Pride čas, ko je v odnosu potreben nov pristop, prenovljena podoba, če želite. Trenutno stanje enostavno ne deluje več. Ljudje so čedalje bolj nezadovoljni s svojimi odnosi, s svojimi partnerskimi odnosi še posebej. Ne vedo kako naj bi odnos sploh deloval, kako bi ga popravili. Znotraj njih se pojavi kaos. Takrat je čas, da se vprašate »Kakšen je moj doprinos v odnosu in kako ga pomagam graditi?«
Živimo v tako naprednem svetu, pa vendar ne obstaja niti ena šola, ki bi nas naučila kako imeti uspešen partnerski odnos. Se vpišeš, preštudiraš literaturo, narediš izpit in imaš diplomo iz uspešnega partnerskega odnosa. Žal ne gre tako. Večkrat se hecam, da če bi obstajala šola za uspešen zakon, bi bila to najbolj zaželena šola na svetu. Namreč, vsi mi si želimo uspešen odnos in ljubezen. Vsi mi hrepenimo po tem, da ljubimo in smo ljubljeni. Tako pač je.
Dandanes pa se soočamo s čedalje več ločitvami in razpadi dolgoletnih zvez. Ker je to mogoče najbolj priročno in najbolj enostavno. Če verjamete ali ne, to sploh ni tako slabo. Pravzaprav se nekaj lahko izboljša šele po tem, ko se popolnoma sesuje. Velja za vsak sistem. In tako tudi partnerskega. Dogajanje na področju intimnega partnerstva nas poriva v smer zavedne ljubezni in odnosa.
Kaj mislim z zavednim odnosom?
Gre za romantičen odnos, kjer se oba partnerja počutita zavezana k namenu in ta namen je RAST. Individualna rast. Skupna rast kot par. Kolektivna rast, ki ta svet naredi lepši in boljši.
V razmerje večina ljudi ponavadi vstopi zato, da zadovolji svoje lastne potrebe. Potrebe po varnosti, toplini, bližini, ljubezni, ipd. To sicer načeloma popolnoma deluje nekaj let, vendar prej ko slej ne deluje več in na koncu smo vedno razočarani.
Ko pa dva človeka prideta skupaj z namenom rasti, ta odnos stremi k nečemu veliko višjemu kot je zadovoljstvo. Partnerstvo postane pot evolucije in vsak posameznik ima možnosti razvijati se veliko bolj kot bi se lahko, če bi bil sam. Globoko zadovoljstvo in izpopolnitev nastopita kot rezultat.
Torej, če ste pripravljeni romantičen odnos popeljati na višjo stopnjo, dobrodošli na poti zavednega odnosa. To je naslednja raven ljubezni.
1. Zavedni par ni navezan na izzid v odnosu temveč je RAST na prvem mestu
To, da niste navezani na izzid ne pomeni, da vam je vseeno kaj se bo zgodilo. Istočasno ne pomeni, da ne sanjate o tem kakšen odnos bi si želeli. Pomeni enostavno to, da vas bolj zanima izkušnja rasti v odnosu kot to, da se nenehno ukvarjate s tem, da gasite ogenj z namenom, da odnos nekako deluje.
Dejstvo je, da smo tukaj zato, da rastemo. Fizično, umsko, čustveno in spiritualno. Ko nehamo rasti, se avtomatično počutimo kot, da je nekaj narobe. Ker v bistvu je. Brez rasti ne izpopolnjujemo našega namena duše.
Na žalost danes veliko odnosov duši rast bolj kot pa jo spodbuja. To je razlog, da nam romantične ljubezni ne uspevajo. Od partnerjev pričakujemo določeno obnašanje, sami sebe zapostavljamo zato, da ugajamo drugim in kaj kmalu se počutimo popolnoma majhni in zatirani ter se sprašujemo kdo smo postali. Neizogibno v odnosu to pripelje do tega, da se nekdo počuti ujet v kletko, iz katere si želi ven. Resnica pa je, da smo se v kletko zaprli SAMI.
