BLOG

Nasveti za boljše počutje

Vsakokrat, ko se odpravljava v Beograd, se v trenutku, ko prečkava srbsko mejo, spomnim tega filma. Vožnja po srbski avtocesti do Beograda je posebno doživetje tresenja in poskakovanja avtomobila, ki je neizogibna izkušnja vsakega potujočega. Vsakič upam, da so cesto vsaj malo zrihtali, pa se to do danes še ni zgodilo. Glavo si na drugo valovno frekvenco naštimajte že doma ali pa si jo boste morali kaj hitro, ko boste začeli čakati najprej na hrvaški meji. Hrvati si vzamejo čas, vrsta se vije vendar še kakšnega dodatnega okenca ne bodo odprli. Še več, v hišici ženska carinik v eni roki premetava osebne, v drugi prefinjeno drži cigaret in kadi. 29 stopinj, ki seva iz razgretega asfalta, ne pomeni nič. Vozniki se nervozni rinejo z avtomobili in vrivajo v vrsto. Nekaj časa opazujem voznike, vse povprek se pošiljajo v razne dele človeškega telesa in namesto, da bi mirni počakali v svoji vrsti, rinejo in rinejo. Nekaj časa vse to mirno opazujem, kakšnega voznika tudi spustiva pred naju, dokler po kakšni uri nesramnega vrivanja arogantnih voznikov, tudi nama dvema prekipi in spustiva tudi kakšno sočno. Jezna sem sama nase, da so me arogantneži sposobni pripraviti, da stopim iz svojega zen stanja in postanem v bistvu tako primitivno bitje kot oni. Še bo potrebno meditirati, še. Presenetljivo na srbski meji delajo veliko hitreje in učinkovito, so veliko bolj prijazni in tu in tam komu namenijo celo kisli nasmeh. Sama na hrvaško obalo ne hodim že leta, tako da je verjetno vsem vam, ki se vsako leto odpravljate tja na morje, čakanje v razgretih avtomobilih in hrvaška neprijaznost, postala normalna. Meni žal ni in mi nikoli ne bo. Pa da se ne spuščam v kakšne politične debate, saj niso namen tega zapisa. Po 7 urah vožnje do Beograda, nadaljni 2 uri izgubiva v prometu po mestu. Pa naj se še kdo pritožuje, da je pri nas gužva na cesti. Seveda vključno z mano, ki včasih pojamram kakšni zastoji so. Do večera opraviva vse obveznosti v mestu in se nastaniva pri prijatelju, ki nama velikodušno odstopi svoje stanovanje. Večer mine v prijetnem pogovoru na dvorišču hiše in v snovanju strategije za naslednji dan. Sandi, Veki (prijatelj, pri katerem se nastaniva) in njegov oče Vojo, se pripravljajo na maraton. Beograjski maraton. Naslednje jutro se skupaj odpravimo v center mesta. Prerivanje z grmado na pol slečenih tekmovalcev na trolejbusu, je še prav posebno doživetje. Med sabo se pogovarjajo, komentirajo, sprašujejo, tudi če se ne poznajo. Vzdušje je prijetno, v zraku je čutiti malo živčnosti, pa vendar. Veki (ustanovitelj Belgrade Running Club-a) nas pričaka v pubu, rezerviranem posebej za vse njegove udeležence maratona. Muzika se vije po ulicah, ljudje se ogrevajo. V pubu imamo pozdravne govore, trenerji dajejo zadnja navodila, motivirajo ljudi. Odpravimo se na start, kjer se poslovim od Sandija in ostalih in jim zaželim lahke noge. Ta bo sicer težka glede na temperature, pa vendar. In zdaj je prišel moj čas. 3 ure sem lagano, sportski, brez obveznosti šerpe. Odpravim se v center na Knez Mihailova. Da vidim, če se je tukaj kaj spremenilo od zadnjega obiska, 4 leta nazaj. Ulica je ob 10.00 dopoldne prazna. Odlično. Nekaj novih trgovin, nekaj novih lokalov. Sprehodim se vse do Kalemegdana in na koncu opazim meni pri srcu restavracijo Vapiano (mislim, da je avstrijska veriga). Sprehodim se do njihove terase v 3. nadstropje in si po 15 minutah čakanja, končno naročim kavo. V restavraciji sem bila prvi gost, popolnoma sama. Pri šanku slonijo 3 natakarji in se med seboj pogovarjajo. Vljudno vprašam ali me bo kdo postregel ali si naročim sama in mi zagotovijo postrežbo na terasi. Čakam 15 minut, da oni končajo svoje pogovore. Ja, to je Balkan. Ne morem komentirati kaj nežnejše, saj mi najbolj dvignejo pritisk ljudje, ki delajo v storitveni dejavnosti in se enostavno do nas strank vedejo kot, da smo ovce. Kot, da smo nevidni. Vseeno jim je ali bodo naredili kaj prometa, ali bodo stranke zadovoljne ali ne, ali bodo dobili lepo oceno na Tripadvisorju ali ne…..Kljub vsemu ostanem v svojem zen stanju in ne dovolim, da mi ga vzamejo. Kava in limonada mi res tekneta. Opazujem ljudi, ki se počasi začnejo prebujati na ulici. Na splošno so mrki, apatični, brez neke energije. Hm, v bistvu tako kot pri nas. Zgleda, da jih življenje tepe. Zgleda. Tako kot nas Slovence. Ne, nisem med tistimi, ki menijo, da jih življenje tepe, samo povzemam mentaliteto, ki smo si jo navlekli v glave v zadnjih letih. In v tem pogledu nismo nič boljši kot Balkan. Konec koncev smo še ne tako dolgo nazaj bili del le tega. Ena država. Vsi enaki vsi enakopravni. Kje pa smo sedaj? Standard in vse okoli tega imamo neprimerno višji in