BLOG

Nasveti za boljše počutje

Ni v moji navadi blog zapise namenjati review-jem krajev ali restavracij, ki jih obiščeva. To naredim po navadi na Tripadvisorj-u, kjer tudi sama največkrat iščem informacije. Vendar včasih naredim izjemo in tako jo bom tudi danes. Spektakularen obisk spa-ja na slovenski obali, si zasluži zapis na mojem blogu. Obisk Lepe Vide sva imela splaniran že nekaj časa nazaj, saj sva dan združila s poslovnimi sestanki na obali. Drugače zagotovo spa-ja ne bi obiskala na prvi dan v mesecu avgustu, in to opoldne. Ker nama urniki drugače niso znesli, je bila to edina možnost. Zaradi napovedanih visokih temperatur sem skrbno vprašala ali imajo na voljo senco, kjer bom lahko preživela nekaj ur. Seveda so mi jo zagotovili. Ko sem nekaj dni pred najinim obiskom brala blog prijateljice Andreje (zapis si lahko preberete tukaj https://andrejasworld.com/2018/07/27/slovenija-razvajanje-v-secoveljskem-thalasso-spa-lepa-vida/ ), se je moja radovednost samo še dvignila. O spa-ju sem slišala nekaj dobrih besed v zadnjem letu, prej nikoli nič. Zanimivo, glede na to, da je odprt že 6 let. Andrejin zapis mi je dal malce misliti, saj imava kar približno enake nazore, pa vendar gre osel rad sam na led, kot pravijo. Poleg tega sem nama rezervirala še nekaj tretmajev, saj sva si želela malce razvajanja. Sama ideja umestitve spa centra v Krajinski park Sečoveljske soline, se mi je zdela posrečena. Če si še niste ogledali solin, je to lahko obenem lep izkoristek obiska tega prelepega dela Slovenije, kjer se boste obenem še malce podučili o pridelavi soli. Midva sva soline že obiskala, tako da se tukaj prav posebej nisva zadrževala. Parkirate pred parkom, od koder vas z električnim vozilom odpeljejo do Lepe Vide. Tam so naju na recepciji sprejela tri dekleta, od katerih je bila ena organizatorka dela (beri tretmajev). Drugi dve sta zraven povzročali nelagoden občutek nedela, pri čemer ne ena ne druga od sebe nista spravili ne pozdrava, kaj šele nasmeha. Gospodična na recepciji je pogledala najino rezervacijo, ki je bila drugačna od tega, kar sem se dogovorila po telefonu. Potrudila se je in nama predlagala paket, kjer so vključeni tretmaji, ki sem jih rezervirala, vstopnina + solni piling. Ker imam težave z ožiljem seveda previdno vprašam kaj pomeni tale piling in kje se nanaša. Gospodična mi zagotovi, da se tako nanaša samo od kolen navzgor. Ostala dva tretmaja pa sta bila tako povezana samo z obrazom in dekoltejem, tako da urejena zadeva. Brisače sva imela s seboj, drugače si jo lahko za celih 6 EUR, izposodite na recepciji. Sami presodite ali je to veliko ali malo. V spa-ju veljajo določena pravila igre, kjer sem si sama želela predvsem individualnega pristopa, saj notri spustijo samo omejeno število ljudi, ki šteje 55. V času najinega obiska nas je bilo mogoče 30. Ležalnikov v senci je natanko 18, torej v primeru, da želite obvezno senco, vam tega ne morejo zagotoviti. Ob dogovorjeni uri najinih tretmajev sta naju na recepciji pričakala gospodič in gospodična, ki sta naju odpeljala v prostor za solni piling in obloge iz solinskega blata. V malce odmaknjenem delu je bilo skupaj 6 miz za izvajanje tretmajev. Nekako postavljene za obisk v paru, saj so zelo nizke pregrade ločile pare miz. Tam vas razgalijo in vam ponudijo hlačke za enkratno uporabo. Sosed gleda soseda. Po nanosu se ljudje nagi sprehajajo do tuša, kjer si zadeve spirajo iz teles. Sama sicer nimam problema, če vidim zadnjo plat nekoga, saj konec koncev ne bom videla nič novega. Verjamem pa, da obstajajo ljudje, ki si želijo malce več intime. Gospodič me pred nanosom soli poduči, da sem skrajno neodgovorna, ker hodim v spa ob 12.00 uri, pri tem, da imam težave z ožiljem. Tudi o nanosu soli se v samem centru niso zedinili do kje se nanaša. Nanaša se namreč na celo telo. Hvala gospodič za poduk, se strinjam z vami, da bi lahko prišla bolj zgodaj zjutraj, vendar mi moje obveznosti tega niso omogočale. Malce mehkih veščin pri komunikaciji s strankami, vam ne bi škodilo. Me ima, da bi ga povabila na svoja predavanja o Kulturi vedenja, na Višji strokovni šoli za kozmetiko, kjer predavam točno o tej temi. Na koncu se vse lepo zmeniva in dogovoriva za nanos od kolen navzgor. Na sosednji mizi Sandi že veselo kramlja z maserko. Moj se potoži, da prvo leto delovanja, še marel niso imeli. Torej so tretmaje izvajali na čistem soncu. Nadaljuje v stilu kako je vsako leto slabše in da nihče ne želi več delat. In me na koncu povabi naj kaj napišem v njihovo knjigo pritožb. Da bo to dobro in za nas in za njih. Hmmm. Zanimiv mladenič. Prijazno me pospremi do tuša in mi uravna temperaturo vode. Kopalk, brisače in natikač nimam kam odložiti. Poleg miz ni nobene poličke. Pravi naj kar na tla vržem. Prav, pa na tla. Po solnem pilingu, nama nanesejo solinsko blato in naju pustijo počivati 20 minut. Vmes celo oba zadremava. Sandija sicer ožge po spodnjem delu, saj je bila miza že na pol na soncu☹ Privoščiva si še naravni sok, ki je cenovno močno zasoljen. Pa vendar, popolnoma pričakovano. Čaka naju še masaža obraza, glave in dekolteja. 