BLOG

Nasveti za boljše počutje

Vse stvari v življenju so lahko sladko kislega okusa. Odvisno seveda iz katerega zornega kota pogledamo. Ste se kdaj vprašali kateri zorni kot pogledate naprej? Sladki ali kisli? Večina nas v negativnih situacijah, najprej pogleda, kisli zorni kot. In to je popolnoma naravno.   Kar je bistveno je, ali greste od tu naprej? Ali greste potem tudi v sladki zorni kot? Največkrat in večina ljudi, ne gre. In dostikrat je to v trenutku dogodka, zelo zelo težko. Pa vendar ni nemogoče. Sladki zorni kot v negativni situaciji je nekaj, kar se lahko naučimo. In vsi vemo, da vaja dela mojstra. Naslednjič, ko se boste znašli v negativni situaciji, poskusite najti sladki zorni kot te iste situacije. Vprašajte se “Kaj se moram iz te situacije ven naučiti” ali “Kaj moram v tej situaciji sprejeti”. Ko boste začeli verjeti, da vam je življenje prineslo naproti situacijo, iz katere se morate nekaj naučiti, boste nehali soditi. Začeli boste sprejemati življenje in verjeti, da sladko in kislo, navsezadnje, gresta skupaj. Ne verjamete? Poskusite papajo, na katero polijete limonin sok. Dobite božanski okus prepletanja sladko kislega užitka.
Vsak od nas je bil v življenju nemalokrat v situaciji, ko se je vprašal  »Zakaj? Zakaj jaz? Zakaj se to dogaja meni?« ipd. Vendar v tistem trenutku malokdo pomisli na to, da nam življenje vedno ponudi natanko tisto, kar je v danem trenutku za nas najbolje. Življenje nam  poprime ogledalo za točno tiste lastnosti,  ki jih pri sebi nismo ozavestili in sprejeli. Sprejeti sebe v celoti pomeni, da sprejmete tudi tiste lastnosti, ki vam niso všeč. Vsi vaši odnosi in izkustva vam dajejo to priložnost.   S tem, ko smo izbrali imeti dualistično izkušnjo kot človeška bitja, pomeni, da bomo s svetom imeli različne odnose in izkušnje, od prijetnih do neprijetnih, in od pozitivnih do negativnih.  Pogosto situacije, ki niso prijetne in udobne, sodimo in obsojamo.  Lahko se premaknemo v stanje žrtve in obsojanja in ustvarimo še večjo vrzel med sabo in osebo, skupino ali situacijo. Namesto, da bi sprejeli situacijo kot učenje in lekcijo, ki se jo moramo naučiti, raje poglobimo stara prepričanja, strahove in vzorce. Ker je to najlažje. Vendar se raje odločimo in izberimo težjo pot. Pot, ki naj bo na koncu nagradila in osvobodila. Zapomnite si, da je duša, bistvo tega kar smo, že popolna, cela in izpopolnjena. Ne sodi vas po izkušnjah, ki jih doživljate. Je nevtralna. Vsak odnos in izkušnjo vidi kot priložnost za razvoj, ne glede na to kako se le ta odvija. Tisti del vas, ki presoja kaj vam je všeč in kaj ne, je vaš Ego um. Le ta se v takih situacijah “sproži«.  Stopnja strahu, v kateri živite, stopnja vaših prepričanj in zavedanja, določa vašo reakcijo in vašo rast v življenjski izkušnji. Formula za lažje prehajanje skozi izkušnje je pogledati situacijo skozi oči svoje duše, svoje biti in ne skozi oči svojega ego uma.  Naj se še enkrat spomnimo, da vsak odnos in situacija, nam daje priložnost, da ozavestimo lastnost, ki jo moramo v popolnosti sprejeti in ponotranjiti.  To še posebej velja, ko prepoznamo in obsojamo lastnosti na drugih, ki niso »zaželene ali všečne«. Pogosto te lastnosti lahko najdemo nekje znotraj nas. Če smo sposobni te izkušnje in odnose sprejeti kot nevtralne, potem ne bomo ponavljali teh istih vzorcev, kar tako zelo pogosto počnemo.  Namesto tega raje poskusimo doživeti nekaj novega, ne da bi se pri tem počutili kot žrtev in ne da bi pri tem krivili cel svet za svoje probleme.  In sčasoma boste delovali iz svoje notranje biti in ne več iz ego uma. Predvsem pa se boste naučili prepoznavati razliko med tema dvema delovanjima. In takrat boste postali celostno, ozaveščeno bitje.
Da sem se odločila napisati nekaj besed o tihem ubijalcu, me je spodbudil intervju z dr. primarijem Cevcem, ki sem ga nedavno poslušala na radiu, med vožnjo na delo. Podatki, ki jih je povedal, so bili zame šokantni. In jih delim z vami….   Primarij dr. Cevc je podal informacijo na podlagi intervjuja, ki se je navezoval na Zakon o zvišanju trošarin na sladke pijače, ki ni bil sprejet. Z izredno kritično besedo je povedal: »Slovenci smo po raziskavah prvi v Evropi po debelosti med ljudmi, ki jih zadane infarkt. A smo obenem tudi prvi v Evropi po informiranosti in izobraženosti kaj je zdravo in kaj ne. Naredimo pa NIČ. To namreč terja spremembo, ki pa se jo vsi na dolgo in široko otepamo. In v tem pogledu smo Slovenci zelo leni.« V nadaljevanju je govoril, da je tak zakon nujen, saj če sami nismo pripravljeni narediti nič, je ljudi potrebno v to prisiliti. Tako kot je bilo to s kadilskim zakonom. Zapleti, ki ga povzroča sladkor so namreč tako veliki, da je res čas, da o njih začnemo razmišljati ZDAJ. Debelost in prekomerno uživanje sladkorja vodi v diabetes tipa 2, ki ima lahko za posledico res hude zaplete srčno žilnega sistema. Da boste ugotovili kakšno je vaše tveganje za srčno žilna obolenja, si lahko izmerite obseg vašega pasu. To je namreč zelo dober kazalnik vašega stanja. Sama sem imela možnost videti te bolnike na Oddelku za ožilje v Ljubljanskem kliničnem centru in verjemite mi na besedo, pogled je vse prej kot prijeten. In ko pomislim, da se vse te zaplete da preprečiti samo z majhnimi spremembami v prehrani, si res ne morem misliti drugega kot to, da smo res leni. Še en podatek moram podeliti z vami, ki me je do konca razorožil, ko sem poslušala ta intervju. Slovenski najstniki popijejo več Coca Cole kot ameriški najstniki. Ali vam ta podatek o tem kam se pelje zdravje naših otrok, kaj pove? Kot pravi slovenski pregovor »Kar se Janezek nauči, to Janezek zna«. Mislim, da sem vam s tem povedala vse. Pa vendar ali je res vsega kriv samo sladkor? NE, še zdaleč od tega. Vsak izmed nas ima v svojem življenju nekega tihega ubijalca, ki mu krade tisti delček, zakaj ne moremo biti srečni. In če pride trenutek, ko se mogoče počutimo srečni, hitro najdemo novega ubijalca, ki je ponovno kriv za našo nesrečo. Ko vsak dan opazujem ljudi okoli sebe, ugotavljam, da so ljudje »obupani«. Na njihovih obrazih so maske, polne obupa, trpljenja in hladnosti. Vsakodnevno se mi dogaja, da pozdravim človeka v hribih, kjer velja neko nenapisano pravilo, da pozdraviš človeka, ki ga srečaš, tudi če ga ne poznaš. In čedalje bolj pogosto ne dobim pozdrava nazaj. Pa ne zato, ker me človek ne bi hotel pozdraviti, temveč zato, ker so ljudje enostavno »odklopljeni«, z glavo popolnoma nekje drugje in neprisotni. V svojem svetu bi lahko rekla. Ker enostavno ne vidijo ničesar okoli sebe, ne vidijo niti sebe, ne čutijo niti svojega telesa, enostavno hodijo kot roboti svojo pot do cilja. Kakšna je ta pot, na kakšen način dosežejo ta cilj, je nepomembno. Kaj vse na tej poti zrušijo, koga poteptajo, je nepomembno. In potem se vprašam, ali smo res prišli tako daleč, da smo izgubili čut za sočloveka, čut za sobivanje, čut za naravo in vse kar je okoli nas? Živimo zato, da uživamo življenje in se ga veselimo in ne zato, da v njem trpimo. Pa vendar je ogromno ljudi, ki je prepričanih, da je življenje kruto do njih in da je to eno samo trpljenje. Kdo ustvarja to trpljenje? Življenje ali vi sami? Predvsem pa se vse preveč ukvarjamo s tem kaj si ne želimo in ne s tem kaj si želimo. S tem samo nalagamo negativno energijo na stvari, ki si jih ne želimo. Naredite sami s seboj test in dva dni odrinite od sebe vse negativne misli. Mislim, da je za večino ljudi to kar hud izziv. Poskusite. Ne rečem, da je vedno lahko in da je celo življenje samo z rožicami posuto. Absolutno pridejo trenutki, ki so težki in ko trpimo. Pa vendar so to vse koraki, ki nas vodijo v nek višji cilj in na neko višjo raven zavedanja. Tudi sama sem kar nekajkrat v življenju padla na tla, si do krvi potolkla kolena in še kaj drugega. Da o življenjskih preizkušnjah, ko mi je krvavelo srce, ne govorim. Pa vendar sem vedno vstala, se pobrala, zakrpala kolena in krvaveče rane in šla naprej. Z zavedanjem, da so to situacije, ki so mi namenjene, da jih prehodim zato, da bi lahko naredila korak naprej v svoji osebnostni rasti. Nisem iskala krivcev, nisem se jezila na celi svet, temveč sem samo sprejela situacijo kot del učenja, in šla naprej. Nehala sem se upirati in začela sprejemati. To je trenutek, ko si enostavno pripravljen na rast in to je trenutek, ko življenje postane lahkotno in ga ne dojemaš več kot bojno polje, kjer čakaš v bojni pripravljenosti iz katere strani bo priletela krogla. Prazniki in konec leta je krasno obdobje in priložnost, ko lahko zavestno opustite nekaj vaših prepričanj in vzorcev, ki so vaši »tihi ubijalci«, in jih za vedno pustite v letošnjem letu. In seveda je vse odvisno samo od vas. Ali si želite stopiti v lahkotno leto 2015 ali pa ne? Odločitev je vaša. Če