Zgodaj zjutraj pristanemo na letališču in veselim se že prve jutranje kave v Ho Chi Minhu. Dolga in neprespana pot mi daje tisti znani občutek v želodcu, ko se počutim kot bi imela mačka. Še celi dan je pred nami, jaz pa komaj stojim na nogah. Za piko na i, vame butne vročina in vlaga tropskega podnebja, ki jo moram priznati, iz leta v leto težje prenašam. Jah, leta naredijo svoje in potovanja so sicer nekaj, česar se vsako leto veselim, a po drugi strani moram biti iskrena do sebe in si priznati, da se moje telo spreminja in da sploh velike spremembe okolja, kot je npr. visoka vročina in vlaga, čedalje težje prenašam. Tudi drugi trije sopotniki niso ravno rožice, pa ajde bomo že. Leti so bili mirni, na letališču v Dohi praktično nobenih ljudi. Pričakovali smo sicer zamaskirano sceno, sploh po paniki, ki so jo mediji zagnali pred našim odhodom. Na naše presenečenje, nobenih mask ali kakršne koli panike v Dohi.
Vožnja do hotela nam ustvari prvo sliko kaotičnega prometa in trobljenja, kjer začuda vsi ostajajo mirni in hladni kot špricer. Lahko bi malo te strpne kulture prenesli v Slovenijo. Sam predlog. Samo podatek, da v Saigonu živi 9 milijonov ljudi in da se po cestah vozi 5 milijonov motorjev, vam verjetno oriše sliko, o kateri govorim.
No, tukaj pa je »maskaland«. Ampak ne zaradi korone, temveč zaradi onesnaženosti. Le to mi Slovenci, ki živimo v »čistem balončku«, še kako začutimo. Zrak je res onesnažen. Poskusimo si nadeti maske in kaj kmalu ugotovimo, da se pod njo zelo težko diha. Vročina in vlaga še dodatno ustvarjata savno pod masko. Je pa ugodno za sinuse, kot neka inhalacija. Po eni uri ugotovimo, da to ne bo šlo in snamemo maske. Telo se navadi tudi na onesnaženost.
Popoldne odrinemo na ogled Cu Chi Tunelov. Polno zgodovine in vojnih razmer, ki še danes oddajajo energijo v teh podzemnih rovih, kjer so se ljudje skrivali pred Američani. Vietnam je poln zgodovine, vojn in različnih vladavin. Praktično stoletja so si jih podajali od Kitajcev, Francozov, Američanov, pa vse do njihovih sosedov. Po ulicah se na obrazih ljudi dobesedno vidi, da so padale klofute iz leve in desne strani. Obrazi žal niso nasmejani. V starejših ljudeh še vedno živi prepričanje, vse kar je tuje, je slabo. Torej smo tujci slabi. Beli tujci, ker so bili Američani beli. Ta miselnost se sicer počasi spreminja, sploh pri mladih ljudeh. Edini nasmeh, ki ga dobite je v hotelih in restavracijah.
Naslednjega dne se veselim zaradi obiska lokalne tržnice, ki je vedno moja destinacija, kamorkoli potujeva. Tam si moje oči in brbončice dajo duška. Privoščimo si street food, ki je odličen. Vietnamska hrana je odlična. Okusna, zdrava, polna zelenjave in sadja. No, tudi mesa je veliko, če ga jeste. Skratka, noben problem ni biti vegetarijanec, vegan ali mesojed. Imajo vse.
Vsakodnevno razvajanje nog v spa-jih, nas v nekaj dneh regenerira in ko se premaknemo iz Saigona v Hoi An, smo že čisto ufurani. Hoi An je prečudovito pristaniško mestece, znano po svojih lampinjonih. Barvitost in živost tega mesta se te dotakne. Polno restavracij, trgovinic, spa-jev, coffe shopov in krojačev. Tukaj vam baje izdelajo vrhunsko obleko po meri v enem dnevu. Mi si jih sicer nismo dali delati, vendar vsi vodiči in prijatelji pravi tako. Verjamem na besedo.
O hrani raje sploh ne govorim, ker je bil za moj okus vrhunec potovanja ravno tukaj. Še enkrat, vietnamska hrana je prečudovita in zelo zdrava. Ni čudno, da so tako drobni in suhi. Je pa res, da vam morata koriander in limonska trava biti blizu. Priložnosti za tradicionalno hrano je neskončno, vendar je tudi ta že kar precej prilagojena za okuse turistov. Mi smo imeli priložnost jesti pri domačinih, ko smo se podali na raziskovanje delte reke Mekong. Obenem smo imeli priložnost videti njihovo življenje na otoku Tan Thank, kjer so popolnoma samo oskrbni. Tukaj mimogrede bi lahko ostala kar nekaj časa, saj so kokosi kar ležali po tleh po otoku (jaz pa take denarje tukaj zapravljam za te dobrote).
Po pravici povedano tudi v Hoi Anu bi ostala dlje, saj je duša mesta tako prijetna, da se res počutiš kot doma. Pa vendarle nas je čakal nekaj dnevni počitek ob morju, kjer smo se odtrgali od množice ljudi in hrupa mest.
Na tem mestu naj spregovorim samo nekaj besed o korona virusu, saj nas je novica o paniki v Sloveniji dosegla v mestu Hue. Škoda je prostora in energije za razpredanje in razvijanje teorij. Internet je poln informacij in preberite si malo ozadje trenutne situacije. Raziskujte sami in ne samo slepo verjeti rumenemu tisku. To, da morate vzdrževati higieno in krepiti imunski sistem pa ni nič novega. Če pa tega do sedaj niste jemali resno, potem pa hvala bogu, da vas bo strah pred virusom v to prisilil.
No, naš imunski sistem ne morem ravno reči, da je bil ogrožen. Lotili smo se ga preko izvora. Torej črevesja. Poleg dobrih probiotikov, smo vsak dan črevesje tudi razkužili. Z Jagermeistrom. Ne, ni hec. V državah, kjer je nivo higiene zelo nizek, to niti ni tako slaba ideja. Dobra stara kmečka logika. Vsi tisti, ki ste to že poskusili, veste o čem govorim. Tisti, ki se zgražate pa pojdite mogoče na en dopust v Egipt, Indijo ali Azijo, pa potem sodite ali je pristop dober ali ne. Vsi tisti, ki nas že proglašate za »kronoslave«, pa ne pozabite, da je poudarek na razkužiti in ne »naliti se ga«. Kar pa veliko Slovencev kar hitro rado zamenja. Velika razlika. Konec koncev naj vsak zase presodi o pristopu skrbi za črevesje na potovanju.
Če sem bila prepričana, da se bomo ob morju za nekaj dni spočili, pa sem seveda pozabila, da povsod po svetu obstajajo posamezniki, kjer njihovo obnašanje navaja na to, da so oni center sveta. Zbiram besede, da ostajam mirna in kulturna v izražanju, a ko vam ti posamezniki ob 3 ponoči hodijo domov v hotel, po njem pijano razgrajajo, bruhajo in podobno, je včasih res res težko. Seveda njega ne zanima, da smo tudi drugi na dopustu, ker njemu je fajn. On se zabava. In vse vas, ki se vam to dogaja na dopustu na kolenih prosim, da naslednjič, ko boste prihajali v hotelsko sobo, samo pomislite, da v sosednji sobi nekdo spi, po možnosti nekaj letni otrok. Ne vem zakaj me to egocentrično obnašanje ljudi vedno znova preseneča, kot da jih ne bi vsak dan srečevala v svojem okolju.