8 miz v pokritem paviljončku, vmes so sicer zavese, ki pa so vse dvignjene. Torej popolnoma nobene intime. Masažo mi izvaja drugi mladenič, ki se mi celo predstavi in mi nameni prijazen nasmeh. Pohvalno, napredujemo. Prične z masažo. Bi rekla tehnični tip. Vse skupaj je čutiti, kot da ima pred sabo skripto in vadi gibe po mojem obrazu. Centimeter po centimeter. Nobenega občutka v rokah. Vmes celo zaznam rahle pritiske akupresurnih točk. OK, mogoče celo ve kaj dela. Na sosednji mizi leži gola gospa, ki ima masažo celotnega telesa. Ponovno, sama nimam problema, če pokažem kakšen del telesa, vendar o intimi in diskretnosti se tukaj res ne moremo pogovarjati. Kar ne razumem je zakaj imajo zavese med mizami, če jih ne spustijo, ko so vse mize zasedene. Resda so bolj prozorne zavese kot ne, pa vendar dajejo nek občutek intime. Po zaključenih tretmajih si privoščiva v baru kavico, kjer naju postreže naveličano, neprijazno dekle, lahko bi rekla, da že na meji nesramnosti. Namenoma vso osebje poimenujem dekleta in mladeniči, saj so vsi zelo mladi. Od njih bi pričakovala nek entuziazem, prijaznost in delovno vnemo. Nič od tega vas ne bo pričakalo v Lepi Vidi. Ob bazenu na srečo dobiva dva ležalnika, ki sta v senci. V bazenu se namakajo ljudje, saj je voda zelo topla. Nekateri izmed njih celo skorajda skačejo v bazen. Samo še kakšen napihljiv flamingo manjka, pa je slika popolna. Vsi imajo pri sebi telefone, se veselo slikajo. Ja, tudi jaz sem ga šla iskat v garderobo, zato da sem naredila nekaj slik, ki jih vidite. Vendar v svojo obrambo lahko rečem, da sem se res trudila biti diskretna in slikati, ko nisem motila nikogar. Za razliko od izkušnje prijateljice Andreje, so se ta dan vsi pred vstopom v bazen, stuširali. Vsaj tisti, ki sem jih uspela videti sama. Obiska Lepe Vide nekako nisva ohranila v takem spominu, da bi si ga še kdaj privoščila. Cene so precej visoke, lahko bi jih primerjala s cenami obiskov spa-jev na Islandiji, Havajih ali na Kostariki, pa verjetno še kje. Tujec pride enkrat in nikoli več. Seveda, saj potem odpotuje. Domač gost je tisti, ki se bo vračal. Ob najinem obisku je bila večina gostov, domačih. Koliko časa bo ta strategija še ohranjala Lepo Vido pri življenju, ne vem. Obisk si le privoščite saj ima vsak svoje oči in skozi najino prizmo je bilo včeraj tako kot sem zapisala, kar pa ne pomeni, da vam ne bo všeč. Dejstvo je tudi to, da sva v življenju in na potovanjih obiskala precej spa-jev in da najini kriteriji niso nizki. Niso pa spet tako zelo visoki, da jih nek slovenski spa ne bi mogel zadovoljiti. Konec koncev s cenami ciljajo na zahtevne goste in ne na masovni obisk. Pa kakšnen pareo si le nadeni gor, Lepa Vida!
O temle zapisu razmišljam že nekaj tednov. Vsak vikend imam v glavi nešteto besednih zvez, ki si jih želim preliti na papir, pa pride konec vikenda in vnema nekako popusti. Danes je očitno dan, ko se je jeza malce ohladila, želja po sporočilu pa še vedno ostaja tako visoka, da je nastal tale zapis.  Kolesarjenje imam rada. Predstavlja mi neko obliko svobode, ko v zgodnjih jutrih globoko zadiham in napolnim svoja pljuča s svežim zrakom. Nekaj let nazaj sem gorsko kolo zamenjala s cestnim kolesom. Kar nekaj let sem rabila, da sem sprejela to odločitev, saj sem bila globoko v sebi prepričana, da je cestno kolo veliko bolj nevarno zame. Ko sem mu začela zaupati, sva postala nerazdružljiva prijatelja. Vsak vikend se podiva po kolesarski stezi, ki poteka od Jesenic pa vse do Italije. In vsak vikend se moja svoboda na kolesu začini s kančkom gneva in jeze, ki jo doživljam med vožnjo. Tako kot obstajajo nedeljski vozniki avtomobila, obstajajo tudi nedeljski vozniki kolesa. Za obe vrsti velja splošno prepričanje, da sta veliko bolj nevarni za okolico, kot redni vozniki. Logično. Manj kilometrine, manj izkušenj, manj znanja o predvidevanju ipd. Vsi, ki poznate kolesarsko stezo, ki jo opisujem veste, da je precej široka po večini na vseh delih, na nekaterih delih se pač zoži, vendar nikoli do mere, da dva kolesarja, ki kolesarita v nasprotno smer, ne bi mogla normalno eden mimo drugega. Jaz to progo obožujem. Je precej dolga, da lahko zadovolji skoraj vse vrste kolesarjev, predvsem pa po njej ne poteka avtomobilski promet, ki se ga kolesarji najbolj bojimo. O agresivnih voznikih, ki stiskajo kolesarje v pločnik in nesrečah na tem mestu ne bi zgubljala besed.  