BLOG

Nasveti za boljše počutje

Kolikokrat v življenju ste si rekli, samo še tole zdržim, potem pa….potem pa kaj?   K pisanju tega teksta me je spodbudil govor zdravnice iz Kliničnega centra, ki vam ga spodaj na povezavi tudi pripenjam in vam toplo svetujem, da si vzamete čas in ga poslušate. Je zelo resničen, pa še zabaven povrh vsega. In tudi sama sem se globoko zamislila nad njenimi besedami. Čeprav se iz dneva v dan trudim živeti tukaj in zdaj, se včasih tudi sama kar nekako izgubim. Preveč je vsega, preveč je dela, preveč je opravkov, ki jih moram postoriti, preveč je informacij, ki jih moram prefiltrirati v svoji glavi in preveč je stvari, o katerih razmišljam. Že dolgo dolgo ljudi okoli sebe samo opazujem. Ne komentiram, se ne vtikam, ne podajam svoje mnenje, samo opazujem. In ob tem razmišljam. Zdi se kot, da živimo v nekem filmu. Vse skupaj je ena velika farsa, v kateri smo se znašli. Eni bolj, drugi manj. Eni popolnoma brez glave in svojega jaza, drugi bolj zavedni in ozaveščeni. Ker sem se tudi sama dobrih 5 let nazaj odločila za samostojno pot, vem o čem govorim. Bili so časi, ko so mediji še na veliko govorili o recesiji in grozotah, ki nas bodo s tem doletele. Ko sem sredi največje krize v službi dala odpoved, sem bila sprejeta kot vesoljec, ki pravzaprav ne ve kaj dela. Skoraj, da so mi pripisali zdravljenje na psihiatričnem oddelku. In, ko sem zadnji dan odkorakala iz dobre, varne in stabilne službe, je padel iz mojih ramen velik kamen. Kamen, ki mi je jemal vso energijo, večji del mojega mišljenja in razmišljanja, saj le tega nisem smela preveč naglas izražati. Velik del moje ustvarjalnosti in kreativnosti, ki jo nisem mogla izraziti, se mi je globoko poklonil in zahvalil. In tako sem zakorakala v SVOBODO. Svobodo, za katero sem se odločila sama. In, ki še zdaleč od tega, da bi bila enostavna. To vedo vsi, ki dihajo ta svobodni zrak. A vendar ga nihče ne bi zamenjal. Začela sem ŽIVETI svoje življenje in ne životariti iz dneva v dan. To, kar opazujem okoli sebe je namreč životarjenje ljudi, ki kot, da ne vedo kdo so in kaj si želijo. Nasmehi na njihovih ustih so zamrli, energije ni. Po svetu nosijo masko, ki je iz dneva v dan enaka. Njihovi obrazi so utrujeni, naveličani. Vsi in vse okoli je krivo za njihovo bedo, slabo počutje. Iščejo iglo v senu, da svoj gnev dajejo ven iz sebe. Na žalost največkrat na drugih ljudeh. Več kot očitno je, da so nezadovoljni s svojim življenjem. Kar se mi zdi najhuje je to, da so to mladi ljudje. Tisti, ki imajo pred sabo še celo življenje. Vsako leto poučujem na visokošolskem študiju skupino mladih deklet in vsako leto znova sem v šoku, kako so ta mlada bitja popolnoma nemotivirana, brez ciljev in želja kaj si želijo. In se sprašujem od kje taka razočaranost nad življenjem, ki ga pravzaprav sploh še niso izkusile? Ne vem, nimam odgovora. Vem in zavedam pa se eno stvar. Živeti svoje življenje je ZAVESTNA ODLOČITEV posameznika. Kajti okolica vas v nasprotnem primeru posrka in kaj hitro pristanete na ladji medijev, ki vam vsakodnevno v glavo vcepljajo negativne informacije, ki vam vlivajo strah. Ker to je njihov cilj. Spraviti nas v kalupe, kjer bomo nehali razmišljati. Saj veste, strah je najhujše čustvo, ki vas ohromi. Vaše telo zmrzne, še bolj vaši možgani. Zato vas prosim in vam predlagam, da: Začnite ŽIVETI svoje življenje in ne životariti iz dneva v dan. Nehajte iskati izgovore zato, da ne uživate v življenju in ne iščite srečnih trenutkov zunaj sebe, temveč znotraj sebe. Ne začenjajte svojih stavkov, če bi imel……bi bil……ker boste vedno našli nekaj, kar vam bo preprečevalo biti srečen. Znašli se boste v začaranem krogu svojega nesrečnega življenja. Ustavite se in se vprašajte »koliko bo to kar si želim čez 10 let dejansko pomembno?« Začnite CENITI vse svoje najbližje in predvsem SEBE. Navzven izražate točno to, kar se dogaja znotraj vas. Ljubezen do samega sebe je prvi korak do resnično pristnih odnosov. Pokažite svojim najbližjim ljubezen, saj mogoče ne boste imeli več dolgo te priložnosti. Bodite HVALEŽNI za situacije, ki vam v življenju prihajajo naproti. Tudi če niso vedno takšne kot ste si jih zamislili. Pomislite kaj se iz dane situacije lahko naučim? Hvaležnost izrazite vsako jutro, ker ste se zbudili. Ni nujno, da se boste jutri. Hvala, da ste! Vzemite si čas in si poglejte govor mlade zdravnice Sanele Banovič. http://klip.si/video-govor-mlade-zdravnice-iz-ljubljanske-urgence-ki-bi-...