se odločite za prvo možnost, potem v letu 2014: – Opustite misli o tem, da niste tam, kjer bi MORALI biti. Vsak korak vas je pripeljal točno tja, kjer ste danes. – Opustite vse vzorce in prepričanja, ki vas v življenju ovirajo (in verjemite mi teh imamo ogromno). Čas je za bolj pozitivno zgodbo. – Opustite potrebo po tem, da vse veste in imate vse splanirano. Zaupajte življenju in situacijam in opustite potrebo po kontroli. Ne boste vedno dobili kar si želite, vedno pa boste dobili to, kar potrebujete in točno takrat ko potrebujete. – Opustite misli o tem, da vam v življenju enostavno ne gre. Stvari so enostavno veliko bolj svetle kot jih vidite vi sami. – Nehajte se spraševati ZAKAJ se vam to dogaja. Namesto tega se vprašajte kaj se lahko iz dane situacije naučite. – Nehajte verjeti v to, da delate napake. Napak ni, je samo rast. – Opustite potrebo po tem, da imate vedno prav. Ko imate zaupanje sami vase, nimate potrebe po dokazovanju ničesar in nikomur. Iščite svojo resnico in ne ukvarjajte se z resnico drugih, saj ima vsak svojo resnico. Za konec naj vam zaželim tople in srčne praznike. Hvala, ker ste. In pa še pesem, ki sem jo nedavno prejela od prijateljice: Pablo Neruda: POČASI UMIRA prevod: Jože Udovič Počasi umira, kdor postane suženj navad, ki si vsak dan postavlja iste omejitve, kdor ne zamenja rutine, kdor si ne upa zamenjati barv, kdor ne govori s tistimi, ki jih ne pozna… Počasi umira, kdor beži pred strastmi in njihovimi močnimi emocijami, zaradi katerih se zasvetijo oči in znova oživijo osamljena srca… Počasi umira, kdor ne zamenja življenja, ko je nezadovoljen s službo ali z ljubeznijo, kdor se zaradi sigurnosti odreka morebitni sreči, kdor ne sledi svojim sanjam, kdor si ne dovoli vsaj enkrat v življenju ubežati pametnim nasvetom… Počasi umira, kdor ne potuje, kdor ne bere, kdor ne posluša glasbe, kdor ne najde miline v sebi; Počasi umira, kdor uničuje lastno ljubezen, kdor ne dovoli, da bi mu pomagali, kdor preživi dneve z jamranjem nad lastno smolo ali nad neprestanim dežjem… Počasi umira, kdor opusti načrt še preden ga poskusi izvesti, kdor ne sprašuje o tistem, česar ne ve, kdor ne odgovori, ko je vprašan o tistem, kar ve… Ne dovoli si počasnega umiranja! Tvegaj in uresniči želje še danes! Živi za danes!
Ne glede na to kako zaposleni ste in koliko obveznosti imate, mislim, da ne sme obstajati izgovor, da ne najdete časa zase. Nekaj let nazaj sem bila konstantno pod stresom, brez prostega časa, še več, mislila sem, da tako pač mora biti. Sama sem poskrbela, da sem bila vedno polno zaposlena in niti nisem iskala način, ki bi mi omogočal nekaj prostega časa zase. Če sem že imela kaj prostega časa, sem ga zapravljala z gledanjem televizije, ki me je popolnoma odtujila od realnega sveta. Sama sem včasih rekla, da gledam nadaljevanke, ki poneumljajo moje možgane. Ali pa negativne novice, ki so zastrupljale moje možgane. Ko je bila mera polna, sem se odločila. Ugasnila sem televizijo, ki jo nisem prižgala že dve leti. Načrtno sem si organizirala svoj čas in našla čas zase. Začela sem veliko več brati, hoditi v hribe in uživati sama s seboj. Lahko bi rekla, da sem se rešila odvisnosti od stresa. Ali ste tudi sami odvisni od stresa, presodite sami. 1. Veliko se pritožujete Ko ste zunaj s prijatelji, ali je vaš pogovor usmerjen samo na pritoževanje in pogovor o službi, družini ali težkemu življenju na splošno? Ali razpravljate o tem kako je življenje težko in kako se nič ne bo spremenilo? Odvisneži od stresa se zelo težko osredotočajo na pozitiven pogled na njihovo življenje. Dostikrat se počutijo, da je njihovo življenje veliko težje od življenja drugih. 2. Nimate prostega časa Ste vedno zaposleni? Imate občutek, da si ne morete splanirati nobene aktivnosti, saj vam ne bo zneslo? Si ne morete splanirati kave s svojo prijateljico ali prijateljem? Odvisneži od stresa si polnijo v svoj urnik eno aktivnost za drugo. Poln urnik za njih predstavlja uspeh. Poln urnik največkrat vodi v njihovo utrujenost in nesposobnost uživati življenje. Če pa že imajo prosti trenutek, se nagradijo in dajo možgane na off, jih kaj hitro napade »slaba vest«. 3. Verjamete v to, da bo uspeh na koncu slajši, če ste med potjo nesrečni Ali verjamete v to, da če boste zdaj pretirano delali vas bo to pripeljalo do večjega uspeha? Odvisneži od stresa se ponavadi ne čutijo izpopolnjene in jih neprestanoma skrbi prihodnost. Ne razumejo pa, da imajo sami kontrolo nad tem kar se dogaja v trenutku sedanjosti. Verjamejo, da jih bo ves trud in napor vodil v srečen konec, pozabljajo pa uživati sedanji trenutek. Predvsem pa se ne zavedajo, da tistega prihodnjega trenutka mogoče nikoli ne bo. 4. Vaši odnosi z bližnjimi trpijo Ali vam drugi pravijo, da ne znate komunicirati, vi pa se na vse pretega truditi ohranjati odnose z vašimi najbližnjimi? Odvisneži od stresa so ponavadi ciljno usmerjeni, zato dostikrat pozabljajo ceniti in spoštovati ljudi v njihovem življenju. Vidijo jih kot nek zmenek in neko aktivnost, ki jo morajo vkomponirati v svoj urnik. Ko so s svojimi najbližjimi se ne počutijo povezani, saj se v svoji glavi neprestanoma ukvarjajo z skrbmi okoli dela in aktivnosti, za katere mislijo, da bi jih morali delati. Ne znajo biti prisotni v trenutku bodisi s svojo družino bodisi s svojimi prijatelji. 5. Ne znate povedati kaj vas osrečuje Bolj se ukvarjate s tem kaj boste naredili kot s tem kaj vas osrečuje? Ali se spomnite dneva, ko ste si vzeli prosto in delali NIČ? Odvisneži od stresa se trudijo ugotavljati kaj jih osrečuje in enostavno ne znajo preživljati prostega časa, saj se bojijo kaj se bo zgodilo. Zato vedno bežijo iz trenutka sedanjosti, ker ga enostavno ne znajo uživati. Če ste se prepoznali v kateremkoli znaku, je čas, da prestavite iz šeste prestave, na drugo. Vzemite si čas zase, poskrbite zase. Negujte svoje odnose z najbližjimi in uživajte sedanji trenutek.
Vsako leto, ko se z možem vrneva iz potovanja, se mi zdi, da 14 dni živim v nekakšnem »balončku«, ko se privajam nazaj na domače okolje, ko zbiram vtise o izkušnjah in trenutkih, ki sem sva jih doživela na najinem potovanju. Kar na potovanju vedno opazujem je narava in živali na prvem mestu, vsakodnevno življenje ljudi na drugem mestu in seveda znamenitosti na tretjem mestu. Vedno rada poskusim in eksperimentiram z lokalno kulinariko in specialitetami (če seveda so). Pri svojih potovanjih izbirava različne destinacije in v Slovenijo se vedno vračava bogatejša za eno izkušnjo in bogatejša za neskončno lepih kot tudi malo manj lepih trenutkov. Predvsem slednji so za naju pomembni, saj vedno znova ugotavljava, kako hvaležna sva, da sva svobodna, da imava streho nad glavo, stik s seboj in predvsem možnosti izbire. Dostikrat pride tudi trenutek, ko si zaželim selitve iz naše prelepe države in razmišljam kako je drugje življenje boljše in lepše. Vendar se v istem trenutku tudi vedno vprašam »Ali je res?« In kaj natančno je tisto, kar tukaj nimam, pa bi si želela?« Ko sama sebi podajam iskrene odgovore, sem na koncu vedno na isti poti. Slovenija je prelepa dežela in obožujem njeno naravo in lepote. Ljudje so »lahko« izredno topli in ljubeči, pa tudi hladni, odmaknjeni in celo nasilni. Prevečkrat dajemo videz, da nam je pravzaprav za sočloveka vseeno. O solidarnosti in pomoči že dolgo ni več sledi. Pa vendar vem, da znamo stopiti skupaj in da so naša srca velika, to smo dokazali večkrat. Pa res potrebujemo budnico v obliki nesreč in bolezni, da se v naših srcih nekaj premakne? Vedno znova se mi odpira razmišljanje kaj nas sili v nesproščenost, hitenje in nesrečno življenje? Ali se res ne zavedamo kakšne možnosti imamo? Kakšno izbiro imamo? V Sloveniji namreč lahko izbiramo svobodo, lahko izbiramo med različnimi vrstami hrane, po večini lahko izbiramo bivališča in hodimo na počitnice. In še vedno nam to ni dovolj. Vedno manj se zavedamo, da na različnih koncih sveta te izbire enostavno nimajo. Ogromno ljudi še nikoli v življenju ni videlo morja, snega ali sosednje države. Ogromno ljudi nima dostopa do hrane. In vsi tisti, ki ste tako prepričani, da je vaše življenje eno samo trpljenje, se na tem mestu lepo prosim vprašajte kakšne odločitve, korake in poti ste v svojem življenju zavestno izbrali, da je vaše življenje takšno kakršno je. Bilo bi prav in pošteno. In do sebe bodite popolnoma iskreni v iskanju odgovorov, saj boste kmalu ugotovili, da ste popolnoma vse odločitve sprejeli VI sami, zato za njih prevzemite odgovornost. Nehajte kazati s prstom na krivce za situacije, s katerimi niste zadovoljni in se raje vprašajte »Kaj mi je ta življenjska situacija prinesla? Kaj sem se v tej situaciji naučil/a?