Če se vrnem k mojemu doživljanju kolesarjenja vsak vikend bi lahko opisala celo paleto dogodivščin in različnih ljudi, ki jih srečujem. Seveda to niso samo kolesarji, med njimi so tudi pešci sprehajalci, kotalkarji, tekači in samo "spomeniški" ljudje, ki se postavijo na sredino proge in v svojem statičnem položaju opazujejo okolico. Sem bi vsekakor dala še entuzijastične fotografe (to so predvsem tujci), ki navdahnjeni nad lepoto narave, skačejo v stilu opic po stezi in s svojim fotoaparatom beležijo nepozabne poglede. V skupino brezglavih ovac vsekakor sodijo družine, ki se nedeljsko sprehajajo po progi, ustavljajo sredi nje in ko mimo pripelje kolesar, ki se mu morajo umakniti, brezglavo letajo desno in levo po progi, saj se od strahu ne spomnijo na katero stran bi se bilo bolje umakniti. Potem pa pride sorta kolesarjev, ki se nekako počutijo sami na celotni progi in se vozijo vzporedno po trije ali celo štirje. Ker si imajo med vožnjo pač veliko za povedati. Še sreča, da se z avti ne vozimo vzporedno z odprtimi okni in se pogovarjamo. Ko nasproti pripelje kolesar, se jim nekako ne zdi smotrno, da bi se skrčili in zapeljali v kolono eden za drugim. To so ponavadi gorski kolesarji.  Zadnja sorta pa smo cestni kolesarji. Tudi med nami imate take, ki vztrajno gojijo novo subkulturo, ki se je med Slovenci razširila v zadnjem času na vse področjih. Sama ji pravim "Me, myself and I" kultura. Nekako imajo občutek, da so zaradi svojega hitrega cestnega kolesa glavni. Vsi se morajo umikati in podrejati njim. Kar je okoli njih, jih ne zanima. Kako bo njihova vožnja vplivala na ljudi okoli njih, jih ne zanima. Tako delujejo verjetno tudi na vseh ostalih področjih svojega življenja.  In potem pridejo cestni kolesarji, ki so osvojili kulturo športnega obnašanja. Ki kljub temu, da jih je 15, vozijo v koloni. Ki kljub temu, da so številčni ne izražajo svoje premoči na agresiven način. Prehitevajo kulturno, eden drugega opozarjajo, si dajejo znake in pa predvsem pozdravljajo sokolesarje, ki jim vozijo naproti. Ker v športnem svetu veljajo nekatera nenapisana pravila, ki jih športniki poznamo. In se jih držimo. Po teh nenapisanih pravilih takoj spoznaš veličino človeka in njegovo športno kulturo. Taki ljudje so tudi v svojem okolju zreli in ne agresivni. Ker šport ti na nek način da neko zrelost.  Vse te skupine so redni spremljevalci mojih voženj na kolesu. Vsekakor pa ne smem pozabiti še pomembne zadeve, ki jo opažam in se mi zdi prav, da jo na glas izpostavim. To so kolesarji, ki se vozijo brez čelad. Nekajkrat sem med vožnjo uspela ujeti pogovor o čeladah, ki se je v neki družini glasil: "Mamica, zakaj pa imajo drugi čelade, mi pa ne?", je vprašala nekaj letna punčka svojo mamo. Njen odgovor me je skoraj sezul. Glasil pa se je: "Danes ne rabimo čelade, ker je sonce in je vroče." Še en primer, ki me je pustil brez besed. Punčka je imela čelado, njen oče in mamica pa ne. Vprašanje otroka se je glasilo povsem logično: "Zakaj pa jaz moram nositi čelado, vidva pa ne?" Odgovor se je glasil: "Ker ti si majhna, midva pa velika."  Ja, ker nesreča se ne zgodi, ko sije sonce in je vroče in nesreča se ne zgodi, če si velik. To je sporočilo, ki so ga ti starši sporočali svojim otrokom. Ne vem ali so se zavedali, da ste starši VZOR svojim otrokom. Da kar se Janezek nauči, to Janezek zna. In s takimi odgovori in vedenjem na kolesarjenju, svojim otrokom res niste pravi vzor. Nisem prepričana, da se vsi vi, ki se najdete v zgornjem zapisu, zavedate pomembnosti varnosti, ki vam jo nudi čelada. Verjemite, da ni lušno gledati, ko se krvaveča glava brez čelade pri nesreči, samo razpolovi. In da ne razmišljam o tem, da je tudi Sandiju nedavno prav čelada, rešila življenje.  Jah, razumem pa to, da ti čelada uniči frizuro in da ne morete biti v vsej svoji lepoti vidne tudi na kolesu. Tako pač to je. Čelada terja svoj dolg. Najmanj kar je, je frizura. Odločiti se bo treba ali boste svojemu telesu privoščili nekaj svežega zraka in športa na kolesu ali pa se boste raje sprehodili brez čelade in prav tako nekaj naredili za svoje telo. Oboje je super. Samo prosim, lepo prosim ne postanite "Zombiji brez čelade" na kolesu.    
Siddharta na odru