boljši. A jamramo tako kot, da nam je 10 x slabše. Razlika, ki je med nami in Srbi je ta, da oni znajo živeti TUKAJ in ZDAJ. Oni so prisiljeni živeti iz dneva v dan, saj so razmere kar precej slabe. Mi živimo za JUTRI. In se nenehno sprašujemo kaj bo jutri. Delamo in šparamo za nov avto, novo stanovanje, nove obleke in še kaj. Nihče pa se ne vpraša ali ta jutri sploh bo? Priznam tudi sama se dostikrat zalotim, da se ne zavedam danega trenutka. Pa vendar se zavedam toliko, da zaznam, da se ga ne zavedam. Velika večina vas živi kot v filmu, v rutini, dnevi gredo mimo, niti ne veste kako in kdaj. Kdaj ste nazadnje videli kakšne barve je drevo? Kdaj ste nazadnje povonjali rožo? Iz vsega tega mojega razmišljanja, me ura prežene nazaj na maraton. Počasi se sprehodim nazaj na izhodiščno točko, kjer sva s Sandijem zmenjena, da ga pričakam na zadnjem kilometru. Ura teče, Sandija ni. Vedla sem, da bo težko, da bo potreboval več časa kot ponavadi. Vročina je bila peklenska, treniral ni veliko. A vem, da bo zmogel. Končno ga zagledam izza vogala. Po njegovem obrazu vem, da ima krče v nogah, ki jih je verjetno trpel kar precej kilometrov. A cilj je tu in dosegel ga je. Vedla sem, da mu ta maraton pomeni veliko. Bil je prvi maraton po očetovi smrti, ki nas je zapustil nekaj tednov nazaj. In bil je maraton, ki je bil posvečen temu velikemu človeku. Počasi se začnejo nabirati tudi ostali tekmovalci v cilju, kmalu priteče tudi Vojo. Svaka čast človeku, ki pri svojih 66 letih preteče 42 km. In tudi zanj je maraton poseben, posvečen njegovi preminuli ženi Biljki. Glasno izrekam spoštovanje ljudem kot je Vojo. Zdravo razmišljanje in um te pripelje do zdravega telesa in kvalitetnega življenja. Ne druži se s svojimi vrstniki, ker pravi, da samo jamrajo. Raje se druži z mladimi in tekači, saj ga to ohranja mladega. In prav je tako. Mogoče bi tudi pri nas marsikdo moral poskusiti takšno razmišljanje namesto posedanja v zdravstvenih ustanovah in kratenja časa v čakalnicah zaradi dolgčasa. Seveda obiščite zdravnika, če ga nujno potrebujete. A ne hodite tja zato, da boste izvedeli kaj se je zgodilo vašemu sosedu. Ker vedno, ampak res vedno, ko pridem do svoje osebne zdravnice, v čakalnici posedajo eni in isti ljudje. Starejši ljudje. In zelo zelo dvomim, da je to zgolj naključje. Beograd zapustiva v nedeljo po zajtrku. Skočiva še na kavo v Ušče, kjer se srečava še s prijateljico Ivano. Vreme je prekrasno, a shopping center nabito poln. Tega enostavno ne razumem. Tukaj pa vseeno mislim, da smo Slovenci malenkost drugačni od Srbov. Če je sončen dan, gremo ven, v naravo. In ga ne zapravimo za ogledovanje trgovin. No, vsaj zdi se mi tako. Glede na to, da v kakšnem shoping centru nisem bila že zelo zelo dolgo, se lahko tudi motim. Popravite me. O dolgi poti nazaj, groznih hrvaških postajališčih, arogantnemu obnašanju carinikov in še čem, pa raje drugič. Ali pa poskusite sami. Mogoče so imeli slab dan. Za nekaj časa imam tega dovolj. Balkan ostaja Balkan. In mi z njim.  
V Ljubljano prispeva ob 4.00 zjutraj v peklenski mraz. Veliko hujši kot je bil 16 dni nazaj, ko sva zapustila zimo. Telo mi drgeta od mraza in od utrujenosti, po 24 urah potovanja in 48 urah nespanja. Letališča in letenje me ubija. Vsako leto je težje. Pa vendar ne tako težko, da se za potovanja ne bi odločila. Pred mano je 1 tedenska rehabilitacija in uravnavanje spanja. To je pač davek, ki ga vsak popotnik plača za to, da prepotuje svet. Seveda nekateri vse skupaj prenašajo lažje, nekateri imamo pač malce več problemov:( Kostarika je bila že dolgo na najinem seznamu želenih potovanj. Zdaj je prišel njen čas. Pred odhodom ni bilo kaj dosti časa za  raziskovanje dežele, saj sva imela v firmi ogromno dela. Tako se je pakiranje pričelo nekaj ur pred prevozom na letališče. Glede na to, da potujeva z nahrbtniki to ni problem, saj nimaš veliko manevrskega prostora. Vzameš kolikor gre pač notri. Polovico prostora tako zavzameta dve toaletni torbici, ena z zdravili in ena za osebno higieno. Po 28 urah vlačenja po letališčih pristaneva na Kostariki. Zelo hitro sva v hotelu, kjer naju pričaka mlada nizozemska študentka na izmenjavi. Želodec mi kruli od lakote, vendar sem preveč zmatrana, da bi razmišljala o hrani. Padeva v posteljo, upajoč na miren spanec, ko nama nad glavo pričnejo preletavati avioni. O prometu mimo hotela ne bom zgubljala besed. Adijo spanje. Ja kaj sem pa razmišljala, ko sem rezervirala hotel, ki je nekaj minut stran od letališča. Do 7.00 zjutraj gledava v strop in čakava, da greva vsaj na zajtrk. Vec kot ležanje je bilo za najini utrujeni telesi prevelika poraba energije. Končno hrana in prevoz naprej na pacifiški del obale. Po nekaj urah vožnje zagledava