Spanec k sreči nadoknadimo čez dan in poležavamo ob bazenu. Morje je žal premrzlo in valovi previsoki za kopanje. Če se želite kopati, naštudirajte v katerem delu Vietnama je kateri mesec sezona. Po nekaj dnevih odrinemo naprej proti severu.
Ha Noi. Ponovno prometni kaos, onesnaženost, hrup in podobne zadeve. Adijo spanje. S hotelom v starem delu mesta se kar takoj poslovimo od spanja. Trgovina poleg trgovine, restavracija poleg restavracije. Življenje se praktično dogaja na ulici. Kuhanje, trgovanje, spanje. Zanimiva postavitev trgovin. Cela ulica tapetarjev, cela ulica kuhinjske opreme, cela ulica tekstila, cela ulica hrane, cela ulica mehanikov in tako naprej. Precej trgovin je zaprtih, saj so lastniki Kitajci, ki pa so zaradi virusa ostali v domovini. Maske na ulici ne nosi praktično nihče. Še na motorjih manj mask kot v Saigonu.
Za eno noč rezerviramo nočitev na ladji po Halong Bayu. Tukaj nam pred vkrcavanjem prvič izmerijo temperaturo. Prelepa izkušnja, nikar jo ne izpustite, če boste v tem delu Vietnama. Prelepa narava, a sem presenečena kako po morju plavajo smeti in plastenke. Na naši ladji nam po kabinah razdelijo steklene flaške in nam omogočijo brezplačno tankanje vode iz vodnih barov. Pohvalno. Majhen, a zelo pomemben korak.
Svoje kuharsko znanje obogatim še z učenjem delanja svežih vietnamskih zavitkov. Obožujem jih. Tudi temperaturo morja, ki ni prav ugodna, poskusimo in poskačemo v morje (da opravičim nakup novih kopalk).
Dopust je pri koncu. Pred odhodom na letališče opravimo še šoping. Raje ne povem koliko Jackfruit čipsa in podobnih dobrot sem privlekla v Slovenijo. Pa seveda dva sveža dragon fruita lepo spakirana med brisače.
Pripravljeni na »maska« paniko na letališčih in telesne preglede, odrinemo. Do Slovenije nobene kontrole. Nobene maske. Nobene panike. Tolk o tem.
Vietnam, do naslednjič.
Prvo potovanje v Afriko je bilo še prav posebej težko pričakovano, saj na tem kontinentu še nisva bila. Namibija je pravzaprav precej kozmetična Afrika, saj je vpliv Nemcev prisoten tako zelo močno, da je Spar v vsakem malo večjem mestu ali raje vasi. Poleg tega je to tudi edina država, ki je zame prišla v poštev, saj je povsod drugje potrebno takšno ali drugačno cepljenje ali vsaj antimalariki, kar pa za moje telo ne pride v poštev. V Namibiji, v obdobju našega poletja (avgust) nisva srečala niti enega komarja, tako da je tudi iz vidika potovanja, zelo primerna za otroke.
Ko smo se prvo jutro usedli v naš avto, je srce nervozno utripalo. Bom videla slone, žirafe, zebre, leve ipd? Opazovati te živali v naravnem okolju je zame velik privilegij in globoko sem hvaležna, da imam to priložnost in zmožnost. Naša vožnja po Etoshi se je začela zgodaj zjutraj in res nismo potrebovali veliko časa, ko je na cesto skočila prva impala. Pa druga in tretja. In potem sem jih nehala šteti. Na levi strani se je premaknilo nekaj resnično velikega. Počasi ustavimo avto in gmota se približa. Slon. Kaj tako velikega v svojem življenju še nisem videla. Vsaj ne na kopnem. Tudi slonov sem že kar nekaj videla v naravi, vendar je afriški slon precej večji od azijskega. Počasi se približuje avtu in malce zadržimo dih. V avtu vlada mrtva tišina. Gospod se odloči, da bo prečkal cesto. Počasi gre mimo našega avta in jo mahne čez. Nekaj minut še počakamo in ga spremljamo kako se počasi zgubi v grmovju.
Gremo naprej. Po parku se premikamo počasi, vsak opazuje na svoji strani avtomobila. Nekaj jeepov pridrvi mimo nas tako, da se še dolgo kadi za njimi. Bolj, ko se bliža konec dneva, bolj ugotavljam, da ljudje drvijo od točke A do točke B, kar so v tem primeru območja z vodo. Tam naj bi se živali zadrževale, saj vode ni na pretek. V tem obdobju. Zato je to najbolj primeren čas za obisk Etoshe. Neobzirno drvenje ljudi mi govori o tem, kako je tako tudi njihovo življenje. Pri tem pa pozabljajo kako pomembna je pravzaprav pot. Pot je tista, ki ti da življenjsko izkušnjo, to je pravzaprav ŽIVLJENJE. In če pomislim, da smo prav na tej poti, ki smo jo odvozili zavedno in počasi, videli vse živali, ki so nam praktično prečkale cesto pred nosom, se zavem, da tako hodim skozi življenje. In mi je žal za vse tiste, ki jih zanima samo točka A in točka B. Na koncu dneva smo hvaležni. Prvi dan nam je uspelo videti večino živali, še več, lev in levinja sta nam postregla s pravo predstavo lova na impale. Kakšna predstava. National geographic v živo.
Zvečer si s Tino in Alešem, s katerima sva tokrat potovala, privoščimo večerjo v kampu znotraj Etoshe, kjer smo tudi prespali. To je najino prvo večje potovanje s prijatelji, saj ponavadi potujeva sama. Če se odločite z nekom potovati, bodite prepričani, da so to ljudje ki jih dobro poznate. Takšno potovanje je organizacijsko zahtevno, stopnja fleksibilnosti in prilagajanja pa mora biti pri vseh zelo visoka. V nasprotnem primeru se lahko kaj hitro znajdete na stopnji prijateljskega razhoda. Tina in Aleš sta najina dolgoletna prijatelja, s katerima smo dostikrat preživeli skupaj podaljšane vikende, tokrat smo se odločili poskusiti na daljšem potovanju. In dobro smo zvozili. Zrelo obnašanje, komunikacija, dogovarjanje in kompromisi so potovanje naredili zelo zabavno.
V kampih znotraj parka imajo ponavadi tudi umetno narejena jezerca, kamor živali pridejo ponoči piti vodo. Območje osvetlijo in tako lahko opazujete celo noč živali, ki so čez dan neaktivne. Tako smo se nagledali predstave nosorogov, hijen, levinje ipd. Res nepozabna predstava.
Namibija je dežela tisočerih barv in obrazov. Postreže tako s svojo prijaznostjo in gostoljubjem kot tudi z nemostjo in hladnostjo. Potujete večinoma po peščenih in makadamskih cestah tako, da je vaše telo zagotovo lepo pretreseno in še tako počasni metabolizem postane aktiven na vožnjah, ki so zelo dolge. Razdalje niso tako zelo velike vendar postanejo ure vožnje precej dolge. 80% cest je makadamskih. Zelo zaželeno je, da znate zamenjati gumo saj imate precej visoko možnost, da jo boste morali zamenjati. Prav tako je fino, če znate pogledati pod pokrov avtomobila. Avtovleka ni ravno na vsakem vogalu, brez signala na telefonu pa ste večino poti. Prometa ni prav dosti, razen na največjih turističnih atrakcijah, kar pomeni, da med vožnjo srečate zelo malo avtomobilov. Gorivo natočite kjer je le mogoče, prav tako naredite zaloge vode in prigrizkov. Mi smo se odločili spati v lodgih in ne v šotorih po kampih. Glede na vašo avanturistično dušo je na vas za kaj se boste odločili. Naj samo omenim, da ponoči temperature padejo tudi do 0 stopinj, zato puhovka ne bo odveč. Podnevi se temperature gibljejo tudi do 35 stopinj. Torej celotna paleta oblačil je obvezna. Računajte tudi na pesek v vsaki luknji vašega telesa in celoten kovček, ko pridete domov naj roma kar v bano.