Od nekdaj sem rada hodila na koncerte. Od klasičnih pa vse do rock in metal koncertov. Skratka rada slišim dobro glasbo, tudi če nisem največji oboževalec dotične skupine. Tako se je moje obiskovanje koncertov pričelo že v najstniških letih in velja še vse do danes. V najstniških letih je za večino obiskovalcev koncert pomenil tudi uživanje večjih količin alkohola ali kakšnih drugih opojnih substanc, ki so ti koncert pričarale v nadnaravnih dimenzijah. Čar koncerta je bil znati uživati v teh dimenzijah in doživeti glasbo na svoj način. Meni osebno je koncert predstavljal dobro družbo, ples, petje in zabavo. Ne rečem, da nisem spila kakšen kozarček, vendar do faze drugih dimenzij zaradi substanc ali alkohola, nisem nikoli prišla. Tako bi lahko rekla, da sem glasbo vedno dojemala na svoji dimenziji, trdno na materi Zemlji. Vsak po svoje bi lahko rekla. Z leti sem do vsega tega, dobesedno pijančevanja, postala veliko bolj kritična in netolerantna, saj me je enostavno začelo motiti. Vedno, ko sva se odpravila na koncert, sem vedela, da zraven moram v zakup vzeti še kopico pijanih ljudi, ki bodo cvilili in grulili na koncertu. To sem sprejela. Vstopanje v moj intimni pas bližine, sem tudi sprejela. Saj načeloma nikoli, ampak res nikoli, nisem imela take izkušnje, kot sva jo imela včeraj na koncertu IZŠTEKANI, v Kino Šiška. Skupino Siddharta poslušam že odkar obstajajo in njihova glasba mi res seže do srca. Ne vem koliko njihovih koncertov sem že poslušala, od majhnih, pa vse do Plečnikovega stadiona in Stožic ipd. Včerajšnjega koncerta sem se res veselila, saj mi je Kino Šiška kot prizorišče res všeč. Pričarati mi uspe neko intimno povezavo med izvajalci in publiko in ustvari se lahko res vrhunsko doživetje. V zadnjih letih se še posebno veselim koncertov, kjer pričakujem malo bolj zrelo občinstvo, če razumete. Brez najstnikov, njihovega popivanja in podobnih izgredov, kjer je koncert več kot očitno le izgovor za dodatne opojne snovi. Tudi včeraj je bilo na prvi videz tako. Zrelo občinstvo, kjer lahko vidiš, da cenijo dobro glasbo, da enostavno vedo za kaj gre. Dokler se nisva znašla v vrsti, ko je za nama stala družba nekaj deklet in fanta, ki je več kot očitno pogledala pregloboko v kozarec. Koncert se je počasi začel obračati v nočno moro. Ne samo, da so se začeli na glas dreti in pogovarjati, več kot očitno je bilo, da jih koncert pravzaprav sploh ne zanima, saj se res niso dali motiti v svoji glasni zabavi. Najprej se je vrsta pred njimi začela spogledovati med sabo, kot češ »Kaj je z njimi?«, potem so se posamezniki začeli ozirati nazaj in jim namenjati poglede, v smislu »Hej družba, mi smo prišli na koncert in bi radi poslušali«. Vse to brez kančka opaznosti v očeh glasne družbe. Počasi se je njihova glasnost razširila kar na nekaj vrst naprej in ljudje so postali nezadovoljni. Kakšen kozarček preveč me ni motil, to je pač odločitev vsakega posameznika. Kar me je zmotilo, je obnašanje teh nekaj, ne ravno mladih žensk, ki so s svojim vreščanjem in avšastim obnašanjem, popolnoma razvrednotile sebe kot ženske, saj so bile oprostite izrazu, videti kot navadne pocestnice. Na najini desni pa skupina Štajercev (z vsem spoštovanjem do njih), ki je očitno zamenjala fuzbal igrišče za koncertno dvorano. Sodeč po količini zaužitega piva, žvižganju in navijaškemu dretju, je zgledalo tako. Za njih se je koncert zaključil predčasno, saj je zaradi alkohola enemu postalo slabo in sta z ženo, morala predčasno zapustiti koncert. Hvala bogu. Po tem so se umirili tudi drugi. Ena šola je bila očitno dovolj. Pošteno. Ko pa je ženski nekaj mest naprej od mene prekipelo, je zelo obzirno pogledala pijano družbo deklet za nami (ne vem kako naj jih naslavljam, saj so bile to ženske nekje okoli 35 let), in jim rekla: »Oprostite, nič slabega ne mislim, vendar mi smo prišli na koncert in bi radi poslušali. Ali lahko prosim svojo zabavo nadaljujete pri baru in se vrnete, ko vas bo zanimala glasba?«. Bravo punca, good point. No, na žalost ni naletelo na plodna tla. Družba se ji je smejala v obraz, še več od tega, začelo se je posmehovanje vsem nam, ki smo jim namenjali »čudne« poglede, ki jih niso hoteli razumeti. In na tej točki sem se vprašala: »Kdaj smo prišli tako daleč, da res vidimo samo sebe in nas sočlovek, ki stoji poleg nas, ne zanima več?