« Poglejte na njih kot na nekaj, kar je bilo v vašem življenju potrebno, da ste osebnostno zrasli, se poglobili vase in morebiti tudi spremenili. Zame osebno je to vrlina, ki jo premorejo ljudje, ki so v stiku sami s seboj, ki zaupajo življenju in v to, da se vedno zgodi tisto, kar je za vas najbolje. Kljub temu, da to ni vedno nekaj, kar si mogoče želite. Premnogi iščete izgovore za svojimi strahovi namesto, da bi sledili svojemu srcu. Mogoče si želite potovati, pa vas je strah potovati sam/a. Mogoče bi si želeli potovati, pa mislite, da nimate dovolj denarja ali časa. Naša prepričanja in strahovi nas v življenju najbolj omejujejo. Do sedaj sem ugotovila, da ne glede na to kdo ste in iz kje ste, si verjetno želite to, kar si želi večina ljudi: biti ljubljen, sprejet in biti srečen. Da bi osvojili nekaj stvari, ki jih ljudje, ki veliko potujemo, vemo, ne potrebujete potovati okoli sveta. Če si želite biti srečni, poskusite ponotranjiti nekaj od spodnjih nasvetov: 1. Investirati v izkušnje je veliko bolj izpopolnjujoče kot investirati v stvari Vsi, ki potujemo vemo, da so trenutki, ki jih doživimo na potovanjih res življenjske nagrade. Namesto, da si kupujemo nove majčke, čevlje ipd. raje svoj denar varčujemo za potovanja, ki nam pomagajo raziskovati globlje svoje življenje. Trenutke, ki jih doživimo na potovanjih, ostanejo v nas za vedno. Majčka ali novi čevlji vas bodo osrečili za nekaj dni in potem boste ponovno iskali ta notranji občutek zadovoljstva do naslednjega nakupa. Kolikokrat ste ostali dlje v službi in zamudili dragocene trenutke s svojim partnerjem ali otrokom? Kako pomemben bo ta trenutek v službi čez nekaj let? In kako pomemben bo trenutek ljubezni ali odraščanja vašega otroka, ki ste ga zamudili? Večkrat se vprašajte podobna vprašanja in bolj boste začeli živeti svoje življenje tukaj in zdaj. 2. Najhitrejši način, da ne obstanete na neki točki je, da počnete stvari, ki jih še nikoli niste poskusili Potovanje vam omogoča biti v stiku s samim seboj. Bolj, ko ste odprti za nove priložnosti, bolj ste lahko srečni. Stopiti ven iz cone udobja pa je zelo pomembno. Ko živite na način, ki ni rutinski, se vam odprejo nove možnosti za drugačno življenje. 3. Kontrast prinaša jasnost Ena najlepših stvari na potovanjih je raznolikost in drugačnost, ki jo doživljate. Nove kulture, jeziki, življenjski pristopi in prepričanja, vam lahko odprejo oči za neverjetne možnosti. Na potovanjih se skoraj vedno pojavi vprašanje o vašem dosedanjem življenju in o vas samih. Ali imate prepričanja, ki vam služijo ali je morda čas, da kakšnega opustite in zamenjate? Potovanje vam prinaša večjo jasnost pri tovrstnih vprašanjih, saj ste odmaknjeni od svojega vsakdanjega življenja in okolice. 4. Pustolovščina je najboljša priložnost za učenje Spomnite se, ko ste bili otrok. Lahko ste brali in preučevali ure in ure različne knjige, vendar so se stvari postavile na mesto šele po tem, ko ste dejansko odšli v muzej. Izkušnja je modrost, ki se jo nikoli ne morete naučiti ali jo doživeti preko knjig ali tečajev. Včasih je najboljši način za učenje, da enostavno odidete ven in to naredite. Kar pomeni aktivno raziskovanje in doživljanje življenja. 5. Vse je na pravem mestu Ljudje, ki potujemo, dostikrat zelo dobro razumemo izrek »go with the flow«. Ko si v novi kulturi in deželi, imaš popolnoma drugačen pogled na življenje. Stvari, ki so v domačem okolju mogoče nesprejemljive, tam postanejo normalne. To vam pomaga pri spremembah, ki jih sprejmete takšne kot so. Vse preveč se spremembam upiramo, pa dostikrat v bistvu sploh ne vemo ali so dobre ali slabe. Spremembe so vedno dobre, saj nam pomagajo rasti. Ko potujete se učite o življenju in nekako se na koncu zdi, da je vse točno tako kot mora biti. Torej, kaj boste izbrali zase danes? Nikjer ne piše, da bo jutri prišel………
Besede, ki jih tako velikokrat slišimo, srečamo, če ne celo poslušamo vsak dan, večkrat dnevno…..strah se zdi, da je čustvo, ki nas je obvladalo, preplavilo in prepojilo. Živimo v družbi strahu.   Kaj je pravzaprav strah in zakaj nas ohromi? Strah se pojavi preprosto zato, ker ne živite življenja, temveč živite v svoji glavi. Strah je namreč vedno to, kar naj bi se zgodilo. To pomeni, da je vaš strah vedno to, kar pravzaprav ne obstaja, saj se še nič ni zgodilo. Če je vaš strah neobstoječ, saj se še ni zgodilo, potem je 100% navidezen, imaginaren, domišljijski, če želite. Če trpite za neobstoječim, to imenujemo norost. Torej, ljudje lahko živimo v družbeno sprejemljivi norosti in trpimo za nečem, kar ne obstaja. Kako prikladno za vse tiste, ki se zavedajo, da je strah čustvo, s katerim se da najbolje manipulirati. Torej, ali vaš um manipulira z vami? Ljudje vedno trpimo za nečem, kar se je zgodilo včeraj ali pa se lahko zgodi jutri. Torej je naše trpljenje vedno nad nečem, kar pravzaprav ne obstaja, saj nismo prizemljeni na trenutek tukaj in zdaj, temveč smo zakoreninjeni v svojem umu. En del uma je spomin, drugi del uma je domišljija. Oba sta na nek način domišljija, saj nobeden od njiju ne obstaja ZDAJ. Smo izgubljeni v naši domišljiji in to je OSNOVA naših STRAHOV. Če bi bili zakoreninjeni v realnosti, strahov ne bi bilo. Strah okoli vas postavi meje. Zaradi strahu si neprestano postavljamo omejitve. Če bi si postavili meje in omejili področje vašega življenja, bi bili mogoče varni, vendar problem je v tem, da ste varni celo pred življenjem. Zaščiteni ste pred samim življenjem. To je resnična zaščita. Begajoči um V bistvu se moramo odločiti ali smo prišli sem, da bi izkusili življenje ali se izognili življenju. Če ste tukaj, da bi izkusili življenje, potem potrebujete intenzivnost. Če nimate intenzivnosti boste izkusili nekakovostno življenje. V trenutku, ko uporabite strah kot orodje za zaščito, bo vaša intenzivnost padla. Ko intenzivnost enkrat pade, nimate več možnosti, da izkusite življenje. Postanete psihološki primer. Vse kar se bo zgodilo, se bo zgodilo v vašem umu. Nikoli ne boste doživeli nekaj fantastičnega in prelepega, saj ko vas je strah, izgubite občutek za čustva. Ohromite. Ne morete peti, ne morete plesati, ne morete se smejati, ne morete jokati, ne morete početi NIČ, kar JE ŽIVLJENJE. Lahko le sedite in žalujete za življenjem in vsemi pastmi in tveganji v življenju. Če pogledamo bolj podrobno, kaj pravzaprav je strah? Strah ni nikoli nekaj, kar se je zgodilo. Je vedno o nečem, kar se LAHKO ZGODI. Vedno se nanaša na prihodnost. Prihodnost se mora šele zgoditi. Ni se že zgodila. To pomeni, da še ne obstaja. Torej, če vas je strah, trpite za nečem, kar pravzaprav ne obstaja. Če trpite za nečem, kar se še ni zgodilo…ali to pomeni, da ste pri zdravi ali nezdravi pameti? Edini izgovor, ki ga imate je »Tudi vsi drugi so kot jaz«. Večina je na vaši strani. Vendar to še vedno ne pomeni, da je to prav, saj trpite za nečem, kar NE OBSTAJA. Kako premagati strah Strah ni produkt življenja, temveč je produkt halucinatornega UMA. Trpite za tistim, kar ne obstaja, ker niste zakoreninjeni v realnosti in resnici, temveč v svojem umu, ki neprestanoma predeluje preteklost in jo izloča v prihodnost. V bistvu o prihodnosti ne veste NIČ. Vse kar naredite je, da vzamete košček preteklosti, ji nadenete make up in mislite, da je to prihodnost. Lahko načrtujete svoj jutri, vendar NE MORETE ŽIVETI v vašem jutri. V tem trenutku ljudje živimo v jutrišnjem dnevu, zato je toliko strahu na svetu. Edina stvar, ki jo lahko naredite, je da se prizemljite v SEDANJOST. Če se samo odzivate na stvari, ki se dogajajo v tem trenutku in si ne predstavljate stvari, ki NE OBSTAJAJO, potem NI PROSTORA ZA STRAH. Ko domišljija in halucinacije izginejo, kje je potem strah? Ne boste si domišljali nekaj, kar ne obstaja, temveč boste samo odgovarjali na stvari, ki obstajajo v tem trenutku. Začutite hvaležnost, ko se zjutraj zbudite in mir, ko zvečer zaspite. Vzemite si čas in opazujte sončni vzhod. Zavejte se tistega drobnega trenutka, ki je edinstven in neponovljiv. In naj vam ne bo samoumeven, ker ni. Ste svobodni in srečni, da si lahko vzamete trenutke za opazovanje sonca, za objemanje dreves, za ležanje na travi in za kopanje v reki. Vse te stvari jemljemo preveč za samoumevne, a v bistvu so blagoslov. Samo pomislite koliko ljudi na svetu nima te možnosti? Torej ste v peščici blagoslovljenih, ki to ima. Zavejte se tega. Zbirajte majhne trenutke, ki naj bodo zavedni in živeli boste svoje življenje. Zato se ne bojite živeti in ne ozirajte se nazaj, temveč stojte trdno v TRENUTKU TUKAJ in ZDAJ. Ste za izziv? Vsak teden imejte en dan »Dan brez strahu«? Vesela bom, če mi boste sporočili, kako vam je šlo. Izziv ni lahek, a je dosegljiv. Preverjeno. Večkrat. Napredek je počasen, a vreden truda in energije. Zaupajte mi!