Tiho sva sedla v avto in se odpeljala na težko pričakovano pot. Pred nama je bilo dobrih 500 km vožnje. No, saj ni tako hudo, če bo brez kakšnih zastojev in nesreč. Med vožnjo poteka sproščen pogovor, po večini o dnevih, ki so pred nama.   Pozno popoldne prispeva v Nemčijo in se kar zapeljeva do mesta zločina. Do hotela bova šla že kasneje. Mesto Roth, Nemčija. Majhno mestece, kjer priprave na največje prihajajoče tekmovanje, potekajo verjetno že kakšen teden. Celo mesto je v transparentih, cestnih zaporah, oznakah. Celo mesto živi in diha za ta dogodek. Tako je prav. Dvigneva štartno številko in pripadajoč nahrbtnik in počasi odpeljeva proti hotelu, ki je dobrih 20 km stran, v Nurnbergu. Dobro bi bilo kaj pojesti saj je za nama cel dan nekih nespodobnih prigrizkov in moje telo počasi zahteva hrano. Čez dan je poudarek na dovoljšnem vnosu tekočine, zdaj pa hrana. Hitro se zadovoljiva s pizzerijo, saj sva utrujena in se nama pravzaprav ne da iskati kaj (po mojem okusu) primernejšega. Na srečo se moje telo hitro zadovolji s kakšno solato, ki jo danes najdem res povsod. Zdaj ni čas za kompliciranje okoli tvoje hrane, si rečem in pojem solato. Pred nama je zadnji dan priprav pred »grand finale« tekmo. V hotelu začneva standarden postopek pripravljanje opreme. Nalepke na čelado, na kolo, na vrečke. Priprava opreme, hrane, ponavljanje poteka. Popoldne odrineva proti Rothu. Potrebno se bo ločiti od črnega vranca (beri kolo), ker bo prenočil v menjalnem prostoru. Prispeva v menjalni prostor, jebemti dogaja. Glasba, zadnje priprave, štanti s tem in onim, ni da ni. V menjalnem prostoru pa taki vranci, da ti pamet stane. Impresionirana sem. Koliko denarja ljudje zmečejo za kolesa. Vključno z mojim. Davek na budale, bi rekli. Počakam za ograjo, Sandi odide parkirat Blackyja (seveda ima ljubkovalno ime, saj niste podvomili v to ne?). Večerni brifing. Če se sprašujete zakaj jaz svetim zraven na brifingu, vam bo hitro jasno v nadaljevanju. Pod velikim šotorom se gnete množica športnikov, ki se pripravljajo na največjo preizkušnjo, Ironman tekmo. Brifing poslušava v angleščini, malce mi gre na jetra, ker zraven ljudje klepetajo. Če te ne zanima kje se boš vozil jutri, pojdi ven. Ostanem zbrana, da ujamem točke, ki so zame pomembne. Točke, ki so pomembne za šerpo so točke, kjer svojega norega športnika čakaš, da ga vidiš pod A) živega in če gre A točka skozi, pod B) ga ujameš v fotoaparat. Prispeva nazaj v Nurnberg, jest bo treba. Sandi vpraša ali greva do centra. Ja itak, da greva, vendar se potegnem nazaj in kot vse šerpe pred tovrstnimi tekmami že dobro naučene, politično odgovorim: le, če ti želiš. Trik je v tem, da nihče od teh športnikov en dan pred tekmo ne mara pretiranih pohodov po mestu ali kjerkoli drugje, saj »šparajo« noge. Kar v praksi pomeni, da prehodijo mogoče 500 m in to je to. Torej na ogledovanje mesta, pa če si še v tako lepem, pozabi. Na srečo je hotel res 500m do starega dela mesta in odideva na večerjo. Večer pred tekmo. Še enkrat ponoviva ves postopek pred in med tekmo. Oprema, hrana, šerpine točke, način premikanja, časovne razdalje in čase. Na hitro mu še zmasiram noge, naj mu bo. Utoneva v noč. Budilka zazvoni ob 4.00. Prva stvar, ki jo pomislim, ali je meni res tega treba? Sandi vem, da ne razmišlja o tem. Vstaneva, pripravim hrano, pijačo in opremo. Imam vse? Fotoaparat, voda, denarnica, za oblečt……Odrineva in se še po temi pripeljeva v mesto. Dobiva dobro parkirišče (beri ne preveč stran od štarta, da ni potrebno preveč hoje). Sandi odide v menjalca pozdravit Blackyja in si pripravit hrano na kolesu. Začneta se najdaljši dve uri pred štartom. Počasi se naberejo še drugi kamerati in njihove šerpe. Ni mi preveč do pogovora. Prezgodaj je in brez kave sem še. Ne jamram na glas, samo znotraj sebe. Trenutek slovesa. Skupaj