« Samo, da se imaš ti fajn. Boli te k……, če človeku poleg tebe manjka pol roke. Dobesedno. Pa ljudje božji, dajte se zbudit in začeti sobivati, kot smo to počeli nekoč in nekdaj. Da ne zaidem……. Včerajšnje obnašanje teh, predvsem žensk, me je res razjezilo in po drugi strani razočaralo. Od moških (oprostite moški) bi še nekako pričakovala neandertalsko in primitivno obnašanje. Od žensk pa res ne. Kje je vaša ženskost punce, kje je prefinjenost in damstvo v vašem obnašanju? Nič ni narobe, da se imate fajn. Nič ni narobe, da spijete kaj. Da pa iz sebe delate dobesedno pocestnice in se tako tako razvrednotite in spustite na tako nizek nivo, drage moje, tukaj pa imate problem. Ne vem kakšne frustracije in manjvrednostne komplekse držite v sebi, vendar vse to je rešljivo. Ker verjemite mi, da danes, če bi videle svoj posnetek včerajšnjega obnašanja, bi hodile naokoli z vrečo na glavi. O tem, da ste spustile glavni point večera, torej dobro glasbo, sploh ne bom zgubljala besed. Ja, priznam, starejša kot sem, manj sem tolerantna do takih izpadov in bolj me motijo neotesani in primitivni ljudje, ki se sprehajajo po tem svetu. Mogoče sem pa stara? Mogoče. Saj vem kaj si mislite nekateri, pa ne hodi na take koncerte, če te to moti. Dragi moji, potem je najbolje, da tudi v trgovino ne hodim več, ker me moti, ko nek mentalni invalid svojega BMW-ja zapelje na vhod Mercatorja in tam parkira. Potem je najbolje, da sem doma. Ker ljudje, ki jim ni mar za sočloveka, so povsod. Na vsakem koraku. In ni rešitev, da se vsi mi, ki imamo zavedanje, umaknemo. Ravno obratno. Če se bo vsaj nekaj ljudi, ki se bodo našli v tem zapisu, ki by the way, izraža moje osebno prepričanje in mnenje, zamislilo, je moj namen dosežen. Za vse tiste, ki vas bo zapis vrgel iz tira in bi najraje besno zakucali po tipkovnici in napisali komentar, lahko to mirno storite. Pred tem pa vas prosim, da se vprašate: »Kaj je tisto, kar me je tako razjezilo? Se je mogoče oglasil moj ego prijatelj?«. No, pa srečno vsem v prihajajočem letu in še na mnogo dobrih koncertov.  
Tiho sva sedla v avto in se odpeljala na težko pričakovano pot. Pred nama je bilo dobrih 500 km vožnje. No, saj ni tako hudo, če bo brez kakšnih zastojev in nesreč. Med vožnjo poteka sproščen pogovor, po večini o dnevih, ki so pred nama.   Pozno popoldne prispeva v Nemčijo in se kar zapeljeva do mesta zločina. Do hotela bova šla že kasneje. Mesto Roth, Nemčija. Majhno mestece, kjer priprave na največje prihajajoče tekmovanje, potekajo verjetno že kakšen teden. Celo mesto je v transparentih, cestnih zaporah, oznakah. Celo mesto živi in diha za ta dogodek. Tako je prav. Dvigneva štartno številko in pripadajoč nahrbtnik in počasi odpeljeva proti hotelu, ki je dobrih 20 km stran, v Nurnbergu. Dobro bi bilo kaj pojesti saj je za nama cel dan nekih nespodobnih prigrizkov in moje telo počasi zahteva hrano. Čez dan je poudarek na dovoljšnem vnosu tekočine, zdaj pa hrana. Hitro se zadovoljiva s pizzerijo, saj sva utrujena in se nama pravzaprav ne da iskati kaj (po mojem okusu) primernejšega. Na srečo se moje telo hitro zadovolji s kakšno solato, ki jo danes najdem res povsod. Zdaj ni čas za kompliciranje okoli tvoje hrane, si rečem in pojem solato. Pred nama je zadnji dan priprav pred »grand finale« tekmo. V hotelu začneva standarden postopek pripravljanje opreme. Nalepke na čelado, na kolo, na vrečke. Priprava opreme, hrane, ponavljanje poteka. Popoldne odrineva proti Rothu. Potrebno se bo ločiti od črnega vranca (beri kolo), ker bo prenočil v menjalnem prostoru. Prispeva v menjalni prostor, jebemti dogaja. Glasba, zadnje priprave, štanti s tem in onim, ni da ni. V menjalnem prostoru pa taki vranci, da ti pamet stane. Impresionirana sem. Koliko denarja ljudje zmečejo za kolesa. Vključno z mojim. Davek na budale, bi rekli. Počakam za ograjo, Sandi odide parkirat Blackyja (seveda ima ljubkovalno ime, saj niste podvomili v to ne?). Večerni brifing. Če se sprašujete zakaj jaz svetim zraven na brifingu, vam bo hitro jasno v nadaljevanju. Pod velikim šotorom se gnete množica športnikov, ki se pripravljajo na največjo preizkušnjo, Ironman tekmo. Brifing poslušava v angleščini, malce mi gre na jetra, ker zraven ljudje klepetajo. Če te ne zanima kje se boš vozil jutri, pojdi ven. Ostanem zbrana, da ujamem točke, ki so zame pomembne. Točke, ki so pomembne za šerpo so točke, kjer svojega norega športnika čakaš, da ga vidiš pod A) živega in če gre A točka skozi, pod B) ga ujameš v fotoaparat. Prispeva nazaj v Nurnberg, jest bo treba. Sandi vpraša ali greva do centra. Ja itak, da greva, vendar se potegnem nazaj in kot vse šerpe pred tovrstnimi tekmami že dobro naučene, politično odgovorim: le, če ti želiš. Trik je v tem, da nihče od teh športnikov en dan pred tekmo ne mara pretiranih pohodov po mestu ali kjerkoli drugje, saj »šparajo« noge. Kar v praksi pomeni, da prehodijo mogoče 500 m in to je to. Torej na ogledovanje mesta, pa če si še v tako lepem, pozabi. Na srečo je hotel res 500m do starega dela mesta in odideva na večerjo. Večer pred tekmo. Še enkrat ponoviva ves postopek pred in med tekmo. Oprema, hrana, šerpine točke, način premikanja, časovne razdalje in čase. Na hitro mu še zmasiram noge, naj mu bo. Utoneva v noč. Budilka zazvoni ob 4.00. Prva stvar, ki jo pomislim, ali je meni res tega treba? Sandi vem, da ne razmišlja