtljago iz preteklosti«
Zavedni pari vemo, da imamo vsi »rane iz preteklosti in otroštva«, ki bodo neizogibno sprožile bolečino, še posebej v odnosu. Z drugimi besedami, zavedamo se, da bo partner nezavedno sprožil naša čustva, ki jih nosimo iz svoje preteklosti kot so lahko zapuščenost, zavrnjenost, ujetost, hrepenenje po pozornosti ipd. skratka vsa negativna čustva, ki se v partnerstvu, ponovno dvignejo.
Večina ljudi verjame, da bi se v partnerstvu morali počutiti samo dobro. Ko se pojavijo negativna čustva, so prepričani, da je nekaj zelo zelo narobe. Kar pa v teh situacijah ne vidimo je to, da vsa negativna čustva prihajajo iz naših vzorcev obnašanja, ki jih povzročajo NAŠA PREPRIČANJA.
Zavedni par je pripravljen pogledati ta prepričanja, saj ve, da se bo njihov odnos s soočenjem le teh, dvignil na višjo, novo raven. Nefunkcionalni vzorci obnašanj se lahko razrešijo samo, ko smo za njih pripravljeni prevzeti odgovornost. In ne za njih kriviti našega partnerja.
Torej, preden naslednjič obtožite vašega partnerja zakaj je ponovno naredil to in ono, se vprašajte »Od kje izvira vaša reakcija na njegovo dejanje ali besede? Kaj je tisto kar njegove besede ali dejanje v vas povzroča? Katero čustvo se vam ob tem prebudi?«
3. Vsa čustva so dobrodošla in noben notranji proces ni obsojen
V zavednem odnosu je prostor za vsakršno počutje. In prav tako prostor, da ta občutja in fantazije lahko zaupate partnerju. Ponavadi je to zelo občutljivo področje in daleč od tega, da je lahko dejanje. Je pa obenem to tudi najbolj ozdravljujoče dejanje, ki ga lahko v partnerstvu doživimo.
Zelo redko smo popolnoma odkriti kdo smo, še bolj redko dosežemo, da to stori naš partner. Lahko, da nam to kar slišimo ni všeč oz. lahko nas potisne na rob pekla ali besa. Pa vendar ste pripravljeni slišati, če to pomeni, da je vaš partner popolnoma iskren.
Kot sem že omenila, smo se zato, da bomo drugim ugajali pripravljeni spreminjati in preoblikovati, saj ne želimo, da nas nehajo ljubiti. Vendar to zaduši našo ljubezen in povezanost.
Edina možnost je biti radikalno iskren, biti pripravljen odpreti svoje najgloblje skrite rane in obenem pustiti partnerju, da naredi enako. To vodi do znanega, videnega in dejansko razumljenega – kombinacija, ki bo avtomatično utrdila in povzdignila vašo ljubezen.
4. Odnos je prostor, kjer vadimo ljubezen
Ljubezen je navsezadnje praksa. Praksa sprejemanja, prisotnosti, odpuščanja in odpiranja srca na bolečih področjih.
Včasih se obnašamo do ljubezni kot, da je končna destinacija. Želimo si doživeti končni vrhunec in ko le tega ni, smo nezadovoljni z našim partnerskim odnosom. Zgrešili smo celotno bistvo ljubezni.
Ljubezen je potovanje in raziskovanje. Doživljamo vzpone in padce vseh razsežnosti in se sprašujemo »Kaj bi ljubezen v tem primeru naredila?« Odgovor bo vsakič drugačen in prav zaradi tega boste rasli kot še nikoli prej.
Zaveden par je brez strahu predan utelešenju ljubezni. Skozi neizmerno pripadnost in vajo se pojavi ljubezen in odnos, kakršnega si ne bi niti predstavljali.
»Ljubezen, ki jo misliš je resnica.
Ljubezen, ki jo čutiš je mir.
Ljubezen, ki jo razumeš je nenasilje.
Moč, ki povezuje te temeljne vrednote, pa je zopet ljubezen.
Napolni se s to ljubeznijo, ozdravi sebe in svojo izvorno družino, in tako boš dosegel Najvišji cilj.«
Sathya Sai Baba
Ljubite in bodite ljubljeni!
Kolikokrat v življenju ste si rekli, samo še tole zdržim, potem pa….potem pa kaj?
K pisanju tega teksta me je spodbudil govor zdravnice iz Kliničnega centra, ki vam ga spodaj na povezavi tudi pripenjam in vam toplo svetujem, da si vzamete čas in ga poslušate. Je zelo resničen, pa še zabaven povrh vsega.