Po nekaj dneh zaključimo obisk Etoshe in se odpravimo južno do obale in naprej vse do puščave. Kontrast barv v puščavi me pusti vso očarano še nekaj dni. Sončni vzhod in zahod pusti pečat v srcu. Šmarno goro zamenja vzpon in hoja po sipinah. Lepa dežela. Mogoče koristna informacija, ki jo nisem zasledila v nobenem vodiču je to, da je Sossuvlei nacionalni park, kjer se vrata odpirajo ob sončnem vzhodu in zapirajo ob sončnem zahodu. To pomeni, da ne vzhoda ne zahoda na teh sipinah ne boste mogli gledati, zato se organizirajte že prej na drug način in najdite drugo mesto za opazovanje te čudovite narave.
Ljudje ne živijo lahkega življenja, a vendar poznajo samo to. Torej ne vedo kakšno je življenje drugje, srečni so. Mogoče bolj kot marsikdo izmed nas v Sloveniji. Za nas bi bilo to težko in drugačno življenje, saj imamo vsega dovolj. Hrane, vode, prelepe narave. Trenutno se v Namibiji soočajo s pomanjkanjem vode, saj na določenih področjih ni deževalo že 8 let. Klimatske spremembe čutijo ljudje vsepovsod po svetu in tudi Namibija ni izjema. Nič ne bo narobe, če si boste za kakšno turo omislili lokalnega vodiča in vožnjo saj boste s tem prispevali k njihovemu boljšemu življenju (seveda imajo radi napitnine, vendar ne pretiravajte). Poleg tega vas bodo peljali na kraje kamor sami ne boste nikoli zašli. Tako smo si mi privoščili sončni zahod z najetim vodičem sredi namibijskih gora, v bližini Soussvleia in Sesriema. V odprtem avtu je bila vožnja po njihovih peščenih cestah kar zanimiva. Še nekaj gorskih zeber, orixov med potjo in na koncu piknik odejica, ki jo je voznik potegnil iz prtljažnika. Kozarec vina in prigrizek na skalah ob zavijanju šakalov, začinjeno s prelepim sončnim zahodom. Vredno vsakega eura. Ponovno se zavem kako lepo mi je. In se zahvalim življenju, da mi omogoča vse to.
Glede na to, da se precejšen del mojega življenja vrti okoli ustvarjanja s hrano, mogoče še nekaj besed o tem. Veganom bo v tej deželi kar hudo. Zelenjave in sadja je zelo malo, saj edino kar raste v izobilju so buče. Skoraj vse ostalo uvažajo. Tako je pravzaprav od namestitve do namestitve odvisno koliko so založeni z zelenjavo. Najslabše je v Etoshi. V Soussvleiu so me zelo pozitivno presenetili z vprašanjem prehranskih alergij in zadnja dva dneva sem bila deležna brez glutenskega kruha in vegetarijanske večerje, ki so jo pripravili posebej zame. Sicer sama vedno poskrbim, da imam nekaj osnovnih prigrizkov, rastlinsko mleko in presnih ploščic s seboj, saj nikjer ne pričakujem, da bo na voljo karkoli eksotičnega, povezanega z mojimi specifičnimi prehranskimi navadami. Če boste nočili v lodgih vam svetujem, da vnaprej sporočite posebnosti glede hrane in vam bodo ustregli. Hrana se namreč dovaža enkrat tedensko iz glavnega mesta. Če pa potujete z najetim kamperjem (torej boste kuhali sami), si naredite zalogo zelenjave v Sparu v večjih mestih (Windhoek, Otjiwarongo, Swakopmund). Sadja je izredno malo.
Po drugi strani bodo mesojedci uživali. V vsakem lodgu imajo svojo restavracijo, kjer vam bodo za večerjo postregli vsaj s tremi različnimi vrstami mesa. Ribe se znajdejo na menijih bolj ob obali. Ponavadi so na voljo samopostrežne večerje, kjer dejansko je dovolj izbire za vse, predvsem v lodgih, kjer so lastniki Nemci. Nekaj naših bungalovov je imelo notri celo kafetjero, pravo kavo, mleko in čaj. Skratka moje navdušenje kot odvisnežu od turške kave je bilo neizmerno. Priporočila za posamezne lodge in ocene vedno zapišem na Tripadviserju, saj tudi sama iščem tam večino informacij.
Tokratno potovanje je bilo kratko, a sladko. Afrika je ponudila mnogo več kot sem pričakovala. Prijaznost ljudi me je stopila. Neprijaznost nekaterih razžalostila. A tako je povsod, ne glede na to ali je to Afrika, Amerika ali Evropa. Nasmeh razumejo vsi jeziki, vse barve in kulture. Zato ga podarite vedno in povsod, saj boste s tem polepšali dan vsaj enemu človeku.
Hvala Namibija, zapisala si nov list v moji knjigi življenja.
Vsakokrat, ko se odpravljava v Beograd, se v trenutku, ko prečkava srbsko mejo, spomnim tega filma. Vožnja po srbski avtocesti do Beograda je posebno doživetje tresenja in poskakovanja avtomobila, ki je neizogibna izkušnja vsakega potujočega. Vsakič upam, da so cesto vsaj malo zrihtali, pa se to do danes še ni zgodilo.
Glavo si na drugo valovno frekvenco naštimajte že doma ali pa si jo boste morali kaj hitro, ko boste začeli čakati najprej na hrvaški meji. Hrvati si vzamejo čas, vrsta se vije vendar še kakšnega dodatnega okenca ne bodo odprli. Še več, v hišici ženska carinik v eni roki premetava osebne, v drugi prefinjeno drži cigaret in kadi. 29 stopinj, ki seva iz razgretega asfalta, ne pomeni nič.
Vozniki se nervozni rinejo z avtomobili in vrivajo v vrsto. Nekaj časa opazujem voznike, vse povprek se pošiljajo v razne dele človeškega telesa in namesto, da bi mirni počakali v svoji vrsti, rinejo in rinejo. Nekaj časa vse to mirno opazujem, kakšnega voznika tudi spustiva pred naju, dokler po kakšni uri nesramnega vrivanja arogantnih voznikov, tudi nama dvema prekipi in spustiva tudi kakšno sočno. Jezna sem sama nase, da so me arogantneži sposobni pripraviti, da stopim iz svojega zen stanja in postanem v bistvu tako primitivno bitje kot oni. Še bo potrebno meditirati, še.
Presenetljivo na srbski meji delajo veliko hitreje in učinkovito, so veliko bolj prijazni in tu in tam komu namenijo celo kisli nasmeh. Sama na hrvaško obalo ne hodim že leta, tako da je verjetno vsem vam, ki se vsako leto odpravljate tja na morje, čakanje v razgretih avtomobilih in hrvaška neprijaznost, postala normalna. Meni žal ni in mi nikoli ne bo. Pa da se ne spuščam v kakšne politične debate, saj niso namen tega zapisa.
