Dežela vzhajajočega sonca Japonska

Dežela vzhajajočega sonca je bila dolgo na najini bucket listi. Očitno je prišel čas.

Iz ljubljanskega letališča sva dobila let preko Helsinkov, direktno v Tokyo. Zeelooo dolg let. Za Japonsko si vzemite vsaj 3 tedne, ker je res velika. In seveda tudi v treh tednih ne boste videli niti polovico. Midva sva za prvi obisk izbrala mešanico velikih mest in narave.

V svojih zapisih ne pišem tipični potovalni blog, z opisi kilometrov, hotelov, prevozov in stroškov. Za to obstaja veliko fantastičnih blogov. Pišem vedno o svojem doživljanju dežele in ljudi ter kulture. Torej, kako se je mene konkretno dotaknila.

Svojo pot sva začela v Tokyu, kamor sva prispela na nedeljo popoldne. Ker sva imela hotel kar precej v centru mesta (predel Ginza), sva se imela priložnost sprehoditi po samem centru, glavni shopping area področju, brez gužve in prerivanja. Namreč, to cesto zaprejo za promet do 18.00 ure, in je res fantastično. Glede na to, da ima Tokyo 14 MIO prebivalcev, je to res balzam. Ulica je polna trgovin, od najvišjih blagovnih znamk do njihovih lokalnih. Če boste imeli sredstva in čas za shopping, priporočam, da ga opravite v katerem koli mestu, saj so cene do 40% nižje kot pri nas, kvaliteta pa res dobra.

No, tudi cene v restavracijah so za cca 30% nižje kot pri nas, hrana pa res vrhunska in sveža.

Mogoče kar na tem mestu nekaj besed o čistoči na Japonskem. Kljub res gosti poseljenosti in veliki gužvi, kamorkoli se obrneš, Japonci povsod tvorijo vrste. Torej, nobenega nepotrebnega prerivanja. To mi je bilo res všeč, ker načeloma res nisem ljubitelj gužve (kdo pa je?) in me hitro lahko zmoti že najmanjše prerivanje. Tukaj je kultura poskrbela za to. Zanimivo, se vsi tujci zelo hitro prilagodimo temu. Na tem mestu se resno sprašujem kako se pri nas tujci, ki živijo v Sloveniji, ne prilagodijo naši kulturi. Ali pa kako se pri nas po balkansko povsod prerivamo, kljub temu, da na koncu ne dosežeš cilja popolnoma nič prej. Res zanimivo.

V Tokyu si lahko en teden ali pa 1 dan, odvisno od interesov. Vsekakor greva m2 vedno na lokalne tržnice in tukaj je nujen obisk tržnice Tsukiji Market. Če jeste ribe ali ne, to je raj za vse foodije. Tukaj se vršijo glavne prodaje res velikih rib, ki jih kupujejo tudi restavracije. Na zunanjem delu imate polno stojnic s hrano in vredno jo je poskusiti. Aha, še ena stvar je na tem mestu vredna omembe. In sicer, na Japonskem je nevljudno jesti na ulici. Nikogar ne boste videli, da v roki nosi sendvič in hodi z njim. Enako velja za pitje. če boste to videli, je tujec, ki se ni pozanimal o osnovni kulturi in navadah. To se počne na vlakih ali restavracijah. Na tržnici konkretno imate označena mesta, kjer je dovoljeno jesti. Je pa na strehi pokritega dela prelepa terasa, kjer so klopce in veliko prostora za uživanje kupljene hrane.

Če boste pili npr. na ulici, se vedno umaknite nekam, kjer ne boste motili prehoda. Ulice so namreč precej ozke glede na to, koliko ljudi je vsak dan na njih.

No, v Tokyu si oglejte glavne znamenitosti (Senso-ij tempelj, Shibuya crossing, Meiji Shrine, Shibuya, Tokyo tower). Restavracije so na vsakem vogalu, zato nima smisla, da vam delam seznam teh, ki sva jih obiskala midva. Mogoče samo ena informacija….tudi, če izgleda od zunaj neka luknja, so to res dobre lokalne restavracije, kjer boste jedli dobro, sveže in poceni. Ne sodite restavracije po zunanjosti. Po drugi strani je super to, da imajo povsod na menuji slikice (te boste še kako potrebovali), saj kljub temu, da ponekod imajo angleške menije, polovico sestavin in imen, ne poznate in njihova slaba angleščina (po večini), vam ne bo dosti koristila. Ampak pogumno, bodite odprti za pokušanje novih okusov.