Verjetno se je že vsakemu izmed nas zgodilo, da smo se v navalu žalosti, zatekli v hladilnik in spraznili banjico sladoleda. Nekako smo se z njo potolažili. Ali pa smo bili neizmerno srečni in veseli in smo si za nagrado kupili velikoooo čokolado z lešniki. In se z njo nagradili. Se sliši znano kajne?   Velikokrat v življenju namesto, da bi izrazili svoja čustva, jih raje potlačimo s hrano. Naše telo to zazna kot udobje in izpolnitev. Seveda začaran krog se hitro sklene in kaj hitro tolažba s hrano, postane vsakodnevna navada. Raziskave so pokazale, da bolj, ko imamo ljudje težavo prepoznati in identificirati čustva, bolj smo nagnjeni h kompulzivnemu hranjenju. Bolj, ko izražamo svoja čustva, bolj bo zdravo naše telo, srce in um. Hrepenenje po hrani  je okno vašega notranjega počutja. S tem, ko ugotovite kaj vaša hrepenenja po hrani pomenijo, boste dobili vpogled kaj se resnično dogaja znotraj vas. Poglejte, če se najdete v katerem izmed spodnjih vzorcev:  1. Pečene sladice (pecivo, torte, pite ipd.) Hrepenenja po sladkem so verjetno najpogostejša. Ponavadi imate zelo naporno delo in delate predolgo, premikate se od ene naloge k drugi. Počutite se utrujeni. Pravi razlog tega hrepenenja je, da enostavno niste dovolj srečni, ne čutite dovolj sreče in veselje. Le- ta enostavno izpari v vsakodnevnem stresu. Druge možnosti? Najdite aktivnost, v kateri dejansko uživate in jo prakticirajte 30 minut vsak dan. Poskusite s sprehodom v naravi, z branjem dobre knjige ali poslušanjem  dobre glasbe. Ko boste začeli uživati v majhnih stvareh v življenju, ne boste več na lovu za sladkim, ki naj bi vam pričaral te občutke sreče in užitkov. 2. Pekoča hrana Tisti, ki imate radi pekočo in začinjeno hrano, ki se stopnjuje tudi do stopnje, ko vam zaradi pekočega tečejo solze, iščete intenzivnost in dogajanje v življenju. Radi ste v gibanju – kino, potovanja, nove restavracije. Ko za tovrstne aktivnosti nimate časa, je pekoča hrana priročna, da vas spravi v pogon. Druge možnosti: Kakšni so najmanjši koraki, ki jih lahko naredite, da se boste počutili »žive«? Mogoče tečaj plesa? 3. Slana hrana Ko jemo veliko slanega, poženemo vodo v našem telesu. Sol je magnet za gibanje in pretok, ki je pomemben za to, da greste s tokom življenja in da se sprostite. Druge možnosti: Najdite način, ko se lahko potopite v trenutke življenja. Poskusite z dihanjem, tekom, meditacijo – uporabite gibanje vode in bodite kreativni in ustvarjalni. 4. Kava Želite biti v središču vsega, z možnostjo absorbirati vse informacije, ki so mogoče. V središču vsega tega mentalnega žongliranja, je mentalna izčrpanost. Kofein daje lažen vtis, da vse držimo skupaj in da imamo mentalno ostrino, v resnici pa vas, sploh v prevelikih količinah, še dodatno izčrpava. Raje kot še eno skodelico kave, vašemu umu ponudite pavzo in dodaten počitek. Vzemite si čas za krajši dremež ali pa pojdite bolj zgodaj v posteljo. To vam bo dalo pravo koncentracijo. 5. Hrustljava hrana Z vsakim grižljajem, ki zahrusta v vaših ustih, iz njih odmeva: »hrust, hrust, poglejte me!« Mogoče ste jezni, in bi želeli planiti na nekoga, pa se počutite zadržano. Mogoče si želite pohvalo za dobro opravljeno delo. Hrustljava hrana nam daje umetno središče pozornosti. Poskusite razumeti kaj resnično želite povedati. Zapišite in ko boste pripravljeni to izrazite na način, da bosta obe strani zadovoljni. 6. Čokolada Oh ja, čokolada. Čokolada nam pričara dobre občutke ljubezni, kot nihče drug. Čokolada dejansko vsebuje sestavine, ki spremenijo aktivnost naših možganov, tako da ni čudno, da se tako počutimo. Namesto čokolade globoke vdihnite in razmislite o ljubezni v vašem življenju. Kaj lahko spremenite, da boste v življenju dajali in prejemali ljubezen? Mogoče morate naslednjič, ko pride hrepenenje po čokoladi, samo nekoga objeti? 7. Ogljikovi hidrati Mehka tolažba. Mehka hrana kot kruh, testenine ali celo riž so odlični, ko se počutimo, da bi nekoga radi držali za roko ali se z nekom objemali. Iščete udobje in tolažbo v težkih časih. Namesto kruha se pogovorite s prijateljem ali se vpišite v kakšno interesno skupino. Vašo energijo usmerite v to, da bo vaše življenje polno nepozabnih, kreativnih trenutkov. 8. Sladoled Naša povezanost s sladoledom nam pogosto vrne v otroštvo in spomine na poletje. Vzpodbudi občutek svobode in brezskrbnosti. Ko smo prizadeti, se zatečemo po sladoled. Spomnite se številnih filmov, ko se prizadete ženske, vržejo v lonec s sladoledom. Najdite načine, ki vas pomirjajo in osvobajajo v vsakdanjem življenju. Kot npr. vožnja s kolesom ali kopel. Preprosti načini, ki celijo globoke rane. 9. Sir Sir je hrana, ki kar kliče vse tiste, ki imate kakršnakoli »mati« vprašanja v življenju, ki jih niste razrešili. Ko potrebujete negovanje, tako psihično kot tudi fizično, ponavadi zahrepenite po siru. Sir je narejen iz mleka, ki je bistvo materinega hranjenja. Sir nam zagotavlja zemeljske beljakovine, ki so vkomponirane v človeškem telesu. Ali potrebujete negovanje in povezavo? Najdite skupnost, ki je za vas pomembna. Ustvarite prostor znotraj osebnega plemena, kjer se počutite varno, da se lahko izražate in delite svoje misli in razmišljanja. Pa srečno!
Začnite ŽIVETI svoje življenje in ne životariti iz dneva v dan. Nehajte iskati izgovore zato, da ne uživate v življenju in ne iščite srečnih trenutkov zunaj sebe, temveč znotraj sebe. Ne začenjajte svojih stavkov, če bi imel……bi bil……ker boste vedno našli nekaj, kar vam bo preprečevalo biti srečen. Znašli se boste v začaranem krogu svojega nesrečnega življenja. Ustavite se in se vprašajte »koliko bo to kar si želim čez 10 let dejansko pomembno?« 2. Začnite CENITI vse svoje najbližje in predvsem SEBE. Navzven izražate točno to, kar se dogaja znotraj vas. Ljubezen do samega sebe je prvi korak do resnično pristnih odnosov. Pokažite svojim najbližjim ljubezen, saj mogoče ne boste imeli več dolgo te priložnosti. 3. Bodite HVALEŽNI za situacije, ki vam v življenju prihajajo naproti. Tudi če niso vedno takšne kot ste si jih zamislili. Pomislite kaj se iz dane situacije lahko naučim? Hvaležnost izrazite vsako jutro, ker ste se zbudili. Ni nujno, da se boste jutri. 4. Nehajte se MALTRETIRATI in igrati ŽRTVE in OPUSTITE 3 NAVADE, ki jih imate: Ne silite se ukvarjati s športom, če ste preutrujeni. Sama sem sicer prva, ki stoji v vrsti, ko pride do športnega udejstvovanja, vendar sem tudi prva v vrsti, ki zagovarja, da ko je telo preutrujeno, je pač preutrujeno. In to vam telo zelo dobro namigne, če ga seveda želite slišati. Zavedajte se, da v takih trenutkih pride veliko hitreje do veliko resnejših poškodb, kot ko je telo dejansko pripravljeno na vadbo. Predvsem pa najdite svoj šport, ki vam ustreza in ne »tecite« npr. ker to počne cela Slovenija ali celi svet. Če pač ne marate teka, ga pač ne marate. Najdite gibanje, ki ustreza vašemu telesu in ritmu vašega telesa. Ne izogibajte se vsej t.i. »slabi hrani«. Medtem, ko je prav, da se trudite jesti zdravo in se izogibati slabi hrani, pa jo ne izločite popolnoma iz svojega jedilnika. In zdaj nekateri, ki me poznate verjetno že malce čudno gledate ali ste prav prebrali? Da, prav ste prebrali. Naši možgani so namreč narejeni tako, da ko nečesa »ne smejo«, imajo še večjo željo po tem. Izogibanje slabi hrani na dolgi rok, vas bo pripeljalo do tega, da se jo boste prenajedli v trenutku »slabosti«. Vsak izmed nas ima občasne trenutke slabosti, ko smo bolj čustveno labilni zaradi povečanega stresa ali okoliščin, in takrat obstaja velika nevarnost, da bomo segli točno po slabi hrani, ki si jo odrekamo. Temu rečem »čustveno prenajedanje«. Ljudje namreč zelo velikokrat jemo čustveno in ne zaradi fizične potrebe. Verjamem, da to poznate vsi. Zato si občasno le privoščite kakšen kos pice, brez slabe vesti. Ne štejte obsesivno kalorij, ki jih pojeste in kalorij, ki jih porabite. Vse dokler boste šteli vsak grižljaj, ki ga boste pojedli in posledično šteli pokurjene kalorije na teku ali katerem drugem športu, ne boste prišli nikamor. S tem se vam celo življenje začne vrteti okoli kalorij in življenje naenkrat postane precej naporno. Hrana in šport morata biti užitek in ne obsesija, ki vas obremenjuje. Raje si najdite hobi, ki ga počnete z ljubeznijo ali se družite z vašimi najbližjimi. Hvala, da ste!