odideva še do zadnje postojanke, WC-ja. Par, ki stoji v vrsti naju prosi, če ju slikava. Priliko izkoristiva tudi midva. Krasna slika z ozadjem Dixija. Who cares. Posloviti se bo treba. Stisneva se v objem, dobim cmok v grlu. Komajda izdavim srečno. [roth]               Gledam za njim dokler ne se ne izgubi v množici, kjer ga ne prepoznam več. Vsi imajo enake kape, vsi so napravljeni v smešne neoprenske obleke. Pogledam naokoli in vse šerpe se počasi poslavljajo, ene bolj čustveno spet druge manj. Povzpnem se na most, kjer se začne šerpin pohod. Dolg dan je pred mano. Misli letijo na vse strani in ponavljam načrt, ki sva ga šla čez en večer prej. Ponavljam čase in točke, kjer moram biti. Močen zvok sirene me strezni in tekma se začne.  V vodi po navadi nikoli nisi te sreče, da vidiš svojega tekmovalca, saj vse kar vidiš je borba za preživetje množice norcev. Ma ga ni denarja, da stopim tja notri, kjer težko ubežiš kakšnemu udarcu po glavi ali kakšnemu napitku, ki se mu reče voda. Žejni že ne bodo. Po tihem upam, da ga ne prime že v vodi krč, ker potem bo psiha podivjala in bo terjala svoje. Ne moja, njegova. Zaslišim prvega rešilca, stisne me v želodcu. Preženem neželene misli in se usedem na pločnik. V nizkem štartu čakam pripravljena s fotoaparatom. Skoncentriram se na zelene nogavice, po katerih ga po navadi prepoznam na dovolj veliki razdalji, da ga lahko ujamem v fotoaparat. Minute tečejo, meni se zdi kot da že cele ure sedim tukaj na soncu, v neudobnem položaju, s težkim fotoaparatom v roki. Prileti mimo. Dvigne roko in še preden uspem iz sebe izdaviti njegovo ime, je že daleč naprej. Ampak v redu je, zgleda dobro. Odlično. Naredim premik na Sollar Berg. Pred mano je dolga hoja s težkim nahrbtnikom na ramenih. Med potjo srečam nekaj ljudi in z Matevžom se odločiva, da počakava skupaj Sandija. Usedeva se na pločnik in ponovno se pričenja večnost čakanja. Ponovno zatulijo sirene rešilca. Moj želodec zapoje. Minute čakanja postanejo še daljše. Računam in računam minute in čase, ko mi je rekel, da bo tukaj. Ni ga še. K sreči se z Matevžem zapleteva v pogovor, da se malce zamotim. To je on. Švigne mimo in tokrat uspeva odpeti njegovo ime. Zgleda dobro. Gremo naprej, pol dneva je še pred mano. [roth1]               Pripravim se na dolgo hojo do tekaškega dela tekme. Pred mano je dobrih 10 km, na cca 5 km podlage, ki sem jo že prehodila. Nepotrebno robo odložim v avtu, saj me hrbet že pošteno boli. Prispem do mesta. Ostane mi še čas, da nekaj pojem. Zaželim si domače kave, seveda se zadovoljim z nekim kislim pljunkom, ki mi ga postrežejo. Malce predolgo se obiram na kosilu in prav pošteno se mudi na dogovorjeno točo, da ga ujamem na teku. V bistvu sem veliko prekmalu. Kot vedno. Glava mi ne da miru in me vedno žene na točke veliko prekmalu. Delam se, da sem mirna, a v meni divja vulkan. Upam, da hrana ostane v meni. Samo, da ga vidim, če je uredu. Upam, da nima krčev. Upam, da je pojedel vso hrano, ki je imel pripravljeno. Upam, da dovolj pije. Eno samo upanje postanem, preden ne zagledam zelenih poskočnih nogic, ki priletijo mimo mene. Pomaha mi in se nasmeje. Postanem lažja za 5 kg. Samo še cca 35 km ima. Počasi se premaknem do gozdička pred ciljno areno in si zaželim malo počitka. Vročina je naredila svoje, prehojeni kilometri tudi. Minevati začne 10 ura tekmovanja. Počasi se premaknem v ciljno areno in prične se čakanje. To je pa res najmučnejše čakanje, ki ga šerpa lahko doživi. Vsaka minuta je dolga eno uro. Zaslišim ime Tomaža, ki je že v cilju. Bravo! Kmalu za njim bi moral biti Sandi. Končno zaslišim njegovo ime. Sandi Novak from Slovenia, YOU ARE AN IRONMAN! Ne morem verjeti svojim ušesom niti očem. Iz srca mi pade skala. Prvič v celem dnevu pošteno zadiham. Začutim globoko spoštovanje in ljubezen do njega. Koliko ur treninga in odrekanja je bilo vloženih v ta trenutek. Kakšna železna volja in samodisciplina je potrebna za vse to. Poklon vsem, ki se tega lotite. Prebijem se skozi množico in se prebijem do cilja. Padeva si v objem in solze začnejo nekontrolirano teči obema. Trenutek naju in najinega angela. Ki ga nikoli ne pozabiš.

