Najprej bom popolnoma iskrena. Turčija ni bila na moji bucket listi še nekaj časa. Prva izbira kake pol leta nazaj je bil Oman. Tudi letalske karte so bile kupljene za Oman. Kakšen mesec dni pred potovanjem smo se s prijateljema, s katerima sva potovala, skupaj odločili, da zaradi situacije na Bližnjem vzhodu, raje zamenjamo destinacijo. In ker so bile karte do Istanbula že kupljene, smo jih pretopili za Istanbul in potem naprej do Kapadokije. Zakaj pa ne? Tam še nismo bili.

Za 9 dnevno potovanje smo se odločili kar za mini roadtrip po Turčiji. Tako smo iz ljubljanskega letališča odleteli najprej do Istanbula. Tam smo prespali eno noč in naslednji dan odleteli naprej v Kapadokijo. Letališče tam je zelo majhno. Zelo. To pomeni, da prtljago dobiš kar v pokritem šotoru, ki so ga postavili na letališču. Upam, da zaradi prenove. Še na Maldivih je bilo letališče večje. Tam smo tudi prevzeli naš avto in se zapeljali v hotel. 

Ker je bila že tema, v resnici same pokrajine zvečer nismo videli najbolje. Zato pa nas je naslednje jutro čakalo toliko večje presenečenje. Počutila sem se kot bi se zbudila na drugem planetu. Prelepa, kamnita pokrajina, z različno oblikovanimi skalami, ki so mi delovale kot v filmu Flinstones. Tudi sam hotel smo izbrali med t.i. Cave hoteli. To konkretno pomeni, da so sobe vklesane in umeščene v same skale, vsaka drugačna, pa vendar tako okusno in lepo dodelane, da nisem verjela svojim očem. Res prelepo. Če se odločite za obisk tega konca, toplo svetujem, da si vzamete enega izmed t.i. Cave hotelov. Ne boste razočarani. Seveda so v Kapadokiji najbolj znani poleti z baloni čez to prelepo pokrajino. Za balone se sicer nismo odločili, pa tudi, če bi se, v dveh dneh, ko smo bili tam, poleti niso bili dovoljeni, zaradi preveč vetrovnega vremena. Če bi prišla tja s tem namenom, bi bila pošteno razačarana. Če boste potovali tja, imejte to v mislih. Vreme diktira polete. In prav je tako. 

Mi smo se z avtom odpravili raziskovat pokrajino in obiskali od Doline ljubezni, Doline golobov, Doline menihov, pa vse do roza doline. Vsaka s svojimi tipično oblikovanimi kamni in skalami. Res nadnaravna pokrajina. Sicer prelepa, vendar po ogledanih dveh dolinah, nam je počasi vse postalo enako. Nočem poenostavljati, vendar pač drugače oblikovan kamen. Je pa res, da je vse to preoblikovala narava. Da je tam tisočletja stara zgodovina in da vsak kamen govori svojo zgodbo. 

Na tem mestu naj povem, da smo imeli z vremenom res srečo, saj je v primeru dežja, vsa ta hoja po teh dolinah in kamnih, lahko zelo zelo nevarna. En dan za našim odhodom, se je namreč v eni izmed dolin podrl kamen in ubil dva turista, ki sta se tja zatekla pred dežjem. Kar zmrazilo me je, ko sem to izvedela, saj sem še en dan prej stala točno pod tem kamnom. 

Iz Kapadokije nas je čakala precej dolga pot na obalo, kjer smo si vzeli tri dni za počivanje. Ker konec koncev smo šli na dopust. Izbrali smo enega izmed hotelov v Kemerju. To je cca 45 minut vožnje iz centra Antalyje. In iskreno sem hvaležna, da nismo šli v center Antalyje.

Sama vožnja nas je peljala čez gorovito pokrajino, ki je spominjala na našo kraško pokrajino. Nikjer žive duše. Nobenega naselja, ničesar. Vmes nekaj mest, ki pa so pokazali pravi obraz Turčije. Na eni strani se Turčija izredno razvija, nova naselja se gradijo na vsakem koraku. Po drugi strani je v isti ulici ali celo sosednji hiši videti revščino, umazanijo in nerazvitost. Dve glavni ulici izgledata še dokaj normalni ali čisti, takoj za vogalom leži smetišče. Ogromno diskrepance na zelo majhnem prostoru. Daleč od blišča in razvitosti v vseh pogledih. Tega v strogih centrih ali npr. Istanbulu ne boste videli. V resnici je verjetno povsod po svetu tako. Le, da so diskrepance mogoče manjše.