V zavednem odnosu je vedno prostor za rast, saj partnerja zelo dobro vesta, da to odnos ohranja pri življenju. Čeprav je rast nekaj kar je za vse strašljiva (ker nas vodi v neznana področja), si par prizadeva k širitvi in rasti, tudi če pri tem obstaja tveganje, da preraste samo razmerje. Vendar zaradi tega v odnosu ostaja občutek živosti in ljubezni med partnerjema.
2. Vsaka oseba v odnosu je zavezana k temu, da nosi svojo lastno »prtljago iz preteklosti«
Zavedni pari vemo, da imamo vsi »rane iz preteklosti in otroštva«, ki bodo neizogibno sprožile bolečino, še posebej v odnosu. Z drugimi besedami, zavedamo se, da bo partner nezavedno sprožil naša čustva, ki jih nosimo iz svoje preteklosti kot so lahko zapuščenost, zavrnjenost, ujetost, hrepenenje po pozornosti ipd. skratka vsa negativna čustva, ki se v partnerstvu, ponovno dvignejo.
Večina ljudi verjame, da bi se v partnerstvu morali počutiti samo dobro. Ko se pojavijo negativna čustva, so prepričani, da je nekaj zelo zelo narobe. Kar pa v teh situacijah ne vidimo je to, da vsa negativna čustva prihajajo iz naših vzorcev obnašanja, ki jih povzročajo NAŠA PREPRIČANJA.
Zavedni par je pripravljen pogledati ta prepričanja, saj ve, da se bo njihov odnos s soočenjem le teh, dvignil na višjo, novo raven. Nefunkcionalni vzorci obnašanj se lahko razrešijo samo, ko smo za njih pripravljeni prevzeti odgovornost. In ne za njih kriviti našega partnerja.
Torej, preden naslednjič obtožite vašega partnerja zakaj je ponovno naredil to in ono, se vprašajte »Od kje izvira vaša reakcija na njegovo dejanje ali besede? Kaj je tisto kar njegove besede ali dejanje v vas povzroča? Katero čustvo se vam ob tem prebudi?«
3. Vsa čustva so dobrodošla in noben notranji proces ni obsojen
V zavednem odnosu je prostor za vsakršno počutje. In prav tako prostor, da ta občutja in fantazije lahko zaupate partnerju. Ponavadi je to zelo občutljivo področje in daleč od tega, da je lahko dejanje. Je pa obenem to tudi najbolj ozdravljujoče dejanje, ki ga lahko v partnerstvu doživimo.
Zelo redko smo popolnoma odkriti kdo smo, še bolj redko dosežemo, da to stori naš partner. Lahko, da nam to kar slišimo ni všeč oz. lahko nas potisne na rob pekla ali besa. Pa vendar ste pripravljeni slišati, če to pomeni, da je vaš partner popolnoma iskren.
Kot sem že omenila, smo se zato, da bomo drugim ugajali pripravljeni spreminjati in preoblikovati, saj ne želimo, da nas nehajo ljubiti. Vendar to zaduši našo ljubezen in povezanost.
Edina možnost je biti radikalno iskren, biti pripravljen odpreti svoje najgloblje skrite rane in obenem pustiti partnerju, da naredi enako. To vodi do znanega, videnega in dejansko razumljenega – kombinacija, ki bo avtomatično utrdila in povzdignila vašo ljubezen.
4. Odnos je prostor, kjer vadimo ljubezen
Ljubezen je navsezadnje praksa. Praksa sprejemanja, prisotnosti, odpuščanja in odpiranja srca na bolečih področjih.
Včasih se obnašamo do ljubezni kot, da je končna destinacija. Želimo si doživeti končni vrhunec in ko le tega ni, smo nezadovoljni z našim partnerskim odnosom. Zgrešili smo celotno bistvo ljubezni.
Ljubezen je potovanje in raziskovanje. Doživljamo vzpone in padce vseh razsežnosti in se sprašujemo »Kaj bi ljubezen v tem primeru naredila?« Odgovor bo vsakič drugačen in prav zaradi tega boste rasli kot še nikoli prej.