o tem. Vstaneva, pripravim hrano, pijačo in opremo. Imam vse? Fotoaparat, voda, denarnica, za oblečt……Odrineva in se še po temi pripeljeva v mesto. Dobiva dobro parkirišče (beri ne preveč stran od štarta, da ni potrebno preveč hoje). Sandi odide v menjalca pozdravit Blackyja in si pripravit hrano na kolesu. Začneta se najdaljši dve uri pred štartom. Počasi se naberejo še drugi kamerati in njihove šerpe. Ni mi preveč do pogovora. Prezgodaj je in brez kave sem še. Ne jamram na glas, samo znotraj sebe. Trenutek slovesa. Skupaj odideva še do zadnje postojanke, WC-ja. Par, ki stoji v vrsti naju prosi, če ju slikava. Priliko izkoristiva tudi midva. Krasna slika z ozadjem Dixija. Who cares. Posloviti se bo treba. Stisneva se v objem, dobim cmok v grlu. Komajda izdavim srečno. [roth]               Gledam za njim dokler ne se ne izgubi v množici, kjer ga ne prepoznam več. Vsi imajo enake kape, vsi so napravljeni v smešne neoprenske obleke. Pogledam naokoli in vse šerpe se počasi poslavljajo, ene bolj čustveno spet druge manj. Povzpnem se na most, kjer se začne šerpin pohod. Dolg dan je pred mano. Misli letijo na vse strani in ponavljam načrt, ki sva ga šla čez en večer prej. Ponavljam čase in točke, kjer moram biti. Močen zvok sirene me strezni in tekma se začne.  V vodi po navadi nikoli nisi te sreče, da vidiš svojega tekmovalca, saj vse kar vidiš je borba za preživetje množice norcev. Ma ga ni denarja, da stopim tja notri, kjer težko ubežiš kakšnemu udarcu po glavi ali kakšnemu napitku, ki se mu reče voda. Žejni že ne bodo. Po tihem upam, da ga ne prime že v vodi krč, ker potem bo psiha podivjala in bo terjala svoje. Ne moja, njegova. Zaslišim prvega rešilca, stisne me v želodcu. Preženem neželene misli in se usedem na pločnik. V nizkem štartu čakam pripravljena s fotoaparatom. Skoncentriram se na zelene nogavice, po katerih ga po navadi prepoznam na dovolj veliki razdalji, da ga lahko ujamem v fotoaparat. Minute tečejo, meni se zdi kot da že cele ure sedim tukaj na soncu, v neudobnem položaju, s težkim fotoaparatom v roki. Prileti mimo. Dvigne roko in še preden uspem iz sebe izdaviti njegovo ime, je že daleč naprej. Ampak v redu je, zgleda dobro. Odlično. Naredim premik na Sollar Berg. Pred mano je dolga hoja s težkim nahrbtnikom na ramenih. Med potjo srečam nekaj ljudi in z Matevžom se odločiva, da počakava skupaj Sandija. Usedeva se na pločnik in ponovno se pričenja večnost čakanja. Ponovno zatulijo sirene rešilca. Moj želodec zapoje. Minute čakanja postanejo še daljše. Računam in računam minute in čase, ko mi je rekel, da bo tukaj. Ni ga še. K sreči se z Matevžem zapleteva v pogovor, da se malce zamotim. To je on. Švigne mimo in tokrat uspeva odpeti njegovo ime. Zgleda dobro. Gremo naprej, pol dneva je še pred mano. [roth1]               Pripravim se na dolgo hojo do tekaškega dela tekme. Pred mano je dobrih 10 km, na cca 5 km podlage, ki sem jo že prehodila. Nepotrebno robo odložim v avtu, saj me hrbet že pošteno boli. Prispem do mesta. Ostane mi še čas, da nekaj pojem. Zaželim si domače kave, seveda se zadovoljim z nekim kislim pljunkom, ki mi ga postrežejo. Malce predolgo se obiram na kosilu in prav pošteno se mudi na dogovorjeno točo, da ga ujamem na teku. V bistvu sem veliko prekmalu. Kot vedno. Glava mi ne da miru in me vedno žene na točke veliko prekmalu. Delam se, da sem mirna, a v meni divja vulkan. Upam, da hrana ostane v meni. Samo, da ga vidim, če je uredu. Upam, da nima krčev. Upam, da je pojedel vso hrano, ki je imel pripravljeno. Upam, da dovolj pije. Eno samo upanje postanem, preden ne zagledam zelenih poskočnih nogic, ki priletijo mimo mene. Pomaha mi in se nasmeje. Postanem lažja za 5 kg. Samo še cca 35 km ima. Počasi se premaknem do gozdička pred ciljno areno in si zaželim malo počitka. Vročina je naredila svoje, prehojeni kilometri tudi. Minevati začne 10 ura tekmovanja. Počasi se premaknem v ciljno areno in prične se čakanje. To je pa res najmučnejše čakanje, ki ga šerpa lahko doživi. Vsaka minuta je dolga eno uro. Zaslišim ime Tomaža, ki je že v cilju. Bravo! Kmalu za njim bi moral biti Sandi. Končno zaslišim njegovo ime. Sandi Novak from Slovenia, YOU ARE AN IRONMAN! Ne morem verjeti svojim ušesom niti očem. Iz srca mi pade skala. Prvič v celem dnevu pošteno zadiham. Začutim globoko spoštovanje in ljubezen do njega. Koliko ur treninga in odrekanja je bilo vloženih v ta trenutek. Kakšna železna volja in samodisciplina je potrebna za vse to. Poklon vsem, ki se tega lotite. Prebijem se skozi množico in se prebijem do cilja. Padeva si v objem in solze začnejo nekontrolirano teči obema. Trenutek naju in najinega angela. Ki ga nikoli ne pozabiš.