Prva stvar, ki sem jo opazila pri ljudeh je brezizraznost njihovih obrazev. Vsaj tistih obrazov, ki jih vidiš, saj vsaj polovica Japoncev še vedno nosi maske vsepovsod (notri in zunaj). Kaj mislim s tem? So sicer zelo prijazni, kamorkoli prideš, vendar meni delujejo zelo nesrečni. Čutiti je velika skromnost in lahko bi rekla celo ponižnost. Predvsem ta skromnost in njihova preprosta življenja so meni sicer všeč, vendar je čutiti, da niso srečni. To se me je dotaknilo in sem si prebrala malo o njihovi mentaliteti in nezadovoljstvu, o katerem lahko veliko berete na internetu. Moj občutek je bil, da so ženske še vedno precej podrejene moškim. Sploh na podeželju ženske ne hodijo v službo in doma skrbijo za otroke. Moški dajejo videz utrujenosti in nezadovoljstva. Zaradi precejšnjih nezadovoljstev v službah, se zatekajo v alkohol, ta pa velikokrat pripelje do agresije. To se da razbrati iz njihovih obrazov, na žalost. Enkrat sva imela priložnost slišati prepir v nekem hotelu in moram priznat, da je bilo slišati zelo agresivno in neprijetno za ušesa, tako da si raje ne predstavljam kako izgleda, ko ta potlačena jeza ali nezadovoljstvo, pride na dan.

Iz Tokya naju je pot vodila v Hakone. To je najboljša izhodiščna točka, če želite videti Mt. Fuji. Midva jo žal nisva, saj je bilo vreme deževno. Je pa to območje znano po toplih vrelcih, saj je vulkansko območje. Lahko celo naredite enodnevni izlet iz Tokya ali pa prespite tam, kot sva midva. Imela sva res lep tradicionalni japonski hotel, kjer naju je v sobi čakal kimono, ki smo ga vsi gosti nosili na zajtrku in večerji. Hotel je imel tudi svoj lastni Onsen (topla kopel z mineralno vodo), tako da sva si ga privoščila kar tukaj. Preberite si pravila obnašanja v Onsenih, če boste šli. Hakone je super majceno mestece, kjer več kot en dan nimate kaj početi. Pojdite na krožni izlet do jezera Ashi in znanega rdečega torija na jezeru. Za slikanje pričakujte vrsto.

Potovala sva z njihovimi hitrimi vlaki Shinkanseni. To je res super udobno potovanje. Le sistem morate naštudirati. No, jaz sem bila v Tokyo čisto anksiozna zaradi tega, ker je postaja ogromna. Bila sem že na mnogih letališčih, pa nikoli nisem imela takega problema z orientacijo. Tukaj je postaja svoje mesto, kjer imate notri od restavracij do shopping centrov. Vse je prepleteno med sabo. Potem pa imate Shinkansen vlake in lokalne vlake, spet vse med sabo prepleteno. Vlaki so izredno točni. Je pa vse napisano tudi v angleščini, samo vzemite si dovolj časa, da boste skapirali sistem. Kasneje je bilo bistveno lažje, ker so bile manjše postaje in je bilo veliko bolj pregledno. Je pa povsod veliko uslužbencev, ki ti z veseljem priskočijo na pomoč.

Posebno poglavje na Japonskem so seveda njihovi wc-ji. Ne samo ogrevani, temveč sam sistem splakovanja, pa možnost umivanja zadnje plati. Da o čistoči ne govorim. Kamorkoli prideš, so wc-ji čisti, imajo papir notri in jih je res veliko. Tudi javnih wc-jev je ogromno, tako da brez skrbi pijte kolikor želite, saj je to res na vsakem vogalu, v vsaki trgovini, v vsakem centru ipd. Seveda zastonj.

Naslednja postaja je bila Kanazawa. Manjše mesto, točno po mojem okusu. Grad, templji, prelepi vrtovi. Tukaj sva se kar priključila vodenem ogledu na kolesu, kjer sva izvedela malo več o zgodovini in delovanju geish in samurajev. Toplo priporočam. Sistem izposoje električnih koles, je odličen. Kolesa niso takšna kot smo jih navajeni pri nas, vendar vas pripelje kamor želite. Kanazawa je ravno prav velika, da si jo ogledate na izi v dveh dneh. Tukaj sva bila tudi na prvi pokušini Matcha čaja in njihovih sladic, ki jih po večini delajo iz riževe moke in paste rdečega fižola. Poskusite daifuku – ena vrsta mochija, ki ima v sredini svežo jagodo. Odličen. Za moj okus so sicer vse sladice na Japonskem presladke, vendar so odlične.

