Dežela Kiwijev, kot sami sebe imenujejo. Dolgo naju je čakala ta destinacija. Letos sva začutila, da je čas.
Ko ob 4.00 zjutraj pristaneva na letališču v Aucklandu, me noge komajda še držijo. Za nama je 22 urni let in še malo dodatnih ur “svaljkanja” po letališču, kot to sama imenujem. Pred nama je 3 tedensko potovanje po Novi Zelandiji. K temu morate dodati še 4 – 5 dni za pot, tako da skupaj potrebujete skoraj mesec dni. Od najine zadnje čezoceanske destinacije je minilo 4 leta in malo sva bila izven kondicije teh dolgih letov. V vmesnih letih sva prepotovala veliko Evrope, in to z avtodomom, ki nama je pisan na kožo.
Tudi tukaj je bilo vprašanje na kakšen način potovati po tako lepi deželi in odločila sva se za avtodom. Tovrstno potovanje si zasluži kar največ svobode in fleksibilnosti, kot je možno. In to je mogoče le z avtodomom. Seveda avtodom pomeni za vsakogar nekaj drugega. Za nekoga je to velik odmik iz cone udobje. Življenje v avtodomu je lahko zelo prijetna izkušnja. Zame osebno je to vedno znova potrditev, kako malo dejansko potrebujemo za lepe trenutke. Po drugi strani je to vedno preizkušnja za partnerstvo, saj je seveda vse drugače kot doma, kjer živimo v ustaljenih smernicah in po drugi strani izkazuje neko fleksibilnost in iznajdljivost na takih poteh.
Verjamem, da je za nekatere avtodom, kampiranje, ustaljen način preživljanja dopusta, za nekatere pa je to nekaj nepredstavljivega.
V svojem zapisu bolj kot o sami poti in obiskanih krajih, govorim o občutkih in vtisih iz same poti. Če vas zanima bolj tehnična plat poti, si prosim najdite kaj bolj uporabnega v poplavi potovalnih blogov.
Naj nadaljujem z udobjem in s tem kako se soočamo s spremembami v življenju. Po večini se jim zelo zelo upiramo. Tudi, če vemo, da so za nas dobre. A kot pravi Neale Donald Walsch:“Življenje je gibanje. Gibanje je sprememba.”
Pred mano je skoraj en mesec “možganov na off”. Malo sem že pozabila kako to gre. V preteklih 4 letih se je marsikaj spremenilo. Tako osebno kot tudi poslovno. Poslovno je najino podjetje sedaj postavljeno tako, da si lahko dovoliva tako dolgo odsotnost (hvala Kaja in Borut). Osebno pa je najino življenje (predvsem moje) dve leti nazaj na glavno postavila Roma. Španska ptičarka, ki sva jo posvojila, ko je bila stara 4 mesece. O tej temi raje v kakem drugem zapisu in drugi priložnosti.
Ob 7.00 zjutraj se v Aucklandu odpraviva na zajtrk in kavo. Na moje veliko presenečenje je mesto ob tej uri popolnoma prebujeno, lokali s kavo in zajtrkom pa vsi odprti. Ja, Auckland je Business city. Najin hotel je v samem centru, tako da sva ga večkrat prehodila po dolgem in počez. Bistvo prvega dneva je, da čim prej poskusiva ujeti spremenjeno biološko uro, saj smo tukaj 12 ur naprej (v Aucklandu). Prvič padeva v posteljo že ob 10.00 zjutraj, takoj po kavi in zajtrku. Vstaneva ob 15.00 in se ponovno podava v mesto. Nekako uspeva zdržati pokonci, preden ob 20.00 ponovno padeva v posteljo. Jah, tele biološke ure in dolgi leti, so tudi za najino telo, precejšen napor.