Po 7 urah vožnje do Beograda, nadaljni 2 uri izgubiva v prometu po mestu. Pa naj se še kdo pritožuje, da je pri nas gužva na cesti. Seveda vključno z mano, ki včasih pojamram kakšni zastoji so. Do večera opraviva vse obveznosti v mestu in se nastaniva pri prijatelju, ki nama velikodušno odstopi svoje stanovanje. Večer mine v prijetnem pogovoru na dvorišču hiše in v snovanju strategije za naslednji dan. Sandi, Veki (prijatelj, pri katerem se nastaniva) in njegov oče Vojo, se pripravljajo na maraton. Beograjski maraton.
Naslednje jutro se skupaj odpravimo v center mesta. Prerivanje z grmado na pol slečenih tekmovalcev na trolejbusu, je še prav posebno doživetje. Med sabo se pogovarjajo, komentirajo, sprašujejo, tudi če se ne poznajo. Vzdušje je prijetno, v zraku je čutiti malo živčnosti, pa vendar. Veki (ustanovitelj Belgrade Running Club-a) nas pričaka v pubu, rezerviranem posebej za vse njegove udeležence maratona. Muzika se vije po ulicah, ljudje se ogrevajo. V pubu imamo pozdravne govore, trenerji dajejo zadnja navodila, motivirajo ljudi. Odpravimo se na start, kjer se poslovim od Sandija in ostalih in jim zaželim lahke noge. Ta bo sicer težka glede na temperature, pa vendar.
In zdaj je prišel moj čas. 3 ure sem lagano, sportski, brez obveznosti šerpe. Odpravim se v center na Knez Mihailova. Da vidim, če se je tukaj kaj spremenilo od zadnjega obiska, 4 leta nazaj. Ulica je ob 10.00 dopoldne prazna. Odlično. Nekaj novih trgovin, nekaj novih lokalov. Sprehodim se vse do Kalemegdana in na koncu opazim meni pri srcu restavracijo Vapiano (mislim, da je avstrijska veriga). Sprehodim se do njihove terase v 3. nadstropje in si po 15 minutah čakanja, končno naročim kavo. V restavraciji sem bila prvi gost, popolnoma sama. Pri šanku slonijo 3 natakarji in se med seboj pogovarjajo. Vljudno vprašam ali me bo kdo postregel ali si naročim sama in mi zagotovijo postrežbo na terasi. Čakam 15 minut, da oni končajo svoje pogovore. Ja, to je Balkan. Ne morem komentirati kaj nežnejše, saj mi najbolj dvignejo pritisk ljudje, ki delajo v storitveni dejavnosti in se enostavno do nas strank vedejo kot, da smo ovce. Kot, da smo nevidni. Vseeno jim je ali bodo naredili kaj prometa, ali bodo stranke zadovoljne ali ne, ali bodo dobili lepo oceno na Tripadvisorju ali ne…..Kljub vsemu ostanem v svojem zen stanju in ne dovolim, da mi ga vzamejo. Kava in limonada mi res tekneta. Opazujem ljudi, ki se počasi začnejo prebujati na ulici. Na splošno so mrki, apatični, brez neke energije. Hm, v bistvu tako kot pri nas. Zgleda, da jih življenje tepe. Zgleda. Tako kot nas Slovence. Ne, nisem med tistimi, ki menijo, da jih življenje tepe, samo povzemam mentaliteto, ki smo si jo navlekli v glave v zadnjih letih. In v tem pogledu nismo nič boljši kot Balkan. Konec koncev smo še ne tako dolgo nazaj bili del le tega. Ena država. Vsi enaki vsi enakopravni. Kje pa smo sedaj? Standard in vse okoli tega imamo neprimerno višji in boljši. A jamramo tako kot, da nam je 10 x slabše. Razlika, ki je med nami in Srbi je ta, da oni znajo živeti TUKAJ in ZDAJ. Oni so prisiljeni živeti iz dneva v dan, saj so razmere kar precej slabe. Mi živimo za JUTRI. In se nenehno sprašujemo kaj bo jutri. Delamo in šparamo za nov avto, novo stanovanje, nove obleke in še kaj. Nihče pa se ne vpraša ali ta jutri sploh bo? Priznam tudi sama se dostikrat zalotim, da se ne zavedam danega trenutka. Pa vendar se zavedam toliko, da zaznam, da se ga ne zavedam. Velika večina vas živi kot v filmu, v rutini, dnevi gredo mimo, niti ne veste kako in kdaj. Kdaj ste nazadnje videli kakšne barve je drevo? Kdaj ste nazadnje povonjali rožo? Iz vsega tega mojega razmišljanja, me ura prežene nazaj na maraton.
Počasi se sprehodim nazaj na izhodiščno točko, kjer sva s Sandijem zmenjena, da ga pričakam na zadnjem kilometru. Ura teče, Sandija ni. Vedla sem, da bo težko, da bo potreboval več časa kot ponavadi. Vročina je bila peklenska, treniral ni veliko. A vem, da bo zmogel. Končno ga zagledam izza vogala. Po njegovem obrazu vem, da ima krče v nogah, ki jih je verjetno trpel kar precej kilometrov. A cilj je tu in dosegel ga je. Vedla sem, da mu ta maraton pomeni veliko. Bil je prvi maraton po očetovi smrti, ki nas je zapustil nekaj tednov nazaj. In bil je maraton, ki je bil posvečen temu velikemu človeku.
Počasi se začnejo nabirati tudi ostali tekmovalci v cilju, kmalu priteče tudi Vojo. Svaka čast človeku, ki pri svojih 66 letih preteče 42 km. In tudi zanj je maraton poseben, posvečen njegovi preminuli ženi Biljki. Glasno izrekam spoštovanje ljudem kot je Vojo. Zdravo razmišljanje in um te pripelje do zdravega telesa in kvalitetnega življenja. Ne druži se s svojimi vrstniki, ker pravi, da samo jamrajo. Raje se druži z mladimi in tekači, saj ga to ohranja mladega. In prav je tako. Mogoče bi tudi pri nas marsikdo moral poskusiti takšno razmišljanje namesto posedanja v zdravstvenih ustanovah in kratenja časa v čakalnicah zaradi dolgčasa. Seveda obiščite zdravnika, če ga nujno potrebujete. A ne hodite tja zato, da boste izvedeli kaj se je zgodilo vašemu sosedu. Ker vedno, ampak res vedno, ko pridem do svoje osebne zdravnice, v čakalnici posedajo eni in isti ljudje. Starejši ljudje. In zelo zelo dvomim, da je to zgolj naključje.
Beograd zapustiva v nedeljo po zajtrku. Skočiva še na kavo v Ušče, kjer se srečava še s prijateljico Ivano. Vreme je prekrasno, a shopping center nabito poln. Tega enostavno ne razumem. Tukaj pa vseeno mislim, da smo Slovenci malenkost drugačni od Srbov. Če je sončen dan, gremo ven, v naravo. In ga ne zapravimo za ogledovanje trgovin. No, vsaj zdi se mi tako. Glede na to, da v kakšnem shoping centru nisem bila že zelo zelo dolgo, se lahko tudi motim. Popravite me.
O dolgi poti nazaj, groznih hrvaških postajališčih, arogantnemu obnašanju carinikov in še čem, pa raje drugič. Ali pa poskusite sami. Mogoče so imeli slab dan. Za nekaj časa imam tega dovolj.
Balkan ostaja Balkan. In mi z njim.