V Antalyji smo imeli nastanitev v mestu Kemer, ob morju. Morje vsekakor ni tako kot smo ga vajeni. Obala je prodnata, morje sicer čisto, vendar zdaleč od zelene ali prelepe turkizne barve. Večina hotelov ima zato bazene in tako tudi večina gostov ostaja ob njih. Mi smo sicer imeli več bazenov, pa vendar smo se odločili za kopanje v morju, ki je imelo dobrih 24 stopinj. Toplo. Po drugi strani je imel bazen ob naši sobi le dobrih 18 stopinj. No, pa smo tudi v tega skočili. Malo knajpanja nikoli ne škodi. 

En dan smo se zapeljali v center Antalyje. Vedno znova me fascinirajo ti njihovi bazarji. Čeprav tovrstno kupovanje ni “My cup of tea”, če se lahko tako izrazim, moram priznati, da so Turki veliko manj vsiljivi kot kje drugje. Meni namreč to ponujanje na vsakem vogalu nekako ni prijetno, vendar te tukaj po prvem No, thank you, pustijo pri miru. Celo ne sterajo te nekam (kot v mnogih drugih državah), in ti prijazno zaželijo lep dan. Fer. Samo mesto ni v mojih očeh nič posebnega. Lep stari del, z majhnimi trgovinicami in restavracijami, to pa je to. Meni sama Antalyja izgleda kot nek Portorož, hotel pri hotelu. Le da je razsežnost le te verjetno 100x večja od Portoroža. Ima namreč 2,7 MIO prebivalcev. Obupen promet in gužvo na vsakem koraku. In ker nisem ljubiteljica mest in veliko raje vidim naravo, mi seveda tukaj ni bilo najprijetnejše. 

Na tem mestu naj omenim še hrano. Vedno, ko potujem, seveda zaradi svojih mogoče malo specifičnih prehranjevalnih navad, iščem sicer čim bolj lokalno hrano, vendar si tudi s sabo vedno vzamem stvari, za katere jih v tujini ne pričakujem. To je npr. Rastlinsko mleko, brez glutenski kruh ipd. Pa vendar, tukaj vas ne rabi skrbet tudi za to. V vsakem hotelu je bilo vse to na voljo. Restavracije imajo ogromno ponudbe tudi za nas, ki ne jemo mesa. Zelenjave je ogromno, pripravljena res okusno. Humus, leča ipd, pa na voljo na vsakem vogalu. Da o sladicah ne govorim. Sama sicer nisem nek ljubitelj sladic (sploh ne drugje), vendar sem tukaj z veseljem pojedla baklavo. Zanimivo je to, da te baklave niso tako sladke kot npr. V Bosni, kjer smo bili letos junija. Drugega sama nisem poskusila, so pa se vsi trije ostali člani posadke, dodobra nasladkali z res izvrstnimi sladicami. Če jeste meso, sploh ne bom izgubljala besed, koliko različnih jedi je na voljo. Tukaj bi lahko napisala en zapis samo na to temo. Kakorkoli, po povratku sem si privoščila en teden zelo lahke hrane, da se je moj želodec malo spočil. ker ne glede na to, da sem glede prehrane zelo striktna in pazljiva, pa si vedno na dopustu, privoščim malo več kot bi si doma. Ker konec koncev tudi to je dopust, da spustiš malo meje, ki si jih postavljamo doma še prepogosto. 

Iz Antalyje smo se z avtom odpeljali v Pamukkale. Majhno mesto v jugozahodni Turčiji, znano po belih apnenčastih terasah, ki jih ustvarjajo termalni izviri. V turščini Pamukkale pomeni “bombažni grad”, saj bele terase od daleč spominjajo na kupčke bombaža. Malo boste razačarani, če boste pričakovali bele terasice in turkizno vodo notri, kot jih prikazujejo na slikah. Same terase stojijo v sklopu antičnega mesta Hierapolis, kjer si lahko ogledate celotno starodavno mesto, ki je precej veliko. V sklopu kompeksa je tudi Kleopratrin termalni bazen, ki je namenjen kopanju. Ljudje so že takrat zahajali v ta kraj zaradi zdravja, sprostitve in zdravljenja. Po belih terasah se lahko sprehodite bosi, nekaj malega je v parih bazenčkih še vode, to pa je to. Vsekakor vredno ogleda. Mi smo imeli termalne bazene v hotelu, zato se tukaj nismo odločili za kopanje. 