PRIJAVA NA E-OBVEŠČANJE

Zdrav življenski slog

Koristni nasveti in recepti za zdravo in boljše počutje, dogodki, delavnice in še več.

Mnenja

Access Bars tretma: Nenavadna, vendar čudovita izkušnja. Prvo polovico tretmaja je sicer spremljal glavobol, potem pa so vse napetosti popustile in sem utonila v sproščujoč spanec. Občutki po tretmaju so bili enkratni. Kot bi mi nekdo vzel vse breme iz ramen – bila sem polna pozitivne energije in polna življenja.
 
Mislim, da je zdaj počasi čas za nov tretma.

Barbara Osenar

Vse je bilo čisto preprosto. Ob prvem dotiku ga. Renate sem se sprostila, prepustila njenim nežnim prstom in dotikom. Mir in blaženost sta napolnila moje telo, ki je postalo lahko, polnilo se je z nežno-zlato svetlobo, ki se je pretakala po mojem telesu. Bila sem v posebnem blaženem stanju, ki se je iz dotika v dotik stopnjevalo, tik pred koncem terapije pa sem začutila še energijo po celem telesu.
 
Hvala za to izkušnjo, še pridem – ko mi boste prišli naproti, želim si živeti in delati iz notranjega miru, prav vsak trenutek, ki  mi  je podarjen. In prav vaša terapija je kamenček v mojem življenju, ki mi je to dala.
 