morje, sonce, pesek. Naj se dopust prične. Stacionirava se v mestu Manuel Antonio. Ruzake vrževa v kot in že jo mahava po ulici do bara ob plaži. Naročiva si osvežilni naravni mangov sok in samo opazujeva. Končno okus po pravem sadju in utrip mesta. Vročina je neznosna. Čutim kako mi telo zateka, v želodcu se začne nabirati občutek slabosti od vročine, ki je prvih nekaj dni znani spremljevalec spremembe podnebja. Z leti sprejmem tudi to. Vsako leto težje prenasam vročino in visoko vlago. Element švicanja se vklopi na polno. Prvih nekaj dni sva vedno optimista in si majico preoblečeva dvakrat na dan, po nekaj dneh pa te misli opustiva. Tako pač je. Sprijazniva se s tem, da bova nivo osebne higiene malo spustila. V ruzaku so še vedno osvežilni robčki, s katerimi si lajšava najino odločitev. Poskus pranja perila pa sva že vzela. Misija nemogoče. Perilo se tukaj ne suši. Pika. Začneva spoznavati ljudi in miselnost lokalnega prebivalstva. Ljudje so prijazni in odprti. Nekaj besed španščine je veliko olajšanje, večina jih spregovori vsaj nekaj tudi v angleščini. Pomagajo roke in noge in malce povadiva neverbalno komunikacijo. Na potovanjih vedno po večini jeva lokalno hrano. Tu in tam zavijeva tudi v restavracijo, ki pa je v tem primeru obupno draga. Lokalna jed tukaj se imenuje casado in pomeni sestavljeno jed, kjer te na krožniku pričaka riž, črni fižol, zelenjava, meso ali riba in pečena zelena banana. Meni osebno odlična in okusna hrana. Pogledam Sandijev obraz, ko na krožniku zagleda črni fižol. 14 dni problemov in iskanja hrane. Pač ne je fižola. Torej bo nujno treba vsake nekaj dni zaviti v restavracijo, ki streže internacionalno hrano. Cene v lokalnih restavracijah (sodah) in ostalih so 2 x nižje. V sodi se oba najeva za 12 dolarjev, v ostalih restavracijah za 25 do 30 dolarjev. Ogromna razlika. Potujeva vedno v lastni režiji. Bodisi z avtom, bodisi z avtobusi ali v tem primeru z shuttli, ki redno vozijo iz kraja v kraj in ponavadi zberejo največ 10 potnikov. Tukaj sva se odločila za shuttle. Srednja vrsta udobja, fleksibilnosti in stroškov. Spiva načeloma v hotelih s tremi zvezdicami, ki pa se po kvaliteti in ceni zelo razlikujejo od npr. Azije. To ugotoviva že prvo noč. Kaksno noč bi sicer raje preživela v kakšni zvezdici več, ampak zdaj je kar je. V Indoneziji in Aziji so hoteli s tremi zvezdicami na višjem nivoju kot tukaj, cena pa za polovico nižja. Prvo ali drugo noč še malo vihava nos, potem pa se sprijazniva in tako čisto dobro preživiva do konca dopusta. Ko me že prvi dan samo meter stran na drevesu pozdravi lenivec, hotel postane zadnja briga. Ko naju zjutraj zbudi petje ptic in oglašanje opic, je tudi ozka in neudobna postelja, poplačana. Ko se na lokalni tržnici do onemoglosti najeva ananasa, papaye in manga, pozabiva na vse fižolcke tega sveta. Po nekaj dneh počitka na morju odrineva v centralni del države, v gore. Kostarika je geografsko zelo razgibana, kar pomeni, da se iz morja preseliva na nadmorsko visino 1400 m. Končno lepa, skromno opremljena kabina (cabinas rečejo samostojnim lodgom, kjer imaš samostojno hišico in v klasičnem slogu hotela). Prvo noč v šoku preživiva v zvoku zavijanja vetra. Oblečena v troje dolge rokave in s kapo na glavi, prebediva noč. Okna na Kostariki so povsod enaka. Tanko steklo s špranjami, kjer ne samo, da se vse sliši, temveč se vse tudi občuti. Čez noč se shladi tudi do 14 stopinj, veter vse skupaj samo še poslabša. Gretja seveda ni. Stojim pred platformo z največjim zipline-om v Srednji Ameriki. Ko nam dajejo navodila o spustih čez 18 platform (skupaj 3 km vožnje po kablih) si mislim "Jebemti a je meni tega treba?" Pogledam naokoli in večina nas ima prestrašene obraze. Ti to zmoreš, mi reče notranji glas. Grem. Vsa trda se spustim po prvem kablu. Mižim. Super ravno za sliko. Drugi gre ze lažje. Telo se sprosti in začnem uživati. Za varnost je dobro poskrbljeno, fantje vedo kaj delajo. Ko se tako spuščam nad džunglo, občutim v sebi svobodo in občutek sreče. Res lepa izkušnja. V parku pogledava še prelepe kolibrije in metulje in utrujena odpeketava nazaj v najino vetrovno kočico. Obiska plantaže kave in kakava ni za zamuditi. Seveda pogovarjate se z odvisnikom od kave, pa vendar zelo poučna izkušnja o gojenju in delanju kave. Na svoj račun pride tokrat tudi Sandi. Dodobra se naje prave čokolade, ki jo iz kakava izdelamo sami. Iz Monteverda se preseliva pod vznožje vulkana Arenal, v mesto La Fortuna. Ponovno me navduši prijaznost domačinov. Prijaznosti domačinov sva več ali manj navajena. Razlika, ki jo občutiva pa je v tem, da nekateri na nas turistih vidijo le denar, nekateri pa znajo to celo izraziti na način, da zveni iskreno, iz srca. Tukaj se nama je zdelo iskreno.  