Vsakokrat, ko se odpravljava v Beograd, se v trenutku, ko prečkava srbsko mejo, spomnim tega filma. Vožnja po srbski avtocesti do Beograda je posebno doživetje tresenja in poskakovanja avtomobila, ki je neizogibna izkušnja vsakega potujočega. Vsakič upam, da so cesto vsaj malo zrihtali, pa se to do danes še ni zgodilo.
Glavo si na drugo valovno frekvenco naštimajte že doma ali pa si jo boste morali kaj hitro, ko boste začeli čakati najprej na hrvaški meji. Hrvati si vzamejo čas, vrsta se vije vendar še kakšnega dodatnega okenca ne bodo odprli. Še več, v hišici ženska carinik v eni roki premetava osebne, v drugi prefinjeno drži cigaret in kadi. 29 stopinj, ki seva iz razgretega asfalta, ne pomeni nič.
Vozniki se nervozni rinejo z avtomobili in vrivajo v vrsto. Nekaj časa opazujem voznike, vse povprek se pošiljajo v razne dele človeškega telesa in namesto, da bi mirni počakali v svoji vrsti, rinejo in rinejo. Nekaj časa vse to mirno opazujem, kakšnega voznika tudi spustiva pred naju, dokler po kakšni uri nesramnega vrivanja arogantnih voznikov, tudi nama dvema prekipi in spustiva tudi kakšno sočno. Jezna sem sama nase, da so me arogantneži sposobni pripraviti, da stopim iz svojega zen stanja in postanem v bistvu tako primitivno bitje kot oni. Še bo potrebno meditirati, še.
Presenetljivo na srbski meji delajo veliko hitreje in učinkovito, so veliko bolj prijazni in tu in tam komu namenijo celo kisli nasmeh. Sama na hrvaško obalo ne hodim že leta, tako da je verjetno vsem vam, ki se vsako leto odpravljate tja na morje, čakanje v razgretih avtomobilih in hrvaška neprijaznost, postala normalna. Meni žal ni in mi nikoli ne bo. Pa da se ne spuščam v kakšne politične debate, saj niso namen tega zapisa.
Po 7 urah vožnje do Beograda, nadaljni 2 uri izgubiva v prometu po mestu. Pa naj se še kdo pritožuje, da je pri nas gužva na cesti. Seveda vključno z mano, ki včasih pojamram kakšni zastoji so. Do večera opraviva vse obveznosti v mestu in se nastaniva pri prijatelju, ki nama velikodušno odstopi svoje stanovanje. Večer mine v prijetnem pogovoru na dvorišču hiše in v snovanju strategije za naslednji dan. Sandi, Veki (prijatelj, pri katerem se nastaniva) in njegov oče Vojo, se pripravljajo na maraton. Beograjski maraton.
Naslednje jutro se skupaj odpravimo v center mesta. Prerivanje z grmado na pol slečenih tekmovalcev na trolejbusu, je še prav posebno doživetje. Med sabo se pogovarjajo, komentirajo, sprašujejo, tudi če se ne poznajo. Vzdušje je prijetno, v zraku je čutiti malo živčnosti, pa vendar. Veki (ustanovitelj Belgrade Running Club-a) nas pričaka v pubu, rezerviranem posebej za vse njegove udeležence maratona. Muzika se vije po ulicah, ljudje se ogrevajo. V pubu imamo pozdravne govore, trenerji dajejo zadnja navodila, motivirajo ljudi. Odpravimo se na start, kjer se poslovim od Sandija in ostalih in jim zaželim lahke noge. Ta bo sicer težka glede na temperature, pa vendar.