Seveda sem se na tem mestu spraševala kako so lahko vsi Japonci tako drobni in suhi, ko pa imajo toliko sladic? Vse je narejeno iz riževe moke, velikokrat slajeno z sladkorjem ali sirupom rdeče pese, v sladicah pa velikokrat uporabljen sladki krompir. In tako sem si privoščila vsak dan kakšno sladico in še vedno prišla domov z enako težo. Hvala bogu:). Oni jejo zelo skromno, po večini riž, ribo in fermentirano zelenjavo. Sadja je v njihovi prehrani zelo malo in se smatra kot luksuz.

S Shinkansenom sva se premaknila v Kyoto, kjer sva bila 5 dni. Kyoto je sicer veliko manjši od Tokya, a še vedno velemesto. Mesto templjev. Naj bi jih bilo čez 1600. Seveda med njimi najbolj znan Fushimi Inari Taisha, s svojimi 1000 rdečimi toriji, kjer seveda vsi turisti lovimo svojo fotko. Nama jo je celo uspelo uloviti, kljub neizmerni gneči. Vseh templjev na tem mestu ne bom naštevala, lahko pa vam predlagam, da si mesto razdelite na dele in obiščite vsak dan en predel. Tukaj je tudi raj za hrano. Ne samo Nishiki tržnica, temveč številne majhne restavracije, ki ponujajo tipično japonsko hrano. Kamor koli se ozreš, ti postrežejo z dobro hrano.

Seveda ne pozabite na predel Gion, kjer si preberite kulturo Geish (Maiko in Geiko) in se po njem sprehodite tudi zvečer, saj je res čaroben. Nama je bila sreča naklonjena in sva dejansko videla maiko. Niso tako pogoste na ulicah, raje se držijo notri. Razlog je ta, da je baje nekaj let nazaj nek turist tekel za njo po ulici, da bi jo ujel na sliki. Slikanje, tudi, če jo vidite, ni dovoljeno. In prav je, da to spoštujete.

Tukaj sva se odločila tudi za ceremonijo čaja, kjer so me oblekli v Kimono in naju podučili o pravilni pripravi matcha čaja in ceremonialnem pitju le tega. Naj povem, da življenje v kimonu, ni lahko. Jaz sem eno uro komaj zdržala v njem, saj je vse tako tesno in kar nekaj plasti ti oblečejo, preden pride na vrh zadnja, lepa plast, ki je vidna očem. V tem se je potrebno znati prikloniti, usesti in vstati. Ni lahko. Ni čudno, da so tako suhe, saj več kot tri rižke v tem ne moreš pojesti. Malo za hec malo pa zares.

Sva si pa v Kyotu ogledala tudi njihovo tradicionalno predstavo Miyako Odori – ples gejš in maiko. Seveda nisva nič razumela, a se nama je zdelo nekako lepo, da si ogledava tudi to. Predstava ni dolga, vsebino pa se da razbrati iz scene in igre. Nama dvema je bila všeč.

Kyoto je res mesto po najinem okusu. Mešanica tradicije in modernega sveta, raj za foodije, prelepi zen vrtovi in budistični templji, kjer kljub veliki gneči, nekako najdeš nek mir znotraj sebe. Obenem ogromno možnosti za shoping, tako spominkov, tekstila kot tudi setov za matcho, keramike in podobno.

Ljudje so na splošno zelo prijazni, le tu in tam se kakšnemu vozniku Uberja vidi, da je že malo sit nas turistov. Ali pa življenja na sploh. Ne vem. Nasmeha tudi tukaj nisem našla. Ženske so skromne, lahko bi rekla, da skorajda ponižne. V moških je čutiti veliko nezadovoljstva, ki pa se po mojem občutku gledanja izrazov na licih, kaj hitro lahko spremeni v agresijo. Nezadovoljstvo na veliko utapljajo v alkoholu, to je znano, od tam naprej pa vedenje lahko pelje kamorkoli.

