Kolikokrat v življenju ste si rekli, samo še tole zdržim, potem pa….potem pa kaj?
K pisanju tega teksta me je spodbudil govor zdravnice iz Kliničnega centra, ki vam ga spodaj na povezavi tudi pripenjam in vam toplo svetujem, da si vzamete čas in ga poslušate. Je zelo resničen, pa še zabaven povrh vsega.
In tudi sama sem se globoko zamislila nad njenimi besedami. Čeprav se iz dneva v dan trudim živeti tukaj in zdaj, se včasih tudi sama kar nekako izgubim. Preveč je vsega, preveč je dela, preveč je opravkov, ki jih moram postoriti, preveč je informacij, ki jih moram prefiltrirati v svoji glavi in preveč je stvari, o katerih razmišljam. Že dolgo dolgo ljudi okoli sebe samo opazujem. Ne komentiram, se ne vtikam, ne podajam svoje mnenje, samo opazujem. In ob tem razmišljam.
Zdi se kot, da živimo v nekem filmu. Vse skupaj je ena velika farsa, v kateri smo se znašli. Eni bolj, drugi manj. Eni popolnoma brez glave in svojega jaza, drugi bolj zavedni in ozaveščeni. Ker sem se tudi sama dobrih 5 let nazaj odločila za samostojno pot, vem o čem govorim. Bili so časi, ko so mediji še na veliko govorili o recesiji in grozotah, ki nas bodo s tem doletele. Ko sem sredi največje krize v službi dala odpoved, sem bila sprejeta kot vesoljec, ki pravzaprav ne ve kaj dela. Skoraj, da so mi pripisali zdravljenje na psihiatričnem oddelku. In, ko sem zadnji dan odkorakala iz dobre, varne in stabilne službe, je padel iz mojih ramen velik kamen. Kamen, ki mi je jemal vso energijo, večji del mojega mišljenja in razmišljanja, saj le tega nisem smela preveč naglas izražati. Velik del moje ustvarjalnosti in kreativnosti, ki jo nisem mogla izraziti, se mi je globoko poklonil in zahvalil. In tako sem zakorakala v SVOBODO. Svobodo, za katero sem se odločila sama. In, ki še zdaleč od tega, da bi bila enostavna. To vedo vsi, ki dihajo ta svobodni zrak. A vendar ga nihče ne bi zamenjal.
Začela sem ŽIVETI svoje življenje in ne životariti iz dneva v dan. To, kar opazujem okoli sebe je namreč životarjenje ljudi, ki kot, da ne vedo kdo so in kaj si želijo. Nasmehi na njihovih ustih so zamrli, energije ni. Po svetu nosijo masko, ki je iz dneva v dan enaka. Njihovi obrazi so utrujeni, naveličani. Vsi in vse okoli je krivo za njihovo bedo, slabo počutje. Iščejo iglo v senu, da svoj gnev dajejo ven iz sebe. Na žalost največkrat na drugih ljudeh. Več kot očitno je, da so nezadovoljni s svojim življenjem.
Kar se mi zdi najhuje je to, da so to mladi ljudje. Tisti, ki imajo pred sabo še celo življenje. Vsako leto poučujem na visokošolskem študiju skupino mladih deklet in vsako leto znova sem v šoku, kako so ta mlada bitja popolnoma nemotivirana, brez ciljev in želja kaj si želijo. In se sprašujem od kje taka razočaranost nad življenjem, ki ga pravzaprav sploh še niso izkusile? Ne vem, nimam odgovora.
Vem in zavedam pa se eno stvar. Živeti svoje življenje je ZAVESTNA ODLOČITEV posameznika. Kajti okolica vas v nasprotnem primeru posrka in kaj hitro pristanete na ladji medijev, ki vam vsakodnevno v glavo vcepljajo negativne informacije, ki vam vlivajo strah. Ker to je njihov cilj. Spraviti nas v kalupe, kjer bomo nehali razmišljati. Saj veste, strah je najhujše čustvo, ki vas ohromi. Vaše telo zmrzne, še bolj vaši možgani.
Zato vas prosim in vam predlagam, da:
Začnite ŽIVETI svoje življenje in ne životariti iz dneva v dan. Nehajte iskati izgovore zato, da ne uživate v življenju in ne iščite srečnih trenutkov zunaj sebe, temveč znotraj sebe. Ne začenjajte svojih stavkov, če bi imel……bi bil……ker boste vedno našli nekaj, kar vam bo preprečevalo biti srečen. Znašli se boste v začaranem krogu svojega nesrečnega življenja. Ustavite se in se vprašajte »koliko bo to kar si želim čez 10 let dejansko pomembno?«
Začnite CENITI vse svoje najbližje in predvsem SEBE. Navzven izražate točno to, kar se dogaja znotraj vas. Ljubezen do samega sebe je prvi korak do resnično pristnih odnosov. Pokažite svojim najbližjim ljubezen, saj mogoče ne boste imeli več dolgo te priložnosti.
Bodite HVALEŽNI za situacije, ki vam v življenju prihajajo naproti. Tudi če niso vedno takšne kot ste si jih zamislili. Pomislite kaj se iz dane situacije lahko naučim? Hvaležnost izrazite vsako jutro, ker ste se zbudili. Ni nujno, da se boste jutri.
Hvala, da ste!
Vzemite si čas in si poglejte govor mlade zdravnice Sanele Banovič.
http://klip.si/video-govor-mlade-zdravnice-iz-ljubljanske-urgence-ki-bi-…