Po začetni stabilizaciji v Aucklandu, naslednji dan prevzameva avtodom. Odločiva se za campervan, dolg 7.2m. Najmanjši za 2 osebi, če izvzamem kombije z dvignjeno streho za spanje, ki jih je res na cesti veliko. A na ta izstop iz cone udobja nisem pripravljena. Ko srečujeva potovalne “buddyje” kasneje, ugotovim, da sva v bistvu precej na komot. Kje vse ljudje spijo (mama mia) …v svojo obrambo, so to po večini res mladi ljudje. Malce starejši pa smo vsi po avtodomih.
Na Novi Zelandiji je to kar normalen način potovanja in cela infrastruktura je temu res dobro prilagojena. “Dump station” na vsakem vogalu, kamp na vsakem vogalu, parkirišča za avtodome povsod, kampiranje dovoljeno povsod. Edini pogoj je, da ima avtodom oznako, da je samooskrben. Torej morate imeti WC in vodo.
Veliko presenečenje so izredno urejeni in čisti WC-ji praktično v vsakem mestu ali zaselku, ki si zasluži tablo z imenom. Torej, takoj, ko se pripeljete v neko vas ali mesto, so na začetku javni WC-ji in parkirišče za avtodome. Pa da ne bo pomote ob besedi javni WC. To so urejeni, čisti WC-ji, s papirjem in vsem kar potrebuješ. Nobene svinjarije ali smradu, kot smo tega vajeni pri nas. Pa še plačamo za to. Tam je vse brezplačno.
Naj na tem mestu spregovorim še o kampih. VSI kampi imajo skupne kuhinje, kjer so notri otoki z štedilniki, koriti, pečicami, hladilniki, grelci vode, toasterji, vso posodo in priborom in še kaj bi se našlo. Vse, kar človek potrebuje, če si želi pripraviti obrok. Na celotnem potovanju, v avtodomu nisva kuhala niti enkrat, saj so te kuhinje ne samo izvrstno opremljene, temveč zelo zelo čiste. In ne, za vami ne čisti dobra vila, temveč so povsod krpe, vilede in praški, ki nakazujejo na to, da vsak počisti za sabo. Enako velja pri umivalnikih v WC-jih. Ljudje dejansko za seboj pustijo čisto. Težko si predstavljam to kulturo pri nas. Res težko. Tam vse funkcionira. O čistoči na WC-ju ne bom zgubljala besed. Še enkrat, ne da se primerjati nek kamp pri nas, na Hrvaškem ali na Mediteranu.
Cena kampa: 25-30€/noč (avtodom + 2 osebi). Cene pri nas in na Hrvaškem? X 2! Za bistveno slabšo storitev in čistočo.
Najino potovanje sva začela na severnem otoku. Na Novi Zelandiji je sever jug in jug je sever. Kaj to pomeni? Na severnem otoku je vreme veliko lepše in topleje kot na južnem. Po drugi strani pa je na južnem otoku veliko več za videti. Pot sva razdelila na 7 dni severnega otoka in 15 dni južnega.
Potovala sva na koncu poletja, začetku jeseni (feb-marec). Doma sva si malo pogledala povprečne temperature in naj bi bile kar precej poletne. Drobnega tiska nisem brala in se lepo spakirala poletno. Od poletnega naj povem samo to, da moje telo kratkih rokavov ni videlo. Ne samo to, na sebi sem imela povprečno 3 do 4 plasti dolgih rokavov.
Glavni krivec tega je seveda veter. Prevetrilo me je tako do kosti vsak dan, kot še nikoli. No, pozitivna plat tega pa je, da mi je prevetrilo tudi glavo. Zelo potrebna je bila odmika moja glava in um.
Že nekaj časa je bil tempo res intenziven in prav potrebovala sem miselni odklop. Zanimivo mi je bilo opazovati, kako sem rabila 5 dni, da sem popolnoma izklopila delo, nadaljnih 12 dni nisem res nič razmišljala o delu, potem pa zadnjih nekaj dni pred prihodom, glava že nekako začne priklapljati nazaj in razmišljati o povratku, delu in ostalem.