Leto je ponovno naokoli in z možem sva se kot vsako leto odpravila na potovanje čez ocean. Tokrat sva izbrala Šri lanko. Le ta je na najinem seznamu že nekaj časa, odločitev je padla, ko je v meni želja po videnju kitov postala tako močna, da je bila izbira pravzaprav že nekako narejena. Kite si želim videti že nekaj let, pa mi jih kljub potovanjem v kraje, kjer sicer so, do sedaj ni uspelo videti. Vedno sva bila tam ob napačnem času, torej, ko so bili oni na drugem koncu sveta. Letos sem se odločila videti kite. Možnosti, da jih ne bi videla, nisem dopuščala niti za minuto. Že nekaj tednov pred najinim odhodom, sem jih ponoči večkrat sanjala. Tega potovanja sem se veselila ne samo zaradi kitov, temveč tudi slonov. Sloni so na meni pustili velik pečat in vtis, ko sem se imela priložnost z njimi družiti cel dan, jih hraniti, kopati, jih božati, in sicer je bilo to na najinem potovanju po Tajski. Zame so to prekrasne živali, globoke, spokojne in inteligentne.   Torej, prišel je dan najinega odhoda in približeval se je dan ogleda kitov. Verjamem, da ste se do sedaj vprašali najmanj 3 x zakaj vam vse to sploh pripovedujem? Verjamem, da če bi vas zanimalo potopisno predavanje, bi na tega odšli. Z vami bi rada podelila izkušnjo “zakona privlačnosti” ali kakorkoli že želite poimenovati to magnetno silo. V življenju verjamem predvsem to, da če si nekaj močno želiš, to tudi dobiš. In seveda tukaj vas bo sedaj vsaj nekaj sto dvignilo roko in reklo, to ni res. In seveda vsi imamo tudi tako izkušnjo. Kaj torej je ključ do tega, da se vam nekaj kar si res želite uresniči? Ključ je v občutku, ki mora biti tak, kot da bi to že imeli. Torej, če prevedem na svoj primer, to konkretno pomeni, da sem si večkrat in ponoči in podnevi predstavljala, kako bo zgledalo moje srečanje s kiti. Vznemirjenje, globoko hvaležnost in srečo, sem čutila v svojem telesu precej časa, preden se je to dejansko zgodilo. In ko sem ravno omenila hvaležnost, bi vam rada položila na srce, da v življenju ne morete doseči naslednjega koraka, v kolikor dejansko ne čutite hvaležnosti za to, kar imate in kjer ste sedaj, v tem trenutku.   Torej, en dan pred ogledom kitov, sva z možem odšla na safari, kjer sva si želela ogledati slone v njihovem naravnem okolju, torej v divjini. Tudi tega sem se po pravici povedano zelo veselila. Ko pa sem videla kolono jeepov, ki so bili, prav tako kot midva, namenjeni na safari, je moje upanje počasi začelo upadati.  Z vsem hrupom in takšnim številom ljudi, bi se tudi jaz, če bi bila slon, skrila. Želja je bila se vedno močna. Kot da bi najin voznik jeepa, čutil kaj razmišljam, je zelo hitro po vstopu v park, zavil iz glavne ceste in se odcepil od kolone ostalih vozil. Izbral je pač drugo pot. In po nekaj minutah se je pred nami pojavila prva družina slonov. Mama, oče in majhen slonček. Ustavil je vozilo, ugasnil motor in tako smo bili samo mi trije in oni trije. Malce smo se spogledali na razdalji nekaj metrov, v meni pa se je kar dvigalo vznemirjenje in veselje, ko sem lahko opazovala te prečudovite in mogočne živali v divjini. Niso se kaj dosti vznemirjali, lepo so jedli svojo travo in grmičevje in uživali. Odpeljali smo se naprej. Mož me je vprašal ” Koliko slonov bi rada videla, da boš srečna.?” Moj odgovor je bil ” Sem že srečna, videla sem tri in to zadostuje. ” In dejansko nisem imela več pričakovanj, bila sem hvaležna za ta trenutek srečanja s to slonjo družino. V naslednjih nekaj urah sem videla še najmanj 20 slonov, eni so nam prečkali cesto pred jeepom, spet drugi so nas opazovali ob cesti. Lahko bi rekla, da sva tisti dan zaključila v obilju nečesa prelepega.   Naslednji dan naju je čakal ogled kitov. Lahko si mislite, da celo noč od vznemirjenja nisem spala. Odrinili smo ob 6 zjutraj. Izbrala sva preverjenega ponudnika, saj sva želela na ogled z nekom, ki se ne podi za kiti na odprtem morju in jih opazuje iz razdalje, s katere ne zmoti njihove poti. Seveda bi najraje šla z nekom, ki bi mi omogočil tako bližino, da bi skočila nanj od veselja, pa vendar je moje globoko spoštovanje do teh živali, pregovorilo moj razum, naj se vendar ne obnašam otročje. No, tisti, ki že imate izkušnjo ogleda kitov, verjetno veste, da indijski ocean ni ravno miren ocean, kar konkretno pomeni, da so nas v tem obdobju čakali res visoki valovi in razburkano morje. Ko sva se usedla na ladjo, ki je sprejela 20 potnikov, sem za trenutek pomislila na slabost. Vendar sem se odločila, da moje izkušnje ogleda kitov, ne bo omajala nobena slabost ali karkoli drugega. Kmalu potem, ko smo izpluli, se je veselica slabosti in bruhanja, začela. Ljudje so viseli čez palubo in sklanjali svoje glave v morje. Nisem se dala motiti. Z velikim apetitom sem na majajoči barki pojedla svoj zajtrk, ki so mi ga skrbno pripravili in uživala naprej. Znotraj sebe sem bila boje med razumom in želodcem. Odločena sem bila, da mi moj želodec ne bo pokvaril te izkušnje. Ko smo prispeli na mesto, kjer naj bi bil prehod kitov, se je zgodba iz safarija ponovila. Barke, ki so se kaj hitro vse zapodile v isto smer. Mi smo samo stali na mestu in se zibali. Na momente sem čutila zavidanje vsem drugim barkam, saj sem vedela, da so pred mano že ugledali to mogočno bitje. Potem pa se je tudi za nas zgodilo. Pred nami se je razpršila voda visoko v zrak in nad gladino se je dvignil ogromen modri kit, največji izmed vseh vrst kitov. Moj dih je zastal in ko sem ga ugledala mi je po licu spolzela solza. Še sedaj, ko pišem tale zapis, čutim v sebi občutke, ki sem jih doživela takrat. Tudi solzne oči imam. Trenutek, na katerega sem čakala toliko let, je prišel. Na veliko, mogočno in v vsej svoji razsežnosti. Videla sem ga. To je bil popoln trenutek, ko sem se zavedla svoje hvaležnosti, da sem imela priložnost videti nekaj tako lepega. Na morju smo ostali 6 ur, videli pa smo vse skupaj 5 kitov, predstava, ki jo bom sanjala še dolgo.   Tako sta bili dve moji veliki želji, izpolnjeni. Obenem pa na potovanjih vedno znova doživljava občutke, ko je potrebno stopiti iz svoje cone udobja. Vsi smo nekako zabubljeni v te svoje cone, ki jih tako neradi zapustimo. V njih ostajamo predolgo, saj si v njih spletemo ne samo svoje srečne trenutke, temveč tudi svoje nesrečne trenutke. Če vas v tem trenutku vprašam “Kaj v svojem življenju bi spremenili, če bi imeli čarobno palčko?” Prepričana sem, da bi večina vas ali začela delati dolge sezname ali pa se ne bi spomnila ničesar. In vsi tisti, ki ste naredili dolg seznam, se samo vprašajte ” Kaj ste že naredili do sedaj, da bi to stvar spremenili?” Večina bi odgovorila nič (no, vsaj iskreni). To pomeni, da raje ostajate v svoji coni udobja, kjer ste nesrečni kot da bi stopili v neznano. Stopiti izven svoje cone je za vas namreč neznano. Tako kot za vse. In normalno je, da vas je strah. Saj nas je vse. Vendar, če nič ne spremenite, se vaše življenje ne more obrniti na bolje. In ne razmišljajte o tem kaj si ne želite, temveč  svojo energijo usmerjajte v to, kaj si želite in življenje bo poskrbelo za vas.   Potovanja so vedno odlična priložnost, da zbistrite svoje misli, se osredotočite in razmislite o tem kaj si dejansko želite. So odlična priložnost zato, da se zaveste kaj vse že imate in za vse to začutite globoko hvaležnost.   In tako sva tudi midva, vedno hvaležna, ko lahko odideva na potovanje in še bolj, ko se vrneva v najin topel domek. Pa sva spet doma.
Pride čas, ko je v odnosu potreben nov pristop, prenovljena podoba, če želite. Trenutno stanje enostavno ne deluje več. Ljudje so čedalje bolj nezadovoljni s svojimi odnosi, s svojimi partnerskimi odnosi še posebej. Ne vedo kako naj bi odnos sploh deloval, kako bi ga popravili. Znotraj njih se pojavi kaos. Takrat je čas, da se vprašate »Kakšen je moj doprinos v odnosu in kako ga pomagam graditi?«   Živimo v tako naprednem svetu, pa vendar ne obstaja niti ena šola, ki bi nas naučila kako imeti uspešen partnerski odnos. Se vpišeš, preštudiraš literaturo, narediš izpit in imaš diplomo iz uspešnega partnerskega odnosa. Žal ne gre tako. Večkrat se hecam, da če bi obstajala šola za uspešen zakon, bi bila to najbolj zaželena šola na svetu. Namreč, vsi mi si želimo uspešen odnos in ljubezen. Vsi mi hrepenimo po tem, da ljubimo in smo ljubljeni. Tako pač je. Dandanes pa se soočamo s čedalje več ločitvami in razpadi dolgoletnih zvez. Ker je to mogoče najbolj priročno in najbolj enostavno. Če verjamete ali ne, to sploh ni tako slabo. Pravzaprav se nekaj lahko izboljša šele po tem, ko se popolnoma sesuje. Velja za vsak sistem. In tako tudi partnerskega. Dogajanje na področju intimnega partnerstva nas poriva v smer zavedne ljubezni in odnosa. Kaj mislim z zavednim odnosom? Gre za romantičen odnos, kjer se oba partnerja počutita zavezana k namenu in ta namen je RAST. Individualna rast. Skupna rast kot par. Kolektivna rast, ki ta svet naredi lepši in boljši. V razmerje večina ljudi ponavadi vstopi zato, da zadovolji svoje lastne potrebe. Potrebe po varnosti, toplini, bližini, ljubezni, ipd. To sicer načeloma popolnoma deluje nekaj let, vendar prej ko slej ne deluje več in na koncu smo vedno razočarani. Ko pa dva človeka prideta skupaj z namenom rasti, ta odnos stremi k nečemu veliko višjemu kot je zadovoljstvo. Partnerstvo postane pot evolucije in vsak posameznik ima možnosti razvijati se veliko bolj kot bi se lahko, če bi bil sam. Globoko zadovoljstvo in izpopolnitev nastopita kot rezultat. Torej, če ste pripravljeni romantičen odnos popeljati na višjo stopnjo, dobrodošli na poti zavednega odnosa. To je naslednja raven ljubezni. 