Iz Pamukkal smo se odpeljali nazaj v Istanbul. Vožnja po skorajda praznih cestah in na vseh straneh sami nasadi. Bodisi sadje, zelenjava ali celo bombaž. Da, bombaž. Nasad le tega sem videla prvič v življenju in res izgleda natanko tako kot mi v Sloveniji radi kupujemo bombažne vejice. Meni je bil res prelep.

Popoldne je seveda spet sledila gostija predobre hrane in ogled Bazilike Cisterne. Gre za ogromno podzemno vodno cisterno, ki so jo zgradili z namenom shranjevanja vode za oskrbo cesarske palače in mesta. Notri je 336 stebrov, pravljično osvetljenih in res imate občutek kot da ste v nekem drugem svetu. Znotraj najdete dve glavi mitološke Meduze, ki imata mitološko noto. Zaradi vode, svetlobe, starodavnih stebrov in tišine je obisk skorajda mističen. 

Naslednji dan pred odhodom smo imeli še toliko časa, da smo si ogledali Modro mošejo od znotraj. Ob prihodu na začetku potovanja, smo bili namreč tako pozni, da smo se okoli nje samo sprehodili. Naj povem, da je strogi center z glavnim trgom tako čist, da bi lahko jedel iz tal. Kar je veliko presenečenje glede na to, kar smo videli drugje. Ob prihodu, na začetku potovanja smo si ogledali tudi Hagia Sofijo ali Aja Sofijo, eno najpomembnejših zgodovinskih in arhitekturnih znamenitosti. Na žalost je vstopnina zelo visoka glede na to, da jo prenavljajo in lahko vidite le mogoče tretjino celotnega kompleksa. 

Tako nam je zdaj v zadnjem delu in povratku v Istanbul, ostal še ogled notranjosti Modre mošeje. No, vstop v Modro mošejo je brezplačen in ga iskreno priporočam. Sama mošeja stoji na trgu Sultanahmet, nasproti Aje Sofije. Čudovite modre in turkizne keramične ploščice z več kot 200 barvnimi okni in velikimi lestenci, ustvarjajo res posebno vzdušje. 

In seveda je pred poletom domov, sledil še obisk znanega bazarja v Istanbulu. Ponovno 100 in ena vonjava začimb, ponujanje in bleščečih, skorajda kičastih izdelkov in tekstila. V resnici vse kar ponujajo nosi ime neke blagovne znamke, skorja zagotovo ponaredek. Seveda je vse brez cene. Ker cena je pač za vsakega turista drugačna. Odvisno kakšno stopnjo naivnosti prepozna trgovec v vas. Ampak vse to je del Istanbula.

Ljudje so povsod izredno prijazni in gostoljubni. Turist je na prvem mestu. Naredili bodo vse, da vam bo udobno, poskusili bodo ugoditi vsaki vaši želji. Zelo dobro se zavedajo, da je turizem ena izmed glavnih gospodarskih panog, ki poganja in napaja državo. 

Tako smo po 9 dneh zaključili naše potovanje po Turčiji, deželi prelepe narave, dobre hrane in gostoljubnih ljudi. Je bila to naša prva izbira? Vsekakor ne. Mi je žal, da smo šli? Absolutno ne. Turčija je izredno dostopna, iz Ljubljane pa imamo direktne lete v Istanbul nekajkrat na teden. Vsekakor za izkoristit za krajši dopust. 

Hvala Tina in Aleš za prijetno dopustovanje, obilico smeha in prelepih dogodivščin. Tako kot že mnogokrat, smo znova dokazali, da je za skupno potovanje potrebno veliko več kot dobro prijateljstvo. Potrebna je visoka stopnja zrelosti, prilaganja in sprejemanja ljudi, takšne kot smo. 

Želim si, da bi bilo predvsem zadnjega veliko več med ljudmi, saj bi bilo bistveno manj hudega, ki se dogaja po svetu. Velikokrat prav to pogrešam pri ljudeh. Malo manj presojanja, obsojanja in samo malo več sprejemanja in vsem nam bo lepše na tej zemlji. 

Več slik iz potovanja si lahko ogledate na moje IG profilu tukaj