Pravzaprav mislim, da bi vsak potreboval 14 dni popolnega odklopa. Če prištejem še 1 teden za izklaplanje in 1 teden za priklapljanje, je to en mesec dopusta. To je čas, ko se tako telo kot um, lahko učinkovito regenerirata.
Iz Aucklanda kreneva proti Rotorui, kjer so bili “hotpoolsi” res blagodejni za najine prepihane kosti. Ta del otoka kar dobro “smrdi” po žveplu. Seveda, saj je vulkanskega izvora. Brbotanje blata in naravni gejzirji, lepo ponazarjajo kako zelo je še vse aktivno. Iskreno sem tresenje tal ponoči čutila nekajkrat, vendar oni pravijo, da se tukaj neprestano malo trese, tako da so na to že imuni. No, meni ni bilo ravno prijetno. Sploh, ker sva nekajkrat doživela tuljenje siren za naravno katastrofo in nisva vedela za kaj gre. Ko te ob 3.00 zjutraj zbudi sirena, res ni ravno žur. Ampak, ljudje normalno spijo naprej. V vsaki vasi in mestu so prostovoljni gasilci, ki imajo redne vsakodnevne vaje za pripravljenost evakuacije. Tam je to normalno, za nas navadne turiste pa to pač ni normalno. Halo, a mi lahko vsaj kdo pove za kaj gre?
Na poti proti Rotorui še malo zavijeva s poti in si ogledava drug planet Waimango Vulcanic Valley, kasneje še Orakei Oraku. Po teh ogledih sva imela brbotajočih zadev dovolj.
Pravijo, da je ogled Hobbiton filmskega seta obvezen. No, midva sva ga morala izpustiti, ker je bilo za nadaljna dva dni vse zasedeno. Nisva opravila domače naloge in naštudirala, da je potrebno vse rezervirati precej vnaprej.
Namesto tega sva šla potem gledat svetlikajoče črve. V nekaj jamah je možnost videti te male črvičke, ki visijo iz stropa in se svetijo. Lepo zgleda. Ni konec sveta, če ne boste videli, je pa lepo.
Na severnem otoku naju je pot vodila do jezera Taupo in še nižje do Tongariro nacionalnega parka, kjer prvič občutiva res mraz. Spala sva s kapo in v puloverjih, saj je temperatura ponoči konkretno padla na nulo. Zjutraj sva se zbudila čisto premražena.
Ja vem, avtodom ima gretje. In očitno ponoči nobenemu od naju ni kapnilo, da ga lahko prižgeva. Se zgodi. No, od te noči naprej sva ga redno uporabljala vsako noč. Temperature ponoči konkretno padejo na 2-5 stopinj, potem pa se čez dan dvignejo nekje do 15 stopinj. Ampak še enkrat ponavljam naj vas številke ne zavedejo, ker veter res naredi svoje.
Od tam sva se potem premikala proti Wellingtonu, kjer sva tudi prespala, saj sva imela naslednji dan trajekt za na južni otok. Tudi to morate rezervirati precej vnaprej.
Nova Zelandija je dežela, ki je zelo gosto poseljena. Najštevilčnejši prebivalci pa so ovce, krave, alpake in srnjad. Kamor koli se ozrete, povsod se pasejo. So kar mesna in mlečna dežela. No, glede tega ne morem reči, da smo na isti frekvenci, vendar je tudi za vse ostale, ki ne jemo mesa, dobro poskrbljeno. Glede na to, da je moj največji problem v tujini ravno hrana, je bilo tukaj odlično. Nekajkrat sva si skuhala sama (to je prednost avtodoma), drugače pa imajo tukaj t.i. Eatery-je, na vsakem vogalu. To ni klasična restavracija, ampak je najbolj podobno recimo bistroju, če prevedem na slovenski trg. Ponavadi so odprti le do nekje 15.00 ure, saj je namen, da si ljudje kupijo zdrav zajtrk ali kosilo in ga nesejo s seboj v službo. Po drugi strani pa tukaj živi ogromno Japoncev in azijcev, zato je te hrane v izobilju.