1. Zavedni par ni navezan na izzid v odnosu temveč je RAST na prvem mestu To, da niste navezani na izzid ne pomeni, da vam je vseeno kaj se bo zgodilo. Istočasno ne pomeni, da ne sanjate o tem kakšen odnos bi si želeli. Pomeni enostavno to, da vas bolj zanima izkušnja rasti v odnosu kot to, da se nenehno ukvarjate s tem, da gasite ogenj z namenom, da odnos nekako deluje. Dejstvo je, da smo tukaj zato, da rastemo. Fizično, umsko, čustveno in spiritualno. Ko nehamo rasti, se avtomatično počutimo kot, da je nekaj narobe. Ker v bistvu je. Brez rasti ne izpopolnjujemo našega namena duše. Na žalost danes veliko odnosov duši rast bolj kot pa jo spodbuja. To je razlog, da nam romantične ljubezni ne uspevajo. Od partnerjev pričakujemo določeno obnašanje, sami sebe zapostavljamo zato, da ugajamo drugim in kaj kmalu se počutimo popolnoma majhni in zatirani ter se sprašujemo kdo smo postali. Neizogibno v odnosu to pripelje do tega, da se nekdo počuti ujet v kletko, iz katere si želi ven. Resnica pa je, da smo se v kletko zaprli SAMI. V zavednem odnosu je vedno prostor za rast, saj partnerja zelo dobro vesta, da to odnos ohranja pri življenju. Čeprav je rast nekaj kar je za vse strašljiva (ker nas vodi v neznana področja), si par prizadeva k širitvi in rasti, tudi če pri tem obstaja tveganje, da preraste samo razmerje. Vendar zaradi tega v odnosu ostaja občutek živosti in ljubezni med partnerjema. 2. Vsaka oseba v odnosu je zavezana k temu, da nosi svojo lastno »prtljago iz preteklosti« Zavedni pari vemo, da imamo vsi »rane iz preteklosti in otroštva«, ki bodo neizogibno sprožile bolečino, še posebej v odnosu. Z drugimi besedami, zavedamo se, da bo partner nezavedno sprožil naša čustva, ki jih nosimo iz svoje preteklosti kot so lahko zapuščenost, zavrnjenost, ujetost, hrepenenje po pozornosti ipd. skratka vsa negativna čustva, ki se v partnerstvu, ponovno dvignejo. Večina ljudi verjame, da bi se v partnerstvu morali počutiti samo dobro. Ko se pojavijo negativna čustva, so prepričani, da je nekaj zelo zelo narobe. Kar pa v teh situacijah ne vidimo je to, da vsa negativna čustva prihajajo iz naših vzorcev obnašanja, ki jih povzročajo NAŠA PREPRIČANJA. Zavedni par je pripravljen pogledati ta prepričanja, saj ve, da se bo njihov odnos s soočenjem le teh, dvignil na višjo, novo raven. Nefunkcionalni vzorci obnašanj se lahko razrešijo samo, ko smo za njih pripravljeni prevzeti odgovornost. In ne za njih kriviti našega partnerja. Torej, preden naslednjič obtožite vašega partnerja zakaj je ponovno naredil to in ono, se vprašajte »Od kje izvira vaša reakcija na njegovo dejanje ali besede? Kaj je tisto kar njegove besede ali dejanje v vas povzroča? Katero čustvo se vam ob tem prebudi?« 3. Vsa čustva so dobrodošla in noben notranji proces ni obsojen V zavednem odnosu je prostor za vsakršno počutje. In prav tako prostor, da ta občutja in fantazije lahko zaupate partnerju. Ponavadi je to zelo občutljivo področje in daleč od tega, da je lahko dejanje. Je pa obenem to tudi najbolj ozdravljujoče dejanje, ki ga lahko v partnerstvu doživimo. Zelo redko smo popolnoma odkriti kdo smo, še bolj redko dosežemo, da to stori naš partner. Lahko, da nam to kar slišimo ni všeč oz. lahko nas potisne na rob pekla ali besa. Pa vendar ste pripravljeni slišati, če to pomeni, da je vaš partner popolnoma iskren. Kot sem že omenila, smo se zato, da bomo drugim ugajali pripravljeni spreminjati in preoblikovati, saj ne želimo, da nas nehajo ljubiti. Vendar to zaduši našo ljubezen in povezanost. Edina možnost je biti radikalno iskren, biti pripravljen odpreti svoje najgloblje skrite rane in obenem pustiti partnerju, da naredi enako. To vodi do znanega, videnega in dejansko razumljenega – kombinacija, ki bo avtomatično utrdila in povzdignila vašo ljubezen. 4. Odnos je prostor, kjer vadimo ljubezen Ljubezen je navsezadnje praksa. Praksa sprejemanja, prisotnosti, odpuščanja in odpiranja srca na bolečih področjih. Včasih se obnašamo do ljubezni kot, da je končna destinacija. Želimo si doživeti končni vrhunec in ko le tega ni, smo nezadovoljni z našim partnerskim odnosom. Zgrešili smo celotno bistvo ljubezni. Ljubezen je potovanje in raziskovanje. Doživljamo vzpone in padce vseh razsežnosti in se sprašujemo »Kaj bi ljubezen v tem primeru naredila?« Odgovor bo vsakič drugačen in prav zaradi tega boste rasli kot še nikoli prej. Zaveden par je brez strahu predan utelešenju ljubezni. Skozi neizmerno pripadnost in vajo se pojavi ljubezen in odnos, kakršnega si ne bi niti predstavljali. »Ljubezen, ki jo misliš je resnica. Ljubezen, ki jo čutiš je mir. Ljubezen, ki jo razumeš je nenasilje. Moč, ki povezuje te temeljne vrednote, pa je zopet ljubezen. Napolni se s to ljubeznijo, ozdravi sebe in svojo izvorno družino, in tako boš dosegel Najvišji cilj.« Sathya Sai Baba Ljubite in bodite ljubljeni!
Kolikokrat v življenju ste si rekli, samo še tole zdržim, potem pa….potem pa kaj?   K pisanju tega teksta me je spodbudil govor zdravnice iz Kliničnega centra, ki vam ga spodaj na povezavi tudi pripenjam in vam toplo svetujem, da si vzamete čas in ga poslušate. Je zelo resničen, pa še zabaven povrh vsega. In tudi sama sem se globoko zamislila nad njenimi besedami. Čeprav se iz dneva v dan trudim živeti tukaj in zdaj, se včasih tudi sama kar nekako izgubim. Preveč je vsega, preveč je dela, preveč je opravkov, ki jih moram postoriti, preveč je informacij, ki jih moram prefiltrirati v svoji glavi in preveč je stvari, o katerih razmišljam. Že dolgo dolgo ljudi okoli sebe samo opazujem. Ne komentiram, se ne vtikam, ne podajam svoje mnenje, samo opazujem. In ob tem razmišljam. Zdi se kot, da živimo v nekem filmu. Vse skupaj je ena velika farsa, v kateri smo se znašli. Eni bolj, drugi manj. Eni popolnoma brez glave in svojega jaza, drugi bolj zavedni in ozaveščeni. Ker sem se tudi sama dobrih 5 let nazaj odločila za samostojno pot, vem o čem govorim. Bili so časi, ko so mediji še na veliko govorili o recesiji in grozotah, ki nas bodo s tem doletele. Ko sem sredi največje krize v službi dala odpoved, sem bila sprejeta kot vesoljec, ki pravzaprav ne ve kaj dela. Skoraj, da so mi pripisali zdravljenje na psihiatričnem oddelku. In, ko sem zadnji dan odkorakala iz dobre, varne in stabilne službe, je padel iz mojih ramen velik kamen. Kamen, ki mi je jemal vso energijo, večji del mojega mišljenja in razmišljanja, saj le tega nisem smela preveč naglas izražati. Velik del moje ustvarjalnosti in kreativnosti, ki jo nisem mogla izraziti, se mi je globoko poklonil in zahvalil. In tako sem zakorakala v SVOBODO. Svobodo, za katero sem se odločila sama. In, ki še zdaleč od tega, da bi bila enostavna. To vedo vsi, ki dihajo ta svobodni zrak. A vendar ga nihče ne bi zamenjal. Začela sem ŽIVETI svoje življenje in ne životariti iz dneva v dan. To, kar opazujem okoli sebe je namreč životarjenje ljudi, ki kot, da ne vedo kdo so in kaj si želijo. Nasmehi na njihovih ustih so zamrli, energije ni. Po svetu nosijo masko, ki je iz dneva v dan enaka. Njihovi obrazi so utrujeni, naveličani. Vsi in vse okoli je krivo za njihovo bedo, slabo počutje. Iščejo iglo v senu, da svoj gnev dajejo ven iz sebe. Na žalost največkrat na drugih ljudeh. Več kot očitno je, da so nezadovoljni s svojim življenjem. Kar se mi zdi najhuje je to, da so to mladi ljudje. Tisti, ki imajo pred sabo še celo življenje. Vsako leto poučujem na visokošolskem študiju skupino mladih deklet in vsako leto znova sem v šoku, kako so ta mlada bitja popolnoma nemotivirana, brez ciljev in želja kaj si želijo. In se sprašujem od kje taka razočaranost nad življenjem, ki ga pravzaprav sploh še niso izkusile? Ne vem, nimam odgovora. Vem in zavedam pa se eno stvar. Živeti svoje življenje je ZAVESTNA ODLOČITEV posameznika. Kajti okolica vas v nasprotnem primeru posrka in kaj hitro pristanete na ladji medijev, ki vam vsakodnevno v glavo vcepljajo negativne informacije, ki vam vlivajo strah. Ker to je njihov cilj. Spraviti nas v kalupe, kjer bomo nehali razmišljati. Saj veste, strah je najhujše čustvo, ki vas ohromi. Vaše telo zmrzne, še bolj vaši možgani. Zato vas prosim in vam predlagam, da: Začnite ŽIVETI svoje življenje in ne životariti iz dneva v dan. Nehajte iskati izgovore zato, da ne uživate v življenju in ne iščite srečnih trenutkov zunaj sebe, temveč znotraj sebe. Ne začenjajte svojih stavkov, če bi imel……bi bil……ker boste vedno našli nekaj, kar vam bo preprečevalo biti srečen. Znašli se boste v začaranem krogu svojega nesrečnega življenja. Ustavite se in se vprašajte »koliko bo to kar si želim čez 10 let dejansko pomembno?« Začnite CENITI vse svoje najbližje in predvsem SEBE. Navzven izražate točno to, kar se dogaja znotraj vas. Ljubezen do samega sebe je prvi korak do resnično pristnih odnosov. Pokažite svojim najbližjim ljubezen, saj mogoče ne boste imeli več dolgo te priložnosti. Bodite HVALEŽNI za situacije, ki vam v življenju prihajajo naproti. Tudi če niso vedno takšne kot ste si jih zamislili. Pomislite kaj se iz dane situacije lahko naučim? Hvaležnost izrazite vsako jutro, ker ste se zbudili. Ni nujno, da se boste jutri. Hvala, da ste! Vzemite si čas in si poglejte govor mlade zdravnice Sanele Banovič. http://klip.si/video-govor-mlade-zdravnice-iz-ljubljanske-urgence-ki-bi-...