Zaveden par je brez strahu predan utelešenju ljubezni. Skozi neizmerno pripadnost in vajo se pojavi ljubezen in odnos, kakršnega si ne bi niti predstavljali.
»Ljubezen, ki jo misliš je resnica.
Ljubezen, ki jo čutiš je mir.
Ljubezen, ki jo razumeš je nenasilje.
Moč, ki povezuje te temeljne vrednote, pa je zopet ljubezen.
Napolni se s to ljubeznijo, ozdravi sebe in svojo izvorno družino, in tako boš dosegel Najvišji cilj.«
Sathya Sai Baba
Ljubite in bodite ljubljeni!
Kolikokrat v življenju ste si rekli, samo še tole zdržim, potem pa….potem pa kaj?
K pisanju tega teksta me je spodbudil govor zdravnice iz Kliničnega centra, ki vam ga spodaj na povezavi tudi pripenjam in vam toplo svetujem, da si vzamete čas in ga poslušate. Je zelo resničen, pa še zabaven povrh vsega.
In tudi sama sem se globoko zamislila nad njenimi besedami. Čeprav se iz dneva v dan trudim živeti tukaj in zdaj, se včasih tudi sama kar nekako izgubim. Preveč je vsega, preveč je dela, preveč je opravkov, ki jih moram postoriti, preveč je informacij, ki jih moram prefiltrirati v svoji glavi in preveč je stvari, o katerih razmišljam. Že dolgo dolgo ljudi okoli sebe samo opazujem. Ne komentiram, se ne vtikam, ne podajam svoje mnenje, samo opazujem. In ob tem razmišljam.
Zdi se kot, da živimo v nekem filmu. Vse skupaj je ena velika farsa, v kateri smo se znašli. Eni bolj, drugi manj. Eni popolnoma brez glave in svojega jaza, drugi bolj zavedni in ozaveščeni. Ker sem se tudi sama dobrih 5 let nazaj odločila za samostojno pot, vem o čem govorim. Bili so časi, ko so mediji še na veliko govorili o recesiji in grozotah, ki nas bodo s tem doletele. Ko sem sredi največje krize v službi dala odpoved, sem bila sprejeta kot vesoljec, ki pravzaprav ne ve kaj dela. Skoraj, da so mi pripisali zdravljenje na psihiatričnem oddelku. In, ko sem zadnji dan odkorakala iz dobre, varne in stabilne službe, je padel iz mojih ramen velik kamen. Kamen, ki mi je jemal vso energijo, večji del mojega mišljenja in razmišljanja, saj le tega nisem smela preveč naglas izražati. Velik del moje ustvarjalnosti in kreativnosti, ki jo nisem mogla izraziti, se mi je globoko poklonil in zahvalil. In tako sem zakorakala v SVOBODO. Svobodo, za katero sem se odločila sama. In, ki še zdaleč od tega, da bi bila enostavna. To vedo vsi, ki dihajo ta svobodni zrak. A vendar ga nihče ne bi zamenjal.
Začela sem ŽIVETI svoje življenje in ne životariti iz dneva v dan. To, kar opazujem okoli sebe je namreč životarjenje ljudi, ki kot, da ne vedo kdo so in kaj si želijo. Nasmehi na njihovih ustih so zamrli, energije ni. Po svetu nosijo masko, ki je iz dneva v dan enaka. Njihovi obrazi so utrujeni, naveličani. Vsi in vse okoli je krivo za njihovo bedo, slabo počutje. Iščejo iglo v senu, da svoj gnev dajejo ven iz sebe. Na žalost največkrat na drugih ljudeh. Več kot očitno je, da so nezadovoljni s svojim življenjem.
Kar se mi zdi najhuje je to, da so to mladi ljudje. Tisti, ki imajo pred sabo še celo življenje. Vsako leto poučujem na visokošolskem študiju skupino mladih deklet in vsako leto znova sem v šoku, kako so ta mlada bitja popolnoma nemotivirana, brez ciljev in želja kaj si želijo. In se sprašujem od kje taka razočaranost nad življenjem, ki ga pravzaprav sploh še niso izkusile? Ne vem, nimam odgovora.