Cene? No, to je bilo mogoče za naju največje presenečenje. Nekako sva šla na to potovanje s predpostavko, da je vse zelo drago. Verjetno sva izhajala iz tega, da sva za najem avtodoma plačala enkrat več kot v Sloveniji. Vse ostalo, hrana tako v trgovini kot v restavraciji, cene najemnin in ostalega, pa so zelo primerljive našim, mogoče celo malenkost nižje. Njihova povprečna plača pa je za cca. 70% višja od naše. Kar v dragi državi živimo, ni kaj.
Severni otok je nekako bolj formalen, poštirkan, posloven, bi lahko rekla. Ko stopite na južnega, “vibe” postane veliko bolj sproščen. Prijazni so na obeh otokih, vendar zame južni otok res zmaga.
Ko sva se vozila po majhnih mestih in skozi deželo, je mene vse zelo spominjalo na Ameriko. Tako malo “wild wild west”, bi lahko rekla. Vse je zelo ameriško. Seveda je zelo dobro viden vpliv kolonialnega britanskega sveta, ki se prepleta z ameriškim stilom. Verige hitre hrane so na vsakem vogalu, sami pa pravijo, da je njihova nacionalna hrana “fish and chips”. Potem veste koliko je ura.
Po večini srečujeva Avstralce, ki jim je to kot drugi dom. Malo morje je Japoncev in Kitajcev (kje pa njih ni kajne?), od Evropejcev prevladujejo seveda Angleži in Francozi. Slovenci smo kar ekzotika za njih. Za razliko od Američanov, po večini vedo kje smo. Bravo.
Na južnem otoku se najprej zapeljeva v Abel Tasman nacionalni park. Pot nadaljujeva proti ledenikoma Franz Josef in Fox Glacier. To so vse nacionalni parki, kjer imate neskončno možnosti trekingov. Od najenostavnejših do zahtevnih, celo več dnevnih. Odvisno od vaše fizične pripravljenosti in časa. To je res dežela prekrasnih jezer in narave, kjer dopust lahko preživite res aktivno.
V Wanaki se prvič ustaviva za več dni. To pa je kraj, kjer lahko rečem, da bi lahko živela. Majhno mestece s prelepim jezerom, sproščenim vzdušjem, trgovinice in bari na vsakem vogalu. Taka art scena. Res lepo. S kolesom prevoziva pot okoli jezera, kjer so nama čeljusti popadale dol, ko sva vozila mimo posestev z vilami, da te kap sune. V Wanaki sva ostala dlje tudi zato, ker je Sandi praznoval rojstni dan. Takega malo bolj prelomnega, obrnila se je dekada. Preživela sva ga ob jezeru z dah jemajočim pogledom iz najine spalnice avtodoma. Čista romantika.
Iz Slovenije sem odšla še z enim prepričanjem, pravzaprav dvema prepičanjima o Novi Zelandiji. Cel čas najine poti sem utopično mislila, kako se ti njihovi kiwiji (mali nojčki kot sem jih sama poimenovala), kar sprehajajo po ulicah. No, te sanje so mi kmalu razblinili, ko sva prispela tja, saj so to zaščitena vrsta, za katero se trudijo, da ne izumrejo. Kiwije lahko vidite le v njihovih posebnih parkih, kjer je vse zelo strogo varovano in vodeno. Tukaj jih tudi razmnožujejo in potem spuščajo nazaj v njihovo naravno okolje. Ko rečem, da je vse nadzorovano, pomeni, da kiwija lahko vidite le pod posebnimi pogoji, ki jih določa park. Slikanje je strogo prepovedano.
Skoraj enako je s pingvini. V naravnem okolju ga sami le stežka vidite. Najbolje, da rezervirate kakšen voden izlet, kjer vas odpeljejo na kraj, kjer vedo, da so. Midva sva jih uspela videti. Na ladji na morju.