In zdaj je prišel moj čas. 3 ure sem lagano, sportski, brez obveznosti šerpe. Odpravim se v center na Knez Mihailova. Da vidim, če se je tukaj kaj spremenilo od zadnjega obiska, 4 leta nazaj. Ulica je ob 10.00 dopoldne prazna. Odlično. Nekaj novih trgovin, nekaj novih lokalov. Sprehodim se vse do Kalemegdana in na koncu opazim meni pri srcu restavracijo Vapiano (mislim, da je avstrijska veriga). Sprehodim se do njihove terase v 3. nadstropje in si po 15 minutah čakanja, končno naročim kavo. V restavraciji sem bila prvi gost, popolnoma sama. Pri šanku slonijo 3 natakarji in se med seboj pogovarjajo. Vljudno vprašam ali me bo kdo postregel ali si naročim sama in mi zagotovijo postrežbo na terasi. Čakam 15 minut, da oni končajo svoje pogovore. Ja, to je Balkan. Ne morem komentirati kaj nežnejše, saj mi najbolj dvignejo pritisk ljudje, ki delajo v storitveni dejavnosti in se enostavno do nas strank vedejo kot, da smo ovce. Kot, da smo nevidni. Vseeno jim je ali bodo naredili kaj prometa, ali bodo stranke zadovoljne ali ne, ali bodo dobili lepo oceno na Tripadvisorju ali ne…..Kljub vsemu ostanem v svojem zen stanju in ne dovolim, da mi ga vzamejo. Kava in limonada mi res tekneta. Opazujem ljudi, ki se počasi začnejo prebujati na ulici. Na splošno so mrki, apatični, brez neke energije. Hm, v bistvu tako kot pri nas. Zgleda, da jih življenje tepe. Zgleda. Tako kot nas Slovence. Ne, nisem med tistimi, ki menijo, da jih življenje tepe, samo povzemam mentaliteto, ki smo si jo navlekli v glave v zadnjih letih. In v tem pogledu nismo nič boljši kot Balkan. Konec koncev smo še ne tako dolgo nazaj bili del le tega. Ena država. Vsi enaki vsi enakopravni. Kje pa smo sedaj? Standard in vse okoli tega imamo neprimerno višji in boljši. A jamramo tako kot, da nam je 10 x slabše. Razlika, ki je med nami in Srbi je ta, da oni znajo živeti TUKAJ in ZDAJ. Oni so prisiljeni živeti iz dneva v dan, saj so razmere kar precej slabe. Mi živimo za JUTRI. In se nenehno sprašujemo kaj bo jutri. Delamo in šparamo za nov avto, novo stanovanje, nove obleke in še kaj. Nihče pa se ne vpraša ali ta jutri sploh bo? Priznam tudi sama se dostikrat zalotim, da se ne zavedam danega trenutka. Pa vendar se zavedam toliko, da zaznam, da se ga ne zavedam. Velika večina vas živi kot v filmu, v rutini, dnevi gredo mimo, niti ne veste kako in kdaj. Kdaj ste nazadnje videli kakšne barve je drevo? Kdaj ste nazadnje povonjali rožo? Iz vsega tega mojega razmišljanja, me ura prežene nazaj na maraton.
Počasi se sprehodim nazaj na izhodiščno točko, kjer sva s Sandijem zmenjena, da ga pričakam na zadnjem kilometru. Ura teče, Sandija ni. Vedla sem, da bo težko, da bo potreboval več časa kot ponavadi. Vročina je bila peklenska, treniral ni veliko. A vem, da bo zmogel. Končno ga zagledam izza vogala. Po njegovem obrazu vem, da ima krče v nogah, ki jih je verjetno trpel kar precej kilometrov. A cilj je tu in dosegel ga je. Vedla sem, da mu ta maraton pomeni veliko. Bil je prvi maraton po očetovi smrti, ki nas je zapustil nekaj tednov nazaj. In bil je maraton, ki je bil posvečen temu velikemu človeku.
Počasi se začnejo nabirati tudi ostali tekmovalci v cilju, kmalu priteče tudi Vojo. Svaka čast človeku, ki pri svojih 66 letih preteče 42 km. In tudi zanj je maraton poseben, posvečen njegovi preminuli ženi Biljki. Glasno izrekam spoštovanje ljudem kot je Vojo. Zdravo razmišljanje in um te pripelje do zdravega telesa in kvalitetnega življenja. Ne druži se s svojimi vrstniki, ker pravi, da samo jamrajo. Raje se druži z mladimi in tekači, saj ga to ohranja mladega. In prav je tako. Mogoče bi tudi pri nas marsikdo moral poskusiti takšno razmišljanje namesto posedanja v zdravstvenih ustanovah in kratenja časa v čakalnicah zaradi dolgčasa. Seveda obiščite zdravnika, če ga nujno potrebujete. A ne hodite tja zato, da boste izvedeli kaj se je zgodilo vašemu sosedu. Ker vedno, ampak res vedno, ko pridem do svoje osebne zdravnice, v čakalnici posedajo eni in isti ljudje. Starejši ljudje. In zelo zelo dvomim, da je to zgolj naključje.
Beograd zapustiva v nedeljo po zajtrku. Skočiva še na kavo v Ušče, kjer se srečava še s prijateljico Ivano. Vreme je prekrasno, a shopping center nabito poln. Tega enostavno ne razumem. Tukaj pa vseeno mislim, da smo Slovenci malenkost drugačni od Srbov. Če je sončen dan, gremo ven, v naravo. In ga ne zapravimo za ogledovanje trgovin. No, vsaj zdi se mi tako. Glede na to, da v kakšnem shoping centru nisem bila že zelo zelo dolgo, se lahko tudi motim. Popravite me.
O dolgi poti nazaj, groznih hrvaških postajališčih, arogantnemu obnašanju carinikov in še čem, pa raje drugič. Ali pa poskusite sami. Mogoče so imeli slab dan. Za nekaj časa imam tega dovolj.
Balkan ostaja Balkan. In mi z njim.