Vem in zavedam pa se eno stvar. Živeti svoje življenje je ZAVESTNA ODLOČITEV posameznika. Kajti okolica vas v nasprotnem primeru posrka in kaj hitro pristanete na ladji medijev, ki vam vsakodnevno v glavo vcepljajo negativne informacije, ki vam vlivajo strah. Ker to je njihov cilj. Spraviti nas v kalupe, kjer bomo nehali razmišljati. Saj veste, strah je najhujše čustvo, ki vas ohromi. Vaše telo zmrzne, še bolj vaši možgani.
Zato vas prosim in vam predlagam, da:
Začnite ŽIVETI svoje življenje in ne životariti iz dneva v dan. Nehajte iskati izgovore zato, da ne uživate v življenju in ne iščite srečnih trenutkov zunaj sebe, temveč znotraj sebe. Ne začenjajte svojih stavkov, če bi imel……bi bil……ker boste vedno našli nekaj, kar vam bo preprečevalo biti srečen. Znašli se boste v začaranem krogu svojega nesrečnega življenja. Ustavite se in se vprašajte »koliko bo to kar si želim čez 10 let dejansko pomembno?«
Začnite CENITI vse svoje najbližje in predvsem SEBE. Navzven izražate točno to, kar se dogaja znotraj vas. Ljubezen do samega sebe je prvi korak do resnično pristnih odnosov. Pokažite svojim najbližjim ljubezen, saj mogoče ne boste imeli več dolgo te priložnosti.
Bodite HVALEŽNI za situacije, ki vam v življenju prihajajo naproti. Tudi če niso vedno takšne kot ste si jih zamislili. Pomislite kaj se iz dane situacije lahko naučim? Hvaležnost izrazite vsako jutro, ker ste se zbudili. Ni nujno, da se boste jutri.
Hvala, da ste!
Vzemite si čas in si poglejte govor mlade zdravnice Sanele Banovič.
http://klip.si/video-govor-mlade-zdravnice-iz-ljubljanske-urgence-ki-bi-...
Tiho sva sedla v avto in se odpeljala na težko pričakovano pot. Pred nama je bilo dobrih 500 km vožnje. No, saj ni tako hudo, če bo brez kakšnih zastojev in nesreč. Med vožnjo poteka sproščen pogovor, po večini o dnevih, ki so pred nama.
Pozno popoldne prispeva v Nemčijo in se kar zapeljeva do mesta zločina. Do hotela bova šla že kasneje. Mesto Roth, Nemčija. Majhno mestece, kjer priprave na največje prihajajoče tekmovanje, potekajo verjetno že kakšen teden. Celo mesto je v transparentih, cestnih zaporah, oznakah. Celo mesto živi in diha za ta dogodek. Tako je prav.
Dvigneva štartno številko in pripadajoč nahrbtnik in počasi odpeljeva proti hotelu, ki je dobrih 20 km stran, v Nurnbergu. Dobro bi bilo kaj pojesti saj je za nama cel dan nekih nespodobnih prigrizkov in moje telo počasi zahteva hrano. Čez dan je poudarek na dovoljšnem vnosu tekočine, zdaj pa hrana. Hitro se zadovoljiva s pizzerijo, saj sva utrujena in se nama pravzaprav ne da iskati kaj (po mojem okusu) primernejšega. Na srečo se moje telo hitro zadovolji s kakšno solato, ki jo danes najdem res povsod. Zdaj ni čas za kompliciranje okoli tvoje hrane, si rečem in pojem solato.