V Ljubljano prispeva ob 4.00 zjutraj v peklenski mraz. Veliko hujši kot je bil 16 dni nazaj, ko sva zapustila zimo. Telo mi drgeta od mraza in od utrujenosti, po 24 urah potovanja in 48 urah nespanja. Letališča in letenje me ubija. Vsako leto je težje. Pa vendar ne tako težko, da se za potovanja ne bi odločila. Pred mano je 1 tedenska rehabilitacija in uravnavanje spanja. To je pač davek, ki ga vsak popotnik plača za to, da prepotuje svet. Seveda nekateri vse skupaj prenašajo lažje, nekateri imamo pač malce več problemov:(
Kostarika je bila že dolgo na najinem seznamu želenih potovanj. Zdaj je prišel njen čas. Pred odhodom ni bilo kaj dosti časa za raziskovanje dežele, saj sva imela v firmi ogromno dela. Tako se je pakiranje pričelo nekaj ur pred prevozom na letališče. Glede na to, da potujeva z nahrbtniki to ni problem, saj nimaš veliko manevrskega prostora. Vzameš kolikor gre pač notri. Polovico prostora tako zavzameta dve toaletni torbici, ena z zdravili in ena za osebno higieno.
Po 28 urah vlačenja po letališčih pristaneva na Kostariki. Zelo hitro sva v hotelu, kjer naju pričaka mlada nizozemska študentka na izmenjavi. Želodec mi kruli od lakote, vendar sem preveč zmatrana, da bi razmišljala o hrani. Padeva v posteljo, upajoč na miren spanec, ko nama nad glavo pričnejo preletavati avioni. O prometu mimo hotela ne bom zgubljala besed. Adijo spanje. Ja kaj sem pa razmišljala, ko sem rezervirala hotel, ki je nekaj minut stran od letališča. Do 7.00 zjutraj gledava v strop in čakava, da greva vsaj na zajtrk. Vec kot ležanje je bilo za najini utrujeni telesi prevelika poraba energije. Končno hrana in prevoz naprej na pacifiški del obale.
Po nekaj urah vožnje zagledava morje, sonce, pesek. Naj se dopust prične. Stacionirava se v mestu Manuel Antonio. Ruzake vrževa v kot in že jo mahava po ulici do bara ob plaži. Naročiva si osvežilni naravni mangov sok in samo opazujeva. Končno okus po pravem sadju in utrip mesta. Vročina je neznosna. Čutim kako mi telo zateka, v želodcu se začne nabirati občutek slabosti od vročine, ki je prvih nekaj dni znani spremljevalec spremembe podnebja. Z leti sprejmem tudi to. Vsako leto težje prenasam vročino in visoko vlago. Element švicanja se vklopi na polno. Prvih nekaj dni sva vedno optimista in si majico preoblečeva dvakrat na dan, po nekaj dneh pa te misli opustiva. Tako pač je. Sprijazniva se s tem, da bova nivo osebne higiene malo spustila. V ruzaku so še vedno osvežilni robčki, s katerimi si lajšava najino odločitev. Poskus pranja perila pa sva že vzela. Misija nemogoče. Perilo se tukaj ne suši. Pika.
Začneva spoznavati ljudi in miselnost lokalnega prebivalstva. Ljudje so prijazni in odprti. Nekaj besed španščine je veliko olajšanje, večina jih spregovori vsaj nekaj tudi v angleščini. Pomagajo roke in noge in malce povadiva neverbalno komunikacijo. Na potovanjih vedno po večini jeva lokalno hrano. Tu in tam zavijeva tudi v restavracijo, ki pa je v tem primeru obupno draga. Lokalna jed tukaj se imenuje casado in pomeni sestavljeno jed, kjer te na krožniku pričaka riž, črni fižol, zelenjava, meso ali riba in pečena zelena banana. Meni osebno odlična in okusna hrana. Pogledam Sandijev obraz, ko na krožniku zagleda črni fižol. 14 dni problemov in iskanja hrane. Pač ne je fižola. Torej bo nujno treba vsake nekaj dni zaviti v restavracijo, ki streže internacionalno hrano. Cene v lokalnih restavracijah (sodah) in ostalih so 2 x nižje. V sodi se oba najeva za 12 dolarjev, v ostalih restavracijah za 25 do 30 dolarjev. Ogromna razlika.
Potujeva vedno v lastni režiji. Bodisi z avtom, bodisi z avtobusi ali v tem primeru z shuttli, ki redno vozijo iz kraja v kraj in ponavadi zberejo največ 10 potnikov. Tukaj sva se odločila za shuttle. Srednja vrsta udobja, fleksibilnosti in stroškov. Spiva načeloma v hotelih s tremi zvezdicami, ki pa se po kvaliteti in ceni zelo razlikujejo od npr. Azije. To ugotoviva že prvo noč. Kaksno noč bi sicer raje preživela v kakšni zvezdici več, ampak zdaj je kar je. V Indoneziji in Aziji so hoteli s tremi zvezdicami na višjem nivoju kot tukaj, cena pa za polovico nižja. Prvo ali drugo noč še malo vihava nos, potem pa se sprijazniva in tako čisto dobro preživiva do konca dopusta.
Ko me že prvi dan samo meter stran na drevesu pozdravi lenivec, hotel postane zadnja briga. Ko naju zjutraj zbudi petje ptic in oglašanje opic, je tudi ozka in neudobna postelja, poplačana. Ko se na lokalni tržnici do onemoglosti najeva ananasa, papaye in manga, pozabiva na vse fižolcke tega sveta.
Po nekaj dneh počitka na morju odrineva v centralni del države, v gore. Kostarika je geografsko zelo razgibana, kar pomeni, da se iz morja preseliva na nadmorsko visino 1400 m. Končno lepa, skromno opremljena kabina (cabinas rečejo samostojnim lodgom, kjer imaš samostojno hišico in v klasičnem slogu hotela). Prvo noč v šoku preživiva v zvoku zavijanja vetra. Oblečena v troje dolge rokave in s kapo na glavi, prebediva noč. Okna na Kostariki so povsod enaka. Tanko steklo s špranjami, kjer ne samo, da se vse sliši, temveč se vse tudi občuti. Čez noč se shladi tudi do 14 stopinj, veter vse skupaj samo še poslabša. Gretja seveda ni.
Stojim pred platformo z največjim zipline-om v Srednji Ameriki. Ko nam dajejo navodila o spustih čez 18 platform (skupaj 3 km vožnje po kablih) si mislim "Jebemti a je meni tega treba?" Pogledam naokoli in večina nas ima prestrašene obraze. Ti to zmoreš, mi reče notranji glas. Grem. Vsa trda se spustim po prvem kablu. Mižim. Super ravno za sliko. Drugi gre ze lažje. Telo se sprosti in začnem uživati. Za varnost je dobro poskrbljeno, fantje vedo kaj delajo. Ko se tako spuščam nad džunglo, občutim v sebi svobodo in občutek sreče. Res lepa izkušnja. V parku pogledava še prelepe kolibrije in metulje in utrujena odpeketava nazaj v najino vetrovno kočico.
Obiska plantaže kave in kakava ni za zamuditi. Seveda pogovarjate se z odvisnikom od kave, pa vendar zelo poučna izkušnja o gojenju in delanju kave. Na svoj račun pride tokrat tudi Sandi. Dodobra se naje prave čokolade, ki jo iz kakava izdelamo sami.
Iz Monteverda se preseliva pod vznožje vulkana Arenal, v mesto La Fortuna. Ponovno me navduši prijaznost domačinov. Prijaznosti domačinov sva več ali manj navajena. Razlika, ki jo občutiva pa je v tem, da nekateri na nas turistih vidijo le denar, nekateri pa znajo to celo izraziti na način, da zveni iskreno, iz srca. Tukaj se nama je zdelo iskreno.