Tiho sva sedla v avto in se odpeljala na težko pričakovano pot. Pred nama je bilo dobrih 500 km vožnje. No, saj ni tako hudo, če bo brez kakšnih zastojev in nesreč. Med vožnjo poteka sproščen pogovor, po večini o dnevih, ki so pred nama.   Pozno popoldne prispeva v Nemčijo in se kar zapeljeva do mesta zločina. Do hotela bova šla že kasneje. Mesto Roth, Nemčija. Majhno mestece, kjer priprave na največje prihajajoče tekmovanje, potekajo verjetno že kakšen teden. Celo mesto je v transparentih, cestnih zaporah, oznakah. Celo mesto živi in diha za ta dogodek. Tako je prav. Dvigneva štartno številko in pripadajoč nahrbtnik in počasi odpeljeva proti hotelu, ki je dobrih 20 km stran, v Nurnbergu. Dobro bi bilo kaj pojesti saj je za nama cel dan nekih nespodobnih prigrizkov in moje telo počasi zahteva hrano. Čez dan je poudarek na dovoljšnem vnosu tekočine, zdaj pa hrana. Hitro se zadovoljiva s pizzerijo, saj sva utrujena in se nama pravzaprav ne da iskati kaj (po mojem okusu) primernejšega. Na srečo se moje telo hitro zadovolji s kakšno solato, ki jo danes najdem res povsod. Zdaj ni čas za kompliciranje okoli tvoje hrane, si rečem in pojem solato. Pred nama je zadnji dan priprav pred »grand finale« tekmo. V hotelu začneva standarden postopek pripravljanje opreme. Nalepke na čelado, na kolo, na vrečke. Priprava opreme, hrane, ponavljanje poteka. Popoldne odrineva proti Rothu. Potrebno se bo ločiti od črnega vranca (beri kolo), ker bo prenočil v menjalnem prostoru. Prispeva v menjalni prostor, jebemti dogaja. Glasba, zadnje priprave, štanti s tem in onim, ni da ni. V menjalnem prostoru pa taki vranci, da ti pamet stane. Impresionirana sem. Koliko denarja ljudje zmečejo za kolesa. Vključno z mojim. Davek na budale, bi rekli. Počakam za ograjo, Sandi odide parkirat Blackyja (seveda ima ljubkovalno ime, saj niste podvomili v to ne?). Večerni brifing. Če se sprašujete zakaj jaz svetim zraven na brifingu, vam bo hitro jasno v nadaljevanju. Pod velikim šotorom se gnete množica športnikov, ki se pripravljajo na največjo preizkušnjo, Ironman tekmo. Brifing poslušava v angleščini, malce mi gre na jetra, ker zraven ljudje klepetajo. Če te ne zanima kje se boš vozil jutri, pojdi ven. Ostanem zbrana, da ujamem točke, ki so zame pomembne. Točke, ki so pomembne za šerpo so točke, kjer svojega norega športnika čakaš, da ga vidiš pod A) živega in če gre A točka skozi, pod B) ga ujameš v fotoaparat. Prispeva nazaj v Nurnberg, jest bo treba. Sandi vpraša ali greva do centra. Ja itak, da greva, vendar se potegnem nazaj in kot vse šerpe pred tovrstnimi tekmami že dobro naučene, politično odgovorim: le, če ti želiš. Trik je v tem, da nihče od teh športnikov en dan pred tekmo ne mara pretiranih pohodov po mestu ali kjerkoli drugje, saj »šparajo« noge. Kar v praksi pomeni, da prehodijo mogoče 500 m in to je to. Torej na ogledovanje mesta, pa če si še v tako lepem, pozabi. Na srečo je hotel res 500m do starega dela mesta in odideva na večerjo. Večer pred tekmo. Še enkrat ponoviva ves postopek pred in med tekmo. Oprema, hrana, šerpine točke, način premikanja, časovne razdalje in čase. Na hitro mu še zmasiram noge, naj mu bo. Utoneva v noč. Budilka zazvoni ob 4.00. Prva stvar, ki jo pomislim, ali je meni res tega treba? Sandi vem, da ne razmišlja o tem. Vstaneva, pripravim hrano, pijačo in opremo. Imam vse? Fotoaparat, voda, denarnica, za oblečt……Odrineva in se še po temi pripeljeva v mesto. Dobiva dobro parkirišče (beri ne preveč stran od štarta, da ni potrebno preveč hoje). Sandi odide v menjalca pozdravit Blackyja in si pripravit hrano na kolesu. Začneta se najdaljši dve uri pred štartom. Počasi se naberejo še drugi kamerati in njihove šerpe. Ni mi preveč do pogovora. Prezgodaj je in brez kave sem še. Ne jamram na glas, samo znotraj sebe. Trenutek slovesa. Skupaj odideva še do zadnje postojanke, WC-ja. Par, ki stoji v vrsti naju prosi, če ju slikava. Priliko izkoristiva tudi midva. Krasna slika z ozadjem Dixija. Who cares. Posloviti se bo treba. Stisneva se v objem, dobim cmok v grlu. Komajda izdavim srečno. [roth]               Gledam za njim dokler ne se ne izgubi v množici, kjer ga ne prepoznam več. Vsi imajo enake kape, vsi so napravljeni v smešne neoprenske obleke. Pogledam naokoli in vse šerpe se počasi poslavljajo, ene bolj čustveno spet druge manj. Povzpnem se na most, kjer se začne šerpin pohod. Dolg dan je pred mano. Misli letijo na vse strani in ponavljam načrt, ki sva ga šla čez en večer prej. Ponavljam čase in točke, kjer moram biti. Močen zvok sirene me strezni in tekma se začne.  V vodi po navadi nikoli nisi te sreče, da vidiš svojega tekmovalca, saj vse kar vidiš je borba za preživetje množice norcev. Ma ga ni denarja, da stopim tja notri, kjer težko ubežiš kakšnemu udarcu po glavi ali kakšnemu napitku, ki se mu reče voda. Žejni že ne bodo. Po tihem upam, da ga ne prime že v vodi krč, ker potem bo psiha podivjala in bo terjala svoje. Ne moja, njegova. Zaslišim prvega rešilca, stisne me v želodcu. Preženem neželene misli in se usedem na pločnik. V nizkem štartu čakam pripravljena s fotoaparatom. Skoncentriram se na zelene nogavice, po katerih ga po navadi prepoznam na dovolj veliki razdalji, da ga lahko ujamem v fotoaparat. Minute tečejo, meni se zdi kot da že cele ure sedim tukaj na soncu, v neudobnem položaju, s težkim fotoaparatom v roki. Prileti mimo. Dvigne roko in še preden uspem iz sebe izdaviti njegovo ime, je že daleč naprej. Ampak v redu je, zgleda dobro. Odlično. Naredim premik na Sollar Berg. Pred mano je dolga hoja s težkim nahrbtnikom na ramenih. Med potjo srečam nekaj ljudi in z Matevžom se odločiva, da počakava skupaj Sandija. Usedeva se na pločnik in ponovno se pričenja večnost čakanja. Ponovno zatulijo sirene rešilca. Moj želodec zapoje. Minute čakanja postanejo še daljše. Računam in računam minute in čase, ko mi je rekel, da bo tukaj. Ni ga še. K sreči se z Matevžem zapleteva v pogovor, da se malce zamotim. To je on. Švigne mimo in tokrat uspeva odpeti njegovo ime. Zgleda dobro. Gremo naprej, pol dneva je še pred mano. [roth1]               Pripravim se na dolgo hojo do tekaškega dela tekme. Pred mano je dobrih 10 km, na cca 5 km podlage, ki sem jo že prehodila. Nepotrebno robo odložim v avtu, saj me hrbet že pošteno boli. Prispem do mesta. Ostane mi še čas, da nekaj pojem. Zaželim si domače kave, seveda se zadovoljim z nekim kislim pljunkom, ki mi ga postrežejo. Malce predolgo se obiram na kosilu in prav pošteno se mudi na dogovorjeno točo, da ga ujamem na teku. V bistvu sem veliko prekmalu. Kot vedno. Glava mi ne da miru in me vedno žene na točke veliko prekmalu. Delam se, da sem mirna, a v meni divja vulkan. Upam, da hrana ostane v meni. Samo, da ga vidim, če je uredu. Upam, da nima krčev. Upam, da je pojedel vso hrano, ki je imel pripravljeno. Upam, da dovolj pije. Eno samo upanje postanem, preden ne zagledam zelenih poskočnih nogic, ki priletijo mimo mene. Pomaha mi in se nasmeje. Postanem lažja za 5 kg. Samo še cca 35 km ima. Počasi se premaknem do gozdička pred ciljno areno in si zaželim malo počitka. Vročina je naredila svoje, prehojeni kilometri tudi. Minevati začne 10 ura tekmovanja. Počasi se premaknem v ciljno areno in prične se čakanje. To je pa res najmučnejše čakanje, ki ga šerpa lahko doživi. Vsaka minuta je dolga eno uro. Zaslišim ime Tomaža, ki je že v cilju. Bravo! Kmalu za njim bi moral biti Sandi. Končno zaslišim njegovo ime. Sandi Novak from Slovenia, YOU ARE AN IRONMAN! Ne morem verjeti svojim ušesom niti očem. Iz srca mi pade skala. Prvič v celem dnevu pošteno zadiham. Začutim globoko spoštovanje in ljubezen do njega. Koliko ur treninga in odrekanja je bilo vloženih v ta trenutek. Kakšna železna volja in samodisciplina je potrebna za vse to. Poklon vsem, ki se tega lotite. Prebijem se skozi množico in se prebijem do cilja. Padeva si v objem in solze začnejo nekontrolirano teči obema. Trenutek naju in najinega angela. Ki ga nikoli ne pozabiš.