Strani

PRIJAVA NA E-OBVEŠČANJE

Zdrav življenski slog

Koristni nasveti in recepti za zdravo in boljše počutje, dogodki, delavnice in še več.

Mnenja

Access Bars tretma: Nenavadna, vendar čudovita izkušnja. Prvo polovico tretmaja je sicer spremljal glavobol, potem pa so vse napetosti popustile in sem utonila v sproščujoč spanec. Občutki po tretmaju so bili enkratni. Kot bi mi nekdo vzel vse breme iz ramen – bila sem polna pozitivne energije in polna življenja.
 
Mislim, da je zdaj počasi čas za nov tretma.

Barbara Osenar

Vse je bilo čisto preprosto. Ob prvem dotiku ga. Renate sem se sprostila, prepustila njenim nežnim prstom in dotikom. Mir in blaženost sta napolnila moje telo, ki je postalo lahko, polnilo se je z nežno-zlato svetlobo, ki se je pretakala po mojem telesu. Bila sem v posebnem blaženem stanju, ki se je iz dotika v dotik stopnjevalo, tik pred koncem terapije pa sem začutila še energijo po celem telesu.
 
Hvala za to izkušnjo, še pridem – ko mi boste prišli naproti, želim si živeti in delati iz notranjega miru, prav vsak trenutek, ki  mi  je podarjen. In prav vaša terapija je kamenček v mojem življenju, ki mi je to dala.
 
Naj se širi vse kar je dobrega.

Bernarda Marčetič

Preden sem se pridružila Renatini skupini, nisem vedela kako vadba pilatesa izgleda in poteka. No, marsikaj sem o tem prebrala, a da bi me potegnilo, da bi se pridružila kakšni skupini, to pa ne. Mislila sem, da se vsaj približno držim pokonci, ko sedim, a sem bila na prvi uri vadbe kar malce šokirana. Kaj, a tako ‘puklasto’ se držim?! Renata mi je odprla oči glede moje drže, tako da se zdaj, ko sedim v službi za računalnikom ali pa ko sedim doma, zavestno večkrat popravim in se poravnam.
 