In tudi sama sem se globoko zamislila nad njenimi besedami. Čeprav se iz dneva v dan trudim živeti tukaj in zdaj, se včasih tudi sama kar nekako izgubim. Preveč je vsega, preveč je dela, preveč je opravkov, ki jih moram postoriti, preveč je informacij, ki jih moram prefiltrirati v svoji glavi in preveč je stvari, o katerih razmišljam. Že dolgo dolgo ljudi okoli sebe samo opazujem. Ne komentiram, se ne vtikam, ne podajam svoje mnenje, samo opazujem. In ob tem razmišljam.
Zdi se kot, da živimo v nekem filmu. Vse skupaj je ena velika farsa, v kateri smo se znašli. Eni bolj, drugi manj. Eni popolnoma brez glave in svojega jaza, drugi bolj zavedni in ozaveščeni. Ker sem se tudi sama dobrih 5 let nazaj odločila za samostojno pot, vem o čem govorim. Bili so časi, ko so mediji še na veliko govorili o recesiji in grozotah, ki nas bodo s tem doletele. Ko sem sredi največje krize v službi dala odpoved, sem bila sprejeta kot vesoljec, ki pravzaprav ne ve kaj dela. Skoraj, da so mi pripisali zdravljenje na psihiatričnem oddelku. In, ko sem zadnji dan odkorakala iz dobre, varne in stabilne službe, je padel iz mojih ramen velik kamen. Kamen, ki mi je jemal vso energijo, večji del mojega mišljenja in razmišljanja, saj le tega nisem smela preveč naglas izražati. Velik del moje ustvarjalnosti in kreativnosti, ki jo nisem mogla izraziti, se mi je globoko poklonil in zahvalil. In tako sem zakorakala v SVOBODO. Svobodo, za katero sem se odločila sama. In, ki še zdaleč od tega, da bi bila enostavna. To vedo vsi, ki dihajo ta svobodni zrak. A vendar ga nihče ne bi zamenjal.
Začela sem ŽIVETI svoje življenje in ne životariti iz dneva v dan. To, kar opazujem okoli sebe je namreč životarjenje ljudi, ki kot, da ne vedo kdo so in kaj si želijo. Nasmehi na njihovih ustih so zamrli, energije ni. Po svetu nosijo masko, ki je iz dneva v dan enaka. Njihovi obrazi so utrujeni, naveličani. Vsi in vse okoli je krivo za njihovo bedo, slabo počutje. Iščejo iglo v senu, da svoj gnev dajejo ven iz sebe. Na žalost največkrat na drugih ljudeh. Več kot očitno je, da so nezadovoljni s svojim življenjem.
Kar se mi zdi najhuje je to, da so to mladi ljudje. Tisti, ki imajo pred sabo še celo življenje. Vsako leto poučujem na visokošolskem študiju skupino mladih deklet in vsako leto znova sem v šoku, kako so ta mlada bitja popolnoma nemotivirana, brez ciljev in želja kaj si želijo. In se sprašujem od kje taka razočaranost nad življenjem, ki ga pravzaprav sploh še niso izkusile? Ne vem, nimam odgovora.
Vem in zavedam pa se eno stvar. Živeti svoje življenje je ZAVESTNA ODLOČITEV posameznika. Kajti okolica vas v nasprotnem primeru posrka in kaj hitro pristanete na ladji medijev, ki vam vsakodnevno v glavo vcepljajo negativne informacije, ki vam vlivajo strah. Ker to je njihov cilj. Spraviti nas v kalupe, kjer bomo nehali razmišljati. Saj veste, strah je najhujše čustvo, ki vas ohromi. Vaše telo zmrzne, še bolj vaši možgani.
Zato vas prosim in vam predlagam, da:
Začnite ŽIVETI svoje življenje in ne životariti iz dneva v dan. Nehajte iskati izgovore zato, da ne uživate v življenju in ne iščite srečnih trenutkov zunaj sebe, temveč znotraj sebe. Ne začenjajte svojih stavkov, če bi imel……bi bil……ker boste vedno našli nekaj, kar vam bo preprečevalo biti srečen. Znašli se boste v začaranem krogu svojega nesrečnega življenja. Ustavite se in se vprašajte »koliko bo to kar si želim čez 10 let dejansko pomembno?«
Začnite CENITI vse svoje najbližje in predvsem SEBE. Navzven izražate točno to, kar se dogaja znotraj vas. Ljubezen do samega sebe je prvi korak do resnično pristnih odnosov. Pokažite svojim najbližjim ljubezen, saj mogoče ne boste imeli več dolgo te priložnosti.
Bodite HVALEŽNI za situacije, ki vam v življenju prihajajo naproti. Tudi če niso vedno takšne kot ste si jih zamislili. Pomislite kaj se iz dane situacije lahko naučim? Hvaležnost izrazite vsako jutro, ker ste se zbudili. Ni nujno, da se boste jutri.
Hvala, da ste!
Vzemite si čas in si poglejte govor mlade zdravnice Sanele Banovič.
http://klip.si/video-govor-mlade-zdravnice-iz-ljubljanske-urgence-ki-bi-...