Vreme postane malce topleje, v mestu celo najdeva restavracijo z organsko hrano, kjer oba najdeva nekaj zase. O cenah raje ne govorim. Občudujeva odnos domačinov do življenja, kjer živijo iz dneva v dan. Njihove hiše so v rešetkah. Zaradi varnosti. Tako varujejo svoj dom. Otroci veselo hodijo v šolo, oblečeni v uniforme. To bi bil dober eksperiment pri nas. Obleči vse otroke v enaka oblačila. Hud udarec za ego tistih, ki se dokazujejo z dragimi oblačili in verjetno veliko olajšanje za tiste, ki si tega ne morejo privoščiti. Pogovarjava se s taksistom, ki nama razloži, da je življenje sicer težko, vendar je ok. Ne jamrajo, samo živijo po načelu Pura vida. Glede na to, da je Kostarika dežela vulkanov in potresov, je to edini način. Živijo vsak dan sproti. Nasmejani so. Živijo in delajo v svojem tempu. Tempo jim ne more pospešiti nihče. Noben turist.
En večer obiščeva termalne naravne bazene, kjer je zaradi vulkana voda vroča. Imenujejo jih hot springsi. Komaj se preoblečem v kopalke, medtem ko čakam Sandija, na palmi poleg sebe zagledam kačo. No pa je šlo sproščeno kopanje. Kače so tukaj aktivne ponoči, zato bi bilo bolje, da bi hot springse obiskala podnevi. Pa še lepše bi si jih lahko ogledala. Ampak ne, Renata je hotela romantiko. Evo ti na zdaj pa imaš romantiko. Vsa trda preživim nekaj ur v namakanju v majhnih bazenčkih, kjer me pod nogami masira vulkansko kamenje in bohvedi kaj še. Komaj čakam, da greva ven. Od vroče vode in utrujenosti spiva vsaj eno noč na polno. Ne moti naju hrup glavne ceste ob hotelu, niti veseljačenje mladine, ki ponoči hodi nazaj domov.
Vulkan zapustiva utrujena in že se veseliva počitka na plaži. Tokrat na karibski strani. Prispeva v Cahuito. Na recepciji naju pričaka mlad italijanski par, ki upravlja hotel. Dobiva svojo hišico, zelo osnovna oprema, malce mravljic, dva ventilatorja in nobene klime. Malce se spogledava, vročina da komaj dihava. Enrika zazna najin pogled in naju potolaži, da se ponoči zelo shladi. Verjamem ji. Viseča mreža na terasi me prepriča, da ostaneva.
Enrika nama poda vse prve informacije in kmalu se ji pridruži njen partner David. Pademo v debato in razlagata zakaj sta zapustila Italijo in se odločila imeti otroka na Kostariki. Živita tukaj in zdaj, vodita majhen hotel in vzgajata otroka. Ne zanima ju denar, živita skromno življenje, celi dan lahko preživita s svojim sinom. "Ne želiva, da nama otroka vzgajajo babice, vzgajati ga želiva midva." Spoštujem.
Pot pod noge in že sva v centru mesta. Pričakajo naju vonjave marihuane in mrki ljudje. Nič prijaznosti, nič nasmehov. Veliko domačinov deluje zadetih. Na Kostariki je kajenje na vseh javnih mestih strogo prepovedano (to pomeni tudi na ulici). Nihče ne kadi. Cigaret. Džoint in bela črtica (kokain) sta normalna. Vsaj na karibski strani. Večina domačinov prihaja iz Jamajke. Prvič se na celem potovanju ne počutiva varno in udobno. Mesto je umazano, prazno. Zdaleč od tega, da bi bila sezona v polnem razmahu.
Zgodaj zjutraj naju zbudi dretje opic. Vstaneva in se z avtobusom odpraviva v bližnji, bolj razvpit Puerto Viejo. Tam najameva kolo in si privoščiva prekrasno vožnjo v 12 km oddaljen Manzanillo. Mesto na koncu sveta. Vendar s prelepimi plažami. Končno najdeva palmo zase, kolesa parkirava pod njo in si privoščiva skok v morje.
Na svojih potovanjih ponavadi obiskujeva t.i. Sanctuary-je. Ali rescue centre. To so centri, kjer živali rešijo in poberejo iz ceste. Ponavadi so poškodovane in niso sposobne več živeti v naravnem okolju. Tiste, ki so, jih izpustijo nazaj v naravno okolje. Tako obiščeva sloth sanctuary in ave sanctuary. Lenivce in ptice.
Zbirka videnih živali in narave je popolna. Videla sva vse kar sva si želela.
Zadnji dan se ponovno vrneva v najin hotel ob letališču. Ker imava čas skočiva še v njihov nakupovalni center. Kar nekaj ameriških trgovin, zraven tudi Walmart. To je prava Amerika. Cene navite do neba. Ni se za dotaknit. Vpliv severne Amerike je precejšen. Za Američane je to promise land. Po upokojitvi se preselijo sem, kjer za svoje dolarje dobijo lagodno življenje. Zgradijo si razkošne vile, prevažajo se s svojimi jahtami. Lep primer je na primer mesto Herradura. Kot bi prišel na drugi planet. Cene v trgovinah so enake za vse. Visoke. Povprečna plača je 350 dolarjev. Lahko si preračunate kaj to pomeni za domačine. Revni so. Kriminala je veliko. Trgovina z drogo cveti.
Želijo si biti eko dežela. Njihovo obnašanje je popolnoma nasprotje tega. Smeti ležijo povsod. Res je, imajo veliko naravnih rezervatov. In to je to kar se tiče besede eko.
Je to dežela, kjer bi živela? Nikakor.
Je to dežela, ki bi jo priporočila za obisk? Vsekakor.
Če se odločite za obisk, vam toplo priporočam branje bloga prijateljice Andreje (https://andrejasworld.com) , ki vam bo postregla z veliko podrobnejšimi informacijami, kot jih najdete v mojem zapisu.
Pura vida!
Vsako leto, ko se z možem vrneva iz potovanja, se mi zdi, da 14 dni živim v nekakšnem »balončku«, ko se privajam nazaj na domače okolje, ko zbiram vtise o izkušnjah in trenutkih, ki sem sva jih doživela na najinem potovanju.
Kar na potovanju vedno opazujem je narava in živali na prvem mestu, vsakodnevno življenje ljudi na drugem mestu in seveda znamenitosti na tretjem mestu. Vedno rada poskusim in eksperimentiram z lokalno kulinariko in specialitetami (če seveda so). Pri svojih potovanjih izbirava različne destinacije in v Slovenijo se vedno vračava bogatejša za eno izkušnjo in bogatejša za neskončno lepih kot tudi malo manj lepih trenutkov.
Predvsem slednji so za naju pomembni, saj vedno znova ugotavljava, kako hvaležna sva, da sva svobodna, da imava streho nad glavo, stik s seboj in predvsem možnosti izbire. Dostikrat pride tudi trenutek, ko si zaželim selitve iz naše prelepe države in razmišljam kako je drugje življenje boljše in lepše. Vendar se v istem trenutku tudi vedno vprašam »Ali je res?« In kaj natančno je tisto, kar tukaj nimam, pa bi si želela?« Ko sama sebi podajam iskrene odgovore, sem na koncu vedno na isti poti. Slovenija je prelepa dežela in obožujem njeno naravo in lepote. Ljudje so »lahko« izredno topli in ljubeči, pa tudi hladni, odmaknjeni in celo nasilni. Prevečkrat dajemo videz, da nam je pravzaprav za sočloveka vseeno. O solidarnosti in pomoči že dolgo ni več sledi. Pa vendar vem, da znamo stopiti skupaj in da so naša srca velika, to smo dokazali večkrat. Pa res potrebujemo budnico v obliki nesreč in bolezni, da se v naših srcih nekaj premakne?