Po 14 dneh mestnega vrveža, za moj okus res preveč, naju je čakala Sveta gora Koyasan. Bivanje v templju z menihi. Te izkušnje sem se res veselila. Mesto ali raje vasica ima res nek mističen pridih. Gre za eno najpomembnejših duhovnih središč na Japonskem. Ustanovil ga je menih Kukai (Kobo Daishi), ki je tukaj razvil šolo Shingon Budizma. Tukaj verjamejo v to, da Kobo Daishi ni umrl, temveč meditira v večnem stanju na pokopališču Okunoin, ki je tudi glavna atrakcija tega mesta. Midva sva si ga ogledala najprej podnevi, naslednji dan pa še zvečer.

Za zvečer vam toplo svetujem, da vzamete vodeno turo po tem pokopališču. Vodi jo ponavadi kar menih iz bližnjega templja. Kar pa je bilo meni všeč, so seveda dejstva in zgodba med ogledom. Verjetno bi si lahko prebrala kakšno informacijo tudi na internetu, vendar se mi zdi nekako tako bolj pristna. In nekako je fino vedeti kaj si ogleduješ. Ko sva šla sama čez dan na primer, sva izpustila skoraj najpomembnejši del pokopališča. Nočni ogled ima svoj čar in vredno si ga je ogledati tako podnevi kot tudi ponoči. Na ogled greste sicer brez problema tudi sami.

Izbrala sva si bivanje v templju Ekoin, kjer dobiš vpogled v vsakodnevno življenje menihov. Tako se lahko priključiš jutranjem obredu in Goma fire ritualu, popoldne pa se priključiš Ajikan meditaciji. To je njihovo dejansko življenje, kamor se lahko priključiš. Da to ni turistična predstava ti zelo jasno razložijo ob prihodu, vsakršnje snemanje ali fotografiranje obredov, je prepovedano. Seveda, se je ob najinem bivanju našlo nekaj turistov, ki so z veseljem posneli jutranji ritual z ognjem. Včasih ljudje res nimajo meja, nobenega spoštovanja ali hvaležnosti. Pa pustimo to, naj se zapiše v njihovo karmo.

Naj omenim, da je mene prevzela energija tega mesta in neka izredna pomirjenost v najinem templju bivanja. Ker gre za klasične tradicionalne sobe v stilu japonskih Ryokan-ov. Torej spanje na tleh, ješ na tleh, mizica na tleh, sedenje na tleh. Klasičen japonski stil. Izredno minimalistično, a čisto in še vedno udobno. Le svojega soseda seveda zaznaš na vsakem koraku, kar zna biti kar precejšen izziv zvečer. Seveda se je tudi tukaj našel nekdo, ki se je zvečer na ves glas pregovarjal s svojo partnerko. Še huje, Japonec. Bi si mislila, da vsaj oni spoštujejo svoje običaje. To me vedno znova preseneti, kako ljudje nimajo občutka za soljudi. Tukaj bi lahko zašla s tega potovanja na celo epizodo razlage tega, pa nima smisla. Raje nadaljujmo z vtisi potovanja.

Torej, že prvo noč sem imela tako žive sanje, kot že dolgo ne. Spremljale so me celi naslednji dan, saj sem se jih spomnila zelo živo. Žal niso bile prijetne, so pa me usmerile na neko pot urejanja nekega odnosa. In verjamem, da je bilo vse z namenom.

Naslednji dan je celi dan res močno deževalo. Pogumno sva vsak s svojim dežnikom krenila v raziskovanje tega malega mesteca, ki je dolg le 3 km. Nekaj templjev, kakšna kavica za vmes in popoldne mirno branje knjige v najinem templju. Poseben vibe je čutiti v tem mestu, ne znam ubesediti, vendar jaz sem se tukaj počutila tako mirno kot že dolgo ne. Mogoče je krivo to, da sva prišla iz velikih mest in sem rabila mir, morda je bilo kaj drugega. Pa nima veze. Izkušnja na tej gori in bivanje z menihi, je bil moj highlight Japonske. Težko razložim zakaj točno, vendar meni je tukaj očitno ustrezal vibe.