Pred nama je zadnji dan priprav pred »grand finale« tekmo. V hotelu začneva standarden postopek pripravljanje opreme. Nalepke na čelado, na kolo, na vrečke. Priprava opreme, hrane, ponavljanje poteka. Popoldne odrineva proti Rothu. Potrebno se bo ločiti od črnega vranca (beri kolo), ker bo prenočil v menjalnem prostoru. Prispeva v menjalni prostor, jebemti dogaja. Glasba, zadnje priprave, štanti s tem in onim, ni da ni. V menjalnem prostoru pa taki vranci, da ti pamet stane. Impresionirana sem. Koliko denarja ljudje zmečejo za kolesa. Vključno z mojim. Davek na budale, bi rekli. Počakam za ograjo, Sandi odide parkirat Blackyja (seveda ima ljubkovalno ime, saj niste podvomili v to ne?).
Večerni brifing. Če se sprašujete zakaj jaz svetim zraven na brifingu, vam bo hitro jasno v nadaljevanju. Pod velikim šotorom se gnete množica športnikov, ki se pripravljajo na največjo preizkušnjo, Ironman tekmo. Brifing poslušava v angleščini, malce mi gre na jetra, ker zraven ljudje klepetajo. Če te ne zanima kje se boš vozil jutri, pojdi ven. Ostanem zbrana, da ujamem točke, ki so zame pomembne. Točke, ki so pomembne za šerpo so točke, kjer svojega norega športnika čakaš, da ga vidiš pod A) živega in če gre A točka skozi, pod B) ga ujameš v fotoaparat.
Prispeva nazaj v Nurnberg, jest bo treba. Sandi vpraša ali greva do centra. Ja itak, da greva, vendar se potegnem nazaj in kot vse šerpe pred tovrstnimi tekmami že dobro naučene, politično odgovorim: le, če ti želiš. Trik je v tem, da nihče od teh športnikov en dan pred tekmo ne mara pretiranih pohodov po mestu ali kjerkoli drugje, saj »šparajo« noge. Kar v praksi pomeni, da prehodijo mogoče 500 m in to je to. Torej na ogledovanje mesta, pa če si še v tako lepem, pozabi. Na srečo je hotel res 500m do starega dela mesta in odideva na večerjo.
Večer pred tekmo. Še enkrat ponoviva ves postopek pred in med tekmo. Oprema, hrana, šerpine točke, način premikanja, časovne razdalje in čase. Na hitro mu še zmasiram noge, naj mu bo. Utoneva v noč.
Budilka zazvoni ob 4.00. Prva stvar, ki jo pomislim, ali je meni res tega treba? Sandi vem, da ne razmišlja o tem. Vstaneva, pripravim hrano, pijačo in opremo. Imam vse? Fotoaparat, voda, denarnica, za oblečt……Odrineva in se še po temi pripeljeva v mesto. Dobiva dobro parkirišče (beri ne preveč stran od štarta, da ni potrebno preveč hoje). Sandi odide v menjalca pozdravit Blackyja in si pripravit hrano na kolesu. Začneta se najdaljši dve uri pred štartom. Počasi se naberejo še drugi kamerati in njihove šerpe. Ni mi preveč do pogovora. Prezgodaj je in brez kave sem še. Ne jamram na glas, samo znotraj sebe.
Trenutek slovesa. Skupaj odideva še do zadnje postojanke, WC-ja. Par, ki stoji v vrsti naju prosi, če ju slikava. Priliko izkoristiva tudi midva. Krasna slika z ozadjem Dixija. Who cares. Posloviti se bo treba. Stisneva se v objem, dobim cmok v grlu. Komajda izdavim srečno.
[roth]
Gledam za njim dokler ne se ne izgubi v množici, kjer ga ne prepoznam več. Vsi imajo enake kape, vsi so napravljeni v smešne neoprenske obleke. Pogledam naokoli in vse šerpe se počasi poslavljajo, ene bolj čustveno spet druge manj.