Na južnem otoku naju je pot vodila še v Mt. Cook nacionalni park, kjer imate ponovno ogromno možnosti trekinga, helikopterskih preletov ledenika, pa vse do ogleda ledenika iz čolna.
Zelo lep in oblegan je tudi izlet na Milford Sound, ki pa je zelo obljuden. Rezervirajte nujno vnaprej. Naju Milford Sound ni pretirano impresioniral, saj sva veliko fjordov, slapov in podobne scene, videla že na Norveškem. Ampak vsekakor nekaj, kar ni za izpustiti. Na južnem delu je še jezero Tekapo vreden ogleda, pa najde se še stvari, za katere midva enostavno nisva imela časa.
Spustila sva se vse do Christchurcha, kjer sva avtodom tudi vrnila. Christchurch je majhno mesto, ki ga pogledate v enem dnevu. Niakor ne smete zamuditi River Side Market, ki je res lepa tržnica, kjer ponujajo ogromno različne gurmanske ponudbe.
Na splošno vlada na obeh otokih mir in red. Vse je čisto, nihče se na razburja, nihče ni neprijazen, promet teče gladko, nobenega trobljenja, prehitevanja, res vse funkcionira kot mora. V vseh mestih je javni promet neverjetno pregleden in logičen. Če se izrazim drugače: vse je narejeno z mislijo, da je uporabniku prijazno.
Iz Christchurcha odletiva nazaj v Auckland, kjer sva si za zadnji dan pustila izlet na otok Waiheke. To pa je drug planet. Prelep otok, s prelepimi plažami, gor pa same vinske kleti in restavracije. Slovenska Goriška brda. Za novozelandčane kot vikend oddih, na otoku pa živi le nekaj tisoč ljudi. Mene je ta otok strašno spominjal na otok Maui na Havajih. Na voljo je nekaj vodenih degustacij po otoku in le te vam toplo priporočam. Res lepa izkušnja.
Mogoče na koncu spregovorim še o mojem dojemanju kulture te družbe na tem koncu sveta. Tukaj imajo do Maorov res lep odnos. Jaz sem dobila občutek, da gre za spoštovanje. Dražava je dvojezična. Vsi napisi so dvojezični (angleščina in maorščina). Maori imajo tudi tukaj seveda svoje centre, šole za umetnost in podobno, vendar so veliko bolj prepleteni in vključeni v vsakodnevno življenje. Neprimerljivo na primer z indijanci v Ameriki, kjer so jih dobesedno strpali v rezervate in jim praktično vzeli vso zemljo in pravice.
Ljudje so spoštljivi en do drugega, ne glede na to kdo si, kakšno delo opravljaš. Zanimivo mi je bilo opazovati odnos ljudi na avtobusu v Christchurchu. Vsak, ampak res vsak, ki je vstopil na avtobus je voznika lepo pozdravil in ta ga je pozdravil nazaj. In vsak, ki je izstopil iz avtobusa, se je vozniku zahvalil in se poslovil. Zahvala je delovala v smislu, hvala, ker si me varno pripeljal na mojo lokacijo. Ali, če želite, hvala, ker si mi odprl vrata. Kakorkoli, to je bilo res spoštljivo. Niti predstavljam si ne, kako bi to funkcioniralo pri nas, ko te še najbližji sosed v dvigalu, ne pozdravi. Povpraševanja po delu je ogromno, samo če si želiš delati. Na splošno dajejo vtis naroda, ki uživa v svojem delu. Ne glede na to kaj to je. Na cesti ti je vsak pripravljen pomagati.
Največja neprijaznost, ki sva jo doživela, je bila na primer v hotelu v Aucklandu. Pa še to težko rečem, da je bila neprijaznost, bolj mogoče hladnost. Saj veste tako kot pri nas. Sem se počutila kot doma.
Je to dežela, ki bi jo obiskala še enkrat? Vsekakor!