Naj se širi vse kar je dobrega.

Bernarda Marčetič

Preden sem se pridružila Renatini skupini, nisem vedela kako vadba pilatesa izgleda in poteka. No, marsikaj sem o tem prebrala, a da bi me potegnilo, da bi se pridružila kakšni skupini, to pa ne. Mislila sem, da se vsaj približno držim pokonci, ko sedim, a sem bila na prvi uri vadbe kar malce šokirana. Kaj, a tako ‘puklasto’ se držim?! Renata mi je odprla oči glede moje drže, tako da se zdaj, ko sedim v službi za računalnikom ali pa ko sedim doma, zavestno večkrat popravim in se poravnam.
 
Na teh naših skupnih uricah mi je zelo prijetno, čeprav se velikokrat še lovim. Ja, je kar težko uskladit pravilno dihanje in gibanje. Všeč mi je, ko vadimo v mali skupini, tako da se Renata res posveti vsaki. Vaje so zanimive, kakšne so težje, druge so vsaj na pogled lažje, a vse so prilagojene skupini. Predvsem pa mi je zelo všeč, da nam Renata ne pusti, da bi nam misli odplavale drugam, ampak nas s svojim spodbujanjem in pozitivno naravnanostjo usmerja na pravo pot – da se res posvetimo samo sebi in svojemu telesu.

Mojca Škof

Končno si dvakrat na teden vzamem eno uro časa zase, da se umirim, posvetim sama sebi in naredim nekaj dobrega za svoje telo in dušo.
 
Glede na tempo v službi, me Pilates trenutno rešuje pred migrenskimi glavoboli zaradi stresa in mi na spolšno daje energijo, da stvari speljem do konca. Že nekaj let nazaj sem skoraj leto dni obiskovala skupinsko vadbo Pilatesa v nekem fitnes centru v Ljubljani. Vendar to niti približno ni bilo to. Ko sem začela hoditi k Renati, sem šele dojela kaj pomeni pravilno dihanje, kaj pomeni poslušati svoje telo in kako začutiti posamezne mišice.
 
Toplo priporočam vsem, ki si želite delati individualno ali pa v zelo majhnih skupinah in resnično biti v stiku sami s seboj.

Eva Jelnikar Mrak

Neskončno sem hvaležna za izkušnjo in za Renato, ki mi je pokazala to pot.
Med izvajanjem barsev sem se počutila popolnoma sproščeno, čutila sem (dejansko fizično čutila) kako se mi stvari v glavi zlagajo in kako odhajajo nepomembne stvari, tiste stvari, ki me omejujejo.
 
Po končanem postopku sem bila polna energije in čutila sem, da se je že začelo dogajat.
V naslednjih treh dneh so se stvari dejansko začele spreminjati, sprejela sem samo sebe, se videla v povsem novi luči, končno sem začela verjeti v sebe, postala sem druga oseba, točno tista oseba, ki sem jo iskala toliko časa. Tudi dogodke in informacije, ki sem jih iskala, nekatere že več let, so začeli prihajati in še vedno prihajajo k meni. Kar nekaj časa sem se vrtela v začaranem krogu in se nisem znala premakniti naprej po svoji poti, z barsi mi je to uspelo! In kar je najbolj noro, to se je začelo dogajati že naslednji dan!
 
Zdi se neverjetno pa vendar je. Ta izkušnja vam dejansko lahko pomaga in vam spremeni življenje!

Urška Hercog

U vrlo kratkom periodu desile su mi se dve veoma velike životne promene. Postao sam otac i odlučio da promenim karijeru. Kada se uzme u obzir da se aktivno bavim triatlonom i da sam u to vreme provodio i po 10 sati nedeljno u treningu, ne čudi zašto me je pratio neki čudan osećaj da ne postižem, da nisam predan i da ma šta god radio, neću imati uspeha koji očekujem od sebe. Uz miks krivice, stresa i nesigurnosti, budućnost nije izgledala magično.
 
Renata kao kouč ume da sluša, ume da bude tu i da sačeka da se stvari pokrenu. Ali i ume da te pritisne, onda kada vidi da je potrebno da napraviš korak, budeš hrabar i izađeš iz poznatog obrasca. Za mene je obrazac bio da ne donosim odluku, da čekam i ne preduzimam korake. Da razumem, da prihvatam, ali i da se zadovoljim ovim što imam.
 
Kada nakon par meseci pogledam gde sam, šta se sve promenilo i kakva su moja dominantna osećanja, shvatam da uticaj koučinga sa Renatom možda i nikada neću osvestiti. Ono što samo hvatam na trenutke jeste da radim drugačije. Na primer, ko bi rekao da ću ikada probati pilates? Šta će doneti samo ova promena, nemam pojma, ali se radujem!

Veroljub Zmijanac

Fantastično. Oseben pristop, strokovnost, odlično vzdušje.
Vse, kar potrebuješ po napornem dnevu.

Matic Prosen
1
2
3
4
5
6
7