Povzpnem se na most, kjer se začne šerpin pohod. Dolg dan je pred mano. Misli letijo na vse strani in ponavljam načrt, ki sva ga šla čez en večer prej. Ponavljam čase in točke, kjer moram biti. Močen zvok sirene me strezni in tekma se začne. V vodi po navadi nikoli nisi te sreče, da vidiš svojega tekmovalca, saj vse kar vidiš je borba za preživetje množice norcev. Ma ga ni denarja, da stopim tja notri, kjer težko ubežiš kakšnemu udarcu po glavi ali kakšnemu napitku, ki se mu reče voda. Žejni že ne bodo. Po tihem upam, da ga ne prime že v vodi krč, ker potem bo psiha podivjala in bo terjala svoje. Ne moja, njegova. Zaslišim prvega rešilca, stisne me v želodcu. Preženem neželene misli in se usedem na pločnik. V nizkem štartu čakam pripravljena s fotoaparatom. Skoncentriram se na zelene nogavice, po katerih ga po navadi prepoznam na dovolj veliki razdalji, da ga lahko ujamem v fotoaparat. Minute tečejo, meni se zdi kot da že cele ure sedim tukaj na soncu, v neudobnem položaju, s težkim fotoaparatom v roki. Prileti mimo. Dvigne roko in še preden uspem iz sebe izdaviti njegovo ime, je že daleč naprej. Ampak v redu je, zgleda dobro. Odlično. Naredim premik na Sollar Berg. Pred mano je dolga hoja s težkim nahrbtnikom na ramenih. Med potjo srečam nekaj ljudi in z Matevžom se odločiva, da počakava skupaj Sandija. Usedeva se na pločnik in ponovno se pričenja večnost čakanja. Ponovno zatulijo sirene rešilca. Moj želodec zapoje. Minute čakanja postanejo še daljše. Računam in računam minute in čase, ko mi je rekel, da bo tukaj. Ni ga še. K sreči se z Matevžem zapleteva v pogovor, da se malce zamotim. To je on. Švigne mimo in tokrat uspeva odpeti njegovo ime. Zgleda dobro. Gremo naprej, pol dneva je še pred mano.
[roth1]
Pripravim se na dolgo hojo do tekaškega dela tekme. Pred mano je dobrih 10 km, na cca 5 km podlage, ki sem jo že prehodila. Nepotrebno robo odložim v avtu, saj me hrbet že pošteno boli. Prispem do mesta. Ostane mi še čas, da nekaj pojem. Zaželim si domače kave, seveda se zadovoljim z nekim kislim pljunkom, ki mi ga postrežejo.
Malce predolgo se obiram na kosilu in prav pošteno se mudi na dogovorjeno točo, da ga ujamem na teku. V bistvu sem veliko prekmalu. Kot vedno. Glava mi ne da miru in me vedno žene na točke veliko prekmalu. Delam se, da sem mirna, a v meni divja vulkan. Upam, da hrana ostane v meni. Samo, da ga vidim, če je uredu. Upam, da nima krčev. Upam, da je pojedel vso hrano, ki je imel pripravljeno. Upam, da dovolj pije. Eno samo upanje postanem, preden ne zagledam zelenih poskočnih nogic, ki priletijo mimo mene. Pomaha mi in se nasmeje. Postanem lažja za 5 kg. Samo še cca 35 km ima.
Počasi se premaknem do gozdička pred ciljno areno in si zaželim malo počitka. Vročina je naredila svoje, prehojeni kilometri tudi. Minevati začne 10 ura tekmovanja. Počasi se premaknem v ciljno areno in prične se čakanje. To je pa res najmučnejše čakanje, ki ga šerpa lahko doživi. Vsaka minuta je dolga eno uro. Zaslišim ime Tomaža, ki je že v cilju. Bravo! Kmalu za njim bi moral biti Sandi. Končno zaslišim njegovo ime. Sandi Novak from Slovenia, YOU ARE AN IRONMAN! Ne morem verjeti svojim ušesom niti očem. Iz srca mi pade skala. Prvič v celem dnevu pošteno zadiham. Začutim globoko spoštovanje in ljubezen do njega. Koliko ur treninga in odrekanja je bilo vloženih v ta trenutek. Kakšna železna volja in samodisciplina je potrebna za vse to. Poklon vsem, ki se tega lotite.
Prebijem se skozi množico in se prebijem do cilja. Padeva si v objem in solze začnejo nekontrolirano teči obema. Trenutek naju in najinega angela. Ki ga nikoli ne pozabiš.