Vreme postane malce topleje, v mestu celo najdeva restavracijo z organsko hrano, kjer oba najdeva nekaj zase. O cenah raje ne govorim. Občudujeva odnos domačinov do življenja, kjer živijo iz dneva v dan. Njihove hiše so v rešetkah. Zaradi varnosti. Tako varujejo svoj dom. Otroci veselo hodijo v šolo, oblečeni v uniforme. To bi bil dober eksperiment pri nas. Obleči vse otroke v enaka oblačila. Hud udarec za ego tistih, ki se dokazujejo z dragimi oblačili in verjetno veliko olajšanje za tiste, ki si tega ne morejo privoščiti. Pogovarjava se s taksistom, ki nama razloži, da je življenje sicer težko, vendar je ok. Ne jamrajo, samo živijo po načelu Pura vida. Glede na to, da je Kostarika dežela vulkanov in potresov, je to edini način. Živijo vsak dan sproti. Nasmejani so. Živijo in delajo v svojem tempu. Tempo jim ne more pospešiti nihče. Noben turist. En večer obiščeva termalne naravne bazene, kjer je zaradi vulkana voda vroča. Imenujejo jih hot springsi. Komaj se preoblečem v kopalke, medtem ko čakam Sandija, na palmi poleg sebe zagledam kačo. No pa je šlo sproščeno kopanje. Kače so tukaj aktivne ponoči, zato bi bilo bolje, da bi hot springse obiskala podnevi. Pa še lepše bi si jih lahko ogledala. Ampak ne, Renata je hotela romantiko. Evo ti na zdaj pa imaš romantiko. Vsa trda preživim nekaj ur v namakanju v majhnih bazenčkih, kjer me pod nogami masira vulkansko kamenje in bohvedi kaj še. Komaj čakam, da greva ven. Od vroče vode in utrujenosti spiva vsaj eno noč na polno. Ne moti naju hrup glavne ceste ob hotelu, niti veseljačenje mladine, ki ponoči hodi nazaj domov. Vulkan zapustiva utrujena in  že se veseliva počitka na plaži. Tokrat na karibski strani. Prispeva v Cahuito. Na recepciji naju pričaka mlad italijanski par, ki upravlja hotel. Dobiva svojo hišico, zelo osnovna oprema, malce mravljic, dva ventilatorja in nobene klime. Malce se spogledava, vročina da komaj dihava. Enrika zazna najin pogled in naju potolaži, da se ponoči zelo shladi. Verjamem ji. Viseča mreža na terasi me prepriča, da ostaneva. Enrika nama poda vse prve informacije in kmalu se ji pridruži njen partner David. Pademo v debato in razlagata zakaj sta zapustila Italijo in se odločila imeti otroka na Kostariki. Živita tukaj in zdaj, vodita majhen hotel in vzgajata otroka. Ne zanima ju denar, živita skromno življenje, celi dan lahko preživita s svojim sinom. "Ne želiva, da nama otroka vzgajajo babice, vzgajati ga želiva midva." Spoštujem. Pot pod noge in že sva v centru mesta. Pričakajo naju vonjave marihuane in mrki ljudje. Nič prijaznosti, nič nasmehov. Veliko domačinov deluje zadetih. Na Kostariki je kajenje na vseh javnih mestih strogo prepovedano (to pomeni tudi na ulici). Nihče ne kadi. Cigaret. Džoint in bela črtica (kokain) sta normalna. Vsaj na karibski strani. Večina domačinov prihaja iz Jamajke. Prvič se na celem potovanju ne počutiva varno in udobno. Mesto je umazano, prazno. Zdaleč od tega, da bi bila sezona v polnem razmahu. Zgodaj zjutraj naju zbudi dretje opic. Vstaneva in se z avtobusom odpraviva v bližnji, bolj razvpit Puerto Viejo. Tam najameva kolo in si privoščiva prekrasno vožnjo v 12 km oddaljen Manzanillo. Mesto na koncu sveta. Vendar s prelepimi plažami. Končno najdeva palmo zase, kolesa parkirava pod njo in si privoščiva skok v morje. Na svojih potovanjih ponavadi obiskujeva t.i. Sanctuary-je. Ali rescue centre. To so centri, kjer živali rešijo in poberejo iz ceste. Ponavadi so poškodovane in niso sposobne več živeti v naravnem okolju. Tiste, ki so, jih izpustijo nazaj v naravno okolje. Tako obiščeva sloth sanctuary in ave sanctuary. Lenivce in ptice. Zbirka videnih živali in narave je popolna. Videla sva vse kar sva si želela.  Zadnji dan se ponovno vrneva v najin hotel ob letališču. Ker imava čas skočiva še v njihov nakupovalni center. Kar nekaj ameriških trgovin, zraven tudi Walmart. To je prava Amerika. Cene navite do neba. Ni se za dotaknit. Vpliv severne Amerike je precejšen. Za Američane je to promise land. Po upokojitvi se preselijo sem, kjer za svoje dolarje dobijo lagodno življenje. Zgradijo si razkošne vile, prevažajo se s svojimi jahtami. Lep primer je na primer mesto Herradura. Kot bi prišel na drugi planet. Cene v trgovinah so enake za vse. Visoke. Povprečna plača je 350 dolarjev. Lahko si preračunate kaj to pomeni za domačine. Revni so. Kriminala je veliko. Trgovina z drogo cveti. Želijo si biti eko dežela. Njihovo obnašanje je popolnoma nasprotje tega. Smeti ležijo povsod. Res je, imajo veliko naravnih rezervatov. In to je to kar se tiče besede eko. Je to dežela, kjer bi živela? Nikakor. Je to dežela, ki bi jo priporočila za obisk? Vsekakor. Če se odločite za obisk, vam toplo priporočam branje bloga prijateljice Andreje (https://andrejasworld.com) , ki vam bo postregla z veliko podrobnejšimi informacijami, kot jih najdete v mojem zapisu.   Pura vida!  
