Ali ste se že kdaj zalotili, da ste raje poslali sporočilo, kot pa, da bi dvignili telefon in poklicali? Da ste nekaj, kar vas je zabolelo, raje potisnili vase – ker niste vedeli, kako bi to povedali?
Zdi se, da danes komuniciramo več kot kadarkoli prej, pa vendar se slišimo čedalje manj. Digitalni svet nam ponuja varno razdaljo, filtre in možnost nadzora. A tam, kjer ni pogleda, glasu, diha in tišine med besedami – pogosto izgine tisto, kar naredi odnos živ: prisotnost.
Velikokrat se s prijatelji spominjamo časov, ko mobilni telefoni še niso obstajali oz. jih mi kot mladostniki nismo uporabljali. Če si bil zmenjen na Prešercu ob 19.00, si bil na Prešercu ob 19.00. Ni bilo vmesnih prestavljanja, dogovarjanj, odpovedovanj in podobnega. kar smo se zmenili, to je držalo.
Vse to mi poraja tudi vprašanje: ali je bilo nekoč med ljudmi tudi več iskrenosti? Ko ni bilo telefonov, sporočil in neskončnih kanalov komunikacije, je bil pogovor – če se je zgodil – resničen, neposreden, iz oči v oči.
A morda tudi takrat ni bilo lažje. Morda so ljudje le več zadrževali v sebi, ker niso znali ali si niso upali povedati, kar so čutili. Tisto, kar je ostalo neizrečeno, se ni izgubilo – ostalo je v telesu, v grlu, v tišini med vrsticami.
In tako je tudi danes: neizrečeno v nas ustvarja napetost. Besede, ki jih pogoltnemo, ne izginejo – samo čakajo, da jih enkrat spet slišimo.
Sprašujem se: Zakaj se bojimo soočenja?
Soočanje nas postavi v ranljivost. Zahteva, da se pokažemo takšni, kot smo – brez obramb, brez mask.
Ko stopimo v pogovor iz srca, se odpovemo nadzoru. In to je tisto, kar nas največkrat prestraši.
Raje pošljemo sporočilo, ker ne slišimo odziva drugega. Ker se ne rabimo soočiti s tišino, z razočaranjem, z lastnim nelagodjem. Na varni razdalji je lažje.
A resnica je, da se prav v trenutku soočenja skriva možnost za zdravljenje in osebno rast. Za razumevanje, razrešitev in notranji mir.
Soočanje ni napad – je izbira stika namesto bega. Je pogum, da ostanemo prisotni, tudi ko nas je strah.
V telesu naš glas iskrenosti in resnice predstavlja Grlena čakra.
V energetskem telesu grlena čakra (Višuddha) predstavlja naš glas, resnico in sposobnost izražanja. Ko jo zapremo z neizrečenimi mislimi in zadržanimi čustvi, energija zastane. To se lahko pokaže kot pritisk v grlu, bolečina v vratu, napetost v ramenih ali občutek, da nas nihče ne sliši.
Toda grlena čakra ne potrebuje popolnosti. Potrebuje pretok – iskren, resničen izraz tega, kar je v nas. Včasih to pomeni reči »ne«.
Drugič – priznati, da nas nekaj boli. Včasih pa samo – globoko vdihniti in dovoliti svojemu glasu, da je spet slišan.
Preprosta vaja za sprostitev grlene čakre
Poišči miren prostor in si vzemi nekaj minut zase.
Sedi zravnano, zapri oči in globoko vdihni skozi nos, izdihni skozi usta.
Nato nežno začni spuščati zvok “mmm”, kot bi pel-a iz notranjosti prsnega koša.
Dovoli, da vibracija potuje skozi vrat in grlo.
Če želiš, nadaljuj s tiho mantro “HAM” (izgovori se “hammm”), kar je zvok, ki po tradiciji aktivira grleno čakro.
Opazuj, kako se telo sprošča in dih postaja svobodnejši.
Morda pridejo solze, morda olajšanje – oboje pomeni, da energija znova teče.
Ko končaš, položi dlan na grlo in si zašepetaj:
“Moja resnica je varna. Moj glas ima prostor.”
Ko se odločimo spregovoriti, tudi če nas je strah, odpremo vrata resničnemu stiku. Odnos se lahko spremeni, premakne ali zaključi – a v vsakem primeru pride jasnost. In jasnost je svoboda.
Soočanje je v resnici dejanje ljubezni – do sebe in do drugega. In pomeni: “Pomembno mi je. Toliko, da sem pripravljena ostati prisotna, tudi v neprijetnem.”
Če čutiš, da te ta tema kliče, te vabim, da pogledaš vase še globlje.
Včasih namreč ni toliko pomembno, kaj rečemo drugim, ampak kaj si upamo povedati sebi.
Pri coachingu skupaj raziskujeva, kaj se skriva za tvojim neizrečenim.
Kje v telesu držiš napetost. Kaj potrebuje tvoj glas, da znova zveni iz srca.
Reiki terapija pa s svojo nežno, zdravilno energijo sprošča zastoje,
pomirja živčni sistem in odpira prostor, da tvoja resnica steče svobodno.
Če čutiš, da je čas, da spregovoriš – tudi brez besed – mi piši.
Bodi dobro.