Na teh naših skupnih uricah mi je zelo prijetno, čeprav se velikokrat še lovim. Ja, je kar težko uskladit pravilno dihanje in gibanje. Všeč mi je, ko vadimo v mali skupini, tako da se Renata res posveti vsaki. Vaje so zanimive, kakšne so težje, druge so vsaj na pogled lažje, a vse so prilagojene skupini. Predvsem pa mi je zelo všeč, da nam Renata ne pusti, da bi nam misli odplavale drugam, ampak nas s svojim spodbujanjem in pozitivno naravnanostjo usmerja na pravo pot – da se res posvetimo samo sebi in svojemu telesu.

Mojca Škof

Končno si dvakrat na teden vzamem eno uro časa zase, da se umirim, posvetim sama sebi in naredim nekaj dobrega za svoje telo in dušo.
 
Glede na tempo v službi, me Pilates trenutno rešuje pred migrenskimi glavoboli zaradi stresa in mi na spolšno daje energijo, da stvari speljem do konca. Že nekaj let nazaj sem skoraj leto dni obiskovala skupinsko vadbo Pilatesa v nekem fitnes centru v Ljubljani. Vendar to niti približno ni bilo to. Ko sem začela hoditi k Renati, sem šele dojela kaj pomeni pravilno dihanje, kaj pomeni poslušati svoje telo in kako začutiti posamezne mišice.
 
Toplo priporočam vsem, ki si želite delati individualno ali pa v zelo majhnih skupinah in resnično biti v stiku sami s seboj.

Eva Jelnikar Mrak

Neskončno sem hvaležna za izkušnjo in za Renato, ki mi je pokazala to pot.
Med izvajanjem barsev sem se počutila popolnoma sproščeno, čutila sem (dejansko fizično čutila) kako se mi stvari v glavi zlagajo in kako odhajajo nepomembne stvari, tiste stvari, ki me omejujejo.
 
Po končanem postopku sem bila polna energije in čutila sem, da se je že začelo dogajat.
V naslednjih treh dneh so se stvari dejansko začele spreminjati, sprejela sem samo sebe, se videla v povsem novi luči, končno sem začela verjeti v sebe, postala sem druga oseba, točno tista oseba, ki sem jo iskala toliko časa. Tudi dogodke in informacije, ki sem jih iskala, nekatere že več let, so začeli prihajati in še vedno prihajajo k meni. Kar nekaj časa sem se vrtela v začaranem krogu in se nisem znala premakniti naprej po svoji poti, z barsi mi je to uspelo! In kar je najbolj noro, to se je začelo dogajati že naslednji dan!
 
Zdi se neverjetno pa vendar je. Ta izkušnja vam dejansko lahko pomaga in vam spremeni življenje!

Urška Hercog

U vrlo kratkom periodu desile su mi se dve veoma velike životne promene. Postao sam otac i odlučio da promenim karijeru. Kada se uzme u obzir da se aktivno bavim triatlonom i da sam u to vreme provodio i po 10 sati nedeljno u treningu, ne čudi zašto me je pratio neki čudan osećaj da ne postižem, da nisam predan i da ma šta god radio, neću imati uspeha koji očekujem od sebe. Uz miks krivice, stresa i nesigurnosti, budućnost nije izgledala magično.
 
Renata kao kouč ume da sluša, ume da bude tu i da sačeka da se stvari pokrenu. Ali i ume da te pritisne, onda kada vidi da je potrebno da napraviš korak, budeš hrabar i izađeš iz poznatog obrasca. Za mene je obrazac bio da ne donosim odluku, da čekam i ne preduzimam korake. Da razumem, da prihvatam, ali i da se zadovoljim ovim što imam.
 
Kada nakon par meseci pogledam gde sam, šta se sve promenilo i kakva su moja dominantna osećanja, shvatam da uticaj koučinga sa Renatom možda i nikada neću osvestiti. Ono što samo hvatam na trenutke jeste da radim drugačije. Na primer, ko bi rekao da ću ikada probati pilates? Šta će doneti samo ova promena, nemam pojma, ali se radujem!

Veroljub Zmijanac

Fantastično. Oseben pristop, strokovnost, odlično vzdušje.
Vse, kar potrebuješ po napornem dnevu.

Matic Prosen
1
2
3
4
5
6
7