Vsako leto, ko se z možem vrneva iz potovanja, se mi zdi, da 14 dni živim v nekakšnem »balončku«, ko se privajam nazaj na domače okolje, ko zbiram vtise o izkušnjah in trenutkih, ki sem sva jih doživela na najinem potovanju. Kar na potovanju vedno opazujem je narava in živali na prvem mestu, vsakodnevno življenje ljudi na drugem mestu in seveda znamenitosti na tretjem mestu. Vedno rada poskusim in eksperimentiram z lokalno kulinariko in specialitetami (če seveda so). Pri svojih potovanjih izbirava različne destinacije in v Slovenijo se vedno vračava bogatejša za eno izkušnjo in bogatejša za neskončno lepih kot tudi malo manj lepih trenutkov. Predvsem slednji so za naju pomembni, saj vedno znova ugotavljava, kako hvaležna sva, da sva svobodna, da imava streho nad glavo, stik s seboj in predvsem možnosti izbire. Dostikrat pride tudi trenutek, ko si zaželim selitve iz naše prelepe države in razmišljam kako je drugje življenje boljše in lepše. Vendar se v istem trenutku tudi vedno vprašam »Ali je res?« In kaj natančno je tisto, kar tukaj nimam, pa bi si želela?« Ko sama sebi podajam iskrene odgovore, sem na koncu vedno na isti poti. Slovenija je prelepa dežela in obožujem njeno naravo in lepote. Ljudje so »lahko« izredno topli in ljubeči, pa tudi hladni, odmaknjeni in celo nasilni. Prevečkrat dajemo videz, da nam je pravzaprav za sočloveka vseeno. O solidarnosti in pomoči že dolgo ni več sledi. Pa vendar vem, da znamo stopiti skupaj in da so naša srca velika, to smo dokazali večkrat. Pa res potrebujemo budnico v obliki nesreč in bolezni, da se v naših srcih nekaj premakne? Vedno znova se mi odpira razmišljanje kaj nas sili v nesproščenost, hitenje in nesrečno življenje? Ali se res ne zavedamo kakšne možnosti imamo? Kakšno izbiro imamo? V Sloveniji namreč lahko izbiramo svobodo, lahko izbiramo med različnimi vrstami hrane, po večini lahko izbiramo bivališča in hodimo na počitnice. In še vedno nam to ni dovolj. Vedno manj se zavedamo, da na različnih koncih sveta te izbire enostavno nimajo. Ogromno ljudi še nikoli v življenju ni videlo morja, snega ali sosednje države. Ogromno ljudi nima dostopa do hrane. In vsi tisti, ki ste tako prepričani, da je vaše življenje eno samo trpljenje, se na tem mestu lepo prosim vprašajte kakšne odločitve, korake in poti ste v svojem življenju zavestno izbrali, da je vaše življenje takšno kakršno je. Bilo bi prav in pošteno. In do sebe bodite popolnoma iskreni v iskanju odgovorov, saj boste kmalu ugotovili, da ste popolnoma vse odločitve sprejeli VI sami, zato za njih prevzemite odgovornost. Nehajte kazati s prstom na krivce za situacije, s katerimi niste zadovoljni in se raje vprašajte »Kaj mi je ta življenjska situacija prinesla? Kaj sem se v tej situaciji naučil/a?« Poglejte na njih kot na nekaj, kar je bilo v vašem življenju potrebno, da ste osebnostno zrasli, se poglobili vase in morebiti tudi spremenili. Zame osebno je to vrlina, ki jo premorejo ljudje, ki so v stiku sami s seboj, ki zaupajo življenju in v to, da se vedno zgodi tisto, kar je za vas najbolje. Kljub temu, da to ni vedno nekaj, kar si mogoče želite. Premnogi iščete izgovore za svojimi strahovi namesto, da bi sledili svojemu srcu. Mogoče si želite potovati, pa vas je strah potovati sam/a. Mogoče bi si želeli potovati, pa mislite, da nimate dovolj denarja ali časa. Naša prepričanja in strahovi nas v življenju najbolj omejujejo. Do sedaj sem ugotovila, da ne glede na to kdo ste in iz kje ste, si verjetno želite to, kar si želi večina ljudi: biti ljubljen, sprejet in biti srečen. Da bi osvojili nekaj stvari, ki jih ljudje, ki veliko potujemo, vemo, ne potrebujete potovati okoli sveta. Če si želite biti srečni, poskusite ponotranjiti nekaj od spodnjih nasvetov: 1. Investirati v izkušnje je veliko bolj izpopolnjujoče kot investirati v stvari Vsi, ki potujemo vemo, da so trenutki, ki jih doživimo na potovanjih res življenjske nagrade. Namesto, da si kupujemo nove majčke, čevlje ipd. raje svoj denar varčujemo za potovanja, ki nam pomagajo raziskovati globlje svoje življenje. Trenutke, ki jih doživimo na potovanjih, ostanejo v nas za vedno. Majčka ali novi čevlji vas bodo osrečili za nekaj dni in potem boste ponovno iskali ta notranji občutek zadovoljstva do naslednjega nakupa. Kolikokrat ste ostali dlje v službi in zamudili dragocene trenutke s svojim partnerjem ali otrokom? Kako pomemben bo ta trenutek v službi čez nekaj let? In kako pomemben bo trenutek ljubezni ali odraščanja vašega otroka, ki ste ga zamudili? Večkrat se vprašajte podobna vprašanja in bolj boste začeli živeti svoje življenje tukaj in zdaj. 2. Najhitrejši način, da ne obstanete na neki točki je, da počnete stvari, ki jih še nikoli niste poskusili Potovanje vam omogoča biti v stiku s samim seboj. Bolj, ko ste odprti za nove priložnosti, bolj ste lahko srečni. Stopiti ven iz cone udobja pa je zelo pomembno. Ko živite na način, ki ni rutinski, se vam odprejo nove možnosti za drugačno življenje. 