Iz Koyasana sva se spustila v Naro. Mesto, znano po srnah, ki se sprehajajo ne samo po ogromnem parku, temveč tudi po mestu. Srn je ogromno, so zelo udomačene, obenem pa so tudi navajene, da jim turisti dajejo hrano. Na vsakem vogalu lahko kupite posebne krekerje za srne, s katerimi jih lahko potem hranite. Malo previdnosti svetujem vseeno, saj se vam kaj hitro lahko zgodi, da bo za vami tekla cela skupina srn in se jih boste težko znebili. Zanimivo so se tudi priklonit naučile po japonsko, ko zaprosijo za kreker. Moji občutki glede vsega tega so bili zelo mešani. Srne imam sicer zelo rada in vsakič, ko jo vidim v gozdu, je zame posebna magija. Vsako jutro doma, ko sprehajam psa, se v najini bližini mimo sprehodi skupinica 6 srn, ki ima tukaj svojo utečeno ruto. In vedno sem jih vesela, prav polepšajo mi dan. Tele srne v Nari, pa so mi bile na robu tega, kaj je ponovno človek naredil ali posegel v naravno obnašanje in bivanje, sicer divje živali. Skratka, ne bom se spuščala v globino tega, naj vsak presodi sam. Nara je prijetno, majhno mestece, kjer boste našli 100 metrsko vrsto ljudi, ki čaka na najbolj slaven mochi tam. No, tudi jaz sem se postavila v to vrsto, ne samo enkrat, celo dvakrat. Mochije obožujem. To, kar sem jedla v Nari, pa je bilo nadzemeljsko. Če ste tam, je to a must. Nakatanidou mochi se imenuje trgovinica, ki je ne morete zgrešiti, ko ste v centru Nare.

No, Naro si bova midva zagotovo zapomnila tudi zaradi potresa, ki naju je stresel med večerjo prvi dan. Če zdaj razmišljam, da Japonci vsak dan živijo s tem vedenjem, da jih lahko strese kadarkoli, si malo težko predstavljam v kakšnem stanju je živčni sistem. Verjetno se navadiš, kot pravijo oni, za naju sta bili dve noči kar neprespani. Epicenter je bil v Nari, 5,7 po Rihterju. Meni več kot dovolj, da mi je zatreslo kosti od strahu in da sem bila naslednje dve noči v bojni pripravljenosti na evakuacijo. Oni po drugi strani, so popolnoma mirni. Vsi se zatopijo v svoje telefone in spremljajo gibanje potresa. Imajo namreč neke odlične sisteme obveščanja, kjer jim javlja točno kako močan je potres in ali bodo popotresni sunki ali ne. Na srečo je tisti večer streslo samo enkrat. Brez popotresnih sunkov in brez potrebe po evakuaciji. Za naju vrh glave dovolj. A obenem močan opomnik, kako sem hvaležna, da živim kjer živim.

Najino potovanje se je zaključilo v Osaki, od koder sva imela tudi let domov. Osaka je ponovno ogromno mesto, kjer se je meni spet mešalo od gužve po ulicah in povsod drugje. Je pa to predvsem industrijsko mesto, mesto velikih poslovnežev in podjetij. Bolj malo za oglede. Midva sva si ogledala grad, zvečer pa sva šla na umetniško predstavo (če to lahko poimenujem tako) TeamLab Osaka, v botaničnem vrtu. Lušna zadeva, priporočam. Imate pa jo tudi v Tokyu, btw. V Osaki sva opravila še zadnje nakupe hrane, čajev in ostalih spominkov in off we go – via Ljubljana.

Japonska je zagotovo destinacija, kamor se vračaš. Jaz osebno sem pogrešala naravo, saj so mesta ne tako tipičen stil potovanja za naju. Vendar mi vsekakor ni žal. To je nekaj kar je vredno doživeti. In kot vedno mi je dragoceno opazovati ljudi, njihove običaje in vedenje. Zagotovo je Japonska dežela reda in discipline, kar je nekako logično glede na to koliko jih je. In zanimivo kako tvorijo vrste čisto povsod. Ne samo na postaji za vstop na vlak, tudi na tekočih stopnicah, v trgovinah, v restavravracijah, celo za prečkanje ceste. In to je tam normalno. Nobenega prerivanja, nobene nervoze, popolnoma mirno in spoštljivo do vseh ljudi, ki so okoli tebe. Malo tega moram priznati bi se lahko naučili tudi pri nas. Predvsem to, da sobivajo z drugimi, je bilo čutiti na vsakem koraku. Neizmerno prijaznost v trgovinah, restavracijah in hotelih, boste zagotovo začutili. A po drugi strani neizrazne obraze na ulicah, ki govorijo o skromnosti, ponižnosti, mogoče celo trpljenju. Ne vem, to je bil moj vtis.

Dežela vzhajajočega sonca hvala, do naslednjič.

P.S. mnogo več slik si lahko ogledate na mojem IG profilu pod Highlighti Japonska.