Vedno znova se mi odpira razmišljanje kaj nas sili v nesproščenost, hitenje in nesrečno življenje? Ali se res ne zavedamo kakšne možnosti imamo? Kakšno izbiro imamo? V Sloveniji namreč lahko izbiramo svobodo, lahko izbiramo med različnimi vrstami hrane, po večini lahko izbiramo bivališča in hodimo na počitnice. In še vedno nam to ni dovolj.
Vedno manj se zavedamo, da na različnih koncih sveta te izbire enostavno nimajo. Ogromno ljudi še nikoli v življenju ni videlo morja, snega ali sosednje države. Ogromno ljudi nima dostopa do hrane. In vsi tisti, ki ste tako prepričani, da je vaše življenje eno samo trpljenje, se na tem mestu lepo prosim vprašajte kakšne odločitve, korake in poti ste v svojem življenju zavestno izbrali, da je vaše življenje takšno kakršno je. Bilo bi prav in pošteno. In do sebe bodite popolnoma iskreni v iskanju odgovorov, saj boste kmalu ugotovili, da ste popolnoma vse odločitve sprejeli VI sami, zato za njih prevzemite odgovornost. Nehajte kazati s prstom na krivce za situacije, s katerimi niste zadovoljni in se raje vprašajte »Kaj mi je ta življenjska situacija prinesla? Kaj sem se v tej situaciji naučil/a?« Poglejte na njih kot na nekaj, kar je bilo v vašem življenju potrebno, da ste osebnostno zrasli, se poglobili vase in morebiti tudi spremenili. Zame osebno je to vrlina, ki jo premorejo ljudje, ki so v stiku sami s seboj, ki zaupajo življenju in v to, da se vedno zgodi tisto, kar je za vas najbolje. Kljub temu, da to ni vedno nekaj, kar si mogoče želite.
Premnogi iščete izgovore za svojimi strahovi namesto, da bi sledili svojemu srcu. Mogoče si želite potovati, pa vas je strah potovati sam/a. Mogoče bi si želeli potovati, pa mislite, da nimate dovolj denarja ali časa.
Naša prepričanja in strahovi nas v življenju najbolj omejujejo. Do sedaj sem ugotovila, da ne glede na to kdo ste in iz kje ste, si verjetno želite to, kar si želi večina ljudi: biti ljubljen, sprejet in biti srečen. Da bi osvojili nekaj stvari, ki jih ljudje, ki veliko potujemo, vemo, ne potrebujete potovati okoli sveta. Če si želite biti srečni, poskusite ponotranjiti nekaj od spodnjih nasvetov:
1. Investirati v izkušnje je veliko bolj izpopolnjujoče kot investirati v stvari
Vsi, ki potujemo vemo, da so trenutki, ki jih doživimo na potovanjih res življenjske nagrade. Namesto, da si kupujemo nove majčke, čevlje ipd. raje svoj denar varčujemo za potovanja, ki nam pomagajo raziskovati globlje svoje življenje. Trenutke, ki jih doživimo na potovanjih, ostanejo v nas za vedno. Majčka ali novi čevlji vas bodo osrečili za nekaj dni in potem boste ponovno iskali ta notranji občutek zadovoljstva do naslednjega nakupa.
Kolikokrat ste ostali dlje v službi in zamudili dragocene trenutke s svojim partnerjem ali otrokom? Kako pomemben bo ta trenutek v službi čez nekaj let? In kako pomemben bo trenutek ljubezni ali odraščanja vašega otroka, ki ste ga zamudili? Večkrat se vprašajte podobna vprašanja in bolj boste začeli živeti svoje življenje tukaj in zdaj.
2. Najhitrejši način, da ne obstanete na neki točki je, da počnete stvari, ki jih še nikoli niste poskusili
Potovanje vam omogoča biti v stiku s samim seboj. Bolj, ko ste odprti za nove priložnosti, bolj ste lahko srečni. Stopiti ven iz cone udobja pa je zelo pomembno. Ko živite na način, ki ni rutinski, se vam odprejo nove možnosti za drugačno življenje.
3. Kontrast prinaša jasnost
Ena najlepših stvari na potovanjih je raznolikost in drugačnost, ki jo doživljate. Nove kulture, jeziki, življenjski pristopi in prepričanja, vam lahko odprejo oči za neverjetne možnosti. Na potovanjih se skoraj vedno pojavi vprašanje o vašem dosedanjem življenju in o vas samih. Ali imate prepričanja, ki vam služijo ali je morda čas, da kakšnega opustite in zamenjate? Potovanje vam prinaša večjo jasnost pri tovrstnih vprašanjih, saj ste odmaknjeni od svojega vsakdanjega življenja in okolice.
4. Pustolovščina je najboljša priložnost za učenje
Spomnite se, ko ste bili otrok. Lahko ste brali in preučevali ure in ure različne knjige, vendar so se stvari postavile na mesto šele po tem, ko ste dejansko odšli v muzej. Izkušnja je modrost, ki se jo nikoli ne morete naučiti ali jo doživeti preko knjig ali tečajev. Včasih je najboljši način za učenje, da enostavno odidete ven in to naredite. Kar pomeni aktivno raziskovanje in doživljanje življenja.
5. Vse je na pravem mestu
Ljudje, ki potujemo, dostikrat zelo dobro razumemo izrek »go with the flow«. Ko si v novi kulturi in deželi, imaš popolnoma drugačen pogled na življenje. Stvari, ki so v domačem okolju mogoče nesprejemljive, tam postanejo normalne. To vam pomaga pri spremembah, ki jih sprejmete takšne kot so. Vse preveč se spremembam upiramo, pa dostikrat v bistvu sploh ne vemo ali so dobre ali slabe. Spremembe so vedno dobre, saj nam pomagajo rasti. Ko potujete se učite o življenju in nekako se na koncu zdi, da je vse točno tako kot mora biti.
Torej, kaj boste izbrali zase danes? Nikjer ne piše, da bo jutri prišel………
Leto je ponovno naokoli in z možem sva se kot vsako leto odpravila na potovanje čez ocean. Tokrat sva izbrala Šri lanko. Le ta je na najinem seznamu že nekaj časa, odločitev je padla, ko je v meni želja po videnju kitov postala tako močna, da je bila izbira pravzaprav že nekako narejena.
Kite si želim videti že nekaj let, pa mi jih kljub potovanjem v kraje, kjer sicer so, do sedaj ni uspelo videti. Vedno sva bila tam ob napačnem času, torej, ko so bili oni na drugem koncu sveta.
Letos sem se odločila videti kite. Možnosti, da jih ne bi videla, nisem dopuščala niti za minuto. Že nekaj tednov pred najinim odhodom, sem jih ponoči večkrat sanjala. Tega potovanja sem se veselila ne samo zaradi kitov, temveč tudi slonov. Sloni so na meni pustili velik pečat in vtis, ko sem se imela priložnost z njimi družiti cel dan, jih hraniti, kopati, jih božati, in sicer je bilo to na najinem potovanju po Tajski. Zame so to prekrasne živali, globoke, spokojne in inteligentne.