3. Kontrast prinaša jasnost Ena najlepših stvari na potovanjih je raznolikost in drugačnost, ki jo doživljate. Nove kulture, jeziki, življenjski pristopi in prepričanja, vam lahko odprejo oči za neverjetne možnosti. Na potovanjih se skoraj vedno pojavi vprašanje o vašem dosedanjem življenju in o vas samih. Ali imate prepričanja, ki vam služijo ali je morda čas, da kakšnega opustite in zamenjate? Potovanje vam prinaša večjo jasnost pri tovrstnih vprašanjih, saj ste odmaknjeni od svojega vsakdanjega življenja in okolice. 4. Pustolovščina je najboljša priložnost za učenje Spomnite se, ko ste bili otrok. Lahko ste brali in preučevali ure in ure različne knjige, vendar so se stvari postavile na mesto šele po tem, ko ste dejansko odšli v muzej. Izkušnja je modrost, ki se jo nikoli ne morete naučiti ali jo doživeti preko knjig ali tečajev. Včasih je najboljši način za učenje, da enostavno odidete ven in to naredite. Kar pomeni aktivno raziskovanje in doživljanje življenja. 5. Vse je na pravem mestu Ljudje, ki potujemo, dostikrat zelo dobro razumemo izrek »go with the flow«. Ko si v novi kulturi in deželi, imaš popolnoma drugačen pogled na življenje. Stvari, ki so v domačem okolju mogoče nesprejemljive, tam postanejo normalne. To vam pomaga pri spremembah, ki jih sprejmete takšne kot so. Vse preveč se spremembam upiramo, pa dostikrat v bistvu sploh ne vemo ali so dobre ali slabe. Spremembe so vedno dobre, saj nam pomagajo rasti. Ko potujete se učite o življenju in nekako se na koncu zdi, da je vse točno tako kot mora biti. Torej, kaj boste izbrali zase danes? Nikjer ne piše, da bo jutri prišel………
Leto je ponovno naokoli in z možem sva se kot vsako leto odpravila na potovanje čez ocean. Tokrat sva izbrala Šri lanko. Le ta je na najinem seznamu že nekaj časa, odločitev je padla, ko je v meni želja po videnju kitov postala tako močna, da je bila izbira pravzaprav že nekako narejena. Kite si želim videti že nekaj let, pa mi jih kljub potovanjem v kraje, kjer sicer so, do sedaj ni uspelo videti. Vedno sva bila tam ob napačnem času, torej, ko so bili oni na drugem koncu sveta. Letos sem se odločila videti kite. Možnosti, da jih ne bi videla, nisem dopuščala niti za minuto. Že nekaj tednov pred najinim odhodom, sem jih ponoči večkrat sanjala. Tega potovanja sem se veselila ne samo zaradi kitov, temveč tudi slonov. Sloni so na meni pustili velik pečat in vtis, ko sem se imela priložnost z njimi družiti cel dan, jih hraniti, kopati, jih božati, in sicer je bilo to na najinem potovanju po Tajski. Zame so to prekrasne živali, globoke, spokojne in inteligentne.   Torej, prišel je dan najinega odhoda in približeval se je dan ogleda kitov. Verjamem, da ste se do sedaj vprašali najmanj 3 x zakaj vam vse to sploh pripovedujem? Verjamem, da če bi vas zanimalo potopisno predavanje, bi na tega odšli. Z vami bi rada podelila izkušnjo “zakona privlačnosti” ali kakorkoli že želite poimenovati to magnetno silo. V življenju verjamem predvsem to, da če si nekaj močno želiš, to tudi dobiš. In seveda tukaj vas bo sedaj vsaj nekaj sto dvignilo roko in reklo, to ni res. In seveda vsi imamo tudi tako izkušnjo. Kaj torej je ključ do tega, da se vam nekaj kar si res želite uresniči? Ključ je v občutku, ki mora biti tak, kot da bi to že imeli. Torej, če prevedem na svoj primer, to konkretno pomeni, da sem si večkrat in ponoči in podnevi predstavljala, kako bo zgledalo moje srečanje s kiti. Vznemirjenje, globoko hvaležnost in srečo, sem čutila v svojem telesu precej časa, preden se je to dejansko zgodilo. In ko sem ravno omenila hvaležnost, bi vam rada položila na srce, da v življenju ne morete doseči naslednjega koraka, v kolikor dejansko ne čutite hvaležnosti za to, kar imate in kjer ste sedaj, v tem trenutku.   Torej, en dan pred ogledom kitov, sva z možem odšla na safari, kjer sva si želela ogledati slone v njihovem naravnem okolju, torej v divjini. Tudi tega sem se po pravici povedano zelo veselila. Ko pa sem videla kolono jeepov, ki so bili, prav tako kot midva, namenjeni na safari, je moje upanje počasi začelo upadati.  