Strani

PRIJAVA NA E-OBVEŠČANJE

Zdrav življenski slog

Koristni nasveti in recepti za zdravo in boljše počutje, dogodki, delavnice in še več.

Mnenja

Access Bars tretma: Nenavadna, vendar čudovita izkušnja. Prvo polovico tretmaja je sicer spremljal glavobol, potem pa so vse napetosti popustile in sem utonila v sproščujoč spanec. Občutki po tretmaju so bili enkratni. Kot bi mi nekdo vzel vse breme iz ramen – bila sem polna pozitivne energije in polna življenja.
 
Mislim, da je zdaj počasi čas za nov tretma.

Barbara Osenar

Vse je bilo čisto preprosto. Ob prvem dotiku ga. Renate sem se sprostila, prepustila njenim nežnim prstom in dotikom. Mir in blaženost sta napolnila moje telo, ki je postalo lahko, polnilo se je z nežno-zlato svetlobo, ki se je pretakala po mojem telesu. Bila sem v posebnem blaženem stanju, ki se je iz dotika v dotik stopnjevalo, tik pred koncem terapije pa sem začutila še energijo po celem telesu.
 
Hvala za to izkušnjo, še pridem – ko mi boste prišli naproti, želim si živeti in delati iz notranjega miru, prav vsak trenutek, ki  mi  je podarjen. In prav vaša terapija je kamenček v mojem življenju, ki mi je to dala.
 
Naj se širi vse kar je dobrega.

Bernarda Marčetič

Preden sem se pridružila Renatini skupini, nisem vedela kako vadba pilatesa izgleda in poteka. No, marsikaj sem o tem prebrala, a da bi me potegnilo, da bi se pridružila kakšni skupini, to pa ne. Mislila sem, da se vsaj približno držim pokonci, ko sedim, a sem bila na prvi uri vadbe kar malce šokirana. Kaj, a tako ‘puklasto’ se držim?! Renata mi je odprla oči glede moje drže, tako da se zdaj, ko sedim v službi za računalnikom ali pa ko sedim doma, zavestno večkrat popravim in se poravnam.
 
Na teh naših skupnih uricah mi je zelo prijetno, čeprav se velikokrat še lovim. Ja, je kar težko uskladit pravilno dihanje in gibanje. Všeč mi je, ko vadimo v mali skupini, tako da se Renata res posveti vsaki. Vaje so zanimive, kakšne so težje, druge so vsaj na pogled lažje, a vse so prilagojene skupini. Predvsem pa mi je zelo všeč, da nam Renata ne pusti, da bi nam misli odplavale drugam, ampak nas s svojim spodbujanjem in pozitivno naravnanostjo usmerja na pravo pot – da se res posvetimo samo sebi in svojemu telesu.

Mojca Škof

Končno si dvakrat na teden vzamem eno uro časa zase, da se umirim, posvetim sama sebi in naredim nekaj dobrega za svoje telo in dušo.
 
Glede na tempo v službi, me Pilates trenutno rešuje pred migrenskimi glavoboli zaradi stresa in mi na spolšno daje energijo, da stvari speljem do konca. Že nekaj let nazaj sem skoraj leto dni obiskovala skupinsko vadbo Pilatesa v nekem fitnes centru v Ljubljani. Vendar to niti približno ni bilo to. Ko sem začela hoditi k Renati, sem šele dojela kaj pomeni pravilno dihanje, kaj pomeni poslušati svoje telo in kako začutiti posamezne mišice.
 
Toplo priporočam vsem, ki si želite delati individualno ali pa v zelo majhnih skupinah in resnično biti v stiku sami s seboj.

Eva Jelnikar Mrak

Neskončno sem hvaležna za izkušnjo in za Renato, ki mi je pokazala to pot.
Med izvajanjem barsev sem se počutila popolnoma sproščeno, čutila sem (dejansko fizično čutila) kako se mi stvari v glavi zlagajo in kako odhajajo nepomembne stvari, tiste stvari, ki me omejujejo.
 
Po končanem postopku sem bila polna energije in čutila sem, da se je že začelo dogajat.
V naslednjih treh dneh so se stvari dejansko začele spreminjati, sprejela sem samo sebe, se videla v povsem novi luči, končno sem začela verjeti v sebe, postala sem druga oseba, točno tista oseba, ki sem jo iskala toliko časa. Tudi dogodke in informacije, ki sem jih iskala, nekatere že več let, so začeli prihajati in še vedno prihajajo k meni. Kar nekaj časa sem se vrtela v začaranem krogu in se nisem znala premakniti naprej po svoji poti, z barsi mi je to uspelo! In kar je najbolj noro, to se je začelo dogajati že naslednji dan!
 
Zdi se neverjetno pa vendar je. Ta izkušnja vam dejansko lahko pomaga in vam spremeni življenje!

Urška Hercog

U vrlo kratkom periodu desile su mi se dve veoma velike životne promene. Postao sam otac i odlučio da promenim karijeru. Kada se uzme u obzir da se aktivno bavim triatlonom i da sam u to vreme provodio i po 10 sati nedeljno u treningu, ne čudi zašto me je pratio neki čudan osećaj da ne postižem, da nisam predan i da ma šta god radio, neću imati uspeha koji očekujem od sebe. Uz miks krivice, stresa i nesigurnosti, budućnost nije izgledala magično.
 
Renata kao kouč ume da sluša, ume da bude tu i da sačeka da se stvari pokrenu. Ali i ume da te pritisne, onda kada vidi da je potrebno da napraviš korak, budeš hrabar i izađeš iz poznatog obrasca. Za mene je obrazac bio da ne donosim odluku, da čekam i ne preduzimam korake. Da razumem, da prihvatam, ali i da se zadovoljim ovim što imam.
 
Kada nakon par meseci pogledam gde sam, šta se sve promenilo i kakva su moja dominantna osećanja, shvatam da uticaj koučinga sa Renatom možda i nikada neću osvestiti. Ono što samo hvatam na trenutke jeste da radim drugačije. Na primer, ko bi rekao da ću ikada probati pilates? Šta će doneti samo ova promena, nemam pojma, ali se radujem!

Veroljub Zmijanac

Fantastično. Oseben pristop, strokovnost, odlično vzdušje.
Vse, kar potrebuješ po napornem dnevu.

Matic Prosen
1
2
3
4
5
6
7