Torej, prišel je dan najinega odhoda in približeval se je dan ogleda kitov. Verjamem, da ste se do sedaj vprašali najmanj 3 x zakaj vam vse to sploh pripovedujem? Verjamem, da če bi vas zanimalo potopisno predavanje, bi na tega odšli. Z vami bi rada podelila izkušnjo “zakona privlačnosti” ali kakorkoli že želite poimenovati to magnetno silo. V življenju verjamem predvsem to, da če si nekaj močno želiš, to tudi dobiš. In seveda tukaj vas bo sedaj vsaj nekaj sto dvignilo roko in reklo, to ni res. In seveda vsi imamo tudi tako izkušnjo. Kaj torej je ključ do tega, da se vam nekaj kar si res želite uresniči? Ključ je v občutku, ki mora biti tak, kot da bi to že imeli. Torej, če prevedem na svoj primer, to konkretno pomeni, da sem si večkrat in ponoči in podnevi predstavljala, kako bo zgledalo moje srečanje s kiti. Vznemirjenje, globoko hvaležnost in srečo, sem čutila v svojem telesu precej časa, preden se je to dejansko zgodilo. In ko sem ravno omenila hvaležnost, bi vam rada položila na srce, da v življenju ne morete doseči naslednjega koraka, v kolikor dejansko ne čutite hvaležnosti za to, kar imate in kjer ste sedaj, v tem trenutku.
Torej, en dan pred ogledom kitov, sva z možem odšla na safari, kjer sva si želela ogledati slone v njihovem naravnem okolju, torej v divjini. Tudi tega sem se po pravici povedano zelo veselila. Ko pa sem videla kolono jeepov, ki so bili, prav tako kot midva, namenjeni na safari, je moje upanje počasi začelo upadati. Z vsem hrupom in takšnim številom ljudi, bi se tudi jaz, če bi bila slon, skrila. Želja je bila se vedno močna. Kot da bi najin voznik jeepa, čutil kaj razmišljam, je zelo hitro po vstopu v park, zavil iz glavne ceste in se odcepil od kolone ostalih vozil. Izbral je pač drugo pot. In po nekaj minutah se je pred nami pojavila prva družina slonov. Mama, oče in majhen slonček. Ustavil je vozilo, ugasnil motor in tako smo bili samo mi trije in oni trije. Malce smo se spogledali na razdalji nekaj metrov, v meni pa se je kar dvigalo vznemirjenje in veselje, ko sem lahko opazovala te prečudovite in mogočne živali v divjini. Niso se kaj dosti vznemirjali, lepo so jedli svojo travo in grmičevje in uživali. Odpeljali smo se naprej. Mož me je vprašal ” Koliko slonov bi rada videla, da boš srečna.?” Moj odgovor je bil ” Sem že srečna, videla sem tri in to zadostuje. ” In dejansko nisem imela več pričakovanj, bila sem hvaležna za ta trenutek srečanja s to slonjo družino. V naslednjih nekaj urah sem videla še najmanj 20 slonov, eni so nam prečkali cesto pred jeepom, spet drugi so nas opazovali ob cesti. Lahko bi rekla, da sva tisti dan zaključila v obilju nečesa prelepega.
Naslednji dan naju je čakal ogled kitov. Lahko si mislite, da celo noč od vznemirjenja nisem spala. Odrinili smo ob 6 zjutraj. Izbrala sva preverjenega ponudnika, saj sva želela na ogled z nekom, ki se ne podi za kiti na odprtem morju in jih opazuje iz razdalje, s katere ne zmoti njihove poti. Seveda bi najraje šla z nekom, ki bi mi omogočil tako bližino, da bi skočila nanj od veselja, pa vendar je moje globoko spoštovanje do teh živali, pregovorilo moj razum, naj se vendar ne obnašam otročje. No, tisti, ki že imate izkušnjo ogleda kitov, verjetno veste, da indijski ocean ni ravno miren ocean, kar konkretno pomeni, da so nas v tem obdobju čakali res visoki valovi in razburkano morje. Ko sva se usedla na ladjo, ki je sprejela 20 potnikov, sem za trenutek pomislila na slabost. Vendar sem se odločila, da moje izkušnje ogleda kitov, ne bo omajala nobena slabost ali karkoli drugega. Kmalu potem, ko smo izpluli, se je veselica slabosti in bruhanja, začela. Ljudje so viseli čez palubo in sklanjali svoje glave v morje. Nisem se dala motiti. Z velikim apetitom sem na majajoči barki pojedla svoj zajtrk, ki so mi ga skrbno pripravili in uživala naprej. Znotraj sebe sem bila boje med razumom in želodcem. Odločena sem bila, da mi moj želodec ne bo pokvaril te izkušnje. Ko smo prispeli na mesto, kjer naj bi bil prehod kitov, se je zgodba iz safarija ponovila. Barke, ki so se kaj hitro vse zapodile v isto smer. Mi smo samo stali na mestu in se zibali. Na momente sem čutila zavidanje vsem drugim barkam, saj sem vedela, da so pred mano že ugledali to mogočno bitje. Potem pa se je tudi za nas zgodilo. Pred nami se je razpršila voda visoko v zrak in nad gladino se je dvignil ogromen modri kit, največji izmed vseh vrst kitov. Moj dih je zastal in ko sem ga ugledala mi je po licu spolzela solza. Še sedaj, ko pišem tale zapis, čutim v sebi občutke, ki sem jih doživela takrat. Tudi solzne oči imam. Trenutek, na katerega sem čakala toliko let, je prišel. Na veliko, mogočno in v vsej svoji razsežnosti. Videla sem ga. To je bil popoln trenutek, ko sem se zavedla svoje hvaležnosti, da sem imela priložnost videti nekaj tako lepega. Na morju smo ostali 6 ur, videli pa smo vse skupaj 5 kitov, predstava, ki jo bom sanjala še dolgo.
Tako sta bili dve moji veliki želji, izpolnjeni. Obenem pa na potovanjih vedno znova doživljava občutke, ko je potrebno stopiti iz svoje cone udobja. Vsi smo nekako zabubljeni v te svoje cone, ki jih tako neradi zapustimo. V njih ostajamo predolgo, saj si v njih spletemo ne samo svoje srečne trenutke, temveč tudi svoje nesrečne trenutke. Če vas v tem trenutku vprašam “Kaj v svojem življenju bi spremenili, če bi imeli čarobno palčko?” Prepričana sem, da bi večina vas ali začela delati dolge sezname ali pa se ne bi spomnila ničesar. In vsi tisti, ki ste naredili dolg seznam, se samo vprašajte ” Kaj ste že naredili do sedaj, da bi to stvar spremenili?” Večina bi odgovorila nič (no, vsaj iskreni). To pomeni, da raje ostajate v svoji coni udobja, kjer ste nesrečni kot da bi stopili v neznano. Stopiti izven svoje cone je za vas namreč neznano. Tako kot za vse. In normalno je, da vas je strah. Saj nas je vse. Vendar, če nič ne spremenite, se vaše življenje ne more obrniti na bolje. In ne razmišljajte o tem kaj si ne želite, temveč svojo energijo usmerjajte v to, kaj si želite in življenje bo poskrbelo za vas.
Potovanja so vedno odlična priložnost, da zbistrite svoje misli, se osredotočite in razmislite o tem kaj si dejansko želite. So odlična priložnost zato, da se zaveste kaj vse že imate in za vse to začutite globoko hvaležnost.
In tako sva tudi midva, vedno hvaležna, ko lahko odideva na potovanje in še bolj, ko se vrneva v najin topel domek. Pa sva spet doma.