Z vsem hrupom in takšnim številom ljudi, bi se tudi jaz, če bi bila slon, skrila. Želja je bila se vedno močna. Kot da bi najin voznik jeepa, čutil kaj razmišljam, je zelo hitro po vstopu v park, zavil iz glavne ceste in se odcepil od kolone ostalih vozil. Izbral je pač drugo pot. In po nekaj minutah se je pred nami pojavila prva družina slonov. Mama, oče in majhen slonček. Ustavil je vozilo, ugasnil motor in tako smo bili samo mi trije in oni trije. Malce smo se spogledali na razdalji nekaj metrov, v meni pa se je kar dvigalo vznemirjenje in veselje, ko sem lahko opazovala te prečudovite in mogočne živali v divjini. Niso se kaj dosti vznemirjali, lepo so jedli svojo travo in grmičevje in uživali. Odpeljali smo se naprej. Mož me je vprašal ” Koliko slonov bi rada videla, da boš srečna.?” Moj odgovor je bil ” Sem že srečna, videla sem tri in to zadostuje. ” In dejansko nisem imela več pričakovanj, bila sem hvaležna za ta trenutek srečanja s to slonjo družino. V naslednjih nekaj urah sem videla še najmanj 20 slonov, eni so nam prečkali cesto pred jeepom, spet drugi so nas opazovali ob cesti. Lahko bi rekla, da sva tisti dan zaključila v obilju nečesa prelepega.   Naslednji dan naju je čakal ogled kitov. Lahko si mislite, da celo noč od vznemirjenja nisem spala. Odrinili smo ob 6 zjutraj. Izbrala sva preverjenega ponudnika, saj sva želela na ogled z nekom, ki se ne podi za kiti na odprtem morju in jih opazuje iz razdalje, s katere ne zmoti njihove poti. Seveda bi najraje šla z nekom, ki bi mi omogočil tako bližino, da bi skočila nanj od veselja, pa vendar je moje globoko spoštovanje do teh živali, pregovorilo moj razum, naj se vendar ne obnašam otročje. No, tisti, ki že imate izkušnjo ogleda kitov, verjetno veste, da indijski ocean ni ravno miren ocean, kar konkretno pomeni, da so nas v tem obdobju čakali res visoki valovi in razburkano morje. Ko sva se usedla na ladjo, ki je sprejela 20 potnikov, sem za trenutek pomislila na slabost. Vendar sem se odločila, da moje izkušnje ogleda kitov, ne bo omajala nobena slabost ali karkoli drugega. Kmalu potem, ko smo izpluli, se je veselica slabosti in bruhanja, začela. Ljudje so viseli čez palubo in sklanjali svoje glave v morje. Nisem se dala motiti. Z velikim apetitom sem na majajoči barki pojedla svoj zajtrk, ki so mi ga skrbno pripravili in uživala naprej. Znotraj sebe sem bila boje med razumom in želodcem. Odločena sem bila, da mi moj želodec ne bo pokvaril te izkušnje. Ko smo prispeli na mesto, kjer naj bi bil prehod kitov, se je zgodba iz safarija ponovila. Barke, ki so se kaj hitro vse zapodile v isto smer. Mi smo samo stali na mestu in se zibali. Na momente sem čutila zavidanje vsem drugim barkam, saj sem vedela, da so pred mano že ugledali to mogočno bitje. Potem pa se je tudi za nas zgodilo. Pred nami se je razpršila voda visoko v zrak in nad gladino se je dvignil ogromen modri kit, največji izmed vseh vrst kitov. Moj dih je zastal in ko sem ga ugledala mi je po licu spolzela solza. Še sedaj, ko pišem tale zapis, čutim v sebi občutke, ki sem jih doživela takrat. Tudi solzne oči imam. Trenutek, na katerega sem čakala toliko let, je prišel. Na veliko, mogočno in v vsej svoji razsežnosti. Videla sem ga. To je bil popoln trenutek, ko sem se zavedla svoje hvaležnosti, da sem imela priložnost videti nekaj tako lepega. Na morju smo ostali 6 ur, videli pa smo vse skupaj 5 kitov, predstava, ki jo bom sanjala še dolgo.   Tako sta bili dve moji veliki želji, izpolnjeni. Obenem pa na potovanjih vedno znova doživljava občutke, ko je potrebno stopiti iz svoje cone udobja. Vsi smo nekako zabubljeni v te svoje cone, ki jih tako neradi zapustimo. V njih ostajamo predolgo, saj si v njih spletemo ne samo svoje srečne trenutke, temveč tudi svoje nesrečne trenutke. Če vas v tem trenutku vprašam “Kaj v svojem življenju bi spremenili, če bi imeli čarobno palčko?” Prepričana sem, da bi večina vas ali začela delati dolge sezname ali pa se ne bi spomnila ničesar. In vsi tisti, ki ste naredili dolg seznam, se samo vprašajte ” Kaj ste že naredili do sedaj, da bi to stvar spremenili?” Večina bi odgovorila nič (no, vsaj iskreni). To pomeni, da raje ostajate v svoji coni udobja, kjer ste nesrečni kot da bi stopili v neznano. Stopiti izven svoje cone je za vas namreč neznano. Tako kot za vse. In normalno je, da vas je strah. Saj nas je vse. Vendar, če nič ne spremenite, se vaše življenje ne more obrniti na bolje. In ne razmišljajte o tem kaj si ne želite, temveč  svojo energijo usmerjajte v to, kaj si želite in življenje bo poskrbelo za vas.   Potovanja so vedno odlična priložnost, da zbistrite svoje misli, se osredotočite in razmislite o tem kaj si dejansko želite. So odlična priložnost zato, da se zaveste kaj vse že imate in za vse to začutite globoko hvaležnost.   In tako sva tudi midva, vedno hvaležna, ko lahko odideva na potovanje in še bolj, ko se vrneva v najin topel domek. Pa sva spet doma.

PRIJAVA NA E-OBVEŠČANJE

Zdrav življenski slog

Koristni nasveti in recepti za zdravo in boljše počutje, dogodki, delavnice in še več.

Mnenja

Access Bars tretma: Nenavadna, vendar čudovita izkušnja. Prvo polovico tretmaja je sicer spremljal glavobol, potem pa so vse napetosti popustile in sem utonila v sproščujoč spanec. Občutki po tretmaju so bili enkratni. Kot bi mi nekdo vzel vse breme iz ramen – bila sem polna pozitivne energije in polna življenja.
 
Mislim, da je zdaj počasi čas za nov tretma.

Barbara Osenar

Vse je bilo čisto preprosto. Ob prvem dotiku ga. Renate sem se sprostila, prepustila njenim nežnim prstom in dotikom. Mir in blaženost sta napolnila moje telo, ki je postalo lahko, polnilo se je z nežno-zlato svetlobo, ki se je pretakala po mojem telesu. Bila sem v posebnem blaženem stanju, ki se je iz dotika v dotik stopnjevalo, tik pred koncem terapije pa sem začutila še energijo po celem telesu.
 
Hvala za to izkušnjo, še pridem – ko mi boste prišli naproti, želim si živeti in delati iz notranjega miru, prav vsak trenutek, ki  mi  je podarjen. In prav vaša terapija je kamenček v mojem življenju, ki mi je to dala.
 
Naj se širi vse kar je dobrega.

Bernarda Marčetič

Preden sem se pridružila Renatini skupini, nisem vedela kako vadba pilatesa izgleda in poteka. No, marsikaj sem o tem prebrala, a da bi me potegnilo, da bi se pridružila kakšni skupini, to pa ne. Mislila sem, da se vsaj približno držim pokonci, ko sedim, a sem bila na prvi uri vadbe kar malce šokirana. Kaj, a tako ‘puklasto’ se držim?! Renata mi je odprla oči glede moje drže, tako da se zdaj, ko sedim v službi za računalnikom ali pa ko sedim doma, zavestno večkrat popravim in se poravnam.
 
Na teh naših skupnih uricah mi je zelo prijetno, čeprav se velikokrat še lovim. Ja, je kar težko uskladit pravilno dihanje in gibanje. Všeč mi je, ko vadimo v mali skupini, tako da se Renata res posveti vsaki. Vaje so zanimive, kakšne so težje, druge so vsaj na pogled lažje, a vse so prilagojene skupini. Predvsem pa mi je zelo všeč, da nam Renata ne pusti, da bi nam misli odplavale drugam, ampak nas s svojim spodbujanjem in pozitivno naravnanostjo usmerja na pravo pot – da se res posvetimo samo sebi in svojemu telesu.

Mojca Škof

Končno si dvakrat na teden vzamem eno uro časa zase, da se umirim, posvetim sama sebi in naredim nekaj dobrega za svoje telo in dušo.
 
Glede na tempo v službi, me Pilates trenutno rešuje pred migrenskimi glavoboli zaradi stresa in mi na spolšno daje energijo, da stvari speljem do konca. Že nekaj let nazaj sem skoraj leto dni obiskovala skupinsko vadbo Pilatesa v nekem fitnes centru v Ljubljani. Vendar to niti približno ni bilo to. Ko sem začela hoditi k Renati, sem šele dojela kaj pomeni pravilno dihanje, kaj pomeni poslušati svoje telo in kako začutiti posamezne mišice.
 
Toplo priporočam vsem, ki si želite delati individualno ali pa v zelo majhnih skupinah in resnično biti v stiku sami s seboj.

Eva Jelnikar Mrak

Neskončno sem hvaležna za izkušnjo in za Renato, ki mi je pokazala to pot.
Med izvajanjem barsev sem se počutila popolnoma sproščeno, čutila sem (dejansko fizično čutila) kako se mi stvari v glavi zlagajo in kako odhajajo nepomembne stvari, tiste stvari, ki me omejujejo.
 
Po končanem postopku sem bila polna energije in čutila sem, da se je že začelo dogajat.
V naslednjih treh dneh so se stvari dejansko začele spreminjati, sprejela sem samo sebe, se videla v povsem novi luči, končno sem začela verjeti v sebe, postala sem druga oseba, točno tista oseba, ki sem jo iskala toliko časa. Tudi dogodke in informacije, ki sem jih iskala, nekatere že več let, so začeli prihajati in še vedno prihajajo k meni. Kar nekaj časa sem se vrtela v začaranem krogu in se nisem znala premakniti naprej po svoji poti, z barsi mi je to uspelo! In kar je najbolj noro, to se je začelo dogajati že naslednji dan!
 
Zdi se neverjetno pa vendar je. Ta izkušnja vam dejansko lahko pomaga in vam spremeni življenje!

Urška Hercog

U vrlo kratkom periodu desile su mi se dve veoma velike životne promene. Postao sam otac i odlučio da promenim karijeru. Kada se uzme u obzir da se aktivno bavim triatlonom i da sam u to vreme provodio i po 10 sati nedeljno u treningu, ne čudi zašto me je pratio neki čudan osećaj da ne postižem, da nisam predan i da ma šta god radio, neću imati uspeha koji očekujem od sebe. Uz miks krivice, stresa i nesigurnosti, budućnost nije izgledala magično.
 
Renata kao kouč ume da sluša, ume da bude tu i da sačeka da se stvari pokrenu. Ali i ume da te pritisne, onda kada vidi da je potrebno da napraviš korak, budeš hrabar i izađeš iz poznatog obrasca. Za mene je obrazac bio da ne donosim odluku, da čekam i ne preduzimam korake. Da razumem, da prihvatam, ali i da se zadovoljim ovim što imam.
 
Kada nakon par meseci pogledam gde sam, šta se sve promenilo i kakva su moja dominantna osećanja, shvatam da uticaj koučinga sa Renatom možda i nikada neću osvestiti. Ono što samo hvatam na trenutke jeste da radim drugačije. Na primer, ko bi rekao da ću ikada probati pilates? Šta će doneti samo ova promena, nemam pojma, ali se radujem!

Veroljub Zmijanac

Fantastično. Oseben pristop, strokovnost, odlično vzdušje.
Vse, kar potrebuješ po napornem dnevu.

Matic Prosen
1
2
3
4
5
6
7